Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Konferenco preživel

Dosti pa ni manjkalo, da bi ji bil podlegel, kajti bila je hudičevo naporna. Saj zaradi tega sem tudi pretekli teden čisto zanemaril blog.

Dnevi so se že začenjali neprijetno: vstati sem moral uro prej kot ponavadi in se do Ljubljane prebijati skozi hudo prometno gnečo. Navadno namreč v službo hodim ob takem času, da sem na cilju okrog 9:00, ko je promet že znosen, pa še spim lahko civilizirano dolgo.

Po prihodu na Institut sem najprej pripravil računalnika in projektor (večino dni so se predavanja odvijala hkrati na dveh prizoriščih, od katerih je eno imelo lasten projektor). To opravilo ni bilo nič groznega in ker je bila konferenca pretežno računalniška, udeleženci tudi niso imeli kakih resnejših tehničnih težav (z izjemo nekega možaka, ki mu nikakor ni uspelo brezžično na internet, in drugega, ki mu je utripal video v predstavitvi – osramočen moram priznati, da mi ni uspelo rešiti nobenega od teh dveh problemov).

Dvakrat dnevno je bilo treba pripraviti sokove in piškote, da so se poslušalci lahko okrepčali po napornih predavanjih (s čimer se sicer nisem ukvarjal predvsem jaz, pomagal sem pa vendarle). In kajpak je bilo te reči treba hoditi iskat v trgovino, kjer so nastopili tudi birokratski zapleti z naročilnico, s katero smo hrano plačali. Glede na to, da nimam nobenih ambicij postati natakar ali ekonom, mi ta del ni prav nič dišal. Sploh je bilo pa zabavno v sredo, ko smo imeli na obisku ministra in druge pomembne može. Takrat je bilo namreč treba pripraviti narezek, kar je zahtevalo pogajanja z našo oderuško menzo (oderuška je samo pri posebni ponudbi, kot sta kava in narezek za konferenco, sicer je pa še kar poceni poceni in zanič), vlačenje miz naokoli ter na koncu hitrostno zabadanje zobotrebcev v sir in uren umik s prazno embalažo pred prihajajočimi lačnimi pomembnimi možmi. Ponovitev sredine zabave smo v malo blažji obliki imeli še v petek.

Kadar slučajno nisem imel opraviti z ničemer od naštetega, sem tiskal in razobešal programe, okrog nosil to ali ono, fotkal predavanja ali se ukvarjal s kakim drugim iz množice zabavnih opravil, ki jih je nudila konferenca (pa da ne bo nesporazuma: teh opravil je bilo dovolj tudi za par mojih sotrpinov). Vse to besno organiziranje je imelo za posledico, da v nasprotju s prejšnjimi leti nisem prisluhnil nobenemu predavanju – kadar sem slučajno imel čas, sem bil namreč konference toliko sit, da nisem imel veselja. Škoda. Tudi zato, ker ne morem tule zapisati ničesar pikrega o okultnem delu konference.

Se mi pa dozdeva, da je konferenca letos kar uspela. Predavanja so bila solidno obiskana (v preteklosti sem več kot enkrat videl, da je v predavalnici sedelo le par zdolgočasenih ljudi, ki so bili tam zgolj zato, ker so morali tudi sami predavati), na slavnostni otvoritvi je bilo dovolj obiskovalcev (še ena ne najbolj svetla točka iz zgodovine konference je bilo predavanje ministra, ki ga ni skoraj nihče prišel poslušat) in kakih omembe vrednih organizacijskih spodrsljajev ni bilo. Takih Informacijskih družb bi si še želel, če bi jih le organiziral kdo drug.

Informacijska družba 2006

Prihodnji teden se bo na IJS zgodila konferenca Informacijska družba. Letos me je doletela dvomljiva čast, da sem postal podpredsednik njenega organizacijske odbora (predsednik je kajpada moj šef). In zakaj je ta čast dvomljiva? Prvi razlog je prav gotovo, da konferenca ni prav sijajna. V slovenski konkurenci je sicer čisto zadovoljiva, kajti edina primerljiva je prav tako klavrni ERK, posebej ponosen nanjo pa vendarle ni mogoče biti. Drugi razlog pa je, da tega položaja nisem dobil zavoljo svoje izjemne sposobnosti za organizacijo konferenc, ampak predvsem zato, ker se nisem dovolj branil.

Organizacija takele konference je hudo živce parajoče opravilo. Vseh neprilik ne bom opisoval, izpostavim naj le eno posebej zabavno.

Zbornik smo se letos odločili imeti tudi v elektronski obliki na CDjih. Tiskati smo jih dali k Racmanu, ki je po moji vednosti edino podjetje v Sloveniji, ki se s tem ukvarja (če obstaja še kako, bi zanj prav rad izvedel, ker bo treba CDje natisniti tudi drugo leto in Racman se letos ni ravno izkazal). Najprej se je zapletlo, ker je bila vsebina CDjev nared prepozno in ker je bilo od Racmana dobiti predračun precej naporno, ampak ko so šli CDji končno v tisk, sem mislim, da je težav konec. Predračun sem predal tajnici, ki mi je zagotovila, da ga bo Inštitut do prevzema CDjev poravnal, potem pa sem le še čakal, da me bodo racmani obvestili, da so CDji nared. No, ko so me končno poklicali, so rekli, da CDji še niso plačani in da jih prej pač ne dajo iz rok. Nemudoma sem šel poizvedovat k pristojnim službam na Institutu in izkazalo se je, da Institut kot javni zavod ne sme ničesar plačati, dokler blaga ne dobi. Catch-22 torej (kako temu reči po slovensko, ne vem – naslov romana je Kavelj 22, ampak takemu položaju reči kavelj se ne zdi na mestu).

Kaj zdaj? Najprej se je tajnica sosednjega odseka (naše ni bilo pri roki) deset minut brez večjega uspeha prerekala z racmani. Na koncu so se zmenili, da bomo pač plačali takoj. Žal pa bi moralo biti plačilo (iz meni neznanih razlogov) opravljeno enkrat v naslednjih desetih minutah in ženska v računovodstvu, ki te reči počne, je bila na kosilu. No, potem se je zadeve lotila neka druga računovodkinja, ki se je najprej po telefonu toliko časa usajala na racmane, da so popustili, nato je pa nadrla še mene. Za slednje sicer ni imela nobenega pametnega razloga, ampak očitno je bila slabe volje in jaz sem bil pač pri roki. Priskutna babnica, čeprav ji moram priznati, da je dosegla, kar je bilo treba doseči. Hm, mogoče med tem dvojim obstaja kaka povezava …

Kljub temu, da do zdaj o konferenci nisem imel povedati nič dobrega, bralce vseeno vabim k obisku. Dosti referatov je čisto spodobnih in program je pester: umetna inteligenca, optimizacijske metode z navdihi iz naraveračunalniško jezikoslovje, še nekaj računalniškega (za kar mi ni čisto jasno, kaj je, ampak bržkone je čisto kul), šolništvo, filozofija in okultno (no, mogoče ne ravno okultno, prav daleč od tega pa ni, čeprav je treba reči, da je ta podkonferenca vsako leto med bolje obiskanimi).

Obisk mojstra Naua

Končni cilj znanstvenega udejstvovanje je članek. Ne napredek človeštva ali kaj podobno nepraktičnega, ampak članek (o tem sem že pisal, ampak ne škodi, če se pove še enkrat). Za naravoslovca najbolj zaželen članek je v reviji Nature ali Science. Ker prva običajno ne objavlja člankov s področja računalništva, se je Matjaž, moj šef in mentor, odločil, da bomo razultate mojega dela objavili v drugi. Ta sklep je zame kajpada nadvse laskav, ima pa manjšo težavo: kljub temu, da bomo v podvig vložili precej napora, bo uspeh po vsej verjetnosti še vedno izostal. No, pa saj priznam, če človek ne poizkusi, mu niti ne more uspeti; ko se le ne bi jaz moral trenutno besno ukvarjati z doktoratom, pa mi to zaradi kopice drugih obveznosti že tako ne gre prav dobro od rok.

K članku je Matjaž povabil tudi Dano Naua, enega pionirjev (ja, moški je) področja, o katerem nameravamo pisati. Pretekli teden je bil Dana na obisku na našem odseku in reči moram, da je naredil zelo dober vtis: je izredno prijazen in uglajen možak, predvsem pa nadvse pronicljivega uma. Pogovori z njim so bili plodni in po njih imam o naših možnostih za uspeh malce boljše mnenje – posebej če bodo poizkusi, za katere smo se dogovorili, dali ugodne rezultate. Žal pa se je izkazalo, da je teh poizkusov še precej več, kot sem domneval na začetku, in to me skrbi. Sploh ker Matjaža še nisem prepričal, da poganjati desettisoče poizkusov na drevesih, ki zasedajo po ~16 GiB pomnilnika, ni najbolj praktično.

Jaz, Dana in Matjaž
Jaz, Dana in Matjaž pred tablo, po kateri smo tri dni kracali

Preview Time Spirala

Kot napovedano, sem jo v soboto mahnil v Kranj na preview nove izdaje magica. Kranjska tekmovanja so praviloma prijetna in tole ni bilo izjema. Pomagalo je pa seveda tudi, da mi je odlično šlo.

Ko sem dobil karte, so se mi zdele spodobne, a ne ravno navdušujoče. Sestavil sem si modro-rdeč kupček, ki je vseboval veliko kurjave, enega timeshiftanega (ponatisnjenega iz starejše izdaje s staro sliko in starim formatom karte) prodigal sorcererja in enega fledgling mawcorja (ki prav tako naokoli deli po eno poškodbo) ter stuffy doll, ki se je izkazala za neznansko nadležno (za nasprotnike seveda). Glavni težavi kupčka sta se mi zdeli počasnost in pomanjkanje pravih bomb, takih, ki po hitrem postopku zagotovijo zmago (recimo česa Akrominega kova).

No, na koncu sem se med prvih osem uvrstil neporažen (ne samo da nisem nobenega dvoboja izgubil, vse sem zmagal 2-0). Očitno ne znam ocenjevati kakovosti kupčkov, kajti nekaj podobnega se mi je zgodilo na prereleasih Coldsnapa in Guildpacta (zadnjih dveh, ki sem se jih udeležil). No, itak je bolj važno, da jih spodobno sestavljam in da ne igram preslabo. Prvih osem se nas je za končno zmago pomerilo v booster draftu, za kar smo lahko uporabili kar nagradne boosterje, tako da doplačilo ni bilo potrebno (prebrisana poteza to z boosterji – odobravam). Na žalost draftam precej slabo, tako da sem končal z bolj žalostnim kupčkom. V četrtfinalu sem sicer zmagal, ampak bržkone zato, ker je imel moj nasprotnik hude težave z mano, v polfinalu je bilo pa veselja konec.

Za limited se mi Time Spiral zdi prav soliden: bitja s flashem boje naredijo vznemirljive, bitij s shadowom ni preveč (ali pa je načinov za njihovo odstranjevanje dovolj) in suspend je spretno odmerjen. Navdušil me ni edino split second, ker zmanjša število možnosti, kar načeloma ni dobro. Koliko je izdaja uporabna v constructedu, še nisem raziskal, ampak domnevam, da za igralce standarda precej, ker so timeshiftane karte v povprečju dokaj dobre, zame pa manj, ker igram predvsem starejše formate, kjer so na voljo že izvirne različice teh kart. Zanimivo bo tudi opazovati, kako bodo timeshiftane karte vplivale na cene izvirnikov.

Zbiranje (vžigaličnih škatlic)

Ko sem bil mlajši, sem zbiral vse (kar imam še, je označeno z zvezdico):

  • sličice Životinjsko carstvo (Nabral sem jih en album in od Kraša dobil paket sladkarij. Nato sem se lotil drugega, v katerem mi manjkajo številke 49, 175 in 177, pa jih bržkone ne bom nikoli zbral, ker sem, kar se tiče čokolade, postal izbirčen in se mi Životinjsko carstvo zdijo premalo kakavaste.) *,
  • razglednice,
  • značke,
  • papirnate prtičke,
  • žličke za sladoled (Starši so se vedno jezili name, ko sem jih pobiral po tleh.),
  • podstavke za pivo (Večino te zbirke sem od nekoga podedoval, sam pa sem ji dodal bolj malo – kot otrok nisem imel ravno velikokrat priložnosti, pa tudi v naših krajih niso bili pogosti.),
  • tovornjačke Pez (v tistih časih so bili tovornjaki skoraj edina oblika figuric),
  • vžigalične škatlice *,
  • trave (Ko sem se tega naveličal, sem jih daroval učiteljici biologije – bila je presenečena in zadovoljna.),
  • krila metuljev in vešč (Ne, nisem bil tak okrutnež, da bi jih trgal živim. Večino sem jih našel na naši podstrehi, kjer jih je bilo ogromno – mogoče so ostajala za žrtvami pajkov.)
  • lesne gobe (To utegne biti moj najbolj čudni predmet zbiranja, čeprav sta prejšnja dva blizu.),
  • morske in rečne školjke, polžje hišice, oklepe in klešče rakov ipd. (Na to zbirko sem dokaj ponosen.) *,
  • hišice kopenskih polžev *,
  • zanimive kamne *,
  • fosile *,
  • razne druge zanimivost iz narave * (Večine teh reči sicer nimam več, nekaj jih je pa še ostalo.),
  • kovance (To je zbirala cela družina, potem smo pa počasi izgubili veselje, ker potem, ko jih imaš veliko, novi niso več tako zanimivi, njihovo pridobivanje pa terja ogromno duhamornega pregledovanja albumov in katalogov, pa še popisovanje zbirke je zahtevno opravilo. Oči se z njimi po malem še ukvarja, jaz pa dvomim, da se še kdaj bom.) *,
  • karte magic (To je dosti bolj nedavna zadeva. Sicer jih kopičim predvsem zaradi igranja, ampak tudi nekaj zbirateljstva je posredi.) *,
  • filmske DVDje – predvsem (znanstveno)fantastičnimi filmi in animeji (Tudi ti so nedavni in tudi tu ne gre le za zbirateljstvo, ampak jih rad gledam, čeprav zadnje čase za to bolj redko najdem čas.) *.

Spomnim se, da sem v času največjega zbirateljskega navdušenja (verjetno pred kakimi petnajstimi leti) naštel 20 različnih zbirk, kar pomeni, da sem tri pozabil (magica takrat še nisem poznal, DVDji pa niti obstajali niso). Lahko bi se reklo, da sem zbiral zbiranja. Dandanes sem pri tem početju dokaj zmeren, kajti tudi z rečmi, ki imajo zvezdico, se povečini ne ukvarjam več prav intenzivno (še najbolj z magicom, a kot rečeno ne predvsem zaradi zbiranja samega). Nekaj zbirateljske težnje sem pa le ohranil in na nek način je tudi pisanje bloga izraz te težnje – je zbiranje spominov, vtisov.

Za konec pa še o vžigaličnih škatlicah. Še vedno jih imam dve polni škatli za čevlje, ki le zasedata prostor v mojih prenapolnjenih omarah. Zavreči se mi jih zdi škoda, tako da če jih kdo zbira / pozna koga, ki jih zbira, naj se javi, pa mu jih dam.

Hudič je, če si deležen preveč dobrega

Vikend št. 1

V soboto grem igrat magic, natančneje na preview (ali kakorkoli se že reče tekmovanju, ki se zgodi ob prihodu nove izdaje en teden po prereleasu) Time Spirala. Magica nisem igral že kaka dva meseca (in prav toliko časa nisem videl večine magicaških kolegov), Time Spiral se zdi precej zanimiva izdaja, previewi so prijetno sproščena tekmovanja, pa še v Kranju se dogaja, kamor grem igrat raje kot v Ljubljano. Skratka, odlično.

Za nedeljo smo pa zmenjeni za dungeons in dragons, kar je vedno prijetno, sploh ker sem ga zadnje čase tudi zelo malo igral (razen pred tremi tedni že od aprila ne).

Vikend št. 2

Jelka oznani, da pride za kak teden pogledat v domovino (nekoliko prej, kot je načrtovala). Utemeljevanje, zakaj je Jelkin prihod skrajno zaželen dogodek, je odveč.

In kje je težava? Hja, oboje se bo zgodilo naslednji vikend. Če človeka doleti kaj slabega, lahko vsaj pošteno benti, tule je pa pritoževanje nekako neupravičeno. Skratka, čaka me odličen vikend, samo koncentracija odličnosti bo hudo velika.

In če se je kdo slučajno vprašal, zakaj je popis južnoafriških prigod zastal: za to je treba čas, ki mi ga ta teden hudo primanjkuje (prihodnji teden ga pa najbrž tudi ne bom imel nič več).

Dopolnilo:
No, dungeons and dragons je odpovedan – ne samo da imam zadržke jaz, še enemu udeležencu je služba prekrižala načrte.

Konec struženja

Včeraj zjutraj sem se vrnil iz Struge (in to zelo zjutraj, namreč vstati sem moral ob 4:00 – Adria, pojdi se solit). Tam sem v glavnem lenaril in moram reči, da je zelo prijalo (k čemer je kajpak precej pripomoglo, da sem to počel v Jelkini družbi). Še kdaj bi moral storiti kaj takega – je nadvse sproščujoče. V celem tednu mi niti do Ohrida ni uspelo priti, čeprav je od Struge oddaljen le nekaj kilometrov, ampak konec koncev sem tam pred leti že bil, pa tudi gotovo bom šel Jelko še kdaj obiskat, glede na to, da je domov ne bo še dobrega pol leta.

Staro in novo
Staro in novo

Zobozdravniška stola
Prav posebna vrtna stola

Začetek Crnega Drima
Mesto, kjer Crni Drim izteka iz Ohridskega jezera

Labod
Labod

Starec in jezero
Starec in jezero (Tole je prizor, za katerega ni bilo očitno, da bi iz njega utegnila nastati zanimiva fotka, pa je – opazila ga je Jelka.)

Jelka z morskim prašičkom
Jelka z morskim prašičkom, ki je po nakupu postal Peteršiljček (Jelka se ne slika rada, za tole fotko je pa rekla, da je v redu, ker se je nič ne vidi.)

O izletu v Vevčane sem pisal, dan kasneje smo pa v isti zasedbi šli še v Kalište, kjer je bil takrat ravno nekakšen praznik na čast Marije. Taksist nam je povedal, da letos ni bil najbolj navdušujoč, ker imajo mladega duhovnika, ki je menda preveč goreč, da bi odobraval prehudo žuranje. No, mi smo tja itak prišli jutro po žuru, ki je namenjeno itju v cerkev – k sreči nimajo nič proti, če to storiš zgolj turistično, edino fotkanju notranjosti sem se odrekel.

Izvir v Vevčanih 
Izvir v Vevčanih

Iz cerkve hodeči v Kalištu
Iz cerkve hodeči v Kalištu

Vevcani, prostovoljke in prostovoljstvo

Izlet, ki sem ga napovedal za predvcerajsnjim, je bil prestavljen na vceraj, ker je predvcerajsnjim dezevalo (pravzaprav je dezevalo tudi vceraj – kot se tu ocitno zgodi vecino popoldnevov – ampak smo k sreci na pot krenili dovolj zgodaj, da smo se moci izognili). Sli smo v Vevcane (namrec Jelka, finska prostovoljka Anna in jaz), kjer smo si ogledali cerkev sv. Nikole in nekaksen izvir, ki je dokaj lep (slike bom objavil po vrnitvi, ker se mi ne ljubi boriti s tukajsnjim racunalnikom). Ustavili smo se tudi v starinarni, kjer smo izvedeli, da so se pred casom Vevcani razglasili za republiko ter da imajo svoje potne liste in denar, s katerim se v vasi celo da placevati. Jelka je obljubila, da bo o tem poizvedela in porocala v svojem blogu – tudi jaz bi o Vevcanih rad izvedel kaj vec.

Zaenkrat sem tule malo bolje spoznal dve prostovoljki, obe zanimivi punci. Zgoraj omenjena Anna je silno druzabna in zgovorna in videti je, da se je z velikim navdusenjem lotila vkljucevanja v tukajsnjo druzbo. Upostevaje, da je v Makedoniji komaj stiri tedne, ji gre makedonscina presenetljivo dobro in prav nobenih zadrzkov nima pri pogovorih z domacini, tudi kadar bi se namesto nje zlahka zmenil kdo od naju z Jelko, ki sva kot Slovenca, ki za silo lomiva srbohrvascino, bolje usposobljena za to (sploh Jelka, ki se je je prijelo ze tudi nekaj makedonscine). Eva, Jelkina sostanovalka iz Avstrije, zbira makedonske prostaske izraze. Njena najnovejsa pridobitev je “kur se trese vo ladna voda” ali nekaj podobnega (glede na to, da nihce od naju ne zna kaj prida makedonsko, je mozno, da tegale nisem zapisal cisto prav). Menda to pomeni, da je nekaj nekoristno, nesmiselno.

Kaksen je smisel tegale EVSovskega prostovoljstva, cisto z gotovostjo nisem uspel dognati. Za prostovoljce je pustolovscina, spoznavanje tuje dezele, priloznost, da naredijo nekaj koristnega, in odlog obveznosti odraslega zivljenja – za ene malo bolj eno, za druge drugo. Za makedonske organizatorje je prav tako priloznost, da zanje nekdo nekaj koristnega naredi, sirjenje poznavanja Makedonije po svetu in nacin, da pridejo do malo evropskega denarja. In vsekakor tole prostovoljstvo po malem zblizuje evropske drzave. Za nekatere od nastetih ciljev bi se sicer tezko reklo, da je trosenje evropskega denarja zanje posebej upraviceno, ampak glede na to, da gre za precej majhne zneske, se mi vsa zadeva niti ne zdi napacna (sploh upostevaje za kaksne neumnosti se zapravljajo se veliko vecje kolicine davkoplacevalskega denarja).

Pozdravi iz Struge

Ker sedim za racunalnikom z anglesko tipkovnico, bo tale zapis brez sumevcev.

Da se imam fino, menda sploh ni treba omenjati, glede na to, da sem po dobrih dveh mesecih spet z Jelko.

Struga je cisto simpaticno mestece, ceprav zivel v njem ravno ne bi. Spominja me na Jugoslavijo iz casov pred osamosvojitvijo: malo zanikrno in umazano (ceprav ne pregrozno), povsod je polno zastav (s tem mislim avtomobilsko znamko), domacini so prijazni in priljudni, po cestah in kaficih nikoli ne manjka ljudi …

Spoznal sem nekaj Jelkinih soprostovoljk (ja, same zenske so) in dobil malo obcutka za to, kaksno je njihovo tukajsnje zivljenje. Ugotavljam, da ce te ne moti prevec ne najbolj imenitna nastanitev in razpuscena organizacija prostovoljskega dela v Strugi ter si druzabne narave, ti ni hudega: zivis poceni, pretegnes se ne in druzbo imas. Poleg tega se z nekaj srece kaj naucis, ce drugega ne, pa vsaj spoznas makedonsko kulturo. Jelka se po vsem videzu kar dobro ima, za koga mojega kova pa takole prostovoljstvo ne bi bilo, ker mi navezovanje stikov ni ne mocna tocka in ne priljubljeno opravilo, pa tudi makedonska razpuscenost bi mi krepko kravzljala zivce.

Prve tri dni sva z Jelko prezivela kar v Strugi, ceprav kaj spektakularnega tu ni. V soboto sva se sla kopat v Ohridsko jezero (ki je malce mrzlo, ampak se prezivi – odkar sem spoznal Jelko, se na tem podrocju utrjujem), vceraj in predvcerajsnjim pa sva pohajkovala po mestu. Ce bo vse po sreci, se bova danes in prihodnje dni podala tudi v okolico. Pravzaprav naj bi se prvi korak v to smer zgodil kar takoj, tako da bom s pisanjem zakljucil (kar mi bo v nemajhno olajsanje, ker mi pocasnosti racunalnika, ki ga uporabljam, in bednost tukajsnje internetske povezave ze malcek presedata).