Pravkar sem nesel devet izvodov dotične na faks. Toliko jih je bilo treba, ker ima moja komisija za zagovor kar šest članov. Doktorska saga se namreč začne z zagovorom teme doktorata, ki zahteva tričlansko komisijo. Ker sem nefakultetni mladi raziskovalec, imam tudi somentorja (to je moj mladoraziskovalski mentor), kar je to komisijo takoj razširilo na štiri člane. Komisija za oceno same disertacije mora imeti še zunanjega (nefakultetnega) člana, ki ne sme biti kar somentor, tako da so za te potrebe komisiji za zagovor teme dodali še enega člana. Sicer bi bili lahko koga tudi odstranili, ampak to pač ne gre, ker bi bil lahko užaljen. No, komisija za zagovor doktorata pa očitno potrebuje še dovolj imenitnega predsednika, ki je navadno kar dekan, a ker imam jaz dekana že za običajnega člana, so kot predsednika dodali prodekana za raziskovalno dejavnost.

V Evropi je starčkov že zdaj precej, še več jih pa bo. Zaradi tega je ena od tem evropskih projektov lajšanje njihovih tegob z napredno tehnologijo. Take projekte smo prijavili tri. O vsebini podrobneje ne bom razpredal, ker bi utegnila biti poslovna skrivnost (ali kaj podobnega), si bom pa privoščil nekaj nevsebinskih pripomb. Prvi projekt ima dobro in jasno zamisel in tudi napisan je zelo spodobno, le koordinatorji so pohlepni in zahtevajo preveč denarja, kar na koncu utegne povzročiti, da ga ne bomo dobili nič. Drugi je nekoliko slabši, a bi še vedno bil čisto sprejemljiv, če ga ne bi bila koza, ki ga vodi, oddala s kopico zlahka odpravljivih zanikrnosti, na katere smo jo celo opozorili. Bes jo lopi! S tretjim pa nisem imel veliko opraviti, a mislim, da ni od muh.

Poleg starčkovskih smo prijavili še dva robotska projekta. Prvi ima zelo sposobnega koordinatorja in je tudi napisan dobro, bi bil pa gotovo še bolje, če bi se ga lotili malo prej. Drugi pa nosi naslov C3PO, tako da že mora biti kul.

Od zadnjih dveh projektov lahko za prvega rečem le, da smo bili pri njegovem prijavljanju jako neresni, saj je kolega, ki se je z njim ukvarjal, vsebino prispeval dan pred rokom za oddajo. Upam, da so se ostali partnerji bolj izkazali. Za drugega pa vsebine sploh nismo prispevali in pojma nimam, zakaj so nas sprejeli v konzorcij, kakor tudi ne, kaj bomo tam počeli, če bo projekt sprejet.

Najbolj navijam, da bi dobili kakega izmed prvih treh projektov, saj so starčki nesporno pomembno področje, katerega bi se rade volje lotil. Moje raziskave patologije minimaksa so se namreč že precej izpele, pa tudi tržno so nezanimive, tako da si moram poiskati nekaj novega. Če mi ne bo uspelo, mi grozi, da se bom moral ubadati s tistim, kar bo pač mojemu šefu trenutno padlo na pamet, pa če se mi bo zdelo smiselno ali ne, to pa ni posebej prijetna usoda. Zaradi tega bom precej razočaran, če bodo vsi projekti padli v vodo, čeprav je ta izid čisto verjeten. Bi bilo pa najbrž še huje, če bi jih uspelo več, ker pojma nimam, kdo bi na njih delal. A to je dosti manj verjetno.

Čeravno je delo nas znanstvenikov nadvse vzvišeno, imamo vseeno tudi čisto zemeljske potrebe, za katerih zadovoljevanje je najprimernejše sredstvo denar. Najraje ga izpulimo davkoplačevalcem in Evropske komisija nam pri tem početju pomaga z razpisovanjem projektov. A da naše življenje ne bi bilo prelahko, prijavljenje projektov ni enostaven šport.

Prvi korak je odločitev, ali želiš biti koordinator projekta. Če se odločiš za to, so vajeti v tvojih rokah, a tudi dela imaš največ in še projektne partnerje moraš najti. Zaradi tega se naš odsek koordinatorstva ne gre. Če se želiš le priključiti kakemu projektnemu konzorciju, pa moraš seveda najti koordinatorja, ki te mara. En način je prek tonamenske spletne strani, a tako nastali konzorciji navadno nimajo veliko uspeha. O tem smo se lahko v preteklosti prepričali na lastni koži – večkrat (tu bi lahko omenil reklo o oslu in ledu, a tudi o hudiču in žretju muh). Drug način pa je prek znanstev, ki jih je seveda najprej treba imeti – in naš odsek z njimi ni ravno bogat (kar pojasni umestnost tistega o hudiču in muhah). A tokrat nam je vseeno uspelo, da smo bili vpleteni le v projekte, kjer smo se z (nekaterimi) partnerji poznali že od prej.

Ko je projektni konzorcij oblikovan, se začne najzabavnejši del – pisanje predloga. Predlogi evropskih projektov so navadno dolgi kakih 80 strani in silno bi me presenetilo, če bi ocenjevalci kdaj katerega celega prebrali. A vseeno mora biti teh 80 strani dobro napisanih, ker ne moreš nikoli vedeti, ob kateri del se bo kak ocenjevalec spotaknil. Kajpada je treba opisati samo zamisel projekta, kako bo dosegel znanstven napredek, s čim bo koristil Evropski uniji, kako se bo vodil ter seveda kako se bo izvedel in kdo bo naredil kaj. Napiše se mnogo besedila, v katerem je treba čim bolj skriti, da v bistvu prodajaš meglo in da se boš šele, če bo projekt slučajno sprejet, začel ukvarjati s tem, kako boš naredil, kar obljubljaš. Nariše se tudi par ličnih sličic, Ganttovih diagramov in podobnega, za kar je priporočljivo, da bralcu dejansko pomaga pri razumevanju projekta, ne samo popestri predlog. Med čaranjem predloga je dobro, da se greš vsaj enkrat v Bruselj (ali kako drugo svetišče evropske birokracije) posvetovat z uradniki, pristojnimi za tvoje področje. In ne nazadnje je treba dokaj natančno načrtovati, koliko denarja boš kako za projekt porabil (kar zahteva razumevanje raznih finančnih pojmov, ki si jih je Evropa izmislila za gnjavljenje nas znanstvenikov).

Naslednji korak boja za projekte sestavlja predvsem upanje, če si veren, pa lahko tudi molitev (in v skrajnem primeru žrtvovanjem bogovom), kajti kolikor vem, je sprejetih le 5-10 % projektov. Recimo, da jih polovico lahko takoj odmislimo, ker so očitno neresni (naš odsek je bil v preteklosti partner pri več takih, tako da dobro vem, o čem govorim). A tudi od kolikor toliko resnih predlogov je sprejetih le 10-20 %, kar je še vedno hudirjevo malo. Če bi bili vsi predlogi v tej zgornji polovici približno enakovredni, bi to statistično pomenilo, da jih moraš prijaviti 5-10, da bo eden sprejet. Mi smo jih tokrat prijavili sedem, kar se zdi kar primerno, a seveda vsi kolikor toliko resni predlogi niso enakovredni in le upamo lahko, da naši niso v spodnjem delu zgornje polovice. Upati smo začeli včeraj (kar je tudi razlog, da ravno danes pišem o tej temi).

Na koncu pa – če so bili bogovi na tvoji strani – kajpak pride izvedba projekta. A s tem si trenutno še ne belimo glave, kajti kot rečeno so projektni bogovi kruti in njihovi ljubljenci redki. Malo več o naravi projektov, s katerimi se tokrat borimo za njihovo naklonjenost, pa v prihodnjih dneh.

Pri objavljanju znanstvenih člankov so recenzentje nujno zlo, saj nekdo pač mora presoditi, ali tisto, o čemer avtor bralca skuša prepričati, drži, ali si avtor zgolj prizadeva za še eno objavo. Včasih so recenzenti bolj nujni, včasih pa bolj zli. Kot je mogoče sklepati iz naslova, bom danes govoril o slednjih.

Lani jeseni smo poslali članek v neko dokaj čislano revijo. Z njim smo bili zelo zadovoljni in se nam je zdelo precej verjetno, da bo sprejet. Pred slabima dvema mesecoma pa smo dobili odgovor: zavrnjen! Sicer s priporočilom, naj ga pošljemo še enkrat (kajpak popravljenega), a naše navdušenje je bilo vseeno hudirjevo majhno. In ko smo si ogledali recenzije, je postalo še kanček manjše. Dve recenziji sta bili dokaj ugodni – ena sploh, druga je pa imela sicer veliko (tehtnih) pripomb, a nobenih prav usodnih. Glavni razlog za naše nenavdušenje je bila tretja recenzija, v kateri nam je nek cepec očital, da nismo naredili nič novega. Osnovno zamisel članka sta sicer res dva Nemca odkrila že pred nami (mi smo jo ponovno neodvisno od njiju, a to nam nič ne pomaga), vendar to ni razlog za zavrnitev – o mnogih bistrih zamislih je napisanih veliko člankov, ki so čisto dovolj izvirni, saj se o bistrih zamislih pač navadno da veliko povedati. Naša predhodnika sta svojo bistro zamisel razdelala nerodno in ne posebej temeljito, mi pa smo njuno delo korenito nadgradili. Tale recenzent si nam je pa celo drznil očitati, da ja naša obravnava slabša, pri čemer je na več kot enem mestu v recenziji jasno pokazal, da si onega nemškega članka niti pošteno prebral ni (no, ali pa se je delal neumnega; hm, mogoče je celo res bil). Bes ga lopi!

Pozoren bralec je bržkone opazil, da naslov namiguje na več kot enega malopridnega recenzenta. In res – tudi pri članku, ki smo ga letos z Vadimom in sodelavci poslali na konferenco AAAI, se stvari niso dobro iztekle. Spet smo dobili tri recenzije in te so bile vse dokaj ugodne. Recenzentje so priznali, da je članek zelo dobro napisan, in tudi kakovosti rezultatov niso mogli oporekati – skratka, na podlagi recenzij bi bilo pričakovati, da bo sprejet. Vendar ga je očitno pokopala ena pripomba, ki sta jo imela dva recenzenta in ki sicer ni povsem brezpredmetna, a smo jo po mojem mnenju dokaj dobro zavrnili (avtorji smo namreč imeli priložnost na pripombe recenzentov kratko odgovoriti). Za povrh se bojim, da je k neugodnemu vtisu, ki smo ga naredili na najbolj sitnega recenzenta, prispevalo to, da možak ne loči med “best known” in “best-known” (se pa lahko motim, ker njegova recenzija v tej točki ni povsem jasna). Mi smo namreč za nek algoritm trdili, da je najbolj znan, on pa je menda razumel, da trdimo, da je najboljši znan (kar je tako zelo neres, da bi bilo trditi kaj takega povsem absurdno in bi se mu že zaradi tega moralo posvetiti, kaj smo pravzaprav napisali). Tudi tega lopi bes (in za dobro mero še njegove pajdaše).

Obljubil sem, da bom pojasnil, kaj je patologija minimaksa.

Minimaks je algoritem, na katerem temeljijo domala vsi programi za igranje iger. Tovrstni programi si pri igranju pomagajo z drevesom igre. Vozlišča v njem ponazarjajo možne položaje v igri, povezave pa poteze. Koren drevesa ponazarja trenutni položaj, povezave, ki vodijo iz korena, poteze, ki so na voljo v trenutnem položaju, itd. V listih so možni izidi igre, še večkrat pa njihove ocene, saj bi za prave izide drevo morali razviti do konca igre, kar je ponavadi prezamudno. Na spodnji sliki je majhno drevo igre – iz neznanih razlogov računalničarji drevesa največkrat rišemo tako, da je koren na vrhu, listi pa spodaj.

Minimaks služi izbiri najboljše poteze v korenu drevesa igre. V ta namen ocene izidov iz listov prenese proti korenu drevesa, da se na njihovi podlagi odloči, katera poteza bo prinesla največji izid. Koren je vozlišče vrste maks (rdeče), vozlišča nivo niže so vrste min (modra) in tako se nivoji izmenjujejo vse do listov (na sliki imamo le en nivo vsake vrste). Igralec, ki je na potezi v vozliščih maks, si prizadeva za čim večji izid, njegov nasprotnik, ki je na potezi v vozliščih min, pa mu seveda želi slabo in si prizadeva za čim manjši izid (od tod imena min, maks in minimaks). Modra vozlišča tako označimo z najmanjšim izidom v njihovih naslednikih (vozliščih nivo niže), rdeče pa z največjim. Oznaka v korenu na izbiro poteze sicer na vpliva, pomeni pa pričakovani izid igralca maks. Rdeča in modra povezava ustrezata potezam, ki ju igralca povlečeta – rdeča je tista, ki jo z minimaksom iščemo.

Praksa kaže, da globlje ko drevo igre z minimaksom preiščemo, bolje igramo. To ni presenetljivo, saj preiskovati globlje pomeni ‘premisliti’ več potez naprej. Ko pa so se pred dobrega četrt stoletja raziskovalci odločili to teoretično utemeljiti, so prišli do nepričakovanega odkritja, da naj bi veljalo prav nasprotno: da naj bi bile ocene izidov igre, ki so z minimaksom proti korenu prenešene z globljim preiskovanjem, manj zanesljive od tistih, ki so rezultat plitvejšega. Temu pojavu so rekli patologija minimaksa in so si ga kar lep čas prizadevali razložiti. Njihovim prizadevanjem sem se pridružil tudi sam in zdi se mi, da se mi je posrečilo najbolje do sedaj. Dognal sem marsikaj, glavna ugotovitev pa je, da so bili modeli igranja igre, ki so se izkazali za patološke, kratko malo nerodno zastavljeni.

Zdaj, ko zaključujem z doktoratom, se sprašujem, ali bi bilo bolje, da bi bil izbral kako drugo temo. Vsekakor sem bil pri patologiji minimaksa uspešen (dejansko sem jo razložil, poleg tega pa sem ugotovitve predstavil na priznani konferenci in objavil v prestižni reviji) in nemogoče je vedeti, ali bi bil kje drugje prav tako. Po drugi strani pa patolgija kake posebne uporabne vrednosti nima in tako sem postal strokovnjak za nekaj, s čimer si v prihodnje ne bom mogel dosti pomagati. A če bi si bil izbral splošno igranje iger, ni nič bolj gotovo, da bi mi kdaj prišlo prav. Edino razčlenjevanje slovenščine je nesporno uporabno, vendar je njegova uporabnost omejena na Slovenijo, pa še težavno je zaradi pomanjkanja jezikovnih virov.

Najboljša tema doktorata bi bila nekaj, s čimer bi se ukvarjalo več mojih sodelavcev, ki bi tako znali dobro presoditi njeno primernosti in mi pri delu pomagati, jaz pa bi dodal košček v mozaik znanja odseka. A žal v našem odseku to ni mogoče, ker se vsakdo ukvarja z nečim drugim. Zaradi tega ravno pretirano ne obžalujem, da sem izbral patologijo, čeprav povsem zadovoljen tudi nisem.

Glede na to, da sem v zadnjih dveh mesecih uspel izdaviti nekaj besed o svojem doktoratu in da so me že pred časom bralci spraševali, kaj sploh raziskujem, je menda prav, da napišem nekaj o tem. Začnimo s kancem zgodovine.

Ko sem prišel na Institut, mi je Matjaž, moj mentor in šef, pojasnil, da se bom ukvarjal s samodejnim programiranjem. To je postopek, pri katerem računalniku povemo, kakšen program želimo (denimo tako, da mu podamo primere vhodnih in izhodnih podatkov), nato pa računalnik program napiše sam. Zdelo se je zanimivo in uporabno, tako da sprva nisem nič ugovarjal – bil sem pač še zelen. Ko sem preučil dotedanje dosežke na tem področju, pa sem ugotovil, da so presneto borni in da se ne zdi verjetno, da bi bili moji kaj dosti boljši. Poleg tega se je področje čisto vsem, s katerimi sem govoril, zdelo neobetavno – z izjemo Matjaža. No, na koncu sem prepričal tudi njega, tako da smo se začeli ozirati za čim drugim.

Matjaž se je precej navduševal nad agenti (to so programi, za katere sicer ni povsem jasno, po čem se ločijo od neagentnih programov, dokaj gotovo pa je, da naj bi bili do neke mere inteligentni, samostojni in zmožni sodelovanja z drugimi podobnimi programi) ter sematičnim spletom (topodročne raziskave se ukvarjajo predvsem z zapisom podatkov v taki obliki, da je računalnikom umljiva njihova vsebina, da jih ‘razumejo’). Žal nam preskoka od načelnega navdušenja do konkretne teme ni uspelo narediti, tako da tudi iz teh dveh področij ni bilo nič.

Meni sta tiste čase po glavi hodili dve temi. Prva je bila splošen program za igranje iger – to je tak, ki poleg pravil o igri ne ve ničesar, a jo vseeno zna igrati (običajni programi za igranje iger vsebujejo precej več znanja o igri kot zgolj pravila). Igre so me namreč zanimale že od diplome, ko sem za diplomsko nalogo spisal Silicijastega tarokista, program za igranje taroka. Druga tema pa je bila razumevanje naravnega jezika, kar bi pomenilo predvsem skladenjsko razčlenjevanje povedi. Žal Matjaž ni odobril nobene od mojih zamisli, jaz pa nisem bil dovolj vztrajen – kot rečeno, bil sem še zelen. Da splošno igranje iger ni bilo slaba tema, se je izkazalo lani, ko so na Stanfordu začeli organizirati tekmovanja tovrstnih programov. Z razčlenjevanjem slovenščine se pa za doktorat ukvarja kolega – sicer mu ne gre najbolje, nihče mu pa ne očita, da problem ni zanimiv.

Kar nekaj časa po prihodu na Institut sem se poleg iskanja teme doktorata ukvarjal tudi s Silicijastim tarokistom. Razlog je bil, da je Matjaž menil, da je o njem treba napisati kak članek, kajti ve se, da je smisel obstoja znanstvenikov pisanje člankov. Par člankov je res nastalo, imelo pa je to početje eno še pomembnejšo posledico. Ko sem si nekega dne za preučevanje taroka prizadeval zasnovati poenostavljen model igranja igre, se je Matjaž spomnil patologije minimaksa, pojava, s katerim se je pred četrt stoletja ukvarjal skupaj z mojim fakultetnim mentorjem (ki je bil tudi Matjažev mentor). Zadeva me je pritegnila in tako sem začel raziskovati patologijo minimaksa.

Več o dotičnem pojavu pa boste izvedeli v naslednji epizodi Hrabrega miška.

Pred časom sem zapisal, da najbrž ni zdravo kazati daru za predstavljanje Instituta šolarjem. In glej ga zlomka, izkazalo se je, da sem imel čisto prav. Zdajle (v soboto) namreč tičim na IJS, kjer sem ravnokar udeležencem srednješolskega tekmovanja v računalništvu predstavil naš odsek. Zaskrbljeno tudi ugotavljam, da se mi je predstavitev spet kar dobro posrečila. No, ali pa sem domišljav, kar je prav tako skrb zbujajoče. V majhno uteho mi je edinole, da šef, ko sem mu rekel, da za sobotno službeno udejstvovanje želim kak dodaten evro, ni ugovarjal.

… je uspelo. Z nekaj zapleti, a vendarle.

Ko sem včeraj zjutraj prišel v službo, se nobeden od mentorjev še ni dokončno izjasnil, ali je izdelek goden za oddajo. Po nekaj čakanja in enem telefonskem klicu pa sem dobil privoljenje obeh in se lotil tiskanja. Prvemu odtisu je sledilo popravljanje grafov, ker se dva odtenka modre na papirju med seboj nista razlikovala. Nato sem moral ugotoviti, koliko bo članov komisije za zagovor. V študentski pisarni so mi povedali, da jih bo pet (mentor mi je bil to očitno pozabil sporočiti – spomnil se je šele danes zjutraj), tako da sem disertacijo natisnil v ustreznem številu izvodov. Pri zadnjem se mi je v tiskalniku zagozdil papir in ni hotel ven, našega administratorja pa ni bilo pri roki. K sreči imamo dva barvna laserska tiskalnika, tako da sem tiskanje dokončal na drugem. Ker nam je pred kakim mesecem nadvse prikladno crknil odsečni vezalnik in novega še nismo uspeli kupiti, sem moral v institutskem podzemlju še poiskati razmnoževalnico, kjer so mi disertacije spiralno zvezali. Zdaj sem bil končno nared, da zadevo odnesem na faks.

Na faksu pristojna za podiplomske študente dela samo do 12, zato sem svoj izdelek nameraval oddati njeni kolegici. Vendar je bila malo po 13, ko sem prišel tja, na nekem sestanku. Vrnil sem se na Institut in ji začel telefonariti. Nekaj pred 15 je imela telefon zaseden, zato sem jo urno mahnil na faks. Ampak glej ga zlomka, že spet je ni bilo! Počakal sem do 15, nakar sem šel poizvedovat, do kdaj ima navado biti v službi. Pojasnili so mi, da dlje kot do 15 že ne, tako da sem se poklapan vrnil na Institut. Tam sem dobil nasvet, naj disertacijo pustim pri vratarju; najprej sem se malo tolkel po glavi, ker se tega nisem spomnil sam (saj je ustaljen postopek), nato pa sem šel na faks še tretjič. Vratarica mi je zagotovila, da bo moj umotvor zjutraj pravočasno dostavljen, tako da sem se mirnejši vrnil na Institut. Tik pred odhodom iz službe pa sem se domislil, da sem bil pozabil podpisati izjavo o samostojnosti dela, ki je del disertacije. Grrrr! Še četrtič sem moral na faks. No, danes zjutraj sem potlej poklical v študentsko pisarno, kjer so mi pojasnili, da je vse v redu. Juhej!