Pred dobrim tednom (mnja, od ažurnosti tegale bloga ravno ne razganja) sem bil v Bruslju. Projektu Confidence, o katerem sem že pisal, se je izteklo prvo leto in Evropska komisija nam je malo pogledala pod prste. V ta namen so izbrali štiri recenzente (od katerih enega ni bilo na spregled), ki so najprej preučili razna poročila, ki smo jih dali od sebe. To so očitno delali predvsem v zadnjih dneh pred recenzijo, saj smo se s projektnimi partnerji dobili dva dni prej, da bi se pripravili, in ta dva dni smo po e-pošti dobivali njihova vprašanja. Tista, ki so prišla na večer pred recenzijo, so bila dokaj sitna (čisto upravičeno, saj s projektom nikakor ni vse v najlepšem redu – o tem bom nekoč morda še poročal), tako da sem bil kar malo zaskrbljen. A k sreči neupravičeno.

Na sami recenziji so se naši zasliševalci spotaknili ob marsikaj, nas pobarali, zakaj tega in onega nismo naredili drugače itd., a na koncu niti niso želeli, da vse svoje spodrsljaje zagovarjamo, ampak so nas le potrepljali po rami in dejali, da kar dobro delamo. Bržkone tudi sami vodijo projekte, v katerih se najde marsikak spodrsljaj. So nam pa dali zanimivo ponudbo. Namen Confidenca je izdelati sistem, ki bo zaznaval zdravstvene težave (starejših) uporabnikov in bo deloval v stanovanju in na prostem. Ker so recenzentje opazili, da bomo zadevo težko dobro izdelali in še temeljito preizkusili, so predlagali, da del za na prostem izpustimo. Za odločitev imamo časa pol leta (takrat bomo imeli izredno recenzijo) in bržkone je pametno, da predlog sprejmemo. Kot prvo bomo tako res laže opravili svoje delo, kot drugo pa nam ne bodo mogli na koncu očitati, da so nas pravočasno posvarili (če bi vztrajali pri trenutnem načrtu projekta in se to ne bi dobro izteklo).

Peterica na koncu mize so recenzenti in dva evropske uradnika, mož, ki je zatopljen v telefon, je moj šef, poleg njega je koordinatorica Confidenca, zraven pa njena pribočnica.

Glavna privlačnost službenih potovanj je, da se grem lahko še malo turizma. A tokrat se mi to ni najbolje posrečilo. Kot prvo je ves čas deževalo in pihalo, kot drugo pa nisem imel časa. V tistih dneh je bila namreč ravno sezona za oddajanje predlogov za evropske projekte (take kakršen je Confidence) in ker je bil z mano moj šef, je poskrbel, da sva ves čas, ko nisva sestankovala, porabila za to. Za oglede Bruslja sem imel tako samo par ur. Vseeno sem v tem času videl nekaj starega mesta, ki je precej privlačno. Posebej je imeniten Grand place (česar se zaveda tudi Unesco) – trg, obdan s krasnimi srednjeveškimi zgradbami. Sploh ga mora biti veselje pogledati, ko ga prekrijejo z rožami, kar storijo vsaki dve leti (naslednjič 13.-15. 8. 2010 – morda mi uspe biti tam). In kajpak sem svoje potepanje po Bruslju izkoristil za nakup čokolad, o čemer bom poročal, ko vse poizkusim.

Mestna hiša na Grand placu

Kraljeva palača na Grand placu

Manneken pis, mestna maskota

Jutri zjutraj grem v službo v Pariz namesto v Ljubljano – zjutraj tja in zvečer nazaj. Majhen je ta svet. Razlog je pa, da se dogovarjamo za nek projekt, ki ga financira Evropska obrambna agencija, in na sestanku v Parizu naj bi dorekli, kaj točno bo njegova tema in kaj bo kdo delal. Upam, da nas bom spodobno zastopal – glede na to, da sem za projekt izvedel pred štirimi dnevi, da ne poznam ne področja (vojaške simulacije) in ne partnerjev ter da se mi zdi, da se bo v projektu počelo nekaj, na kar se v našem odseku ne spoznamo najbolj, moja naloga bržkone ne bo lahka.

Trenutno sem v Darmstadtu na European Conference on Ambient Intelligence. To je področje, na katerega smo večkrat naleteli pri prijavljanju evropskih projektov (in če se prav spomnim, smo celo trdili, da se nanj spoznamo), zato sem šel raziskat, kaj ljudje, ki se z njim ukvarjajo, pravzaprav počno. Ko bom ugotovil, bom poročal.

Na lanski konferenci AAAI sem imel bostonsko mineštro, tako da bodi tokrat vancouvrska.

V hotelu so mi prijazni neznanci oskrbeli zastonj dostop do interneta: na voljo mi je nezaščitena dostopna točka, ki sicer ne omogoča pošiljanja e-pošte in uporabe MSN Messengerja, ampak podarjenemu konju se ne gleda na zobe.

Letos se mi konferenca zdi nekoliko slabša kot lani. Ker kakega pametnega razloga za upad kakovosti ne vidim, domnevam, da imam manj srečno roko pri izbiri predavanj. Malo je za to najbrž krivo, da sem namenoma šel na par sekcij s področij, ki mi niso blizu (da bi se pač seznanil z njimi), pa v enem primeru nisem ničesar razumel, v enem sem se pa dolgočasil.

Na konferenci je spet precej znancev iz Edmontona, čeprav malo manj kot lani – predvsem manjkajo člani Vadimove skupine. Sta pa tu Vadim in Yngvi, eden od obeh Islandcev, o katerih sem pisal lani. Drugi je pustil akadamske vode in dela za neko banko (kar menda ni preveč zanimivo, je pa dobro plačano). Tudi tokrat lahko postrežem s fotografskimi dokazi o našem druženju – spet jih je posnel Vadim. Na večerji smo bili v precej posrečeni japonski restavraciji: za dobrih 20 CAD lahko poješ poljubne količine sušija zelo raznolikih vrst in drugih japonskih jedi.

V Vancouvru je presenetljivo veliko beračev in brezdomcev, ki svoje imetje naokrog prevežajo z nakupovalnimi vozički. Pojma nimam, zakaj je tako – kolikor vem, v Kanadi vlada precejšnje blagostanje, in menda je tudi kolikor toliko socialna država.

Vancouverčani se radi prevažajo s kolesi. S tem je bržkone povezano, da se očitno kolesa tu tudi precej kradejo: videl sem že dve priklenjeni, ki sta jima manjkali sprednji kolesi in krmili, ter eno, pri katerem je lastnik sprednje kolo snel in ga priklenil skupaj z zadnjim.

Kar lepo smo se zmenili, kaj naj bi bil predmet našega projekta, in ta predmet tudi ni napačen. Našemu odseku sem izposloval točno tisti del, ki nas zanima, kar je načeloma dobro. Ima pa tudi manj navdušujočo posledico, da je naš del nekoliko manjši od delov nekaterih drugih partnerjev, kar pomeni, da bo v naš žep kanilo manj denarja (če bo projekt sprejet). Bomo videli, kaj bo rekel šef. Ogledovanje mesta bo pa dobilo svoj zapis, ker je ura pozna, jutri pa zgodaj letim v Kanado.