Arhiv kategorij: Naše domovanje

Selitev uspela

Prvič smo prespali v novi hiši! Prijetno presenečen sem, kako dobro sta to prenesla mladiča – pričakoval sem, da bosta zvečer komplicirala, pa sta dol k nama z Jelko prišla vsak le po enkrat in še to na dokaj benigen način. Bo pa še kar nekaj časa trajalo, da novo domovanje spravimo v red in se privadimo življenju v njem.

Priprave na selitev

… so v polnem teku – veliki dogodek je načrtovan za jutri. To in besno pisanje projektnih predlogov v službi je tudi krivo, da nič ne pišem o gradnji. Vsaj deloma bom to nadoknadil, kaka stvar bo pa bržkone ostala tudi nenapisana.

Ker z Jelko včasih rada komplicirava, sva si izbrala poštni nabiralnik, na katerega bo treba malo počakati. In ker sem že zamenjal naslov stalnega prebivališča, je bilo treba nekaj ukreniti.
Zalaganje shrambe
Knjige v pripravi na zložitev v nove omare (v nekaterih primerih pa tudi na znebitev)

Talne obloge v praksi

O talnih oblogah sem že pred precej časa napisal obsežno teoretično razpravo, zdaj lahko pa poročam tudi o praksi. Glede parketa sva z Jelko ravnala tako, kot sem napisal takrat. V dnevno sobo sva dala gotovi dvoslojni parket. Odločila sva se za hrastovega oljenega krtačenega, ki bi moral biti najbolj odporen na praske (saj krtačenost pomeni, da je že spraskan) – razlog za to je, da imamo iz dnevne sobe izhod naravnost na teraso, tako da bodo noter gotovo zašli kaki kamenčki. V spalnico sva dala gotovega troslojnega in sicer lakiranega iz tankih deščic različnih vrst lesa. Tega sva izbrala zavoljo spektakularnega videza in je bil ena prvi stvari, ki sva jih kupila za hišo – predlanskim sva ga namreč videla na sejmu in ker ga je Alpod umikal iz ponudbe, sva ga kar vzela, nakar je na vgradnjo leto in pol čakal v Alpodovem skladišču. Mansarda ima pa v celoti lamelni parket, ki je najcenejši, a mu ne po videzu in ne po funkcionalnosti popolnoma nič ne manjka. Izbrala sva jesen, ki je prijetno svetle barve, oljenje je pa Jelkina zamisel – jaz bi ga dal raje lakirati. Za poživitev smo v otroških sobah v parket dali vdelati intarzije mačjih in tiranozavrovih stopinj – te pri Vogartu, kjer smo parket naročili, naredijo za sprejemljivo ceno (25 EUR za par mačjih stopinj ali eno tiranozavrovo).

Pri vetrolovu, tehničnem prostoru in kopalnicah sva – dokler sva bila še pri teoriji – kanila nekoliko komplicirati, ampak potlej za to nisva zbrala volje in sva na koncu povsod dala ploščice. V vetrolov in tehnični prostor sva jih dala iz granitogresa (kar mislim, da je zmlet kamen z nekakšnim vezivom), ki naj bi bil od navadne (glinene) keramike bolj odporen na mehanske poškodbe. To je bila odlična izbira, saj sta bila ta dva prostora med gradnjo hudo obremenjena (zidarji in drugi so tam hranili opremo) in bi se bil kak drug material bržkone poškodoval. Privoščila sva si malo dražje, saj je všečnih ploščic na izbiro ogromno, a so po mojem mnenju le te zares izstopale. V kopalnici sva dala pa ploščice iz navadne keramike  – izbrala sva hrapavo, da ne drsi, dopuščam pa, da nama bo kdaj žal, ker je bo težko čistiti (keramičar naju je že strašil s tem). V kuhinjo in jedilnico sva dala linolej, ki je res lep, je pa ugodna cena, ki jo človek izve v prodajalni, zavajajoča, saj se zadeva prodaja v zvitkih šrine 2 m, kjer pride do veliko odpada (pri nas okrog 40 %), pa tudi polaganje ni poceni, ker je pod linolej treba dati izravnalno maso.

Polaganje linoleja se je nasploh izkazalo za problematično. Ker se parket in linolej na dveh mestih stikata, sva želela za oboje istega polagalca. Prvi, ki sva ga našla, je ponudbo pripravljal cel mesec in vmes tarnal, kako je zaposlen, na koncu je pa izjavil, da je zmagal na nekem javnem razpisu in za nas nima časa. Bes ga lopi! Drugi je bil kar hiter, vendar se je na koncu odločil, da bi polagal le parket, linoleja pa ne. Mislim, da ga je najbolj prestrašilo, da bi bilo nekaj kosov linoleja treba odrezati polkrožno. Tretji je za ponudbo potreboval kaka dva tedna in se je takisto ustrašil linoleja, le da je bil njegov problem, da nima opreme za varjenje. Na koncu sva tako čez zamisel, da bi oboje položil isti, naredila križ, in polaganje naročila kar pri prodajalcih – parketa pri že omenjenem Vogartu, linoleja pa pri Eko stilu. Prvi je imel ceno, primerljivo z drugimi polagalci, in je delo opravil dobro (ne le da je v redu delal, ampak je imel tudi to redko odliko, da je prišel, ko je obljubil). Drugi se je izkazal pa malo slabše, tako da mu moram nameniti svoj odstavek.

Tudi Eko stilova polagalca sta prišla, ko sta obljubila, vendar sta naredila več kozlarij. Prva je nastala na stiku med linolejastim hodnikom in kopalnico – tu sta pozabila dati aluminijast profil, ki bi zaprl stopničko, ki jo tvori kake 0,5 cm višji linolej, tako da bi ob morebitnem izlitju vode v kopalnici ta tekla pod linolej. Druga je nastala na stiku med različnimi vrstami linoleja, ki ni bil gladek in bi se posledično bržkone prej ali slej okrušil. Tretja so bile pa razpoke ne vseh konkavnih vogalih – verjetno je linolej, ki je precej tog, na takih mestih res težko položiti, a sem prepričan, da bi skrbnemu polagalcu uspelo. K sreči se je Eko stil na naše pritožbe ustrezno odzval in polagalca kozlarije poslal popravit. To sta storila kar v redu: razpoke in stik med različnimi vrstami linoleja sta zavarila, aluminijasti profil pa dodala. Slednje bo sicer zahtevalo še nekaj silikoniranja, pa en dodaten zvar smo pridobili, ker je bilo treba kos linoleja zamenjati, ampak bomo preživeli.

Polaganje parketa v dnevni sobi
Spektakularni parket v spalnici
Skozi sobo starejšega mladiča se je sprehodila muca
… skozi sobo mlajšega pa tiranozaver.
Kul ploščice v vetrolovu
Linolej v kuhinji (levo od črte) in jedilnici (desno)
Manjkajoči profil med linolejem na hodniku in ploščicami v kopalnici
Dodani profil

Prve omare so tu

… kar je jasen znak, da se gradnja bliža koncu. In sicer so prispele omare za garderobo – ne ker bi bil to najpomembnejši prostor v hiši, ampak ker je bil mizar, ki jih je naredil, najboj priden. Moram priznati, da me je možak prav navdušil: njegova delavnica je vedno kot iz škatlice, pri dostavi in vgradnji je zelo pazil, da ne bi česa opraskal ali obtolkel,  omare se stenem – čeravno so malce krive – odlično prilegajo in – kar je glavno – izdelane so zelo lepo. Za povrhu je bila pa še cena ugodna: za deloma furnirane omare sva plačala manj, kot je denimo znani proizvajalec vgradnih omar Plasard hotel za omare iz čistega iverala. Edino, s čimer nisem zadovoljen, je, da sva si omislila notranje predale. Ti se verjetno obnesejo pri omarah z drsnimi vrati, vendar sva si midva izbrala krilna, pri katerih mora človek paziti, da jih odpre čisto do konca, sicer se predali zaletijo vanja.

Ena stran (Slike niso navdušujoče, ker je garderoba slabo osvetljena in so narejene s telefonom.)
Druga stran
Nespametni notranji predali in košara, ki si jo je želela Jelka (izvira iz Ikee)

Saga o lopi

Ker gradnja hiše človeka na zaposli dovolj in mu je včasih dolgčas, sva se še pred koncem lotila tudi lope za vrtno orodje in drugo kramo z nadstrešnico za dva avta. Jaz sem si želel tako s kovinskim ogrodjem, saj se mi zdi, da je bolj trpežna in ne zahteva vzdrževanja, Jelka je pa želela tako iz lepljenega lesa. Pridobila sva nekaj ponudb in ugotovila, da je zadeva precej draga – cene za oba materiala so se gibale okrog 10.000 EUR. Potlej sva pa pri iskanju ponudnika za leseno stopnišče obiskala Mizarstvo Kunc. Možak, ki naju je sprejel, nama je bil takoj všeč in ni le ponudil stopnišča, ampak nama je našel tudi polagalca keramike in pleskarja ter obljubil lopo po najinih željah za ugodnih 3.695 EUR. Kajpak sva bila navdušena in smo se zmenili za posel.

Ker ima zapis naslov saga, je bistri bralec gotovo že uganil, da pot do lope ni bila povsem enostavna. Začela se je s Kunčevim sodelavcem, ki sva ga z Jelko kasneje, ko nama je že dodobra nakravžljal živce, poimenovala pajdaš. To je industrijski oblikovalec, ki tisto, kar Kunc izdela, prej zriše. Ta pajdaš je prišel k nam, temeljito premeril prostor za stopnišče in nato (ne prav kmalu) poslal 3D izris stopnišča in lope. Kajpak sva imela glede obojega več pripomb in vprašanj. Enkrat se je nanje še odzval, potem je pa obmolknil – nehal je odgovarjati na e-pošto in ni dvigoval telefona. Kunc se je lope vseeno lotil, njeno ogrodje pa slabe tri mesece po obisku pajdaša postavil na svojem dvorišču in naju povabil na ogled.

Ko sva se pripeljala na Kunčevo dvorišče, naju je skoraj kap (no, vsaj mene, ki imam bolj občutljivo krvožilje). Prvi problem je bil, da ogrodje lope ni bilo iz lepljenega lesa. Po vsem videzu se je možak uštel pri ceni in je ugotovil, da ga iz lepljenega lesa za dogovorjeni znesek ne be mogel narediti, pa se je odločil, da ga pač ne bo. Kajpak bi z vso pravico vztrajala pri lepljenem lesu, vendar bi se v tem primeru Kuncu najbrž bolj splačalo, da nama lope sploh ne naredi. Tako smo se zmenili, da za isto ceno v lopi naredi še dvignjen podest za shranjevanje večjih predmetov (npr. prtljažnega kovčka za avto) in za boj s poletno vročino toplotno izolira streho (v koristnost tega sicer nekoliko dvomim, Jelki je pa všeč). Naslednji problem je bil, da je bila streha nagnjena v napačno smer. O tem je bilo sicer nekaj razprave – jaz sem bil za eno smer, Jelka pa za drugo – in tudi Kunčev pajdaš je zrisal obe različici. A na koncu je ostalo pri mojem in tako bi bil moral Kunc zadevo narediti, pa je v prvem poizkusu ni. No, to je potlej popravil. Še ena težavica je bila, da je bila lopa previsoka, a znižati jo je bil še najmanjši problem. Zadnja težava je bila pa kritina, ki si zasluži svoj odstavek.

Sprva smo si zamislili, da bo lopa imela ravno streho, in kovinska različica je bila tako tudi načrtovana – imela bi naklon 2 %, ki bi bil skrit za strešno obrobo, pokrita bi bila pa z neko Sikino folijo, položeno čez plošče OSB (se pravi iz speštanega lesa), ki tak majhen naklon dopušča. Kunčev pajdaš je tudi pri leseni lopi narisal majhen naklon (čeravno ne skritega, a glede na težavnost dogovarjanja z njim in glede na to, da smo ubrali bolj nizkocenovno pot, sem misel na to opustil) in tudi s Kuncem smo se pogovarjali o Sikini foliji. No, kar je možak naredil, je imelo pa večji naklon in naj bi bilo pokrito s pločevino. Folija pri večjem naklonu namreč ni potrebna, je pa dražja in bolj občutljiva na poškodbe. A po drugi streni je pločevina znana po dveh težavah. Prva je, da se pri temperaturnih razlikah močno krči in razteza, pri čemer se zrahljajo pritrdilni vijaki, kar lahko povzroči zamakanje, v hudem vetru pa celo odpihnitev. Druga pa je, da se zvečer zelo hitro ohladi, pri čemer vlaga iz toplejšega zraka pod njo kondenzira in moči ostrešje. Na koncu smo se zmenili za trapezno pločevinasto kritino, kar pomeni velike plošče od dna do vrha strehe, ki imajo dvignjena rebra, kjer se pritrdijo. Za pritrditev naj bi se uporabila sistemska rešitev proizvajalca, težave s kondenzacijo naj bi pa reševal prezračevalni kanal pod njo (še boljša rešitev je protikondenčni obrizg – plast izolacije na spodnji strani kritine, vendar tega Kunčev proizvajalec ne ponuja).

Ko je bilo vse dogovorjeno, je bilo lopo treba dejansko postaviti. Jelka je Kuncu kot zadnji rok postavila datum, ko se je z geodetinjo dogovorila za izdelavo elaborata za vpis v kataster stavb – za to smo namreč imeli rok, ki nam ga je postavila Geodetska uprava in se je štel od pridobitve hišne številke, ki smo jo že poleti potrebovali za ureditev telekomunikacijskega priključka (zapletena zgodba, kjer je glavna junakinja Jelka, tako da je na blogu ne bom popisal). Kunc je svoj prihod večkrat prestavil, na zadnji dan pred rokom je pa obljubil, da zaprmej pride – in potem ga ni bilo, ker je deževalo. K sreči Geodetske uprave ni bilo pretežko prepričati, da prestavi svoj rok, Kunčevi ljudje so pa nekaj dni po tem nesrečnem deževnem dnevu dejansko prišli – sicer na drug deževen dan, a takrat je bilo dežja dovolj malo, da je bil samo nadležen in postavljanja lope ni zares oviral.

S prihodom Kunčevih ljudi pa zapletov še ni bilo konec. Prvi je napočil, ko so se lotili postavljanja stebrov na kovinske podstavke, ki jih držijo nad tlemi. Načrt temeljev (že davno postavljenih, saj je bila to naloga bolj zanesljivih zidarjev), ki ga je Kunc videl in potrdil, je kazal, da so temelji 15 cm pod končnim tlakom, kljukci pa so s seboj pripeljali 12-cm podstavke. To so rešili tako, da so našli nekega ključavničarja, ki je pod vsakega navaril po dve cevi. Drugi zaplet je bil, da postavljalci lope pojma niso imeli, za kakšno lopo smo se pravzaprav zmenili, in se je bilo vse treba zmeniti še enkrat. Tretji zaplet zadeva barvo ostrešja – pred izdelavo smo jim povedali, da želimo enako kot pri ostrešju hiše, ter jim sporočili blagovno znamko in odtenek. Vseeno pa so ostrešje uspeli pobarvati z nečim drugim (in so potem zatrjevali, da so ga pobarvali s točno tako barvo, kot smo jim rekli, čeprav to očitno ne drži). Reševanje tega bo treba prestaviti na pomlad, saj je trenutno vreme za barvanje prehladno. Zadnji zaplet je pa zadeval streho in bo zopet potreboval svoj odstavek.

Postavljalci lope tudi o dogovoru o prezračevalnem kanalu niso vedeli ničesar ter tega kanala kljub našemu prepričevanju in celo klicu proizvajalcu kritine, ki je potrdil, da je kanal koristen, niso hoteli narediti, češ da je nepotreben. Kajpak bi bil lahko zarogovili bolj in bi ga na koncu najbrž naredili, a moram resnici na ljubo priznati, da čisto prepričan o njem nisem – če je kritina položena neposredno na lesen opaž (kot so naredili), ta opaž služi kot izolacija (podobno kot protikondenčni obrizg), kar se zdi smiselno. Pri zaprtem delu, kjer je kondenzacija res lahko problem, pa je situacija še bolj zapletena, saj imamo tam tudi izolacijo. Ogledati si moramo dva primera. Do prvega pride zvečer, ko je zrak v lopi segret, nakar pade noč in se zunaj shladi. Zrak v lopi ostane topel nekoliko dlje, se dviguje, prehaja v izolacijo in se v njenem zgornjem delu hladi, vlaga v njem pa kondenzira. Ukrep proti temu je parna zapora pod izolacijo (ki se na to mesto vgrajuje pri zaresnih hišah). Do drugega primera pride zjutraj in je ravno obraten: okolica se segreje hitreje kot lopa in bi zato morda lahko do kondenzacije prihajalo na spodnji strani izolacije. Glede na to, da se topel zrak dviguje, se to sicer ne zdi zelo verjetno, če bi se slučajno pripetilo, bi pa parna zapora pod izolacijo škodila (zaradi česar pri zaresnih hišah nekateri pod izolacijo odsvetujejo premočno parno zaporo). Tako smo tudi mi pod izolacijo dali parno oviro. Nad izolacijo smo pa pustili nekoliko prostora, ki je z dveh strani zaprt z mrežico, tako da se morebitna vlaga v izolaciji lahko suši. Ta del so na moje presenečenje v prvem poizkusu izvedli prav, tako da sem s končnim izdelkom dokaj zadovoljen (malo manj pa s tem, da sta od prvega soočenja z lopo na Kunčevem dvorišču do konca minila še dodatna dva meseca).

Na koncu je bilo lopo kajpak treba plačati in tu se je zapletlo še enkrat. Kunc je nenadoma začel trditi, da izolacije ni obljubil zastonj kot nadomestilo za lepljen les. Za povrh je za to izolacijo zahteval 854 EUR, ker je – glede na njeno zmerno koristnost, glede na to, da po moji oceni strošek materiala in vgradnje ne presega 300 EUR, ter glede na naše pomanjkanje denarja – precej grozno. A ker možnosti, da smo se o zastonjskosti izolacije napak razumeli, ne morem čisto izključiti, in ker sem videl, da je bilo z lopo ogromno dela, tako da Kunc kakega dobička z njo bržkone ni skoval, sem pristal, da mu za izolacijo 300 EUR vendarle plačamo. Pod črto lahko rečem, da smo za svoj denar dobili zelo v redu lopo, tako da lahko Kunca v primeru, da se ušteje pri ceni, priporočim; v nasprotnem primeru pa ne, saj požre preveč živcev.

Lopa je prispela
Ogrodje lope
Lopa skoraj postavljena (do dokončanja pa manjka še mesec in pol)
Prezračevanje izolacije pod streho in zgrešena barva ostrešja
Končni izdelek (dvojna vrata so za kolesarnico, enojna pa za dostop do preostanka lope)

Sam svoj mojster

Včeraj sem do konca tretjič prepleskal vidne dele ostrešja. Dvakrat je bilo popleskano, ko so ga postavili, pred zaključkom fasade ga je pa menda dobro še enkrat. Mislil sam, da je bilo tudi tretje pleskanje vključeno v ceno strehe, pa se je izkazalo, da sem se motil. Ker nam zmanjkuje denarja, sem tako v roke pljunil kar sam. Delo mi je vzelo tri dni in je vključevalo nekaj zrmzovanja in bingljanja po zidarskih odrih, tako da sem kar ponosen nase. Barval sem z lazurinom plus v barvi mahagoni (to je predvsem beležka zame).

2016-11-14-slovenija-godesic-barvanje_ostresja

Ob tej priliki se moram vprašati, ali bi bilo smotrno, da bi bila z Jelko že do zdaj kaj več naredila sama (razen nekaj malenkosti – največ povezanih s tesnenjem hiše – nisva namreč ničesar). Verjetno bi se bila najlaže sama lotila pleskanja notranjih prostorov in to bova morda še storila, saj še niso popleskani do konca. Zlahka bi bila položila tudi toplotno izolacijo po tleh, a je bilo to precej poceni, pa račun za Eko sklad potrebujeva. Lahko bi bil dolbel utore za električne napeljave, a tega tako dobro kot električarji ne bi bil naredil (pa orodje bi bil moral najprej dobiti). Glede na ceno na porabljen čas bi se pa najbolj splačalo lastnoročno položiti gotovi parket – sicer ne vem točno, koliko je stalo lepilo, a zdi se mi, da je parketar za dan dela zaračunal okrog 500 EUR. Parket je zdaj položen, tako da je prilika zamujena, ni bilo pa polaganje videti preveč težko (čeprav seveda dopuščem, da so potrebna kaka skrivna znanja, ki jih zgolj z opazovanjem nisem pridobil). In seveda bi bila sama lahko naredila še celo goro stvari – domala vse, za kar ni potrebna zahtevnejša oprema, vendar bi to kajpak terjalo neprimerno več časa in pomenilo čisto drugačen slog gradnje.

Prezračevanje

Zračenje je dejavnost, pri kateri ljudje navadno nismo preveč vestni. Če je zrak v prostoru opazno slab (smrdi), že prezračimo, sicer pa na to radi pozabimo. In kakšne neopazne posledice ima pomanjkljivo zračenje? Ljudje pri dihanju proizvajamo CO2, katerega količina se tako v nezračenih prostorih zvišuje. Raziskave kažejo, da to zmanjšuje kognitivne sposobnosti. Predstavljam si sicer, da prevelika koncentracija CO2 v zasebnih hišah ni tolikšna težava kot na delovnih mestih, saj je tam gostota ljudi pogosto večja. Naslednja težava je, da ljudje  z dihanjem, potenjem, kuhanjem in pranjem proizvajamo vlago. Prevlažen zrak ne vpliva najbolje na počutje, zelo pa ustreza plesni. V novih hišah pa je težava še, da gradbeni materiali in pohištvo oddajajo razne hlape, med katerimi se utegne znajti tud kak strupen. Stare hiše z netesnimi okni so se za silo zračile same, nove se pa ne (celo če si ne prizadevamo posebej za zrakotesnost).  Za zadostno zračenje skozi okna bi morali vsa kake trikrat na dan za par minut na stežaj odpreti, a to bolj malokdo počne. Rešitev je tako prezračevalni sistem.

Prezračevalni sistem je pravzaprav precej enostavna zadevščina (in ima zato relaivno visoko ceno – v tem pogledu me spominja na nape): s pomočjo ventilatorja od zunaj v hišo črpa zrak in ga po ceveh razpošilja po prostorih; po drugih ceveh ga nato črpa iz prostorov in pošilja na prosto. Ker slednji zrak iz hiše odnese tudi precej toplote, v energetsko varčnih hišah prezračevalnemu sistemu pritiče rekuperator, ki toploto izstopnega zraka prenaša na vstopnega. Rekuperator je posebna izvedba protitočnega izmenjevalnika toplote. Zgrajen je kot satovje, kjer izstopni in vstopni zrak potujeta eden mimo drugega tako, da je med njima velika površina, dobro prepustna za toploto. Potovati morata v nasprotnih smereh (zato protitočni), tako da se najbolj topel izstopni zrak na začetku svoje poti skozi rekuperator srečuje z najbolj toplim vstopnim na koncu svoje poti, najbolj hladen izstopni pa z najbolj hladnim vstopnim – kot kaže slika. Močno prezračevanje utegne pozimi preveč osušiti notranji zrak, saj zunanji zaradi nizkih temperatur vsebuje zelo malo vlage. To rešujejo entalpijski rekuperatorji, ki poleg toplote prenašajo tudi vlago. Pri njih vlaga iz izstopnega zraka deloma kondenzira, se prenese skozi material rekuperatorja v vstopni zrak in tam deloma izpari. Ta vlaga s seboj nosi tudi nekaj energije, kar za povrh poveča učinkovitost rekuperatorja.

Sotočni in protitočni izmenjevalnik toplote
Sotočni in protitočni izmenjevalnik toplote

Prezračevalni sistem se načrtuje tako, da so iz prostorov, kjer nastajata smrad in vlaga (to sta predvsem kopalnica in kuhinja), skozi strop speljane izstopne cevi, v spalne in bivalne prostore pa vstopne. Paziti je treba, da zrak na poti od vstopnih v izstopne cevi prepotuje celo hišo. Da lahko pride skozi vrata, mora biti pod njimi 0,7-1 cm špranje. Nekateri špranjo naredijo nad vrati skrito za podbojem, kar je bolj estetsko a menda nekoliko manj učinkovito, saj je taka špranja navadno manjša, poleg tega pa se lahko zgodi, da se zrači predvsem del prostorov pod stropom. Običajno se načrtuje pretok zraka kakih 30 m3/h na prebivalca – to predvsem velja za spalnice in bivalne prostore. Kopalnici se nameni 60 m3/h, kuhinji 90-120 m3/h, manj uporabljanim prostorom pa 30 m3/h. O tem in drugih vidikih prezračevanja veliko piše na spletni strani podjetja E-Netsi, ki prodaja prezračevalne sisteme znamke Paul.

Če človek cilja na pasivno hišo, potrebuje zelo učinkovit rekuperator. Entalpijski dosegajo učinkovitost okrog 100 %, neentalpijski pa 90 %, kar je razlika, ki se pri porabi energije kar pozna, zato sva z Jelko ciljala na entalpijskega – izbirala sva med tremi:

  • Paul Novus F 300. Ta je najbolj učinkovit in najtišji ter nasploh na zelo dobrem glasu (tako je vsaj veljalo ob času izbiranja).
  • Helios KWL EC 500 W ET. Ta je za dve odstotni točki manj učinkovit in nekoliko glasnejši, a še vedno na precej dobrem glasu. Je tudi preveč zmogljiv, a žal za primernejši model EC 370 W ET v času izbiranja ni obstajala meritev učinkovitosti, ki bi upoštevala entalpijo, zato ga Eko sklad ni priznal za tako učinkovitega kot zmogljivejšega brata.
  • Zehnder ComfoAir 350 ERV. Ta je enako učinkovit kot Helios in cenejši, ja pa sodeč po specifikacijah tudi precej glasen (specifikacije glasnosti je sicer težko primerjati, saj govorijo o različnih količinah na različnih razdaljah).

Zehnderja sva izločila zaradi (morebitne) glasnosti in ker o njem nisva našla nobenih informacij iz prve roke – očitno v Sloveniji ni prav razširjen. Za Paula in Heloisa sva pa pridobila ponudbo pri zastopnikih – prva je bila za dobrih 1.000 EUR cenejša, zato sva se odločila zanj. Cena je znašala 7.491 EUR (skupaj z razvodom prezračevalnih cevi in vsemi ostalimi pritiklinami), kar sicer ni znesek, ki sva ga na koncu plačala, ampak slednjega je teže ugotoviti, ker je na več računih skupaj z drugimi rečmi.

Zdaj je bilo prezračevalni sistem treba vgraditi. Zaradi previsa nad vhodom in postavitve stopnišča smo nad njim dobili nišo s tlorisom 0,8 x 1,3 m (vidi se tule), ki se je zdela zelo prikladna za ta namen. A izkazalo se je, da je prezračevalni sistem velika reč, ki jo je spraviti tja dokaj zafrknjeno, saj jo poleg same prezračevalne “škatle” sestavlja še kup cevi, dva razdelilnika (kjer se debeli vstopni in izstopni cevi iz prezračevalne škatle razdelita na tanjše cevi, ki tečejo po hiši), dva dušilnika hrupa in pri nas še hladilnik zraka. Tu se je naš strojni inštalater zelo izkazal: najprej je našel razdelilnike, ki že vključujejo dušilnike hrupa, nato pa je še ostale komponente spretno postavil na svoja mesta, da čez rob niše štrlijo le za las (pa še to bi se morda dalo odpraviti). Zdaj je prezračevalni sistem treba le še spraviti v pogon in nato nišo zapreti na nek ličen in praktičen način, ki bo omogočal dostop za menjavo filtrov in morebitno servisiranje.

Prezračevalna niša (deske in škatla na hladilniku zraka so začasen pojav)
Prezračevalna niša (deske in škatla na hladilniku zraka so začasen pojav)

Kako se bomo greli

Izraz “pasivna hiša” namiguje, da je ni treba aktivno ogrevati – da se nekako ogreva sama od sebe. Da bi lahko trdili kaj takega, bi jo morali ogrevati sonce, zemeljska toplota (ki je v naših krajih ni prav veliko), prebivalci in njihove dejavnosti. Načeloma je to možno, a velika večina pasivnih hiš tako zelo pasivnih vendarle ni. Znalci pravijo, da se hiše, ki imajo porabo toplote za ogrevanje manjšo od 10 kWh/m2 letno, lahko ogrevajo prek prezračevalnega sistema, tiste, ki imajo porabo 10-15 kWh/m2 letno, pa potrebujejo talno gretje, radiatorje ali kaj podobnega – kar ogrevalni sistem kajpak naredi kompleksnejši in dražji. Sicer se mi zdi, da znalci ne morejo imeti čisto prav, saj se denimo Američani v povsem nepasivnih hišah čisto v redu ogrevajo s toplim zrakom. A problem je, da so Američani v Ameriki, pri nas pa znanja in naprav, s katerimi bi se ogrevali na ta način, ni. In če bi ogrevanje z Jelko zastavila na napačen način, bi bilo to izjemno težko popraviti, zato sva se odločila, da bova konzervativna in si omislila talno gretje.

Zakaj talno gretje in ne radiatorjev? Glavna prednost slednjih je, da so od talnega gretja dosti bolj odzivni in jih je denimo moč zapreti, ko v sobo posije sonce, medtem ko talno gretje ogreje estrih, ki sobo greje tudi, ko je talno gretje že davno izklopljeno. Poleg tega radiatorji nimajo stotin metrov cevi v estrihu, ki lahko počijo in povzročijo hudo zoprnijo (malo verjetno a ne nemogoče). Največkrat omenjani prednosti talnega gretja pa sta, da greje od spodaj, kar človeku najbolj prija, in da uporablja vodo z nizko temperaturo, kar toplotna črpalka – če jo uporabimo kot vir toplote – pripravi bolj učinkovito kot vodo z višjo temperaturo. Meni se pa skoraj bolj pomembno od tega zdi, da talno gretje nič ne omejuje opremljanja prostorov, medtem ko tja, kamor postaviš radiatorje, pač ne moreš postaviti pohištva. Tradicionalno se ta problem rešuje s postavljanjem radiatorjev pod okna, kjer pohištva povečini itak ni, a pri nas imamo skoraj vsa okna do tal.

Oglejmo si še, zakaj talno gretje s centralnim virom toplote in ne lokalno ogrevanje (z infrardečimi ploščami, električnimi radiatorji, kaminom …). Najprej odločno izločimo kamin: od ogrevanja želim, da je neopazno in da se z njim ni treba ukvarjati, kar za kamin nikakor ne velja. Ostali lokalni viri so pa električni in ima zato odločitev o njih ekonomsko-ekološko podlago. Ogrevanje z elektriko je sila enostavno – vse, kar je treba storiti, je, da skozi žico spustiš elektriko, ki se z domala 100 % učinkovitostjo pretvori v toploto. Zaradi tega je lokalno električno ogrevanje tudi sila poceni – če ga primerjamo s talnim gretjem s toplotno črpalko, je cenejše vsaj za 10.000 EUR. Prednost toplotne črpalke je sicer večja učinkovitost – navadno električno gretje 1 kWh elektrike pretvori v 1 kWh toplote, medtem ko jo toplotna črpalka pretvori v recimo 3 kWh toplote (to pomeni, da predpostavimo, da ima tako imenovani letni COP = 3). Naša hiša naj bi potrebovala kakih 2.600 kWh toplote za ogrevanje prostorov letno. Še enkrat toliko je je v povprečju treba za ogrevanje sanitarne vode. Pri današnjih cenah bi to pri navadnem električnem gretju stalo okrog 360 EUR letno, pri toplotni črpalki s COP = 3 pa 120 EUR. Tistih 10.000 EUR več, ki jih potrebujemo za toplotno črpalko in talno gretje, se nam tako povrne v 46 letih, kar je bržkone več od življenjske dobe ogrevalnega sistema. Podobno velja tudi za druge vrste centralnih ogrevalnih sistemov (razen z navadnim električnim grelnikom, ki je enako učinkovit in dražji kot lokalno električno ogrevanje, tako da nima pravega smisla, razen tega, da mu je vir toplote moč zamenjati). Če se bo elektrika podražila, se bo to obdobje sicer skrajšalo, je pa verjetno samo po sebi lokalno električno ogrevanje še vedno najbolj ekonomično. Ni pa najbolj ekološko – sploh v Sloveniji, kjer veliko elektrike nastane iz premoga. Zato vmes poseže Eko sklad, ki naj bi našo hišo subvencioniral z 9.600 EUR, kar centralno ogrevanje ekonomsko približno izenači z lokalnim električnim. Recimo, da je izenačenje dovolj, saj talno gretje s centralnim virom toplote nudi večje udobje in varnost pred porastom cene elektrike, čeravno na račun večje kompleksnosti in posledično zahtevnejšega vzdrževanja.

Zdaj, ko smo ugotovili, da je prava stvar talno gretje s centralnim virom toplote, se je treba še vprašati, kaj naj ta vir toplote bo. Zapisal sem že, da bomo imeli toplotno črpalko, in razlog za to je spet enostavnost z uporabniškega vidika. Primerljivo enostavno je še ogrevanje na plin, vendar plinovoda nimamo, medtem ko sta preostali smiselni alternativi – drva in lesni peleti – manj enostavni. Drva zahtevajo nakladanje recimo enkrat dnevno, bržkone nekaj čiščenja peči in prostor za hrambo. Peleti vsakodnevnih ročnih posegov ne zahtevajo, pravi pa glas ljudstva, da mehanizem za njihovo pošiljanje v peč rad nagaja, verjetno je peč treba čistiti, takisto zahtevajo prostor za hrambo (ki je sicer lahko pod zemljo) in za povrh je tak sistem ogrevanja menda dokaj drag.

Po odločitvi za toplotno črpalko je treba izbrati vrsto. Na voljo so naslednje možnosti:

  • Zrak-voda ima pred hišo veliko škatlo z ventilatorjem, kjer okoliškemu zraku odvzema toploto in jo nato oddaja ogrevalnemu mediju (denimo vodi v talnem gretju). Je najcenejša in ima vse dele lahko dostopne, zato se mi zdi najbolj smotrna izbira, Jelko pa moti vidna zunanja enota.
  • Zemlja-voda ima okrog hiše pod zemljo speljane cevi, po katerih se pretaka tekočina, s pomočjo katere toploto odvzema zemlji. Je nakoliko dražja od prejšnje, hladi zemljo in s tem spomladi zavira rast, pa z drevesnimi koreninami se najbrž ne razume najbolje, tako da predvsem Jelki, ki je bolj vrtnarsko navdahnjena, ni dišala.
  • Voda-voda skozi vrtino črpa podtalnico, ji odvzema toploto in jo nato skozi drugo vrtino pošilja nazaj. Pri nas naj bi bila podtalnica na globini okrog 25 m, tako da bi izkop vrtine to vrsto naredil še dražjo od zemlja-voda. Poleg tega vsi njeni deli očitno niso lahko dostopni in če se v podtalnici pojavijo kake nečistoče, lahko nastopijo težave z mašenjem filtrov, pa še za izkoriščanje podtalnice je treba pridobiti dovoljenje (kar tudi kar nekaj stane). Nima pa zunaj nobenega motečega dela, zato se je Jelka najbolj zavzemala za to vrsto.
  • Geosonda podobno kot toplotna črpalka zemlja-voda toploto odvzema zemlji, le da so cevi speljane navpično navzdol in zato ne delajo težav vrtu. Morajo biti pa te cevi zelo dolge in je zadevščina posledično najdražja, pa tudi to, da jo ima sosed, ki se trenutno tožari s šušmarskim izvajalcem, ne zbuja želje po njej.

O geosondi nisva nikoli resno razmišljala, ostale tri možnosti so bile pa vse v igri, a sva se na koncu pametno odločila za zrak-voda. Tu ste na voljo dve podvrsti: inverterska in on-off (slovenskega prevoda za eno ali drugo še nisem slišal). Katere je boljša, je domala religiozno vprašanje – izziva dolge in razgrete razprave po spletnih forumih, ki ostajajo brez jasnih zaključkov. Inverterske toplotne črpalke lahko grelno moč prilagajajo potrebam (zato bi jih lahko prevedli v zvezne) in naj bi bile učinkovitejše, medtem ko on-off vedno delujejo z enako močjo (lahko bi jih prevedli v diskretne) in naj bi bile trajnejše. Vendar specifikacije ne kažejo jasne prednosti zveznih, ugotoviti trajnost je pa itak domala nemogoče. Navadno so diskretne nekoliko dražje, poleg tega jih pa dodatno podraži zalogovnik, kamor spravijo presežno toploto, kadar ni potrebna polna moč gretja – brez njega bi se morale namreč pogosteje vklapljati in izklapljati (o tem, koliko je zalogovnik potreben, so mnenja sicer deljena). Zaradi tega moram dati prednost zveznim, a mi smo na koncu vseeno pristali pri diskretni.

Glede na to, da je Jelka toplotni črpalki zrak-voda oporekala predvsem iz estetskih in hrupnih razlogov, sva izbor skrčila na tiste, ki so se ji zdele sprejemljivega videza in so dovolj tihe.  Neprijetno je, da najbolj priljubljene in cenovno ugodne toplotne črpalke izdelujejo Azijci, ki po vsem videzu nimajo prav nobenega smisla za estetiko. To se mi zdi čudno, saj videz bržkone igra vlogo pri marsikaterem kupcu, glede na množičnost njihovih izdelkov bi bil strošek oblikovanja na enoto zanemarljiv, strošek izdelave malo bolj ličnega ohišja pa tudi ne bi smel biti več od prgišča evrov. Evropske so bolj lične, a so navadno dražje (večkrat so tudi diskretne, medtem ko so azijske domala brez izjeme zvezne). Na koncu sva se odločila za Ekovitovo toplotno črpalko, ki je ne le lična, ampak je tudi slovenske izdelave in ima nekaj tehničnih odlik.

Toplotna črpalka deluje tako, da hladivo (tekočino z nizko temperaturo vrelišča) iz toplega dela črpalke pošlje v hladni del, kjer jo v uparjalnku toplota okolice segreje in upari. Pari nato kompresor poveča pritisk, pri čemer se ji dvigne temperatura. Tako segreto paro črpalka pošlje v topli del, kjer se v kondenzatorju utekočini in pri tem svojo toploto odda ogrevalnemu mediju (recimo vodi v talnem gretju). Zdaj smo spet na začetku – hladivo črpalka pošlje nazaj v hladni del in krog se ponovi.  Običajne toplotne črpalke imajo bodisi hladni del v zunanji enoti in toplega v notranji (takim se reče split ali deljene), bodisi imajo oba zunaj in v hišo pošiljajo segret ogrevalni medij (monoblok). Slabost prvih je, da je s hladivom – ki je precej kočljiva snov – treba delati na licu mesta (pri drugih črpalko z njim napolnijo v tovarni), slabost drugih pa, da pri izpadu elektrike ogrevalni medij lahko zmrzne in poškoduje toplotno črpalko. Pri obojih povezava med zunanjo in notrajno enoto ne sme biti predolga, saj zunanja enota v hišo pošilja segreto hladivo ali ogrevalni medij, ki se do hiše utegne že shladiti (priporoča se do 10 m). Ekovitova toplotna črpalka je pa nekaj posebnega: v zunanji enoti segreva glikol (pravzaprev mešanico vode in glikola, ki je sredstvo proti zmrzovanju), ki potem svojo toploto hladivu odda v hiši, kjer poteka celoten toplotnočrpalni krog. Voda z glikolom tako nikoli nima temperature, višje od temperature okolice, zato je zunanja enota lahko poljubno daleč, ker ustreza Jelki, saj nam je to omogočilo, da smo jo postavili na primerno nevpadljivo mesto (povezava med notranjo in zunanjo enoto je 18 m). Ker je kompresor v hiši, je zunanja enota tudi tišja, a je seveda glasnejša notranja (ki pa je zaprta v tehničnem prostoru). Ekovitov način delovanja je precej podoben kot pri toplotnih črpalkah zemlja-voda in Ekovitova notranja enota je pravzaprav Kronotermova notranja enota za take črpalke, na katero Ekovit namesti lastno strojno programsko opremo.

Po besedah Ekovita je dodatna odlika njihove toplotne črpalke, da ima manjšo razliko med temperaturo glikola in okoliškega zraka, kot je pri običajnih toplotnih črpalkah razlika med temperaturo hladiva in zraka. To je menda zato, ker glikol učinkviteje sprejema toploto od hladiva, pa tudi Ekovitova zunanja enota je precej velika. In zakaj je to odlika? Pri toplotnih črpalkah zrak-voda je znan problem nabiranje sreža na rebrih toplotnega izmenjavalnika v zunanji enoti, ki jih je zato občasno treba odtaliti. Pri običajnih toplotnih črpalkah se to v neugodnih vremenskih razmerah dogaja vsakih nekaj ur, pri Ekovitovi pa zaradi manjše temperaturne razlike menda le enkrat na dan. Običajne toplotne črpalke pri odtaljevanju obrnejo toplotnočrpalni krog, tako da toploto odvzemajo ogrevalnemu mediju in jo oddajajo toplotnemu izmenjevalniku. To krajša življenjsko dobo kompresorja in prekinja ogrevanje. Ekovitova črpalka pa za odtaljevanje uporablja kar električni grelnik, kar je energetsko manj učinkovito (vendar glede na redkost odtaljevanja to ni resen problem), v ostalih pogledih pa boljše.

Pri ogrevalnem sistemu si bomo privoščili še eno posebnost: uporabili ga bomo tudi za hlajenje zraka v prezračevalnem sistemu. Nekatere toplotne črpalke lahko – kot že omenjeno v povezavi z odtaljevanjem toplotnega izmenjevalnika – toplotnočrpalni krog obrnejo, naša pa tega sicer ne dela, a pri svojem delovanju vseeno lahko proizvaja hlad. To počne tako, da z motornimi ventili izven same črpalke zamenja notranji in zunanji krogotok in posledično toploto odvzema ogrevalnemu mediju in jo prek izmenjevalnika toplote v zunanji enoti oddaja okoliškemu zraku. O tem, koliko je hlajenje prezračevalnega zraka koristno, so mnenja deljena, saj je pretok zraka v prezračevalnem sistemu dokaj majhen in je posledično majhna tudi njegova hladilna moč. Nekoliko temperaturo zraka v hiši že zniža, morda je pa še bolj pomembno, da zrak osuši, saj pri ohladitvi voda v njem kondenzira. Zakaj je to dobro, z Jelko veva iz lastnih izkušenj: v trenutni hiši imava namreč spalnico v kleti, ki je poleti sicer prijetno hladna, je pa takrat v njej zračna vlaga neprijetnih 70-80 %. V novi hiši bi se morali s hlajenjem prezračevalnega zraka temu izogniti. A če bi se odločala zdajle, ko se bližamo koncu gradnje in nama zmanjkuje denarja, bi se hlajenju morda vendarle odrekla, saj nam je ogrevalni sistem podražilo za kakih 1.800 EUR.

Za konec pa še nekaj besed o tem, kako smo do toplotne črpalke prišli v praksi – ne brez zapletov. Prvi zaplet je bil, da bi nama podjetje, ki nam je sicer delalo strojne napeljave (to je skupno ime za vodovod, kanalizacijo, ogrevanje in prezračevanje), rado prodalo Vaillantovo črpalko, ki pa nama ni preveč dišala. Vgradili bi nam tudi Ekovitovo, ne bi je pa servisirali, zato smo se dogovorili, da toplotno črpalko in z njo povezane naprave v tehničnem prostoru vgradi kar Ekovit. Ekovitovci so tako stopili v akcijo v avgustu, vendar je bila njihova akcijskost bolj zmerna – ker jim je Kronoterm pobegnil na kolektivni dopust, ne da bi jim bil dostavil notranjo enoto, so nam zgolj vgradili električni grelnik, ki naj bi ustrezno segrel estrihe, da bi lahko začeli polagati talne obloge. Grelnik se je za to nalogo izkazal za prešibkega, saj je namesto predvidenih 42 dosegel le dobrih 30 stopinj, a konec avgusta ali začetek septembra so Ekovitovci prišli v drugo in v roke pljunili bolj zares. V tehnični prostor so vgradili sila napeljav in naprav vključno z notranjo enoto toplotne črpalke (tako smo vsaj mislili). Vendar se je izkazalo, da je bila domnevna notranja enota le prazno ohišje, ki so ga uporabili za mero, medtem ko je bilo na pravo notranjo enoto treba počakati še kak teden. A tudi ko so jo pripeljali, so zagnali le pomožni električni grelnik, ki se je zopet izkazal za prešibkega. Razlog za odlašanje s pravim zagonom je bil, da so čakali, da naš siceršnji strojni inštalater vgradi prezračevalni sistem s hladilnikom zraka, ki je s toplotno črpalko povezan. Ko je bilo to storjeno in je toplotna črpalka začela polno delovati, ni trajalo dolgo, da je izpljunila prvo napako – nekakšen alarm ventilatorja – in se ustavila. Ugotovili smo, da je bila kriva zasilna postavitev zunanjega toplotnega tipala, na katerega ja včasih posijalo sonce in črpalko zmedlo. No, tudi to so smo uredili in estrihe s kakima dvema mesecema zamude vendarle segreli (da to ni bil resnejši problem, je krivo zgolj, da so parketarji vsi po vrsti smotani in prej nismo uspeli nobenega dobiti – o tem bom še kako rekel). Vmes je toplotna črpalka javila še eno napako – alarm odtaljevanja – a so jo s popravkom neke nastavitve Ekovitovci tudi odpravili.

Zadnji zaplet (vsaj zaenkrat) je bil povezan s plačilom. Dokler ni bilo treba razvezati mošnjička, nam je Ekovit pošiljal ponudbe brez DDV (ne da bi nam to dal vedeti), šele ko je prišel čas za predplačilo, so vključili DDV. Za povrh jaz bizgec tega niti nisem takoj opazil, saj se mi je pri plačevanju mudilo in sem si rekel, da je za temeljito preverjanje zneskov itak čas še na koncu. Pri končnem plačilu sem opazil ne le podražitev za DDV, ampak še za dobrih 700 EUR. Da do tovrstne razlike pride, pri gradbenih poslih ni neobičajno, saj se v predračunu navadno določijo cene na enoto količine, medtem ko se količine obračunajo po izvedbi (kar je načeloma smiselno). A ta razlika je bila precejšnja in čeravno sem s pritožbo dosegel nekaj znižanja, se mi zdi, da bi se morala znižati še za kak evro. Na koncu je ogrevalni sistem vključno z bojlerjem za sanitarno vodo in drugimi pritiklinami ter hladilnikom prezračevalnega zraka (a brez razvoda talnega gretja) stal 12.344 EUR, kar je po mojem mnenju kakih 1.000 EUR preveč. Še vedno se mi zdi, da so Ekovitove toplotne črpalke dobre, a če bi se danes odločala še enkrat, bi se morda vseeno odločila za drugo (morda pa tudi ne – odvisno od tega, ali bi kako drugo zunanjo enoto lahko postavili 18 m od notranje in če ne, ali bi Jelka pristala, da jo postavijo kam drugam).

Notranja enota toplotne črpalke
Notranja enota toplotne črpalke
Zraven stoječa zalogovnik (spodaj) in bojler (zgoraj)
Zraven stoječa zalogovnik (spodaj) in bojler (zgoraj)
Zunanja enota toplotne črpalke (skrita za lopo, o kateri saga je tudi v pripravi)
Zunanja enota toplotne črpalke (skrita za lopo, o kateri saga je tudi v pripravi)

Toplotna izolacija

Ogrevalni sistem že deluje in nam hišo spreminja v savno. Grejemo namreč estrihe, kar je treba storiti pred polaganjem talnih oblog, da se sprostijo napetosti v njih in da poči, če ima kaj počiti. Preden zaključim obljubljeni zapis o njem, pa moramo razrešiti še nekaj zapletov. Do takrat se bom posvetil toplotni izolaciji, s katero so nam pretekli teden obložili fasado in ki pri gretju izdatno pomaga. Estrihe je namreč treba segreti na 35-55 stopinj (mnenja o tem so precej raznolika – mi smo izbrali 42), kar bi bilo brez izolacije pri trenutnih temperaturah neizvedljivo.

Čeravno je toplotna izolacija za pasivnost bistvena, si z njo nismo preveč belili glave, saj so odločitve dokaj očitne. O toplotni izolaciji pod temeljno ploščo sem že pisal. Pri fasadi sta na voljo dve glavni možnosti: ekspandiran polistiren (EPS ali po domače stiropor) in kamena volna. EPS je od kamene volne cenejši in se laže polaga, tako da je z njim fasado teže narediti grdo. Je tudi dokaj neobčutjiv na vlago, medtem ko kameno volno vlaga uniči. Glavna resnična (čeravno zelo redko pomembna) prednost kamene volne je negorljivost, najpogosteje omenjana pa paropropustnost. Slednja omogoča, da hiša bolje “diha” – dihanje je nekaj, kar se pogosto uporablja za reklamiranje gradbenih materialov, sicer pa sodi v kategorijo pojmov, ki se ji strokovno reče larifari. Dihanje zidov je namreč nepomembno, ker gre tudi skozi dobro dihajoče iz hiše in v njo kvečjemu par odstotkov vlage, vsa ostala pa skozi prezračevanje. Razliko med ceno EPS in kamne volne sicer povrne Eko sklad, ki ima slednjo raje, ker ne izhaja iz nafte, a smo se zaradi drugih prednosti vseeno odločili za EPS, pa tudi če bi se pri pridobivanju subvencije slučajno kaj zalomilo, je ta izbira varnejša. EPS ima lahko dodatek grafita, ki poveča njegovo izolativnost: toplotna prevodnost se s približno 0,039 W/(mK) spusti na 0,032 W/(mK) . Grafitni EPS ima sicer tudi višjo ceno (verjetno celo nekoliko bolj kot izolativnost), a smo se vseeno odločili zanj, saj si ne želimo predebele izolacije – že tako imamo debelo 22 cm. Debela izolacija namreč privede do globokih špalet, ki senčijo okna in so videti čudne. Obstajajo tudi fasadne izolacije s še nižjo toplotno prevodnostjo – med njimi bržkone prednjači Webrova bakelitna z 0,020 W/(mK) – vendar imajo precej zasoljeno ceno, tako da jih navadni smrtniki ne uporabljamo. Že Roefixov posebni EPS, ki so nam ga ponujali, bi nam fasado podražil za kakih 1.500 EUR, tako da imamo zdaj kar navadni Fragmatov.

Izolacija fasade
Izolacija fasade

Pri poševnem delu strehe se EPS za izolacijo načeloma ne uporablja, saj je tu paroprepustnost pomembna: če se v izolaciji zadržuje vlaga, moči ostrešje, ki začne propadati. Namesto nje se uporabljajo steklena in kamena volna ter celulozni kosmiči (obstajajo tudi bolj eksotične možnosti, kot so volna in lesni kosmiči, vendar smo pri gradnji raje nekoliko konzervativni). Steklena volna je paroprepustna, dokaj neobčutljiva na vlago in poceni. Ima sicer majhen fazni zamik, kar pomeni, da toplota skoznjo potuje hitro. Načeloma je to slabo, saj je poleti zaželen tolikšen fazni zamik, da dnevna toplota notranjščino doseže zvečer, ko ni več vroče, in se tako mansarda ne pregreva. A izračuni kažejo, da pri debeli izolaciji – mi imamo 32-centimetrsko – zaradi zunanje toplote temperatura niha le za kako stopinjo in tako fazni zamik ne igra velike vloge. Pregrevanje mansarde je v tem primeru predvsem posledica notranje toplote, ki potuje navzgor in jo izolacija pomaga zadržati v hiši. Proti temu se najučinkoviteje bori s plastjo pod izolacijo mansarde, ki je sposobna sprejeti veliko toplote. Mi imamo nad mansardo betonsko ploščo, ki je za to zelo primerna – vsekakor bolj od običajnih mavčnih plošč. Če ne bi imeli betona, bi bil boljši od mavčnih plošč tudi debel lesen opaž. Obstajajo pa mavčne plošče, ki vsebujejo kapljice voska, ki pri kakih 25 stopinjah spremenijo agregatno stanje, kar porabi veliko toplotne energije – ne vem pa, ali so zgolj eksperimentalne ali se dejansko dajo kupiti (in koliko stanejo). Kamena volna ima od steklene večji fazni zamik, a kot rečeno to ni bistveno, sicer je pa občutljivejša na vlago in dražja, tako da je slabša izbira. Celulozni kosmiči imajo še večji fazni zamik, so zelo primerni za zapolnitev vseh prostorčkov med tramovi ostrešja in Eko skladu najbolj všečni (kar ima za rezultat višjo subvencijo le, če je tako všečnih 75 % odstotkov vse izolacije v hiši, kar je težko doseži brez všečne izolacije fasade – za to pa so celulozni kosmiči praktični le pri lesenih montažnih in skeletnih hišah). So pa toplotno nekoliko slabše izolativni od volne (0,039 W/(mK) napram 0,034 W/(mK)), občutljivejši na vlago in spet dražji. Tako smo se za izolacijo poševnega dela strehe odločili za stekleno volno.

Izolacija poševnega dela strehe (Plasti sta različni, ker zidarji material radi kupujejo v zadnjem trenutku in potem ne dobijo točno takega, kot bi bilo treba - to je grda navada, ki sem jo opazil že več kot enkrat.)
Izolacija poševnega dela strehe (Plasti sta različni, ker zidarji material radi kupujejo v zadnjem trenutku in potem ne dobijo točno takega, kot bi bilo treba – to je grda navada, ki sem jo opazil že več kot enkrat.)

Ravni del strehe / podstrešje (za boljšo predstavo je tule prerez strehe) smo zopet izolirali z grafitnim EPS, saj nima dosti stika z ostrešjem in tako paroprepustnost ne igra pomembne vloge, je pa EPS praktičen, ker se po njem da hoditi (sploh če se na vrh položijo kake lesene plošče), medtem ko bi bile pri volni lesene plošče kar nujne, poleg tega bi bili pa pod njimi potrebni leseni nosilci. Te izolacije imamo 26 cm: spodaj 10 cm, v katere so naredili utore za prezračevalne cevi, čez pa še preostalih 16 cm. Pod izolacijo bi bila koristna parozaporna folija, vendar so se zidarji njenemu polaganju uprli, češ da je dobro položiti itak ne morejo, ker bi jih motile prezračevalne cevi. Te bi polaganje gotovo res ovirale, poleg tega pa izračun z U-wertom kaže,  da do kondenzacije na podstrešju tudi brez folije ne bi smelo prihajati. Upam, da to ne velja le v splošnem, medtem ko bodo na posamičnih mestih – recimo okrog tramov, ki segajo skozi izolacijo in bi jim kondenz najbolj škodil – kake težave. K sreči izolacije po tleh podstrešja ni pretežko odstraniti, tako da so popravki možni.

Izolacija podstrešja
Izolacija podstrešja (fotografirana z metrom za Eko sklad)

Zadnja izolacija v hiši je EPS pod estrihi (navaden, saj ni potrebe, da bi zasedel posebej malo prostora). V pritličju ga je 12 cm, kar skupaj s 17 cm XPS pod temeljno ploščo zagotavlja več kot zadovoljivo izoliranost proti zemljini. Če bi bilo izolacije pod temeljno ploščo manj kot pod estrihi, bi bilo dobro tudi za spodnjo plast slednje uporabiti XPS, saj bi tam lahko prihajalo do kondenzacije, na katero je XPS odporen. Tudi pod estrihe je moč dati kameno volno, a je dosti bolj stisljiva od EPS in zato po mojem ne najbolj priporočljiva. Tudi pri EPS je treba misliti na stisljivost – mi smo uporabili takega z dopustno obremenitvijo 100 kPa (pri 10 % deformacije), kar je za previdne ljudi običajno (nekoliko manj previdni uporabijo 70 kPa, za garaže in za pod kake težke zalogovnike se pa lahko uporabi tudi bolj trden). 9 cm EPS pod estrihom mansarde pa tam ni zaradi izolativnosti, ampak zato, ker moramo nekam spraviti prezračevalne cevi.