Arhiv kategorij: Naše domovanje

Stopnišče

Tale zapis je nastal že pred dolgo časa, vendar ga nisem objavil, ker sem pričakoval še epilog o lakiranju, ki pa se ni zgodil (več o tem proti koncu zapisa).

Z lopo Kunčje radosti ni bilo konec, saj nam je taisti mizar delal tudi stopnišče (kot sem omenil v zapisu o lopi, je bil to sploh povod, da smo ga najeli). Pot do stopnišča je bila prav tako dolga kot do lope, le da nam je požrla malo manj živcev, saj ni imela (razen nekaj brezuspešnega čakanja na Kunčevega pajdaša, ki je premeril prostor in stopnišče izrisal) nobenih zoprnih vmesnih korakov – vsa zoprnija se je zgodila na koncu.

Jaz sem se nagibal k betonskemu stopnišču, obloženem z lesom, saj pri njem ni nobenega dvoma o trdnosti in je verjetno nekoliko cenejše od povsem lesenega. Se pa leseno – v nasprotju z betonskim – dela na koncu gradnje, tako da je laže zadeti višino, laže se podenj vgradijo omare in Jelki je bolj všeč. Ker je tokrat obveljala Jelkina, sva se odločila za stopnišče iz masivnega jesenovega lesa (ki je usklajen s parketom v mansardi). Kunc nama je pod stopniščem obljubil tudi omare – dva predala za čevlje, eno zaprto omaro za obešanje oblačil in eno odprto za drobnarije (vmes je pa odprtina, kamor pride zamrzovalna omara). Poleg odprte omare sva pa naročila še obešalno steno.

Stopnišče je pretežno narejeno prav čedno. Žal pa skrb za podrobnosti ni ravno Kunčeva odlika, tako da ima tudi nekaj hib. Prva je, da je bilo ogrodje narejeno z dvocentimetrskim odmikom od stene. Na ta način si Kunc olajša življenje, saj se mu ni treba spopadati z morebitnimi krivimi stenami, odmik pa na koncu zapre s tanko letvijo. A v našem primeru stene niso krive in imamo tako ob stopnišču nepotrebno širok rob. Druga hiba je, da se ob izdelavi stopnišča v delavnici niso zavedali širine izteka na vrhu (tako vsaj domnevam, glede na to, da na 3D izrisih Kunčevega pajdaša ta širina ni nič omejena – lahko je pa razlog tudi čisto navadna šlamparija), zato so stopnišče naredili malo preširoko. Nato so zgornji del zožali na licu mesta, kar ni preveč čedno. Zatrjevali so sicer, da so tako naredili, ker nam zavoljo našega udobja stopnišča niso hoteli ožati, kjer ni treba, a jim ne verjamem. Tretja hiba pa je, da je stopnišče polakirano z akrilnim lakom. Kunc je sicer pred izdelavo zatrjeval, da uporablja najboljši možen lak, a za stopnišča se pretežno priporoča dvokomponenti poliuretanski lak, ki naj bi bil najbolj trpežen. Za povrh so mojstri dele ograje pobrusili na licu mesta, niso jih pa polakirali (ali pa so jih polakirali zgolj enkrat – tako trdijo, čeprav jaz laka ne zaznavam), medtem ko naj bi bilo ostalo stopnišče polakirano trikrat. Ker sem se s Kuncem jaz kregal več kot Jelka, sem jo prosil, naj ona od njega dobi malo ustreznega laka, da to popravimo, vendar za to ni zbrala volje.

Glede omar pod stopniščem imam mešane občutke. Predala za čevlje in omara za oblačila se lepo prilegata stopnišču in sta narejena prav lično, medtem ko je z odprto omaro in obešalno steno narobe marsikaj. Omara je nekaj centimetrov preozka, tako da je med njo in zamrzovalno omaro nepotrebna reža, poleg tega pa je iveral, iz katerega je izdelana, ves oškrbljen. Bržkone največ sivih las je pa povzročila obešalna stena. Ob tleh na steni imamo namreč nekajcentimetrsko keramično oblogo, ki je Kunc ni upošteval, tako da pride spodnji rob obešalne stene malo čeznjo. Zato so obešalno steno na mestu, kje prekriva keramično oblogo, najprej s spodnje strani malo stanjšali, vendar ne dovolj (zakaj, mi je uganka). Nato so brez vprašanja keramično oblogo odstranili s stene, jo – skrajno grdo! – obrezali, da je prišla pod obešalno steno, in jo prilepili nazaj. Priznati je treba, da se vsa ta grozovitost ne vidi in bo prišla na plano le, če bomo obešalno steno kdaj odstranili, vseeno sem pa ogorčen, da so si drznili povsem samovoljno uničevati našo keramiko. Zaradi vsega tega odprte omare in obešalne stene na koncu nismo plačali.

Nedolgo tega sem se lotil krašenja stanovanja s slikami in sem na stopnišče dal nekaj slik meni ljubega slikarja M. C. Escherja (izrezanih iz koledarja za leto 2000, ki je od takrat na podstrešju čakal, da na tak način vnovič ugleda luč dneva). Ob tej priliki sem stopnišče počistil in poslikal, rezultat pa priobčujem spodaj.

Slike M. C. Escherja ob stopnišču
Stopnišče od zgoraj
Nepotrebno zožanje stopnišča ob izteku
Lepi del omar pod stopniščem
Oškrbljeni iveral na nelepem delu omar
Nesrečni rob obešalne stene

Delovna zmaga na praznik dela

V dobrem letu dni od vselitve se je v naši lopi nabralo precej šare (predvsem Jelkinih vrtnarskih pripomočkov) – toliko, da je nered začel kratiti uporabnost lope in postajati trn v peti moje redoljubnosti. Poceni in enostaven način za reševanje te težave je kovinsko ogrodje s policami – za 2,5 metra dolžine in višine (kolikor potrebujemo) bi morali odšteti kakih 200 EUR. Vendar ima naša lopa betonski podstavek in razne tramove, ki onemogočajo postavitev takega ogrodje ob steno na mestu, kjer sva si ga z Jelko zaželela. Tako mi ni kazalo drugega, kot da se izdelave polic lotim sam.

Police sem naredil kar iz opažnih plošč, ki so bile v Obiju skoraj pol cenejše od neobdelanih desk, poleg tega pa so troplastno lepljene po debelini, kar bržkone zmanjša verjetnost za zvijanje zaradi sprememb v temperaturi in vlagi, in zaščitene z rumenim premazom, tako da ni potrebe po lakiranju. Za izdelavo sem si omislil vbodno žago, ki je prikladna za izrezovanje nepravilnih oblik za prilagoditev tramovom in mnogo hitrejša od ročne, ki sem edino premogel do zdaj. Delo sem si olajšal še z dolgim kovinskim ravnilom in mizarskim kotnikom, ki sta precej priročnejša od pisarniškega ravnila in geo-trikotnika, ki sem ju pri svojih mizarskih podvigih uporabljal do zdaj, ter parom zložljivih koz – ta obogatitev zbirke orodja me je stala okrog 100 EUR in jo štejem za dobro naložbo, saj brez nje polic še ne bi imeli, pa še laže se bom kakega mizarskega podviga lotil v prihodnje – mizarjenje se mi namreč zdi kar zabavno.

Police v lopi
Del police, ki je zahteval posebej veliko rezbarjenja
Novo orodje

Križi in težave s projektanti

Ko se človek loti gradnje, je eden prvih korakov, da najde projektanta, zato bi bralec pričakoval zapis o njem bolj na začetku opisa gradnje. O lovu na projektantna, ki je izdelal projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), sem sicer res pisal, takisto o zamenjavi za drugega, ki je izdelal projekt za izvedbo (PZI), o izkušnjah z njima pa še ne – kar ima svoje razloge. Od obeh sva z Jelko namreč ob koncu gradnje potrebovala podpis nekega papirja za Ekosklad, zato se mi pred tem ni zdelo modro pisati, kako sta mi kravžljala živce (sploh prvi).

Prvi projektant je bila pravzaprav projektantka oziroma ahitektka. Kot rečeno v zapisu, na katerega sem dal povezavo zgoraj, sva ji z Jelko precej natančno pojasnila, kakšno hišo želiva, a ko sva si rezultat prvič prišla ogledat, naju je čakalo nekaj precej drugačnega – nedomišljenega, prevelikega in nasploh ne najbolj skladnega z najinimi zahtevami. K sreči je arhitektka najine pripombe na to prvo različico vzela resno in zrisala nov načrt, ki je bil zelo v redu (več ali manj enak tistemu, po katerem smo hišo dejansko zgradili), tako da ji začetnega spodrsljaja ne zamerim. Na tej točki pa so se začele težave: dodelati je bilo namreč treba podrobnosti, čemur ni in ni hotelo biti konca. Pri pregledu vsake različice načrta sva namreč z Jelko želela par sprememb, od katerih jih je arhitektka naredila le del, poleg njih pa je spremenila še kaj, česar nisva želela. Na ta način se popravljanje seveda ni moglo končati. Vmes sva od nje izvedela tudi, da imam slab okus za barve in da bova zaradi tega, ker se ne strinjava s previsom zgornjega nadstropja nad spodnjim po celi dolžini hiše, imela premalo vznemirljivo oblikovano hišo (najinemu nestrinjanju je seveda botrovalo predvsem to, da dodatnih 10 m2 v zgornjem nadstropju nisva potrebovala, še manj pa dodatnih 10.000 EUR veliko luknjo v denarnici). Na koncu smo sicer prišli do načrta, s katerim sva bila zadovoljna, je bila pa pot do tja naporna in nekaj mesecev predolga.

Po eni strani človek lahko razume, da je arhitekt pač strokovnjak na svojem področju, ki želi svoje znanje in ustvarjalnost uporabiti za to, da načrtuje čim boljšo hišo. Zaradi te želje se je bržkone tudi odločil za svoj poklic in s tem ni nič narobe. A po drugi strani bo v načrtovani hiši živela stranka, ki ima svoje potrebe, finančne omejitve in želje. Arhitekt lahko meni, da stranka svojih potreb ne pozna dobro in ji glede njih svetuje; takisto lahko meni, da ima stranka slab okus, in ji glede tega da kak (takten) namig – a če stranka vztraja pri svojem, je naloga arhitekta, da načrtuje čim boljšo hišo v tem okviru. Žal je s slednjim najina arhitektka imela nemajhne težave, sploh ker midva z Jelko (no, predvsem jaz) od svojih predstav o tem, kakšna naj bi naša hiša bila, nisva bila pripravljena kaj dosti odstopati. Ve se namreč, da sem najbolj pameten, poleg tega pa raje delam lastne napake kot pustim drugim, da jih delajo zame. Tako smo po izdelanem PGD zaključili s sodelovanjem in sva za PZI z Jelko našla novega projektanta.

Novi projektant je bil čisto drugačen od arhitektke, ki je izdelala PGD. Podobno kot jaz je bil sila pameten, tako da mi je bil kot sorodna duša takoj všeč. Vendar je svoja stališča argumentiral dosti bolje kot arhitektka (katere najpogostejši argument je bil, da kaka stvar ne bo videti v redu) in poleg tega ni nasprotoval najinim željam (če so bile utemeljene, kar so načeloma bile). Skratka, v začetni fazi izdelave PZI je bil natanko tak, kot projektant po mojem mnenju mora biti. A če je pozoren bralec opazil omembo začetne faze in sklepal, da obstaja neka druga faza, kjer stvari niso bile tako rožnate, se ni zmotil. Sam PZI je imel namreč precej (drobnih) napak, ki jih je možak na opozorilo sicer vedno brez ugovarjanja odpravil, a je bilo to pregledovanje in popravljanje vendarle precej naporno. Tudi ko so PZI v roke dobili zidarji in nadzornik, so se pritoževali, da nekatere podrobnosti niso dobro obdelane. Projektant je sicer dejal, da bo katerokoli podrobnost na našo željo zrisal, in nič ne dvomim, da bi to res storil, žal pa tak način dela vsaj v povezavi z našimi zidarji ni deloval. Zidarji namreč nikoli niso razmišljali prav daleč naprej (zna biti, da je to povezano z dejstvom, da zidarstvo ni preveč intelektualen poklic), tako da so pomanjkljivosti PZI vedno opazili v zadnjem trenutku, pa še takrat so raje zidali kot spraševali, kaj storiti.

V paketu z dosedaj omenjenim možakom (odgovornim projektantom) smo dobil tudi projektanta strojnih in projektantko električnih inštalacij. Prvi je načrtoval ogrevanje, prezračevanje in vodovod ter je bil pravo nasprotje odgovornega projektanta. Dogovarjanje z njim je bilo nakoliko neprijetno, saj na vprašanja (ki sem jih kot radoveden človek imel precej) ni rad odgovarjal, če sem poizkusil izraziti kako željo, po kateri me ni izrecno vprašal, je bil pa sploh nezadovoljen, češ da se vmešavam v njegovo delo. Je pa svoje delo opravil precej skrbno (tudi nadzornik ga je pohvalil). Kolikor se spomnim, je nekaj manjših sprememb napravil le proizvajalec toplotne črpalke (ki se mi je zdel precejšen strokovnjak, tako da so spremembe bržkone smiselne), nekaj smo jih pa po posvetu z zastopnikom za prezračevalni sistem napravili še pri razvodu prezračevalnih cevi (tu ni šlo za kake prav zapletene probleme, tako da si tudi sam upam trditi, da smo naredili v redu). Projektantka električnih instalacij je svoj načrt zrisala povsem zadovoljivo, nakar sva z Jelko kajpak želela kup popravkov v več iteracijah. Mislim pa, da sva jo mučila brez potrebe, saj smo električne napeljave dokončno itak dorekli v živo z električarjem, tako da smo cel dan s sprejem risali po stenah. To je neizogibno boljše od risanja na papir (no, na računalnik), saj si je potrebe pri bivanju v hiši dosti laže predstavljati, če v njej stojiš.

Za konec lahko rečem, da nobeden od projektantov ni bil popoln, da pa imamo vseeno fajn hišo. Če bi gradil še kakšno (česar sicer nikakor ne nameravam!), bi se projektantki PGD vsekakor izognil, na projektanta PZI bi se pa morda obrnil še enkrat. Pa še eno fotko (skoraj) končne zunanje podobe hiše naj dodam, saj sem oni dan ugotovil, da je zaradi zaostanka pri pisanju o gradnji sploh še nisem objavil, čeprav v hiši živimo že skoraj eno leto – tale je nastala ob dokončanju gradnje za potrebe Ekosklada.

Udobno umivanje

Čeravno sem zadnjih par let o našem domovanju v blog napisal kar veliko, je vendarle še nekaj tem, ki jih nisem uspel obdelati. A ker mi gradnja in opremljanje hiše nič več ne napolnjujeta misli, tudi za pisanje o tem nisem več tako motiviran. Po drugi strani pa delo nerad pustim nedokončano, tako da bom danes spregovoril par besed o pipi.

V zapisu o kopalnicah sem dejal, da so nam pri umivalnikih vgradili smotani pipi in da bomo zato eno zamenjali. Glede na neekstravagantno oblikovanje naših kopalniških armatur in glede na ogromno ponudbo teh reči (tule imajo recimo v kategoriji enoročnih armatur za umivalnik 1.566 izdelkov) sem upal, da bom našel kako pipo podobne oblike, ki bo imela vodni curek dlje od roba umivalnika. Eno ali dve s podobnim oblikovanjem sem res našel, žal pa je bil pri njima tudi vodni curek postavljen podobno. Tako sem sklenil, da če že ne moremo imeti pipe, ki bi bila podobna drugim v kopalnici, imejmo tako, ki bo svojo drugačnost upravičila z odličnim oblikovanjem. Tu pridemo do v kopalniškem zapisu omenjenih Kitajcev, ki edini ponujajo res zanimvo oblikovanje po dostopnih cenah. Z Jelko sva izbrala eno pipo znamke Sanlingo (za katero se mi zdi, da je kitajskega izvora, je pa o njej težko kaj dosti izvedeti), ki nama je res všeč in ima poleg tega curek udobno oddaljen od roba umivalnika. Koliko je vzdržljiva, težko rečeva, a deluje povsem solidno, v pol leta z njo ni bilo nobenih težav, pa tudi to, da uporabljamo deževnico, bi ji moralo pomagati. Če jo bo slučajno doletela prerana smrt, gre pa vendarle za samo eno pipo, ki je stala manj kot 100 EUR, in jo bomo pač zamenjali.

Kopalnica

Glede na to, da je kopalnica prepredena s cevmi, jo je treba začeti načrtovati dokaj zgodaj. Tako sva se z Jelko odpravila v prve salone, še preden smo zares začeli z gradnjo. Vendar sva hitro ugotovila, da se osebju v salonih povečini ne ljubi ukvajati s kopalnicami, ki še ne obstajajo. To se mi ne zdi modro, kajti če nekdo gradi hišo, bo kopalnico čisto zanesljivo potreboval in če mu v nekem salonu na začetku ponudijo, kar želi, ga kasneje, ko bo imel gradnje in opremljanja že poln kufr, ne bo preveč vleklo drugam. K sreči nama je projektant povedal za podjetje Kopalnice-prodaja, ki strankam kopalnico pomaga načrtovati od vsega začetka, in po njihovih besedah večina strank zares ostane pri njih. K temu jih sicer spodbudijo tudi s tem, da jim načrtovanje zaračunajo (nama so 200 EUR), ta znesek pa nato v primeru nakupa zadosti kopalniške opreme (mislim, da je je pri nama moralo biti za več kot 3.000 EUR) odbijejo od cene. Tak način delovanja se nama je zdel v redu in tudi z načrtovano kopalnico sva bila zadovoljna. Možak, ki se je z njo ukvarjal, sicer ni bil vrhunsko odziven, a glede na to, da smo začeli zgodaj, je z zadostno količino prigovarjanja vse naredil pravočasno. Nudil je tudi dovolj širok nabor kopalniških elementov, ki jih je dobro obvladal, da je lahko ustregel več ali manj vsem najinim željam. Se je pa nekaj rešitev, ki nama jih je prodal, v praksi izkazalo za ne najboljše.

Morda največ smo se ukvarjali s pultom z umivalnikom. Najcenejša možnost je pult iz laminata, na katerega se postavi keramičen umivalnik, vendar nama to ni bilo najbolj všeč. Dosti bolj všečna rešitev se nama je zdel pult, v katerega je umivalnik vdelan. Tu nama je kopalničar ponudil razne možnosti iz umetne smole, ki so zelo lične in so se zaradi enotne gladke površine zdele tudi precej praktične, so pa dokaj drage. Na koncu smo pristali pri eni izmed njih, katere ličnosti ne moram nič oporekati, za najbolj praktično se pa ni izkazala. Prvi problem je, da sta tako pult kot dno umivalnika povsem ravna, zato voda z njiju slabo odteka (če si umivaš zelo umazane roke, tudi umazanija rada ostane na dnu umivalnika). Drugi problem pa je, da material ni tako gladek kot keramika, zato se nekoliko slabše čisti, pa še praske hitreje nastanejo (sicer se menda da spolirati, a to ni ravno nekaj, kar bi si človek želel početi). Tako zdaj menim, da bi bila morala izbrati nekaj keramičnega ali steklenega, nisem si pa čisto na jasnem, kaj točno naj bi to bilo – verjetno umivalnik, ki se ob straneh razširi v polički (to zanesljivo obstaja) in je primerno oblikovan (o obstoju tega sem prepričan pa malo manj).

K umivalniku sodi pipa (oziroma bolj kunštno rečeno armatura), ki je v navezi z njim najbolj smotan element naših kopalnic – je bodisi prekratka, bodisi je luknja v pultu predaleč od roba umivalnika, zato preprosto ni dovolj prostora za umivanje rok. Kopalničar nama je sicer izrecno zatrdil, da je izbrana pipa dovolj velika, vendar je razdalja vodnega curka od roba umivalnika okrog 4 cm, medtem ko je bila v prejšnji kopalnici okrog 6 cm, kar je ravno še dovolj. Pipo v bolj uporabljani kopalnici v pritličju bomo zato zamenjali, v mansardi bomo pa počakali, da jo hčeri začneta bolj uporabljati. Nad ostalimi armaturami zaenkrat nimam pripomb. So znamke Paffoni, ki je menda zadovoljivo vzdržljiva, nadomestne dele menda nudi ceneje kot pri nas bolj cenjene nemške znamke in ni predraga. Oblikovanje je v redu, čeravno nič pretresljivega – kar velja tudi za vse ostale armature po sprejemljivih cenah. Izjema so armature kitajskega porekla, ki jih je moč prek spleta kupiti iz tujine, sta pa pri njih bržkone nekoliko vprašljiva kakovost in servisiranje.

Nekoliko v dvomih sem bil glede odprte kabine za prhanje, saj sem se bal, da bomo pri prhanju zmočili pol kopalnice. Res voda škropi vsaj pol metra iz kabine, vendar je kopalnica dovolj velika, da to ni resen problem. Sicer je pa občutek neutesnjenosti ob prhanju prav prijeten, tako sva z Jelko zadovoljna. Jaz sem ponosen še na lučko, ki sem si jo omislil pri kadi, saj si rad privoščim daljšo kopel z branjem. Tudi bide in stranišče sta v redu, čeprav me jezi cenovna politika proizvajalcev teh reči – za nekoliko lepšo obliko (ki proizvodnih stroškov prav nič ne dvigne) mimogrede zaračunajo dvakrat višjo ceno. Ceno dvigne tudi straniščna školjka brez roba, ki olajša čiščenje in sva si jo zato omislila. Še malo bolj smotano cenovno politiko ima pa Geberit pri tipkah za splakovanje – te se začno pri okrog 20 EUR, nadaljujejo do kakih 300 EUR (do sem so razlike le v oblikovanju in materialu – in ne, te za 300 EUR niso zlate ampak zgolj kovinske/steklene) in končajo nad 700 EUR (tu sicer dobiš ledice in senzorje, a pomisliti je treba, da je to cena vrhunskega pametnega telefona, ki ima poleg ledic in senzorjev še vse kaj drugega). Midva sva kajpak izbrala nekaj s spodnjega konca cenovnega razpona, kar pa je čisto v redu. Zadovoljna sva tudi s  pohištvom (ki je bilo sicer precej drago, tako da bi mu res zameril, če ne bi bilo dobro) – izdelava se zdi precej kakovostna, pa všeč so mi steklene police, ki omare naredijo zelo pregledne. Edino, kar je na njem moteče, so ročaji, ki jih je nekoliko težko prijeti – to je čisto nepotrebna hiba, pred katero bi naju bil kopalničar lahko posvaril.

Kopalnice-prodaja ne prodaja ploščic, zato sva se za temi ozrla pri Tapru in Keramtradu. Salonov s ploščicami je sicer cel kup in bi bila šla lahko tudi kam drugam, a sta že ta dva imela na voljo dovolj v redu ploščic po sprejemljivih cenah. Večina linij ploščic vsebuje navadne in take z dekoracijo, pri čemer moram priznati, da so na moje izbiranje najbolj vplivale slednje. A ko sva potem kopalničarju kopalnico dala izrisati, teh z dekoracijo (izvzemši “sliko” nad kadjo) sploh ni vključil in priznati moram, da kakega prav smiselnega mesta zanje tudi midva nisva videla. Ker sta kopalnici veliki, ploščice s polaganjem pa precej dražje od barve, smo oploščičili le del kopalnic, preostanek je pa pobarvan z lateksasto barvo. Ali je to dobra odločitev, se bo pokazalo čez leta, a glede na to, da se je v naši stari kopalnici obneslo, ne vidim razloga, da se ne bi tudi v novih. Tudi možak, ki je ploščice položil, je delo opravil solidno. Dilema, s katero sva se pri tem soočila, je bila, kako izdelati vogale in kako zaključiti robove tam, kjer ploščice ne segajo od stene do stene ali od tal do stropa. Polagalec je predlagal zaobljene plastične/kovinske profile, nad katerimi pa iz estetskih razlogov nisva bila ravno navdušena. Za vogale sva jih potem vendarle uporabile, da niso nevarno ostri – nekje plastične, nekje pa iz nerjavečega jekla, ki je sicer lepše, a svinjsko drago. Robovi so pa zaključeni le z lepilom za ploščice, za kar mi je zdaj malo žal, saj se tam nabira umazanija, ki jo bo sitno čistiti.

Kopalnica v pritličju – omare in pult z umivalnikom
Kopalnica v pritličju – kad
Kopalnica v pritličju – kabina za prhanje
Kopalnica v mansardi
Straniščna školjka brez roba

Kuhinja

Čeravno je kuhinja eden manjših prostorov v hiši, ga je opremiti bržkone najbolj zahtevno – kot prvo zato, ker tam človek preživi veliko časa, v katerem želi obenem počutiti se prijetno in biti učinkovit, kot drugo zato, ker je možnosti za opremo kuhinje prav posebej veliko, kot tretje pa zato, ker je oprema kuhinja dražja kot oprema kateregakoli drugega prostora. Projektantka hiše nama je sprva narisala otok, vendar sva z Jelko misel nanj hitro opustila, saj je pri tej postavitvi delovna površina, izza katere kuhar gleda v prostor (in ne v zid), najmanjša. Naslednja možnost (še vedno predlog projektantke) je bila postavitev v U, ki delovno površino z razgledom v prostor poveča, a ima kar dva konkavna vogala – pametno izkoristiti take vogale pa je zoprno (in še drago, če si človek omisli posebne tonamenske elemente). Na koncu sva tako pristala pri postavitvi v dveh nizih, pri kateri ima kuhar razgled v prostor tako izza kuhalne plošče kot korita, vogalov pa ni. Po nekaj mesecih uporabe lahko rečem, da s to odločitvijo nisva zgrešila.

Prvi poizkus: kuhinja z otokom
Drugi poizkus: kuhinja v U
Dejanska kuhinja

Od ponudnikov kuhinj sva se najprej obrnila na Gros-Novak, ki so jih precej hvalili Pod svojo streho. Delujejo na malo svojski način – nimajo salona, temveč pridejo k vsaki stranki na dom s prenosnikom in raznimi vzorci ter jim tam načrtajo kuhinjo. Ponudili so nam italijansko pohištvo, točne znamke pa ne vem. Možak, ki nas je obiskal, je bil sicer prijazen in strokoven, vendar je bil očitno precej omejen z možnostmi elementov, ki jih je prodajal. Kolikor se spomnim, bi najino željo po visokem pultu (96 cm – kot smo imeli v stari hiši in se nama zdi zelo hrbtu prijazno) rešil z visokim coklom in dvojno ploščo na vrhu, kar nikakor ni prav elegantna rešitev. Težave so mu povzročali tudi nekateri drugi najini izmisleki. Na koncu je bila pa še cena visoka – dobrih 7.500 EUR za pohištvo iz iverala (ki je sicer povsem primeren material, saj je lakirano pohištvo dražje in bolj občutljivo).

V Lesnini sva naletela na prodajalca, ki so ga tudi hvalili Pod svojo streho in ki mu strokovnosti zopet ne morem oporekati, preveč simpatičen nama pa vseeno ni bil. Ponudil nama je pohištvo nekega nemškega proizvajalca – kateri je bil, se ne spomnim, preveriti pa tudi ne morem, ker ponudniki kuhinj v začetni fazi človeku kaj dosti ne dajo v roke – morda se bojijo, da bi prelahko primerjal različne ponudbe, prav gotovo pa nočejo, da bi njihov izris nesel kam drugam, čeprav se mi zdi, da tako početje posebej koristno ni, saj itak vsi ponudniki (s katerimi sva imela opravka) izris naredijo zastonj, če stranka želi drugam prenesti kako posebej zanimivo zamisel, si jo pa lahko zapomni ali zapiše sama. Tudi možak v Lesnini je bil omejen z možnostmi elementov, ki jih je prodajal (čeprav je za visok pult imel v redu rešitev), tako da naju njegova ponudba ni navdušila, je bila pa cena ugodnejša – mislim, da med 5.500 in 6.000 EUR.

V GA nisva šla po kuhinjo ampak po gospodinjske aparate. Mislim pa, da ponudbe zanje na koncu sploh nisva dobila, medtem ko sva za kuhinjo jo. Na pogovor o kuhinji je šla Jelka sama, ker je šlo meni to, da so nama kuhinjo pravzaprav vsilili, z gospodinjskimi aparati so se pa obirali, nekoliko v nos. Mislim, da so ji ponudili kuhinjo DanKüchen (o kateri se mi zdi, da je v Sloveniji slišati največ, čeprav ne vem, zakaj). Poročala je, da so bili bolj prilagodljivi od prejšnjih dveh ponudnikov, saj imajo svojega mizarja, ki morebitne posebne kose lahko izdela. Cena je bila primerljiva z Lesninino, tako da so bili od nemizarjev najboljši.

Za konec pa naj poročam še o mizarstvu Zupanc, kjer sva kuhinjo res naročila. Glede na to, da sva bila najbolj zadovoljna z njimi, bi bilo morda smiselno, da bi se obrnila na še kakega mizarja, a da človek pride do ponudbe za kuhinjo, si mora vzeti kake tri ure časa, ki ga nisva imela na pretek, kuhinje pa po najinih izkušnjah itak povsod ponujajo podobne (s postavitvijo po izbiri iz iverala po izbiri in z ročaji po izbiri) za podobno ceno. Na Zupanca sva se obrnila, ker je iz naših krajev in ker glas ljudstva pravi, da so njegovi izdelki solidne kakovosti za razumno ceno. Prvo drži le načeloma, saj sva se za kuhinjo dogovarjala v salonu v Ljubljani. Drugo drži pa tudi v praksi, saj sva s kuhinjo zadovoljna, stala je pa 6.157 EUR, v kar je vključenih nekaj malenkosti, ki jih v ostalih cenah ni, tako da je cenovno čisto primerljiva z Lesninino in GAjevo. Svetovanje v salonu je bilo zelo v redu – kuhinjo so nama med pogovorom ročno zrisali, upoštevali so tako uporabnost kot estetiko in vse se je dalo dogovoriti. Kasneje sve dobila tudi računalniski izris, na podlagi katerega so kuhinjo izdelali, in narejena je bila res točno po izrisu. Tudi pri vgradnji se ni zgodilo nič strašnega, čeprav je do nekaj težavic prišlo: ena polička je bila narejena grdo in so jo zamenjali, cokel – ki sva izbrala plastičnega in se je zanj izkazalo, da po višini ni prilagodljiv – se ne prilega najlepše odprtinam pod omarami, pa še kaka drobna hiba bi se našla, vendar nič takega, kar bi nama resneje kvarilo veselje.

Pri načrtovanju kuhinje smo imeli nekaj težav s pomanjkanjem prostora: med obema nizoma omar sva želela kakih 100 cm, da bi se po kuhinji udobno sukala dva človeka, polotok je pa moral biti širok vsaj 90 cm (bolje 100 cm), da je mogoče vanj z obeh strani vanj vgraditi uporabne omare. Prostora med nizoma je zdaj 93-95 cm, ker je dovolj, le kadar so odprta vrata pomivalnega stroja, bi si človek želel kakih 10 cm več (ali pa pomivalni stroj ne bi smel biti čisto na koncu polotoka, kjer njegova vrata ovirajo pot iz kuhinje, vendar bi bil drugje napoto na druge načine). Polotok je širok 90 cm, kar omare na jedilniški strani naredi nekoliko plitve, vendar smo to lepo rešili z izrastkom za kuhalno ploščo, kjer je zdaj dovolj prostora za velike krožnike, pa še škropljenju iz ponev se malo zoprstavlja. Postavitev korita je neobičajna, vendar zelo uporabna, saj bi bilo z odcejalnikom škoda tratiti delovni prostor, medtem ko je za koritom čisto praktičen. Eden izmed Zupančevih ljudi se je tej postavitvi upiral, vendar se mu k sreči nisva pustila, saj sva iz prejšnje kuhinje vedela, da je v redu. Notranji predali na dnu omar res rešijo težavo z dostopomo do spodnjih polic, vendar vseeno niso dobra zamisel, saj je za njihovo odpiranje treba povsem odpreti vrata omare – o tej zoprniji sem poročal že pri garderobi. Mislim, da bi bilo bolje v kakih omari sprijazniti se s spodnjo polico, v kako pa dati zunanje predale. Postavitev vtičnic ni najboljša, ker iz njih viseči kabli ovirajo odpiranje predalov. Na pultu jih sicer tudi ne bi rada imela, saj vsakršna nepravilnost na površini oteži čiščenje, bi jih bilo pa morda pametno vgraditi v desno stranico izrastka za kuhalno ploščo. Po zgledu prejšnje kuhinje, kjer smo imeli posodo za kompost dostopno skozi odprtino poleg odcejalnika v sklopu korita, sva odprtino za kompost želela na pultu, vendar kljub ogromni ponudbi kuhinjskih elementov česa primernega nisva našla. No, pa se je k sreči izkazalo, da je poseben predal za ta namen čisto v redu.

Predal za kompost in rahlo problematični vtičnici

Pri Zupancu sva naročila tudi gospodinjske aparate, katerih imajo bogato ponudbo po ugodnih cenah (na Ceneje.si nisem nobenega aparata našel ceneje in tudi nemške cene niso bile nižje), pa tudi svetovati znajo dobro – za vsako vrsto aparata povedo, kateri in zakaj bi bil prava izbira. Predhodne raziskave so nakazovale, da je pri gospodinjskih aparatih ključni dejavnik kakovosti znamka, te pa si od najboljših do najslabših sledijo nekako takole:

  1. Miele in za hladilnike Liebherr (nemarno drago)
  2. Siemens, Bosch, AEG (nekateri modeli dragi, drugi pa primerljivi z nižjimi stopničkami – tu sva po Zupančevih nasvetih pristala tudi midva)
  3. Electrolux
  4. Gorenje
  5. Beko (poceni a menda presenetljivo v redu)
  6. Zanussi, Candy, Hoover, Whirlpool, Indesit, Ariston (nepriporočljivo)

Kuhalno ploščo sve želela indukcijsko s kovinskim robom (v prejšnji kuhinji se nam je rob okrušil), s čim večjimi kuhališči (nekatere plošče imajo “gumbe” pred kuhališči, kar slednja brez potrebe zmanjša), čim bolj neposrednim upravljanjem (da z enim pritiskom določiš, koliko greje) in možnostjo združevanja kuhališč. A ker so plošče z vsemi temi lastnostmi precej drage, sva se odrekla združevanju kuhališč in izbrala eno cenovno dokaj ugodno AEGjevo (modela ne bom pisal, ker se pogosto spreminjajo, imajo v vsaki državi malo drugačne oznake in je z njimi nasploh ena zmeda). Z njo sva zadovoljna, edino neposredno upravljanje (s pritiskom na ustrezno mesto na črti od 0 do 14) zahteva malo privajanja. Pečico sva želela z možnostjo  kuhanja s čisto paro (ne paro zgolj kot dodatkom običajnemu gretju) in čiščenja s pirolizo, vendar taka ne obstaja. Tako sva se pirolizi odrekla, privoščila pa sva si sous vide (kuhanje v pari na nizki temperaturi – lep zapis o njem se najde tule, čeprav ne z uporabo pečice). To tehniko še preizkušava in upava, da bo upravičila kar nekaj višjo cene pečice, zaenkrat naju pa ni čisto prepričala. Znamka je zopet AEG, saj je Electrolux, ki je lastnik AEGja, bržkone vodilni proizvajalec parnih pečic.

Preidimo zdaj od toplega k hladnemu: pri hladilniku sva razmišljaja o takoimenovanem ničelnem območju – predalu s temepraturo malo nad nič za dolgotrajno ohranjenje svežosti sadja in zelenjave – vendar nama je Zupanc razložil, da ta zadeva dobro deluje le pri nemarno dragih Liebherrjevih hladilnikih. Želela sva si tudi nezmrzovanje, a naju je Zupanc prepričal, da to odžira prostor in povečuje glasnost ter da dobri hladilniki brez te lastnosti odmrzovanje vseeno potrebujejo zelo poredko. Tako sva z začetnega seznama želja ohranila edino ventilator za kroženje zraka in posledično bolj enakomerno hlajenje ter pristala pri enem Siemensovem. Deluje odlično, čeprav je najino navdušenje bržkone posledica tega, da hladilnik v prejšnji kuhinji ni dosegal dovolj nizkih temperatur in so se zato v njem živila prehitro pokvarila. Pri pomivalnem stroju sva želela višjega (ker imava visok pult), poseben predal za pribor in lučko, ki z osvetljevanjem tal pod strojem kaže, ali stroj še pomiva. Dobila sva enega Siemensovega z vsemi temi lastnostmi, s katerim sva zadovoljna. Lahko pa rečem, da je res koristna le večja višina, predal za pribor in lučka sta pa sicer v redu a ne prav pomembna. In za konec še najdražja naprava v kuhinji – napa. Zaradi prezračevalnega sistema sva potrebovala tako, ki zrak filtrira in spušča nazaj v prostor, vendar to ni posebej omejujoč dejavnik. Bolj problematična želja je bila, da se vgradi visoko pod strop, da ne moti pogleda izza kuhalne plošče in obenem ne zahteva spuščenega stropa. Najcenejša taka je bila Elica Etoile z akcijsko ceno 1.100 EUR, kar je za eno škatlo z ventilatorjem in ogljenim filtrom absurdno. S tem se je strinjal tudi Zupanc, ki nasplošno visokih cen nap ni znal pojasniti, ne ovira ga pa to pri njih zaračunavanju. Napa sicer deluje dobro in je sprejemljivo glasna, edino daljinec (ki je za upravljanje potreben, ker sama naprava ni na dosegu roke) bi lahko bil manj kul in bolj praktičen – stopnja napovanja se namreč nastavlja s krožnimi potegi po njem, katerih učinek je nekoliko nepredvidljiv.

Tri povselitvene črtice

Človek bi si naivno predstavljal, da se bo po vselitvi v novo hišo končno sprostil in se z njo malo nehal ukvarjati, a je resnica precej drugačna. Čeravno so bile zadeve pred vselitvijo dostikrat napete in je bilo treba veliko postoriti, si vendarle dostikrat čakal na take in drugačne izvajalce, včasih si pa tudi zamahnil z roko in si rekel, da se bomo pač vselili kak teden kasneje. Zdaj, ko smo vseljeni, se pa z vsemi zadevami, ki še niso urejene in nas motijo, srečujemo vsak dan, tako da jih moramo v izogib prehudi motenosti pridno urejati. Tako za obsežnejše teme, ki bi jih na blogu še rad obdelal, ne najdem časa. A da ga ne bom čisto zanemaril, danes objavljam tri krajše zadevščine.

Zasilni poštni nabiralnik smo končno nadomestili s pravim. Naročili smo ga tule za 90 EUR, kar je malo dražje od nekaterih solidnih nabiralnikov, ampak tudi precej cenejše od nekaterih drugih. Je lep in primerno velik, me pa skrbi, za koliko trajno se bo izkazala folija, ki mu daje kul podobo – ne nekaj vogalih namreč že zdaj malo odstopa.

Voda v talnem gretju je v dokaj kratkem času pridobila nemarno rjavo barvo. Možni krivci naj bi bili (upoštevaje internetno modrost) rja, mikroorganizmi in vodni kamen. Naš inštalater navija za prvo, saj naj bi se rjavost za mikroorganizme razvila prehitro, cevi ne prepuščajo kisika (kar za anaerobne mikroorganizme sicer ni problem), svetlobe pa v njih tudi ni (malo je sicer pride skozi merilne lončke na sliki). Vodnega kamna ni niti omenil, pa tudi meni se ne zdi preveč verjeten. Pravi, da lahko vodi primeša nek kemični dodatek, ki se bori tako proti rji kot proti mikroorganizmom – čakam, da sporoči ceno. Nekateri priporočajo tudi antifriz, medtem ko drugi svarijo, da ima lahko škodljiv učinek ne tesnila in še kaj. Še ena rešitev bi morala biti destilirana voda, ki je malce bolj nerodna za tovorjenje naokoli, kako se s kemičnimi dodatki primerja cenovno, bomo pa še videli.

Včeraj sem po Lesnini iskal razne gospodinjske pripomočke. Uspeh je bil mešan, osebje prijazno, me je pa ujezila ureditev trgovine: izdelke imajo razporejene po proizvajalcih namesto po vrsti. Kot da bi se človek v trgovino odpravil z namenom, da kupi nekaj od npr. WMF, in bi se šele na licu mesta odločil, ali bo to pisker ali nož. Pri tovrstni smotanosti sicer niso osamljeni, vendar to ni opravičilo.

Selitev uspela

Prvič smo prespali v novi hiši! Prijetno presenečen sem, kako dobro sta to prenesla mladiča – pričakoval sem, da bosta zvečer komplicirala, pa sta dol k nama z Jelko prišla vsak le po enkrat in še to na dokaj benigen način. Bo pa še kar nekaj časa trajalo, da novo domovanje spravimo v red in se privadimo življenju v njem.

Priprave na selitev

… so v polnem teku – veliki dogodek je načrtovan za jutri. To in besno pisanje projektnih predlogov v službi je tudi krivo, da nič ne pišem o gradnji. Vsaj deloma bom to nadoknadil, kaka stvar bo pa bržkone ostala tudi nenapisana.

Ker z Jelko včasih rada komplicirava, sva si izbrala poštni nabiralnik, na katerega bo treba malo počakati. In ker sem že zamenjal naslov stalnega prebivališča, je bilo treba nekaj ukreniti.
Zalaganje shrambe
Knjige v pripravi na zložitev v nove omare (v nekaterih primerih pa tudi na znebitev)

Talne obloge v praksi

O talnih oblogah sem že pred precej časa napisal obsežno teoretično razpravo, zdaj lahko pa poročam tudi o praksi. Glede parketa sva z Jelko ravnala tako, kot sem napisal takrat. V dnevno sobo sva dala gotovi dvoslojni parket. Odločila sva se za hrastovega oljenega krtačenega, ki bi moral biti najbolj odporen na praske (saj krtačenost pomeni, da je že spraskan) – razlog za to je, da imamo iz dnevne sobe izhod naravnost na teraso, tako da bodo noter gotovo zašli kaki kamenčki. V spalnico sva dala gotovega troslojnega in sicer lakiranega iz tankih deščic različnih vrst lesa. Tega sva izbrala zavoljo spektakularnega videza in je bil ena prvi stvari, ki sva jih kupila za hišo – predlanskim sva ga namreč videla na sejmu in ker ga je Alpod umikal iz ponudbe, sva ga kar vzela, nakar je na vgradnjo leto in pol čakal v Alpodovem skladišču. Mansarda ima pa v celoti lamelni parket, ki je najcenejši, a mu ne po videzu in ne po funkcionalnosti popolnoma nič ne manjka. Izbrala sva jesen, ki je prijetno svetle barve, oljenje je pa Jelkina zamisel – jaz bi ga dal raje lakirati. Za poživitev smo v otroških sobah v parket dali vdelati intarzije mačjih in tiranozavrovih stopinj – te pri Vogartu, kjer smo parket naročili, naredijo za sprejemljivo ceno (25 EUR za par mačjih stopinj ali eno tiranozavrovo).

Pri vetrolovu, tehničnem prostoru in kopalnicah sva – dokler sva bila še pri teoriji – kanila nekoliko komplicirati, ampak potlej za to nisva zbrala volje in sva na koncu povsod dala ploščice. V vetrolov in tehnični prostor sva jih dala iz granitogresa (kar mislim, da je zmlet kamen z nekakšnim vezivom), ki naj bi bil od navadne (glinene) keramike bolj odporen na mehanske poškodbe. To je bila odlična izbira, saj sta bila ta dva prostora med gradnjo hudo obremenjena (zidarji in drugi so tam hranili opremo) in bi se bil kak drug material bržkone poškodoval. Privoščila sva si malo dražje, saj je všečnih ploščic na izbiro ogromno, a so po mojem mnenju le te zares izstopale. V kopalnici sva dala pa ploščice iz navadne keramike  – izbrala sva hrapavo, da ne drsi, dopuščam pa, da nama bo kdaj žal, ker je bo težko čistiti (keramičar naju je že strašil s tem). V kuhinjo in jedilnico sva dala linolej, ki je res lep, je pa ugodna cena, ki jo človek izve v prodajalni, zavajajoča, saj se zadeva prodaja v zvitkih šrine 2 m, kjer pride do veliko odpada (pri nas okrog 40 %), pa tudi polaganje ni poceni, ker je pod linolej treba dati izravnalno maso.

Polaganje linoleja se je nasploh izkazalo za problematično. Ker se parket in linolej na dveh mestih stikata, sva želela za oboje istega polagalca. Prvi, ki sva ga našla, je ponudbo pripravljal cel mesec in vmes tarnal, kako je zaposlen, na koncu je pa izjavil, da je zmagal na nekem javnem razpisu in za nas nima časa. Bes ga lopi! Drugi je bil kar hiter, vendar se je na koncu odločil, da bi polagal le parket, linoleja pa ne. Mislim, da ga je najbolj prestrašilo, da bi bilo nekaj kosov linoleja treba odrezati polkrožno. Tretji je za ponudbo potreboval kaka dva tedna in se je takisto ustrašil linoleja, le da je bil njegov problem, da nima opreme za varjenje. Na koncu sva tako čez zamisel, da bi oboje položil isti, naredila križ, in polaganje naročila kar pri prodajalcih – parketa pri že omenjenem Vogartu, linoleja pa pri Eko stilu. Prvi je imel ceno, primerljivo z drugimi polagalci, in je delo opravil dobro (ne le da je v redu delal, ampak je imel tudi to redko odliko, da je prišel, ko je obljubil). Drugi se je izkazal pa malo slabše, tako da mu moram nameniti svoj odstavek.

Tudi Eko stilova polagalca sta prišla, ko sta obljubila, vendar sta naredila več kozlarij. Prva je nastala na stiku med linolejastim hodnikom in kopalnico – tu sta pozabila dati aluminijast profil, ki bi zaprl stopničko, ki jo tvori kake 0,5 cm višji linolej, tako da bi ob morebitnem izlitju vode v kopalnici ta tekla pod linolej. Druga je nastala na stiku med različnimi vrstami linoleja, ki ni bil gladek in bi se posledično bržkone prej ali slej okrušil. Tretja so bile pa razpoke ne vseh konkavnih vogalih – verjetno je linolej, ki je precej tog, na takih mestih res težko položiti, a sem prepričan, da bi skrbnemu polagalcu uspelo. K sreči se je Eko stil na naše pritožbe ustrezno odzval in polagalca kozlarije poslal popravit. To sta storila kar v redu: razpoke in stik med različnimi vrstami linoleja sta zavarila, aluminijasti profil pa dodala. Slednje bo sicer zahtevalo še nekaj silikoniranja, pa en dodaten zvar smo pridobili, ker je bilo treba kos linoleja zamenjati, ampak bomo preživeli.

Polaganje parketa v dnevni sobi
Spektakularni parket v spalnici
Skozi sobo starejšega mladiča se je sprehodila muca
… skozi sobo mlajšega pa tiranozaver.
Kul ploščice v vetrolovu
Linolej v kuhinji (levo od črte) in jedilnici (desno)
Manjkajoči profil med linolejem na hodniku in ploščicami v kopalnici
Dodani profil