Arhiv kategorij: Naše domovanje

Kuhinja

Čeravno je kuhinja eden manjših prostorov v hiši, ga je opremiti bržkone najbolj zahtevno – kot prvo zato, ker tam človek preživi veliko časa, v katerem želi obenem počutiti se prijetno in biti učinkovit, kot drugo zato, ker je možnosti za opremo kuhinje prav posebej veliko, kot tretje pa zato, ker je oprema kuhinja dražja kot oprema kateregakoli drugega prostora. Projektantka hiše nama je sprva narisala otok, vendar sva z Jelko misel nanj hitro opustila, saj je pri tej postavitvi delovna površina, izza katere kuhar gleda v prostor (in ne v zid), najmanjša. Naslednja možnost (še vedno predlog projektantke) je bila postavitev v U, ki delovno površino z razgledom v prostor poveča, a ima kar dva konkavna vogala – pametno izkoristiti take vogale pa je zoprno (in še drago, če si človek omisli posebne tonamenske elemente). Na koncu sva tako pristala pri postavitvi v dveh nizih, pri kateri ima kuhar razgled v prostor tako izza kuhalne plošče kot korita, vogalov pa ni. Po nekaj mesecih uporabe lahko rečem, da s to odločitvijo nisva zgrešila.

Prvi poizkus: kuhinja z otokom
Drugi poizkus: kuhinja v U
Dejanska kuhinja

Od ponudnikov kuhinj sva se najprej obrnila na Gros-Novak, ki so jih precej hvalili Pod svojo streho. Delujejo na malo svojski način – nimajo salona, temveč pridejo k vsaki stranki na dom s prenosnikom in raznimi vzorci ter jim tam načrtajo kuhinjo. Ponudili so nam italijansko pohištvo, točne znamke pa ne vem. Možak, ki nas je obiskal, je bil sicer prijazen in strokoven, vendar je bil očitno precej omejen z možnostmi elementov, ki jih je prodajal. Kolikor se spomnim, bi najino željo po visokem pultu (96 cm – kot smo imeli v stari hiši in se nama zdi zelo hrbtu prijazno) rešil z visokim coklom in dvojno ploščo na vrhu, kar nikakor ni prav elegantna rešitev. Težave so mu povzročali tudi nekateri drugi najini izmisleki. Na koncu je bila pa še cena visoka – dobrih 7.500 EUR za pohištvo iz iverala (ki je sicer povsem primeren material, saj je lakirano pohištvo dražje in bolj občutljivo).

V Lesnini sva naletela na prodajalca, ki so ga tudi hvalili Pod svojo streho in ki mu strokovnosti zopet ne morem oporekati, preveč simpatičen nama pa vseeno ni bil. Ponudil nama je pohištvo nekega nemškega proizvajalca – kateri je bil, se ne spomnim, preveriti pa tudi ne morem, ker ponudniki kuhinj v začetni fazi človeku kaj dosti ne dajo v roke – morda se bojijo, da bi prelahko primerjal različne ponudbe, prav gotovo pa nočejo, da bi njihov izris nesel kam drugam, čeprav se mi zdi, da tako početje posebej koristno ni, saj itak vsi ponudniki (s katerimi sva imela opravka) izris naredijo zastonj, če stranka želi drugam prenesti kako posebej zanimivo zamisel, si jo pa lahko zapomni ali zapiše sama. Tudi možak v Lesnini je bil omejen z možnostmi elementov, ki jih je prodajal (čeprav je za visok pult imel v redu rešitev), tako da naju njegova ponudba ni navdušila, je bila pa cena ugodnejša – mislim, da med 5.500 in 6.000 EUR.

V GA nisva šla po kuhinjo ampak po gospodinjske aparate. Mislim pa, da ponudbe zanje na koncu sploh nisva dobila, medtem ko sva za kuhinjo jo. Na pogovor o kuhinji je šla Jelka sama, ker je šlo meni to, da so nama kuhinjo pravzaprav vsilili, z gospodinjskimi aparati so se pa obirali, nekoliko v nos. Mislim, da so ji ponudili kuhinjo DanKüchen (o kateri se mi zdi, da je v Sloveniji slišati največ, čeprav ne vem, zakaj). Poročala je, da so bili bolj prilagodljivi od prejšnjih dveh ponudnikov, saj imajo svojega mizarja, ki morebitne posebne kose lahko izdela. Cena je bila primerljiva z Lesninino, tako da so bili od nemizarjev najboljši.

Za konec pa naj poročam še o mizarstvu Zupanc, kjer sva kuhinjo res naročila. Glede na to, da sva bila najbolj zadovoljna z njimi, bi bilo morda smiselno, da bi se obrnila na še kakega mizarja, a da človek pride do ponudbe za kuhinjo, si mora vzeti kake tri ure časa, ki ga nisva imela na pretek, kuhinje pa po najinih izkušnjah itak povsod ponujajo podobne (s postavitvijo po izbiri iz iverala po izbiri in z ročaji po izbiri) za podobno ceno. Na Zupanca sva se obrnila, ker je iz naših krajev in ker glas ljudstva pravi, da so njegovi izdelki solidne kakovosti za razumno ceno. Prvo drži le načeloma, saj sva se za kuhinjo dogovarjala v salonu v Ljubljani. Drugo drži pa tudi v praksi, saj sva s kuhinjo zadovoljna, stala je pa 6.157 EUR, v kar je vključenih nekaj malenkosti, ki jih v ostalih cenah ni, tako da je cenovno čisto primerljiva z Lesninino in GAjevo. Svetovanje v salonu je bilo zelo v redu – kuhinjo so nama med pogovorom ročno zrisali, upoštevali so tako uporabnost kot estetiko in vse se je dalo dogovoriti. Kasneje sve dobila tudi računalniski izris, na podlagi katerega so kuhinjo izdelali, in narejena je bila res točno po izrisu. Tudi pri vgradnji se ni zgodilo nič strašnega, čeprav je do nekaj težavic prišlo: ena polička je bila narejena grdo in so jo zamenjali, cokel – ki sva izbrala plastičnega in se je zanj izkazalo, da po višini ni prilagodljiv – se ne prilega najlepše odprtinam pod omarami, pa še kaka drobna hiba bi se našla, vendar nič takega, kar bi nama resneje kvarilo veselje.

Pri načrtovanju kuhinje smo imeli nekaj težav s pomanjkanjem prostora: med obema nizoma omar sva želela kakih 100 cm, da bi se po kuhinji udobno sukala dva človeka, polotok je pa moral biti širok vsaj 90 cm (bolje 100 cm), da je mogoče vanj z obeh strani vanj vgraditi uporabne omare. Prostora med nizoma je zdaj 93-95 cm, ker je dovolj, le kadar so odprta vrata pomivalnega stroja, bi si človek želel kakih 10 cm več (ali pa pomivalni stroj ne bi smel biti čisto na koncu polotoka, kjer njegova vrata ovirajo pot iz kuhinje, vendar bi bil drugje napoto na druge načine). Polotok je širok 90 cm, kar omare na jedilniški strani naredi nekoliko plitve, vendar smo to lepo rešili z izrastkom za kuhalno ploščo, kjer je zdaj dovolj prostora za velike krožnike, pa še škropljenju iz ponev se malo zoprstavlja. Postavitev korita je neobičajna, vendar zelo uporabna, saj bi bilo z odcejalnikom škoda tratiti delovni prostor, medtem ko je za koritom čisto praktičen. Eden izmed Zupančevih ljudi se je tej postavitvi upiral, vendar se mu k sreči nisva pustila, saj sva iz prejšnje kuhinje vedela, da je v redu. Notranji predali na dnu omar res rešijo težavo z dostopomo do spodnjih polic, vendar vseeno niso dobra zamisel, saj je za njihovo odpiranje treba povsem odpreti vrata omare – o tej zoprniji sem poročal že pri garderobi. Mislim, da bi bilo bolje v kakih omari sprijazniti se s spodnjo polico, v kako pa dati zunanje predale. Postavitev vtičnic ni najboljša, ker iz njih viseči kabli ovirajo odpiranje predalov. Na pultu jih sicer tudi ne bi rada imela, saj vsakršna nepravilnost na površini oteži čiščenje, bi jih bilo pa morda pametno vgraditi v desno stranico izrastka za kuhalno ploščo. Po zgledu prejšnje kuhinje, kjer smo imeli posodo za kompost dostopno skozi odprtino poleg odcejalnika v sklopu korita, sva odprtino za kompost želela na pultu, vendar kljub ogromni ponudbi kuhinjskih elementov česa primernega nisva našla. No, pa se je k sreči izkazalo, da je poseben predal za ta namen čisto v redu.

Predal za kompost in rahlo problematični vtičnici

Pri Zupancu sva naročila tudi gospodinjske aparate, katerih imajo bogato ponudbo po ugodnih cenah (na Ceneje.si nisem nobenega aparata našel ceneje in tudi nemške cene niso bile nižje), pa tudi svetovati znajo dobro – za vsako vrsto aparata povedo, kateri in zakaj bi bil prava izbira. Predhodne raziskave so nakazovale, da je pri gospodinjskih aparatih ključni dejavnik kakovosti znamka, te pa si od najboljših do najslabših sledijo nekako takole:

  1. Miele in za hladilnike Liebherr (nemarno drago)
  2. Siemens, Bosch, AEG (nekateri modeli dragi, drugi pa primerljivi z nižjimi stopničkami – tu sva po Zupančevih nasvetih pristala tudi midva)
  3. Electrolux
  4. Gorenje
  5. Beko (poceni a menda presenetljivo v redu)
  6. Zanussi, Candy, Hoover, Whirlpool, Indesit, Ariston (nepriporočljivo)

Kuhalno ploščo sve želela indukcijsko s kovinskim robom (v prejšnji kuhinji se nam je rob okrušil), s čim večjimi kuhališči (nekatere plošče imajo “gumbe” pred kuhališči, kar slednja brez potrebe zmanjša), čim bolj neposrednim upravljanjem (da z enim pritiskom določiš, koliko greje) in možnostjo združevanja kuhališč. A ker so plošče z vsemi temi lastnostmi precej drage, sva se odrekla združevanju kuhališč in izbrala eno cenovno dokaj ugodno AEGjevo (modela ne bom pisal, ker se pogosto spreminjajo, imajo v vsaki državi malo drugačne oznake in je z njimi nasploh ena zmeda). Z njo sva zadovoljna, edino neposredno upravljanje (s pritiskom na ustrezno mesto na črti od 0 do 14) zahteva malo privajanja. Pečico sva želela z možnostjo  kuhanja s čisto paro (ne paro zgolj kot dodatkom običajnemu gretju) in čiščenja s pirolizo, vendar taka ne obstaja. Tako sva se pirolizi odrekla, privoščila pa sva si sous vide (kuhanje v pari na nizki temperaturi – lep zapis o njem se najde tule, čeprav ne z uporabo pečice). To tehniko še preizkušava in upava, da bo upravičila kar nekaj višjo cene pečice, zaenkrat naju pa ni čisto prepričala. Znamka je zopet AEG, saj je Electrolux, ki je lastnik AEGja, bržkone vodilni proizvajalec parnih pečic.

Preidimo zdaj od toplega k hladnemu: pri hladilniku sva razmišljaja o takoimenovanem ničelnem območju – predalu s temepraturo malo nad nič za dolgotrajno ohranjenje svežosti sadja in zelenjave – vendar nama je Zupanc razložil, da ta zadeva dobro deluje le pri nemarno dragih Liebherrjevih hladilnikih. Želela sva si tudi nezmrzovanje, a naju je Zupanc prepričal, da to odžira prostor in povečuje glasnost ter da dobri hladilniki brez te lastnosti odmrzovanje vseeno potrebujejo zelo poredko. Tako sva z začetnega seznama želja ohranila edino ventilator za kroženje zraka in posledično bolj enakomerno hlajenje ter pristala pri enem Siemensovem. Deluje odlično, čeprav je najino navdušenje bržkone posledica tega, da hladilnik v prejšnji kuhinji ni dosegal dovolj nizkih temperatur in so se zato v njem živila prehitro pokvarila. Pri pomivalnem stroju sva želela višjega (ker imava visok pult), poseben predal za pribor in lučko, ki z osvetljevanjem tal pod strojem kaže, ali stroj še pomiva. Dobila sva enega Siemensovega z vsemi temi lastnostmi, s katerim sva zadovoljna. Lahko pa rečem, da je res koristna le večja višina, predal za pribor in lučka sta pa sicer v redu a ne prav pomembna. In za konec še najdražja naprava v kuhinji – napa. Zaradi prezračevalnega sistema sva potrebovala tako, ki zrak filtrira in spušča nazaj v prostor, vendar to ni posebej omejujoč dejavnik. Bolj problematična želja je bila, da se vgradi visoko pod strop, da ne moti pogleda izza kuhalne plošče in obenem ne zahteva spuščenega stropa. Najcenejša taka je bila Elica Etoile z akcijsko ceno 1.100 EUR, kar je za eno škatlo z ventilatorjem in ogljenim filtrom absurdno. S tem se je strinjal tudi Zupanc, ki nasplošno visokih cen nap ni znal pojasniti, ne ovira ga pa to pri njih zaračunavanju. Napa sicer deluje dobro in je sprejemljivo glasna, edino daljinec (ki je za upravljanje potreben, ker sama naprava ni na dosegu roke) bi lahko bil manj kul in bolj praktičen – stopnja napovanja se namreč nastavlja s krožnimi potegi po njem, katerih učinek je nekoliko nepredvidljiv.

Tri povselitvene črtice

Človek bi si naivno predstavljal, da se bo po vselitvi v novo hišo končno sprostil in se z njo malo nehal ukvarjati, a je resnica precej drugačna. Čeravno so bile zadeve pred vselitvijo dostikrat napete in je bilo treba veliko postoriti, si vendarle dostikrat čakal na take in drugačne izvajalce, včasih si pa tudi zamahnil z roko in si rekel, da se bomo pač vselili kak teden kasneje. Zdaj, ko smo vseljeni, se pa z vsemi zadevami, ki še niso urejene in nas motijo, srečujemo vsak dan, tako da jih moramo v izogib prehudi motenosti pridno urejati. Tako za obsežnejše teme, ki bi jih na blogu še rad obdelal, ne najdem časa. A da ga ne bom čisto zanemaril, danes objavljam tri krajše zadevščine.

Zasilni poštni nabiralnik smo končno nadomestili s pravim. Naročili smo ga tule za 90 EUR, kar je malo dražje od nekaterih solidnih nabiralnikov, ampak tudi precej cenejše od nekaterih drugih. Je lep in primerno velik, me pa skrbi, za koliko trajno se bo izkazala folija, ki mu daje kul podobo – ne nekaj vogalih namreč že zdaj malo odstopa.

Voda v talnem gretju je v dokaj kratkem času pridobila nemarno rjavo barvo. Možni krivci naj bi bili (upoštevaje internetno modrost) rja, mikroorganizmi in vodni kamen. Naš inštalater navija za prvo, saj naj bi se rjavost za mikroorganizme razvila prehitro, cevi ne prepuščajo kisika (kar za anaerobne mikroorganizme sicer ni problem), svetlobe pa v njih tudi ni (malo je sicer pride skozi merilne lončke na sliki). Vodnega kamna ni niti omenil, pa tudi meni se ne zdi preveč verjeten. Pravi, da lahko vodi primeša nek kemični dodatek, ki se bori tako proti rji kot proti mikroorganizmom – čakam, da sporoči ceno. Nekateri priporočajo tudi antifriz, medtem ko drugi svarijo, da ima lahko škodljiv učinek ne tesnila in še kaj. Še ena rešitev bi morala biti destilirana voda, ki je malce bolj nerodna za tovorjenje naokoli, kako se s kemičnimi dodatki primerja cenovno, bomo pa še videli.

Včeraj sem po Lesnini iskal razne gospodinjske pripomočke. Uspeh je bil mešan, osebje prijazno, me je pa ujezila ureditev trgovine: izdelke imajo razporejene po proizvajalcih namesto po vrsti. Kot da bi se človek v trgovino odpravil z namenom, da kupi nekaj od npr. WMF, in bi se šele na licu mesta odločil, ali bo to pisker ali nož. Pri tovrstni smotanosti sicer niso osamljeni, vendar to ni opravičilo.

Selitev uspela

Prvič smo prespali v novi hiši! Prijetno presenečen sem, kako dobro sta to prenesla mladiča – pričakoval sem, da bosta zvečer komplicirala, pa sta dol k nama z Jelko prišla vsak le po enkrat in še to na dokaj benigen način. Bo pa še kar nekaj časa trajalo, da novo domovanje spravimo v red in se privadimo življenju v njem.

Priprave na selitev

… so v polnem teku – veliki dogodek je načrtovan za jutri. To in besno pisanje projektnih predlogov v službi je tudi krivo, da nič ne pišem o gradnji. Vsaj deloma bom to nadoknadil, kaka stvar bo pa bržkone ostala tudi nenapisana.

Ker z Jelko včasih rada komplicirava, sva si izbrala poštni nabiralnik, na katerega bo treba malo počakati. In ker sem že zamenjal naslov stalnega prebivališča, je bilo treba nekaj ukreniti.
Zalaganje shrambe
Knjige v pripravi na zložitev v nove omare (v nekaterih primerih pa tudi na znebitev)

Talne obloge v praksi

O talnih oblogah sem že pred precej časa napisal obsežno teoretično razpravo, zdaj lahko pa poročam tudi o praksi. Glede parketa sva z Jelko ravnala tako, kot sem napisal takrat. V dnevno sobo sva dala gotovi dvoslojni parket. Odločila sva se za hrastovega oljenega krtačenega, ki bi moral biti najbolj odporen na praske (saj krtačenost pomeni, da je že spraskan) – razlog za to je, da imamo iz dnevne sobe izhod naravnost na teraso, tako da bodo noter gotovo zašli kaki kamenčki. V spalnico sva dala gotovega troslojnega in sicer lakiranega iz tankih deščic različnih vrst lesa. Tega sva izbrala zavoljo spektakularnega videza in je bil ena prvi stvari, ki sva jih kupila za hišo – predlanskim sva ga namreč videla na sejmu in ker ga je Alpod umikal iz ponudbe, sva ga kar vzela, nakar je na vgradnjo leto in pol čakal v Alpodovem skladišču. Mansarda ima pa v celoti lamelni parket, ki je najcenejši, a mu ne po videzu in ne po funkcionalnosti popolnoma nič ne manjka. Izbrala sva jesen, ki je prijetno svetle barve, oljenje je pa Jelkina zamisel – jaz bi ga dal raje lakirati. Za poživitev smo v otroških sobah v parket dali vdelati intarzije mačjih in tiranozavrovih stopinj – te pri Vogartu, kjer smo parket naročili, naredijo za sprejemljivo ceno (25 EUR za par mačjih stopinj ali eno tiranozavrovo).

Pri vetrolovu, tehničnem prostoru in kopalnicah sva – dokler sva bila še pri teoriji – kanila nekoliko komplicirati, ampak potlej za to nisva zbrala volje in sva na koncu povsod dala ploščice. V vetrolov in tehnični prostor sva jih dala iz granitogresa (kar mislim, da je zmlet kamen z nekakšnim vezivom), ki naj bi bil od navadne (glinene) keramike bolj odporen na mehanske poškodbe. To je bila odlična izbira, saj sta bila ta dva prostora med gradnjo hudo obremenjena (zidarji in drugi so tam hranili opremo) in bi se bil kak drug material bržkone poškodoval. Privoščila sva si malo dražje, saj je všečnih ploščic na izbiro ogromno, a so po mojem mnenju le te zares izstopale. V kopalnici sva dala pa ploščice iz navadne keramike  – izbrala sva hrapavo, da ne drsi, dopuščam pa, da nama bo kdaj žal, ker je bo težko čistiti (keramičar naju je že strašil s tem). V kuhinjo in jedilnico sva dala linolej, ki je res lep, je pa ugodna cena, ki jo človek izve v prodajalni, zavajajoča, saj se zadeva prodaja v zvitkih šrine 2 m, kjer pride do veliko odpada (pri nas okrog 40 %), pa tudi polaganje ni poceni, ker je pod linolej treba dati izravnalno maso.

Polaganje linoleja se je nasploh izkazalo za problematično. Ker se parket in linolej na dveh mestih stikata, sva želela za oboje istega polagalca. Prvi, ki sva ga našla, je ponudbo pripravljal cel mesec in vmes tarnal, kako je zaposlen, na koncu je pa izjavil, da je zmagal na nekem javnem razpisu in za nas nima časa. Bes ga lopi! Drugi je bil kar hiter, vendar se je na koncu odločil, da bi polagal le parket, linoleja pa ne. Mislim, da ga je najbolj prestrašilo, da bi bilo nekaj kosov linoleja treba odrezati polkrožno. Tretji je za ponudbo potreboval kaka dva tedna in se je takisto ustrašil linoleja, le da je bil njegov problem, da nima opreme za varjenje. Na koncu sva tako čez zamisel, da bi oboje položil isti, naredila križ, in polaganje naročila kar pri prodajalcih – parketa pri že omenjenem Vogartu, linoleja pa pri Eko stilu. Prvi je imel ceno, primerljivo z drugimi polagalci, in je delo opravil dobro (ne le da je v redu delal, ampak je imel tudi to redko odliko, da je prišel, ko je obljubil). Drugi se je izkazal pa malo slabše, tako da mu moram nameniti svoj odstavek.

Tudi Eko stilova polagalca sta prišla, ko sta obljubila, vendar sta naredila več kozlarij. Prva je nastala na stiku med linolejastim hodnikom in kopalnico – tu sta pozabila dati aluminijast profil, ki bi zaprl stopničko, ki jo tvori kake 0,5 cm višji linolej, tako da bi ob morebitnem izlitju vode v kopalnici ta tekla pod linolej. Druga je nastala na stiku med različnimi vrstami linoleja, ki ni bil gladek in bi se posledično bržkone prej ali slej okrušil. Tretja so bile pa razpoke ne vseh konkavnih vogalih – verjetno je linolej, ki je precej tog, na takih mestih res težko položiti, a sem prepričan, da bi skrbnemu polagalcu uspelo. K sreči se je Eko stil na naše pritožbe ustrezno odzval in polagalca kozlarije poslal popravit. To sta storila kar v redu: razpoke in stik med različnimi vrstami linoleja sta zavarila, aluminijasti profil pa dodala. Slednje bo sicer zahtevalo še nekaj silikoniranja, pa en dodaten zvar smo pridobili, ker je bilo treba kos linoleja zamenjati, ampak bomo preživeli.

Polaganje parketa v dnevni sobi
Spektakularni parket v spalnici
Skozi sobo starejšega mladiča se je sprehodila muca
… skozi sobo mlajšega pa tiranozaver.
Kul ploščice v vetrolovu
Linolej v kuhinji (levo od črte) in jedilnici (desno)
Manjkajoči profil med linolejem na hodniku in ploščicami v kopalnici
Dodani profil

Prve omare so tu

… kar je jasen znak, da se gradnja bliža koncu. In sicer so prispele omare za garderobo – ne ker bi bil to najpomembnejši prostor v hiši, ampak ker je bil mizar, ki jih je naredil, najboj priden. Moram priznati, da me je možak prav navdušil: njegova delavnica je vedno kot iz škatlice, pri dostavi in vgradnji je zelo pazil, da ne bi česa opraskal ali obtolkel,  omare se stenem – čeravno so malce krive – odlično prilegajo in – kar je glavno – izdelane so zelo lepo. Za povrhu je bila pa še cena ugodna: za deloma furnirane omare sva plačala manj, kot je denimo znani proizvajalec vgradnih omar Plasard hotel za omare iz čistega iverala. Edino, s čimer nisem zadovoljen, je, da sva si omislila notranje predale. Ti se verjetno obnesejo pri omarah z drsnimi vrati, vendar sva si midva izbrala krilna, pri katerih mora človek paziti, da jih odpre čisto do konca, sicer se predali zaletijo vanja.

Ena stran (Slike niso navdušujoče, ker je garderoba slabo osvetljena in so narejene s telefonom.)
Druga stran
Nespametni notranji predali in košara, ki si jo je želela Jelka (izvira iz Ikee)

Saga o lopi

Ker gradnja hiše človeka na zaposli dovolj in mu je včasih dolgčas, sva se še pred koncem lotila tudi lope za vrtno orodje in drugo kramo z nadstrešnico za dva avta. Jaz sem si želel tako s kovinskim ogrodjem, saj se mi zdi, da je bolj trpežna in ne zahteva vzdrževanja, Jelka je pa želela tako iz lepljenega lesa. Pridobila sva nekaj ponudb in ugotovila, da je zadeva precej draga – cene za oba materiala so se gibale okrog 10.000 EUR. Potlej sva pa pri iskanju ponudnika za leseno stopnišče obiskala Mizarstvo Kunc. Možak, ki naju je sprejel, nama je bil takoj všeč in ni le ponudil stopnišča, ampak nama je našel tudi polagalca keramike in pleskarja ter obljubil lopo po najinih željah za ugodnih 3.695 EUR. Kajpak sva bila navdušena in smo se zmenili za posel.

Ker ima zapis naslov saga, je bistri bralec gotovo že uganil, da pot do lope ni bila povsem enostavna. Začela se je s Kunčevim sodelavcem, ki sva ga z Jelko kasneje, ko nama je že dodobra nakravžljal živce, poimenovala pajdaš. To je industrijski oblikovalec, ki tisto, kar Kunc izdela, prej zriše. Ta pajdaš je prišel k nam, temeljito premeril prostor za stopnišče in nato (ne prav kmalu) poslal 3D izris stopnišča in lope. Kajpak sva imela glede obojega več pripomb in vprašanj. Enkrat se je nanje še odzval, potem je pa obmolknil – nehal je odgovarjati na e-pošto in ni dvigoval telefona. Kunc se je lope vseeno lotil, njeno ogrodje pa slabe tri mesece po obisku pajdaša postavil na svojem dvorišču in naju povabil na ogled.

Ko sva se pripeljala na Kunčevo dvorišče, naju je skoraj kap (no, vsaj mene, ki imam bolj občutljivo krvožilje). Prvi problem je bil, da ogrodje lope ni bilo iz lepljenega lesa. Po vsem videzu se je možak uštel pri ceni in je ugotovil, da ga iz lepljenega lesa za dogovorjeni znesek ne be mogel narediti, pa se je odločil, da ga pač ne bo. Kajpak bi z vso pravico vztrajala pri lepljenem lesu, vendar bi se v tem primeru Kuncu najbrž bolj splačalo, da nama lope sploh ne naredi. Tako smo se zmenili, da za isto ceno v lopi naredi še dvignjen podest za shranjevanje večjih predmetov (npr. prtljažnega kovčka za avto) in za boj s poletno vročino toplotno izolira streho (v koristnost tega sicer nekoliko dvomim, Jelki je pa všeč). Naslednji problem je bil, da je bila streha nagnjena v napačno smer. O tem je bilo sicer nekaj razprave – jaz sem bil za eno smer, Jelka pa za drugo – in tudi Kunčev pajdaš je zrisal obe različici. A na koncu je ostalo pri mojem in tako bi bil moral Kunc zadevo narediti, pa je v prvem poizkusu ni. No, to je potlej popravil. Še ena težavica je bila, da je bila lopa previsoka, a znižati jo je bil še najmanjši problem. Zadnja težava je bila pa kritina, ki si zasluži svoj odstavek.

Sprva smo si zamislili, da bo lopa imela ravno streho, in kovinska različica je bila tako tudi načrtovana – imela bi naklon 2 %, ki bi bil skrit za strešno obrobo, pokrita bi bila pa z neko Sikino folijo, položeno čez plošče OSB (se pravi iz speštanega lesa), ki tak majhen naklon dopušča. Kunčev pajdaš je tudi pri leseni lopi narisal majhen naklon (čeravno ne skritega, a glede na težavnost dogovarjanja z njim in glede na to, da smo ubrali bolj nizkocenovno pot, sem misel na to opustil) in tudi s Kuncem smo se pogovarjali o Sikini foliji. No, kar je možak naredil, je imelo pa večji naklon in naj bi bilo pokrito s pločevino. Folija pri večjem naklonu namreč ni potrebna, je pa dražja in bolj občutljiva na poškodbe. A po drugi streni je pločevina znana po dveh težavah. Prva je, da se pri temperaturnih razlikah močno krči in razteza, pri čemer se zrahljajo pritrdilni vijaki, kar lahko povzroči zamakanje, v hudem vetru pa celo odpihnitev. Druga pa je, da se zvečer zelo hitro ohladi, pri čemer vlaga iz toplejšega zraka pod njo kondenzira in moči ostrešje. Na koncu smo se zmenili za trapezno pločevinasto kritino, kar pomeni velike plošče od dna do vrha strehe, ki imajo dvignjena rebra, kjer se pritrdijo. Za pritrditev naj bi se uporabila sistemska rešitev proizvajalca, težave s kondenzacijo naj bi pa reševal prezračevalni kanal pod njo (še boljša rešitev je protikondenčni obrizg – plast izolacije na spodnji strani kritine, vendar tega Kunčev proizvajalec ne ponuja).

Ko je bilo vse dogovorjeno, je bilo lopo treba dejansko postaviti. Jelka je Kuncu kot zadnji rok postavila datum, ko se je z geodetinjo dogovorila za izdelavo elaborata za vpis v kataster stavb – za to smo namreč imeli rok, ki nam ga je postavila Geodetska uprava in se je štel od pridobitve hišne številke, ki smo jo že poleti potrebovali za ureditev telekomunikacijskega priključka (zapletena zgodba, kjer je glavna junakinja Jelka, tako da je na blogu ne bom popisal). Kunc je svoj prihod večkrat prestavil, na zadnji dan pred rokom je pa obljubil, da zaprmej pride – in potem ga ni bilo, ker je deževalo. K sreči Geodetske uprave ni bilo pretežko prepričati, da prestavi svoj rok, Kunčevi ljudje so pa nekaj dni po tem nesrečnem deževnem dnevu dejansko prišli – sicer na drug deževen dan, a takrat je bilo dežja dovolj malo, da je bil samo nadležen in postavljanja lope ni zares oviral.

S prihodom Kunčevih ljudi pa zapletov še ni bilo konec. Prvi je napočil, ko so se lotili postavljanja stebrov na kovinske podstavke, ki jih držijo nad tlemi. Načrt temeljev (že davno postavljenih, saj je bila to naloga bolj zanesljivih zidarjev), ki ga je Kunc videl in potrdil, je kazal, da so temelji 15 cm pod končnim tlakom, kljukci pa so s seboj pripeljali 12-cm podstavke. To so rešili tako, da so našli nekega ključavničarja, ki je pod vsakega navaril po dve cevi. Drugi zaplet je bil, da postavljalci lope pojma niso imeli, za kakšno lopo smo se pravzaprav zmenili, in se je bilo vse treba zmeniti še enkrat. Tretji zaplet zadeva barvo ostrešja – pred izdelavo smo jim povedali, da želimo enako kot pri ostrešju hiše, ter jim sporočili blagovno znamko in odtenek. Vseeno pa so ostrešje uspeli pobarvati z nečim drugim (in so potem zatrjevali, da so ga pobarvali s točno tako barvo, kot smo jim rekli, čeprav to očitno ne drži). Reševanje tega bo treba prestaviti na pomlad, saj je trenutno vreme za barvanje prehladno. Zadnji zaplet je pa zadeval streho in bo zopet potreboval svoj odstavek.

Postavljalci lope tudi o dogovoru o prezračevalnem kanalu niso vedeli ničesar ter tega kanala kljub našemu prepričevanju in celo klicu proizvajalcu kritine, ki je potrdil, da je kanal koristen, niso hoteli narediti, češ da je nepotreben. Kajpak bi bil lahko zarogovili bolj in bi ga na koncu najbrž naredili, a moram resnici na ljubo priznati, da čisto prepričan o njem nisem – če je kritina položena neposredno na lesen opaž (kot so naredili), ta opaž služi kot izolacija (podobno kot protikondenčni obrizg), kar se zdi smiselno. Pri zaprtem delu, kjer je kondenzacija res lahko problem, pa je situacija še bolj zapletena, saj imamo tam tudi izolacijo. Ogledati si moramo dva primera. Do prvega pride zvečer, ko je zrak v lopi segret, nakar pade noč in se zunaj shladi. Zrak v lopi ostane topel nekoliko dlje, se dviguje, prehaja v izolacijo in se v njenem zgornjem delu hladi, vlaga v njem pa kondenzira. Ukrep proti temu je parna zapora pod izolacijo (ki se na to mesto vgrajuje pri zaresnih hišah). Do drugega primera pride zjutraj in je ravno obraten: okolica se segreje hitreje kot lopa in bi zato morda lahko do kondenzacije prihajalo na spodnji strani izolacije. Glede na to, da se topel zrak dviguje, se to sicer ne zdi zelo verjetno, če bi se slučajno pripetilo, bi pa parna zapora pod izolacijo škodila (zaradi česar pri zaresnih hišah nekateri pod izolacijo odsvetujejo premočno parno zaporo). Tako smo tudi mi pod izolacijo dali parno oviro. Nad izolacijo smo pa pustili nekoliko prostora, ki je z dveh strani zaprt z mrežico, tako da se morebitna vlaga v izolaciji lahko suši. Ta del so na moje presenečenje v prvem poizkusu izvedli prav, tako da sem s končnim izdelkom dokaj zadovoljen (malo manj pa s tem, da sta od prvega soočenja z lopo na Kunčevem dvorišču do konca minila še dodatna dva meseca).

Na koncu je bilo lopo kajpak treba plačati in tu se je zapletlo še enkrat. Kunc je nenadoma začel trditi, da izolacije ni obljubil zastonj kot nadomestilo za lepljen les. Za povrh je za to izolacijo zahteval 854 EUR, ker je – glede na njeno zmerno koristnost, glede na to, da po moji oceni strošek materiala in vgradnje ne presega 300 EUR, ter glede na naše pomanjkanje denarja – precej grozno. A ker možnosti, da smo se o zastonjskosti izolacije napak razumeli, ne morem čisto izključiti, in ker sem videl, da je bilo z lopo ogromno dela, tako da Kunc kakega dobička z njo bržkone ni skoval, sem pristal, da mu za izolacijo 300 EUR vendarle plačamo. Pod črto lahko rečem, da smo za svoj denar dobili zelo v redu lopo, tako da lahko Kunca v primeru, da se ušteje pri ceni, priporočim; v nasprotnem primeru pa ne, saj požre preveč živcev.

Lopa je prispela
Ogrodje lope
Lopa skoraj postavljena (do dokončanja pa manjka še mesec in pol)
Prezračevanje izolacije pod streho in zgrešena barva ostrešja
Končni izdelek (dvojna vrata so za kolesarnico, enojna pa za dostop do preostanka lope)

Sam svoj mojster

Včeraj sem do konca tretjič prepleskal vidne dele ostrešja. Dvakrat je bilo popleskano, ko so ga postavili, pred zaključkom fasade ga je pa menda dobro še enkrat. Mislil sam, da je bilo tudi tretje pleskanje vključeno v ceno strehe, pa se je izkazalo, da sem se motil. Ker nam zmanjkuje denarja, sem tako v roke pljunil kar sam. Delo mi je vzelo tri dni in je vključevalo nekaj zrmzovanja in bingljanja po zidarskih odrih, tako da sem kar ponosen nase. Barval sem z lazurinom plus v barvi mahagoni (to je predvsem beležka zame).

2016-11-14-slovenija-godesic-barvanje_ostresja

Ob tej priliki se moram vprašati, ali bi bilo smotrno, da bi bila z Jelko že do zdaj kaj več naredila sama (razen nekaj malenkosti – največ povezanih s tesnenjem hiše – nisva namreč ničesar). Verjetno bi se bila najlaže sama lotila pleskanja notranjih prostorov in to bova morda še storila, saj še niso popleskani do konca. Zlahka bi bila položila tudi toplotno izolacijo po tleh, a je bilo to precej poceni, pa račun za Eko sklad potrebujeva. Lahko bi bil dolbel utore za električne napeljave, a tega tako dobro kot električarji ne bi bil naredil (pa orodje bi bil moral najprej dobiti). Glede na ceno na porabljen čas bi se pa najbolj splačalo lastnoročno položiti gotovi parket – sicer ne vem točno, koliko je stalo lepilo, a zdi se mi, da je parketar za dan dela zaračunal okrog 500 EUR. Parket je zdaj položen, tako da je prilika zamujena, ni bilo pa polaganje videti preveč težko (čeprav seveda dopuščem, da so potrebna kaka skrivna znanja, ki jih zgolj z opazovanjem nisem pridobil). In seveda bi bila sama lahko naredila še celo goro stvari – domala vse, za kar ni potrebna zahtevnejša oprema, vendar bi to kajpak terjalo neprimerno več časa in pomenilo čisto drugačen slog gradnje.

Prezračevanje

Zračenje je dejavnost, pri kateri ljudje navadno nismo preveč vestni. Če je zrak v prostoru opazno slab (smrdi), že prezračimo, sicer pa na to radi pozabimo. In kakšne neopazne posledice ima pomanjkljivo zračenje? Ljudje pri dihanju proizvajamo CO2, katerega količina se tako v nezračenih prostorih zvišuje. Raziskave kažejo, da to zmanjšuje kognitivne sposobnosti. Predstavljam si sicer, da prevelika koncentracija CO2 v zasebnih hišah ni tolikšna težava kot na delovnih mestih, saj je tam gostota ljudi pogosto večja. Naslednja težava je, da ljudje  z dihanjem, potenjem, kuhanjem in pranjem proizvajamo vlago. Prevlažen zrak ne vpliva najbolje na počutje, zelo pa ustreza plesni. V novih hišah pa je težava še, da gradbeni materiali in pohištvo oddajajo razne hlape, med katerimi se utegne znajti tud kak strupen. Stare hiše z netesnimi okni so se za silo zračile same, nove se pa ne (celo če si ne prizadevamo posebej za zrakotesnost).  Za zadostno zračenje skozi okna bi morali vsa kake trikrat na dan za par minut na stežaj odpreti, a to bolj malokdo počne. Rešitev je tako prezračevalni sistem.

Prezračevalni sistem je pravzaprav precej enostavna zadevščina (in ima zato relaivno visoko ceno – v tem pogledu me spominja na nape): s pomočjo ventilatorja od zunaj v hišo črpa zrak in ga po ceveh razpošilja po prostorih; po drugih ceveh ga nato črpa iz prostorov in pošilja na prosto. Ker slednji zrak iz hiše odnese tudi precej toplote, v energetsko varčnih hišah prezračevalnemu sistemu pritiče rekuperator, ki toploto izstopnega zraka prenaša na vstopnega. Rekuperator je posebna izvedba protitočnega izmenjevalnika toplote. Zgrajen je kot satovje, kjer izstopni in vstopni zrak potujeta eden mimo drugega tako, da je med njima velika površina, dobro prepustna za toploto. Potovati morata v nasprotnih smereh (zato protitočni), tako da se najbolj topel izstopni zrak na začetku svoje poti skozi rekuperator srečuje z najbolj toplim vstopnim na koncu svoje poti, najbolj hladen izstopni pa z najbolj hladnim vstopnim – kot kaže slika. Močno prezračevanje utegne pozimi preveč osušiti notranji zrak, saj zunanji zaradi nizkih temperatur vsebuje zelo malo vlage. To rešujejo entalpijski rekuperatorji, ki poleg toplote prenašajo tudi vlago. Pri njih vlaga iz izstopnega zraka deloma kondenzira, se prenese skozi material rekuperatorja v vstopni zrak in tam deloma izpari. Ta vlaga s seboj nosi tudi nekaj energije, kar za povrh poveča učinkovitost rekuperatorja.

Sotočni in protitočni izmenjevalnik toplote
Sotočni in protitočni izmenjevalnik toplote

Prezračevalni sistem se načrtuje tako, da so iz prostorov, kjer nastajata smrad in vlaga (to sta predvsem kopalnica in kuhinja), skozi strop speljane izstopne cevi, v spalne in bivalne prostore pa vstopne. Paziti je treba, da zrak na poti od vstopnih v izstopne cevi prepotuje celo hišo. Da lahko pride skozi vrata, mora biti pod njimi 0,7-1 cm špranje. Nekateri špranjo naredijo nad vrati skrito za podbojem, kar je bolj estetsko a menda nekoliko manj učinkovito, saj je taka špranja navadno manjša, poleg tega pa se lahko zgodi, da se zrači predvsem del prostorov pod stropom. Običajno se načrtuje pretok zraka kakih 30 m3/h na prebivalca – to predvsem velja za spalnice in bivalne prostore. Kopalnici se nameni 60 m3/h, kuhinji 90-120 m3/h, manj uporabljanim prostorom pa 30 m3/h. O tem in drugih vidikih prezračevanja veliko piše na spletni strani podjetja E-Netsi, ki prodaja prezračevalne sisteme znamke Paul.

Če človek cilja na pasivno hišo, potrebuje zelo učinkovit rekuperator. Entalpijski dosegajo učinkovitost okrog 100 %, neentalpijski pa 90 %, kar je razlika, ki se pri porabi energije kar pozna, zato sva z Jelko ciljala na entalpijskega – izbirala sva med tremi:

  • Paul Novus F 300. Ta je najbolj učinkovit in najtišji ter nasploh na zelo dobrem glasu (tako je vsaj veljalo ob času izbiranja).
  • Helios KWL EC 500 W ET. Ta je za dve odstotni točki manj učinkovit in nekoliko glasnejši, a še vedno na precej dobrem glasu. Je tudi preveč zmogljiv, a žal za primernejši model EC 370 W ET v času izbiranja ni obstajala meritev učinkovitosti, ki bi upoštevala entalpijo, zato ga Eko sklad ni priznal za tako učinkovitega kot zmogljivejšega brata.
  • Zehnder ComfoAir 350 ERV. Ta je enako učinkovit kot Helios in cenejši, ja pa sodeč po specifikacijah tudi precej glasen (specifikacije glasnosti je sicer težko primerjati, saj govorijo o različnih količinah na različnih razdaljah).

Zehnderja sva izločila zaradi (morebitne) glasnosti in ker o njem nisva našla nobenih informacij iz prve roke – očitno v Sloveniji ni prav razširjen. Za Paula in Heloisa sva pa pridobila ponudbo pri zastopnikih – prva je bila za dobrih 1.000 EUR cenejša, zato sva se odločila zanj. Cena je znašala 7.491 EUR (skupaj z razvodom prezračevalnih cevi in vsemi ostalimi pritiklinami), kar sicer ni znesek, ki sva ga na koncu plačala, ampak slednjega je teže ugotoviti, ker je na več računih skupaj z drugimi rečmi.

Zdaj je bilo prezračevalni sistem treba vgraditi. Zaradi previsa nad vhodom in postavitve stopnišča smo nad njim dobili nišo s tlorisom 0,8 x 1,3 m (vidi se tule), ki se je zdela zelo prikladna za ta namen. A izkazalo se je, da je prezračevalni sistem velika reč, ki jo je spraviti tja dokaj zafrknjeno, saj jo poleg same prezračevalne “škatle” sestavlja še kup cevi, dva razdelilnika (kjer se debeli vstopni in izstopni cevi iz prezračevalne škatle razdelita na tanjše cevi, ki tečejo po hiši), dva dušilnika hrupa in pri nas še hladilnik zraka. Tu se je naš strojni inštalater zelo izkazal: najprej je našel razdelilnike, ki že vključujejo dušilnike hrupa, nato pa je še ostale komponente spretno postavil na svoja mesta, da čez rob niše štrlijo le za las (pa še to bi se morda dalo odpraviti). Zdaj je prezračevalni sistem treba le še spraviti v pogon in nato nišo zapreti na nek ličen in praktičen način, ki bo omogočal dostop za menjavo filtrov in morebitno servisiranje.

Prezračevalna niša (deske in škatla na hladilniku zraka so začasen pojav)
Prezračevalna niša (deske in škatla na hladilniku zraka so začasen pojav)