Na izpisku prometa na osebnem računu imam postavko “AIREST-BAR POLE”. Človek bi lahko pomisli na kaj takegale, ampak 1,8 EUR je za to nekam poceni.
Hm, sodeč po datumu gre najbrž za pijačo na letališču Brnik, od kod je tisti pole, mi pa ni jasno.
Na izpisku prometa na osebnem računu imam postavko “AIREST-BAR POLE”. Človek bi lahko pomisli na kaj takegale, ampak 1,8 EUR je za to nekam poceni.
Hm, sodeč po datumu gre najbrž za pijačo na letališču Brnik, od kod je tisti pole, mi pa ni jasno.
Letos je prvič treba oddati ločeno dohodninsko napoved za dobiček od prodaje točk vzajemnih skladov, delnic itd. Dobra novica je, da se jo – enako kot navadno dohodninsko napoved – da oddati elektronsko prek spletne strani eDavki. Slaba novica pa je (in glede na to, da govorimo o davčnih obrazcih, braz slabe novice pač ne more iti), da je ta napoved preklemansko zapletena, posebej v elektronski različici.
Prvi problem je, da ima elektronska različica zelo skopo pomoč (v nasprotju z navadno dohodninsko napovedjo, kjer je pomoč kar spodobna). Poleg tega govori o nekakšnih popisnih listih, za katere uporabnik nikakor ne more vedeti, kaj so – dokler si ne ogleda papirnate različice, kjer vidi, da se napovedi za vsak vzajemni sklad, delnico itd. priloži ločen list s seznamom nakupov in prodaj. Papirnata različica vsebuje tudi navodila, ki večino nejasnosti razložijo, vendar je precej butasto, da je za uporabo e-obrazca potreben papirnat obrazec.
Žal pa navodila ne pojasnijo vsega. Manjša težava je, da ne vem, ali moram vpisati denimo tri nakupe točk nekega vzajemnega sklada, tudi če sem točk prodal samo toliko, kot sem jih kupil pri prvem nakupu (manjša zato, ker najbrž ne bo hudo narobe, karkoli storim). Večje težava pa je, da se nakupne cene točk, ki si jih lastim več kot eno leto, revalorizirajo s koeficientom rasti cen življenjskih potrebščin (tako pravijo denimo tule), pri čemer ni jasno, ali moram to storiti sam ali bodo to naredili dacarji. Smiselno bi bilo, da bi naredili dacarji, ampak ali jim lahko zaupam, da bodo res? Kajti več davka, kot je treba, kajpada ne bi rad plačal, po drugi strani se mi pa ne ljubi ugotavljati, kakšni ti koeficienti so (tile podatki, ki jih ponuja Statistični urad, so očitno zastareli, mogoče pa se pravi najdejo tule). In ko smo že pri smiselnosti: smiselno bi bilo tudi, da bi dacarji zneske v tujih valutah sami pretvorili v SIT, da ne bi bilo treba vsakemu izpolnjevalcu posebej brskati po arhivu tečajev Banke Slovenije, sploh ker je ta sila nepraktičen, ampak tega žal ne kanijo storiti (če bi stremeli k olajšanju življenja državljanov, pač ne bi bili pravi uradniki). Sem jih o obeh težavah pobaral po e-pošti, pa bomo videli, če bodo kaj odgovorili. Mogoče se pa celo tule najde kak znalec, čeprav zaenkrat ne kaže najbolje.
Za konec naj omenim še eno potencialno zelo koristno možnost pri elektronski oddaji kapitalske dohodninske napovedi: podatke je mogoče uvoziti iz datotek. Če bi upravljalci vzajemnih skladov in borznoposredniske hiše svojim strankam oskrbeli ustrezne datoteke, bi nenadoma izpolnjevanje ne bilo več mučno. Bomo videli, kako bo drugo leto, ko tole ne bo več novost, ampak prevelik optimist nisem.
Tegale Jeremija imam v mislih. Včeraj sem dobil kopijo njegovega e-pisma predsedniku American Biographical Institute (Jeremijevo obsedenost z življenjepisnimi bukvami sem že omenil). V e-pismu predsednika poziva, naj pritisne na glavnega urednika Informatice, naj že končno objavi Jeremijev članek, ki ga je v revijo poslal leta 2002. Dokler ta članek ni objavljen, namreč ne more poslati naslednjega, tako podlo preprečevanje pošiljanja članka – nedvomno velike mojstrovine – pa bi po Jeremijevo v Sovjetski zvezi pod Brežnjevim označili za resen političen zločin.
Zakaj Jeremijev članek ni bil objavljen, ne vem, saj je prispel pred mojim časom pri Informatici, ampak po vsej verjetnosti zato, ker je slab.
Treba je pa še povedati, kaj je American Biographical Institute, ustanova lepo zvenečega imena, na katere predsednika je bilo Jeremijevo e-pismo naslovljeno. Kot nam pove denimo Wikipedia, se inštitut ukvarja s tem, da v svojih knjigah objavlja življenjejpise tistih, ki za to primerno plačajo. Poleg tega si lahko pri njih že za 195 USD omisliš naziv človek leta (na izbiro pa so tudi drugi ugledni naziv) in se tako znajdeš v družbi imenitnih mož, kakršen je denimo gambijski predsednik (da, naziv je naveden na njegovi uradni strani).
Pred nedavnim sem oznanil, da se letos kanim lotiti postopne prenove računalnika. V sodelovanju z dedkom Mrazom sem naredil prvi korak: zamenjal sem ohišje in napajalnik. Tu sem začel, ker se mi s prenovo posebej ne mudi, ohišje pa je del, ki se na razvija prav hitro in se s časom tudi znatno ne ceni.
Težava prejšnjega ohišja je bila, da je bilo precej staro in je izviralo iz časov, ko so se računalniki greli dosti manj kot danes. Predvsem ni imelo nobenega ventilatorja pred mestom za diske, tako da sem glavna diska hladil s posebnima hladilnikoma, ki sta bila nameščena v 5,25-inčni odprtini. S to rešitvijo ne bi bilo nič narobe, če ne bi omejevala možnosti za utišanja računalnika, saj sta bila hladilnika najglasnejša dela. Tihost računalnika pa je vsekakor nekaj, kar bi rad izboljšal.
Pri ohišju sem želel:
Najbolj priljubljena ohišja so srednji stolpi, ki imajo v glavnem štiri 5,25-inčne odprtine, tako da niso prišli v poštev. Pri velikih stolpih pa so se za najbolj problematično zahtevo izkazali protiprašni filtri na vseh vhodnih ventilatorjih, sploh ker je to nekaj, česar pogosto ne omenijo niti recenzije, kaj šele proizvajalec. Edino ohišje, ki se dobi pri nas in za katerega sem bil prepričan, da izpolnjuje vse zahteve, je cooler master stacker 830. Glede na to, da ga tudi vse recenzije precej hvalijo, izbira ni bila pretežka. Motilo me je le, da je za kakih 10 cm globlje, kot bi bilo potrebno, ampak meritve so pokazale, da bo šlo na mizo.
Ko sem ga dobil, sem ugotovil, da je lično, dokaj kakovostno izdelano in polno praktičnih domislic (prijetno sem bil denimo presenečen nad mehanizmom za pričvrščanje 5,25-inčnih naprav, ki ne zahteva vijakov in se zdi zelo zanesljivo). Razen prevelike globine pa me je motilo še nekaj: pritrditev ventilatorjev. Želel sem si jih namreč čvrsto priviti in podložiti z gumijastimi podložkami za blaženje tresljajev, a sem to lahko storil samo z zadnjim. Stranski se vstavi v plastičen okvir, kjer le upam, da sčasoma ne bo začel ropotati, sprednjega pa ni mogoče pritrditi drugače kot s plastičnimi zatiči, ki so sicer domiselno izdelani, vendar se ne zdijo posebej trpežni.
Računalniški kotiček z novim ohišjem
V ohišju sta bila dva ventilatorja – sprednji in zadnji – že vgrajena, vendar sem se ju odločil zamenjati. Predvsem zato, ker želim točno vedeti, kaj v mojem računalniku je (in seveda zagotoviti, da je le najboljše), poleg tega pa me je pri sprednjem motilo, da je bil opremljen z modrimi diodami (utripajoča ohišja me ravno ne vzburjajo). Dodal sem tudi enega stranskega – zaradi boljšega hlajenja in zato, da sem povečal zračni pritisk v ohišju (kot omenjeno, da ne bi noter vleklo prahu). Pri izbiri ventilatorjev sem si pomagal s primerjalnim testom Silent PC Reviewa: da ima najboljše razmerje med ustvarjenim pretokom zraka in hrupom, so ugotovili za noctua NF-S12, zato sem si omislil tri primerke. V Sloveniji jih sicer nisem našel, zato je na pomoč priskočil eBay (trgovec, pri katerem sem jih kupil, jih trenutno sicer nima na zalogi). Ali so ventilatorji res nadpovprečno dobri, brez primerjave kajpada ne morem presoditi, a posebej glasni se ne zdijo in zanesljivo so zanimivega videza.
Zadnja komponenta, ki sem si jo omislil, je bila napajalnik. Tudi tu sem se oprl na Silent PC Review, ki je najbolje ocenil corsair HX520 in HX620. Enako oceno je dobil edino še en seasonic (ki pravzaprav izdeluje tudi Corsairjeva napajalnika), vendar seasonic nima snemljivih kablov, ki se mi zdijo kar posrečena domislica, saj zmanjšujejo gnečo v ohišju. Odločiti sem se moral še, ali naj si omislim HX520 (520 W) ali HX620 (620 W). Po izračunu na tejle strani naj bi za računalnik, kakršnega načrtujem, v najslabšem primeru potreboval 599 W. Sicer sem precej prepričan, da je ta številka pretirana, a glede na to, da razlika v ceni ni ravno velika, da bom napajalnik imel dolgo časa (navsezadnje proizvajalec nudi pet let garancije) in da ima močnejši tudi več priključkov, sem izbral HX620. Spet sem naletel na težavo, da ga pri nas ni bilo naprodaj (pa tudi eBay mi tokrat ni pomagal), zato sem šel prodajalca iskat na tale primerjalni cenik. Imel sem srečo, da trgovina, kjer je bil najcenejši, blago pošilja v Slovenijo. Plačati sem moral z bančnim nakazilom (ali kakorkoli se že zadevi reče), ampak je delovalo in še preizkusil sem lahko, kako se to stori po internetu (ko razvozlaš pomen raznih skrivnostnih številk, ki so na strani trgovine označene v meni ne najbolj razumljivi nemščini, čisto dobro). O zadovoljstvom z napajalnikom sicer kaj tehtnega žal ne morem reči. Naredi precej luksuzen vtis (zraven je denimo torbica za kable) in je zelo tih, ali dobro napaja, pa ne vem. Bržkone se to da ugotoviti s kakim testom (ki je kajpak odvisen od zanesljivosti merjenja napetosti na osnovni plošči), ampak zaenkrat se v zadevo nisem poglobil.
Napajalnik v vsem svojem sijaju
Končni vtis je mešan. Vse nove sestavine so kakovostne, tako da sem na dobri poti k odličnemu računalniku, takojšen učinek pa ni ravno pretresljiv. Upal sem namreč na utišanje, pa ga nisem dočakal, kajti ko sem odstranil hladilnika diskov, se je za najglasnejši del izkazala grafična kartica (ki je komaj kaj tišja od hladilnikov). Omislil si bom še regulator hitrosti vrtenja ventilatorjev, s katerim bom lahko natančneje ugotovil, koliko se kateri sliši, ampak dokler ne zamenjam grafične kartice, znatnih sprememb ne more biti. Na ta korak pa bo treba še malo počakati, ker bo združen z menjavo večine drobovja račnalnika, saj moja trenutna osnovna plošča ne premore vodila PCI express.
V pisarni imamo štiri vrste luči. Ta teden je bila vsako jutro ena vrsta prižgana in nikakor si nisem znal razložiti, zakaj. Edini, ki bi utegnil v moji odsotnosti hoditi po pisarni, je snažilka, ampak celo če bi prihajala v temi in bi luč potrebovala (pa mislim, da pride zjutraj, ko je že svetlo), bi bilo čudno, da bi prav vsakič eno vrsto pustila prižgano (in to celo vedno isto). Danes se mi pa zdi, da sem ugotovil, kaj se dogaja. Za luči imamo na vsaki strani pisarne po štiri stikala. Če kake vrste luči ne prižgeš in ugasneš na isti strani, kajpada njeno stikalo ostane v drugačnem položaju kot ostala. In točno to se je s tisto vrsto, ki je bila vsako jutri prižgana, zgodilo. Očitno naša vrla snažilka lično enakemu položaju stikal daje prednost pred dejansko ugasnjenostjo luči. Zdaj sem problematične luči ugasnil na drugi strani pisarne, pa bomo videli, kaj bo.
Dopolnilo:
Moj prijem je očitno deloval – zadnja dva dneva so bile zjutraj vse luči ugasnjene.
Danes smo tekmovali v legacyju in sicer v Mariboru. Udeležba je bila precej številčna, ker se očitno Gorenjcem in Ljubljančanom bolj ljubi voziti se v Maribor kot Štajercem v Kranj.
Jaz sem se v boj podal s modro-belo-črno-zelenim landstillom, s kakršnim sta dokajšnje uspehe žela Denis in Martin (po Martinu sem povzel par vindicatov in le dva nantuko monasteryja). A kot je pri mojem ligaškem udejstvovanju že običajno, sem žel manjše uspehe: z dvema zmagama (proti angel stompyju in goblinom s kurjavo), dvema izenačenjema (z nečim takim in z goblini) ter enim porazom (proti še enim goblinom) sem pristal na 11. mestu. Moja glavna težava je prav gotovo bila, da sem spet igral prepočasen kupček. Poleg tega teorija pravi, da kontrola nalomi kombo, kombo štihancijo, štihancija pa kontrolo – in vsi moji nasprotniki so igrali štihancijo. Ta težava bi sicer morala biti bolj teoretična, ker je moj kupček več kot očitno naravnan proti bitjem, ampak žal ni bila. No, vsaj samo igranja se mi zdi, da tokrat ni bilo preslabo, čeprav brez napak tudi ni šlo (opaženih seveda – brez kakršnihkoli napak niti ni upati, da bi kdaj šlo).
Za glavno težavo kupčka sta se (ne nepričakovano) izkazali njegova štiribarvnost in pomanjkanje osnovnih zemelj. To je pač cena, ki jo plačuje za boljše karte in večjo moč, a preden sem z njim igral na tekmovanju, nisem vedel, kako visoka ta cena je. Zdaj vem, da je proti hitrim kupčkom, ki se poleg tega lotevajo mojih zemelj (taki so bili vsi trije, ki jih nisem premagal), zelo visoka – morda kar previsoka. Na žalost pa dobre rešitve ne vidim. Izločiti kako barvo je težko, ne da bi znatno oslabil kupček. Pomagale bi osnovne zemlje vseh štirih barv, ampak namesto česa jih igrati? Če bi nadomestil dvozemlje, bi utegnil imeti težave z modro mano, če wastelande, bi se pa slabo obnesel v zrcalnem dvoboju in še v nekaterih drugih. Bi bila pa slednja rešitev danes zelo dobra.
Ali bom kupček še kdaj igral, ne vem. Ravno navdušil me ni, se mi pa vseeno zdi, da je precej močan. In kajpada je slabo vsakič igrati nekaj drugega, ker si človek tako z nobenim kupčkom ne more nabrati vaje (to je sicer napaka, ki jo redno delam). Mogoče mu bom dal še eno priložnost, ampak najbrž ne na naslednjem legacyju – takrat kanim igrati kaj hitrejšega.
Konec leta sem se namenil narediti pregled v slogu Piškota in BeeBee, pa – kot se vse prerado zgodi – ni prišel na vrsto. Ampak menda ne bo nič narobe, če to storim 8. januarja.
Januar: V Kanadi sem. Tam se dogaja marsikaj, najimenitnejši dogodek meseca (ki sicer s Kanado nima nič opraviti) pa je, da je moj članek sprejet v revijo Artificial Intelligence.
Februar: Oddam članek, v katerm opišem raziskave, ki sem jih uganjal v Kanadi. Teden dni zatem se vrnem v domovino.
Marec: Najpomembnejši dogodek meseca je prav gotovo, da spoznam Jelko, ampak o tem nisem pisal (konec koncev takrat še nisem vedel, kaj se bo razvilo iz njega). Omembe vredno je tudi smučanje v Zermattu.
April: Kaj prav monumentalnega se ne zgodi. Službeno me pošljejo v Helsinke.
Maj: Za prvomajske praznike jo z Jelko mahneva na izlet v Cinque Terre in Genovo. Fino je. Pa na morje gremo. Kar je tudi fino. Manj fino pa je, da sem preostanek meseca precej bolan.
Junij: Junija se kaj pretresljivega ne zgodi. Na blogu malo nergam, mentor me povabi na 60. rojstni dan (kar me zmerno navduši), z Jelko si ogledava Venerino pot …
Julij: Jelka gre prostovoljit v Makedonijo. Ueeee! Jaz grem pa v Boston na konferenco, kjer spet vidim znance iz Kanade.
Avgust: S starši jo mahnemo v Južno Afriko. Ni slabo. Poročanje o tem pa precej traja in se konča šele decembra. Po vrnitvi sem deležen rojstnodnevnega presenečenja.
September: Obiščem Jelko v Makedoniji. Pa še ona pride domov.
Oktober: Ta mesec je precej v znamenju službe. Najprej imamo gosta iz ZDA, potem se zgodi pa še konferenca Informacijska družba. Od besnega organiziranja slednje skoraj bridki konec storim.
November: Magica nisem še nič omenil, pa ga dajmo ta mesec. Zgodi se legacy championship (v Kranju in Gradcu), na katerem se žal ne odrežem prav sijajno.
December: Tudi o kulturi nisem še nobene rekel – decembra sem malo kulturen. Pa k Jelki grem spet!
Očitno je bilo leto predvsem v znamenju potovanj in Jelke. Nad nobenim se ne morem pritožiti, čeprav sem s potovanji morda kar malo pretiraval. Bom letos bolj zmeren (pri potovanjih namreč – pri Jelki pač ne).
Pred odhodom sem mislil, da bom o dogajanju lahko poročal sproti, saj ima Jelka prenosnik in kabelski internet, ampak mi je čas tekel tako hitro, da to ni prišlo na vrsto. Potlej se je pa še Jelka pri popisovanju novoletnih prigod izkazala za bolj pridno od mene, tako da bom samo dopolnil njena zapisa.
Na dan, ko sva se ravnala po zapovedih mode in šla obiskat Rome, sva videla še eno krasoto – nesojeno športno dvorano. Očitno je tisto manj imeniten del Struge – blizu je še takisto ne najbolj privlačen avtomobilski odpad. No, saj tudi sicer mesto ni ravno zgled urejenosti (sploh smeti je veliko), moram pa reči, da mi je vseeno priraslo k srcu. Mogoče le zato, ker sem v njem preživljal sproščujoče dneve v družbi svoje drage, ampak kakorkoli že, ugaja mi.
Rjaveči in sploh propadajoči zametek športne dvorane
Slabe in dobre plati Struge: neometana hiša in šara ob njej (zanemarjenost), domača žival na ulici (slikovitost) in seveda Jelka (najboljša plat)
Kot je zapisala že Jelka, smo šli na Silvestrovo v Ohrid. Naokoli sem povečini kolovratil kar sam, ker sem bil zaradi (po mojem mnenju) prevelikega zanimanja ostalih gostov iz Slovenije za alkohol in cigarete (ter s tem povezano enoinpolurno zamudo pri odhodu v Ohrid) nekoliko nataknjen, tako da sem rabil čas, da se mi je slaba volja razkadila. Ohrid je to nalogo dobro opravil, saj je mesto zelo lepo, znamenitosti dobro označene, pa še vreme je bilo krasno. Z lepotami Ohrida sem bil načeloma sicer seznanjen, ker sem pred leti že bil tam, ampak sem jih gladko pozabil, tako da je osvežitev spomina dobro dela.
Samuilova trdnjava (Za možaka se očitno ne uspejo zmeniti, ali je bil makedonski ali bolgarski vladar.)
Cerkev sv. Jovana Kaneo (na ljubki lokaciji in v zoprni svetlobi)
Silvestrovali smo ‘doma’ (v stanovanju dveh prostovoljk, od katerih je ena čez praznike šla domov, v njeni sobi pa so bili nastanjeni gostje iz Slovenije) in bilo je prav prijetno. Družba v glavnem ni bila preveč pijana, pečenka je bila slastna (kljub temu, da je med peko pregorela varovalka) in večerjanje z Jelko v naročju je imelo svoj čar (čeprav ni ravno za vsak dan). Makedonci so mogoče malo preveč vneto kazali svojo ljubezen do pirotehnike (naš sosed je kar s puško streljal), ampak za novo leto se to prenese.
Si pa tele varovalke zaslužijo svoj odstavek. V obeh prostovoljskih stanovanjih namreč pregoravajo kot za stavo (pa tudi sicer eletrična napeljava ni prav zgledna, čez njeno popravljanje je pa bentila že Jelka). V Jelkinem stanovanju je bila hkratna uporaba peči in pečice očitno prehud zalogaj, v drugem je pa že sama peč zadoščala, da se je varovalka poslovila od življenja (brez peči bi se pa od življenja poslovili stanovalci). Ko je šla na ta način rakom žvižgat druga, smo jih začeli popravljati, tako da sicer niso več kaj dosti varovale (skesano priznavam, da sem bil pobudnik tega nevarnega početja celo sam), ampak vsaj greli smo se lahko.
Makedonci in elektrika … (Fotka je iz Ohrida.)
Na novega leta dan si je Jelka zaželela pico, ampak ker Makedonci novo leto očitno jemljejo precej resno, odprte picerije nisva našla. Namesto tega sva šla jest v restavracijo z bržkone najbolj kul jedilnikom v Strugi, kjer sva si privoščila odlično (a za makedonske razmere tudi precej drago) ribo.
Naslednji dan sem se pa že dopoldne odpravil domov (najprej z avtobusom v Skopje, od tam pa z letalom v Slovenijo – v Ohrid namreč pozimi poletov iz Slovenije ni). Smrk.
Pred več kot tričetrt leta so na servisu založili servisno knjižico mojega jeklenega kljuseta. Kajpada sem jo že odpisal in se sprijaznil s težavami, ki jih bom imel s sumničavimi kupci, ko bom avto prodajal. Zdajle so me pa s servisa poklicali in mi povedali, da so knjižico našli. Dali so jo namreč neki drugi stranki, ki jo je danes prinesla nazaj. Juhej!
… se je nadme zgrnila gora opravkov. Kar nazaj v Makedonijo bi jo popihal. Kaj se je godilo tam, bom kajpada poročal, pa tudi nekaj drugih zapisov imam v načrtu, ampak se jih najbrž pred vikendom ne bom uspel lotiti, ker imam tale teden že hudo zaseden, pa samo tri dni ima.
Srečno novo leto pa vseeno voščim bralcem. Ponavadi se to sicer stori malo prej, tako da se posipam s pepelom, če zaradi moje zamude prvih treh dni leta niste imeli srečnih, ampak boste že preživeli – saj jih je še 362.