Namaqualand je pokrajina na severozahodu Južne Afrike, ki se začne kakih 400 km severno od Cape Towna in se razteza do meje z Namibijo. Je precej sušna (leži ob robu puščave Kalahari), zato poleti tam skoraj ni videti rastlinstva, ko pade prvi zimski dež (kar se navadno zgodi avgusta), pa vse vzcveti. A tudi če rože cvetijo, so pri temperaturah pod 16 stopinj C zaprte, tako da pred odhodom v tiste kraje nikoli ne moreš vedeti, ali jih boš videl v vsem njihovem sijaju. Mi smo v Namaqualandu preživeli en dan ter še dva na poti iz Cape Towna in nazaj. Rože so cvetele in tja grede smo imeli tudi lepo vreme, tako da so bile odprte, dan, ki smo ga prebili v okolici Springboka (glavnega mesta pokrajine), je bil pa hladen in deževen. Vseeno mi ni žal, da smo krenili v Namaqualand, kajti celo meni, ki se nad rožami ne navdušujem prehudo, so se zdele kar spektakularne (mami je bila pa sploh čisto navdušena).

Vse je oranžno (pri čemer so rože celo zaprte)

Tamkajšnje rože so zaprte na takle hecen način

Tulčevec, za Namaqualand značilna rastlina (Tulčevec je moj prevod za quiver tree, kajti pravega slovenskega imena ne poznam.)

Ob cesti med Cape Townom in Springbokom se je vredno ustaviti na kmetiji Quaggaskop, kjer imajo urejeno trikilometrsko pot namenjno ogledovanju sočnic. Menda v Namaqualandu rase kar tretjina vseh vrst sočnic na svetu.

(Mogoče je kdo opazil, da v temle zapisu manjka precej naslovov slik. Ja, žal ne poznam imen rož na slikah. Lepe/zanimive so pa vseeno.)

No, s temle zapisom svoje poročilo o klatenju po Južni Afriki zaključujem. Za konec bi se spodobil kak moder sklep, ampak ga ne bo. Priznati namreč moram, da sem poročilo zastavil malce preveč obširno in sem se do konca že nekoliko izčrpal. Bom v prihodnje bolj jedrnat, pa mi bo morda ostala tudi volja za modre sklepe.

Tole je pa kazalo vseh zapisov s poti, če stvar koga zanima in ostalih ni prebral:

• Pretoria,
• Sun City,
• Krugerjev park prvič in drugič,
• Johannesburg,
• Od Port Elizabetha do Cape Towna,
• Cape Town
• in tale.

Bržkone največja znamenitost Cape Towna (vsekakor pa najbolj očitna – ali pa bi taka vsaj morala biti) je Table Mountain. Google postreže s kopico fotk, ki nazorno pokažejo, zakaj je tako. Žal pa je bila gora takrat, ko smo bili na primernem kraju za lepe fotke mi, videti precej drugačna (no, pravzaprav ni bila videti). No, vendarle nam je uspelo ujeti eno jutro, ko ni bila zavita v oblake, da smo se z žičnico odpeljali na vrh – mojim staršem je bilo namreč zelo veliko do tega, jaz pa moram priznati, da se mi ne prej in ne potem ta vzpon ni zdel ravno usodnega pomena.

Table Mountain v oblakih

Mesto premore precej imeniten grad, ki sliši na ime Castle of Good Hope (Cape Town namreč leži le malo severno od Rta dobre nade). Graditi ga je začela leta 1666 nizozemska Vzhodnoindijska družba in je najstarejša zgradba v državi. Zgrajen je bil za obrambo pred Britanci, s katerimi je bila Nizozemska takrat na robu vojne. Da se je s tovrstno gradnjo ukvarjalo zasebno podjetje, se morda zdi nekoliko nenavadno, vendar je imela Vzhodnoindijska družba v tistih časih v nizozemskih kolonijah bolj ali manj vlogo države in je premogla celo lastno vojsko. Grajska zanimivost je tlak prehoda skozi osrednje poslopje, ki je lesen, da hrup spodaj hodečih, jahajočih in vozečih se ne bi motil guvernerja, ki je imel svoje prostore nad njim. Žal naše fotke ne morejo pokazati gradu v vsem svojem sijaju, saj je najbolj zanimiv pogled iz zraka, zato nam spet priskoči na pomoč Google.

Prostrano grajsko dvorišče z zgoraj omenjenim prehodom

Glavna jedilnica

Igra na temo burskih vojn razstavljena v gradu (da so bile te vojne v svojem času po svetu precej znane, sem že pisal)

Ker smo imeli v Cape Townu še najet avto, smo zlahka izletovali po okoliških krajih. Med drugim smo jo mahnili na vinogradniško posestvo Groot Constantia. V okolici Cape Towna se namreč pridela precej dobrega vina in Groot Constantia je najimenitnejše in najstarejše med tovrstnimi posestvi. Imenitnosti mu res ne morem oporakati, je pa verjetno bolj zanimivo za koga, ki v nasprotju z mano pije vino. Recimo za moje starše, ki si niso mogli kaj, da ne bi obiskali še enega (nič kaj dosti manj imenitnega) posestva Vergelegen.

Silno drevo pred glavno zgradbo Vergelegna

Hermanus je kraj, kjer je v Južni Afriki najlaže videti kite. Kajpada smo jih hoteli videti tudi mi in res nam je uspelo. Žal so bili dokaj nekooperativni in niso pred nami skakali iz vode ali kaj podobnega, tako da smo jih lahko približno spodobno videli le skozi daljnogled in na slikah narejenih z veliko povečavo. Bistveno bolje smo si lahko ogledali kapske pečinolazce, ki pa so kljub temu, da so menda najbližji živeči sorodniki slona, s svojimi ~40 cm od kitov precej manj impresivni.

Kita, od katerih se je eden za sliko malo potrudil vsaj z brizganjem

Kapski pečinolazec pri obedu

Na plaži Boulders blizu Cape Towna se najdejo še eni zanimivi predstavniki tukajšnje favne: očalasti pingvini. Precej brezskrbno koracajo naokoli in so na vso moč zabavni. Naslednji dan smo pa čisto nenačrtno naleteli na podobno brezskrbne (posedali so sredi ceste) in takisto zabavne pavijane.

Pingvini korakajo po plaži

Pingvin se skriva pred fotografom

Pavijan zeha sredi ceste

Kot rečeno, Cape Town ni daleč od Rta dobre nade (ki se dandanes prevaja kot Rt dobrega upanja, a ker meni starejši prevod mnogo bolj ugaja, se ga bom kar držal). Zanj marsikdo misli, da je najjužnejša točko Afrike, v resnici pa ta čast pripada Rtu Agulhas. Rt dobre nade ja narodni park in spričo lepe narave si to kar zasluži. Njegova hudo nadležna lastnot je le, da je svinjsko vetroven (kajpak se je to pomorščakom pred davnimi časi moralo zdeti še bolj nadležno kot meni).

 
Pogled proti najjužnejši točki Rta

Diagonalna fotka

Slikovito drevo

Za konec naj omenim še eno bolj žalostno znamenitost Cape Towna: Roben Island. Otok je bil v času apartheida najbolj zloglasen zapor v državi, kjer je bila zaprta večina znanih političnih jetnikov tistega časa na čelu z Nelsonom Mandelo. Po otoku vodijo nekdanji zaporniki, kar je zanimivo, a tudi problematično. Možak, ki je vodil nas, namreč po vsem videzu še vedno kuha zamero do svojih nekdanjih ječarjev. To je kajpada čisto razumljivo in kadar vodi tuje turiste, ni konec koncev s tem tudi nič narobe, vendar otok množično obiskujejo južnoafriški šolarji, na katere taki vodiči po mojem nimajo najbolj posrečenega vpliva. Saj v splošnem so črnski prebivalci dežele do preteklosti precej spravljivi, kar je pohvalno, vse pa tudi ni rožnato (recimo naš vodič v Johannesburgu je pustil sicer dobro službo, ker so mu kot belcu nalagali vedno več dela brez upanja na napredovanje), tako da bi pri vzgoji mladine kazalo biti previden. Posebej zanimiv (in posebej svinjski) se mi je zdel pravilnik o prehrani jetnikov, ki je zelo nazorno pokazal, kako slabo se je godilo črnskim (političnim) zapornikom v primerjavi z belimi (morilci in podobnimi). Podobno kot hrana je bila urejena tudi obleka: spodobna oblačila za belce in kratke hlače vse leto za črnce.

Celica Nelsona Mandele

Dopolnilo:
Nekaj sem pomešal pri vinogradniških posestvih, pa me je oči opozoril in sem sem popravil.

Še eno dopolnilo:
Tale zapis dobiva posebej veliko spama, zato sem onemogočil komentiranje.

V Johannesburgu smo se vkrcali na letalo in odleteli v Port Elizabeth na južni obali. Tam smo najeli avto, kar se je izkazalo za ne ravno enostaven podvig. Imeli smo namreč tri precejšnje kovčke in ker je bilo pred nami devet dni vožnje, smo hoteli avto z dovolj velikim prtljažnikom, da ne bi kak kovček v kabini privabljal tatov. Najprej so nam ponudili renaulta megane, ki je imel tako bedno oblikovan prtljažnik, da vanj niti dva kovčka nista šla. Naslednja možnost je bil kombi, ki je imel kajpada ogromen prtljažnik, vendar niso imeli pokrova zanj, tako da prtljaga ni bila prav nič skrita. Po kakih dveh urah so nam končno oskrbeli volkswagna jetto, ki je povsem ustrezal našim zahtevam (in v nasprotju s kombijem še nič dražji ni bil od megana).

Naše prevozno sredstvo (v njem pa oči, ki bržkone čaka, da se z mami vrneva s fotkanja kakega obcestnega čudesa)

Port Elizabeth je ime dobil po pokojni ženi britanskega guvernerja, ki ga je ustanovil. Med domačini je priljubljen kot poletno letovišče, a ker smo bili tam pozimi, ni bil posebej živahen. Za moj okus daleč najbolj zanimiva stvar v mestu je (delujoča) knjižnica iz leta 1835, ki je videti, kot bi jo vzel iz kakega zgodovinskega filma.

Knjižnica od zunaj

Knjižnica od znotraj (in mami na balkonu)

Naš naslednji postanek je bil narodni park Tsitsikamma, kjer se začenja Garden Route, posebej lep del ceste ob južni obali, ki se vleče do Mossel Baya (več o njem kasneje). Tsitsikammo odlikuje čudovita narava, posebej slikovita soteska Storms river, ki se tam izliva v morje. Najbolj zagnanim se priporoča pohod po Otter trailu, 42,5 km dolgi poti, za katero naj bi pohodnik potreboval kakih pet dni (pohodništvo je med Južnoafričani menda priljubljeno početje). Mi smo prehodili le prve tri kilometre, ki se končajo s 50-metrskim slapom, ampak tudi to je bilo dovolj pustolovsko. Pot je namreč dokaj težavna, sploh ker je po malem deževalo in je bila spolzka. Poleg tega nas je ves čas spremljalo bučanje morja, saj pot teče ob obali, ki so jo bičali nekajmetrski valovi.

Soteska Storms river

Besneče morje in mesto za žar (Žar je med Južnoafričani zelo priljubljen in takale mesta se najdejo v vseh narodnih parkih in na podobnih krajih.)

Slap na koncu naše poti

Galeb

Iz Tsitsikamme nas je pot vodila v Knysno (kar se nepričakovano izgovori Nizena). Mesto stoji sredi gozdov, ki so jih nekdaj množično sekali za stavbni les, dokler niso konec 19. stoletja opazili, da od njih ni več dosti ostalo, in se lotili zaščite. Včasih je bilo v teh krajih tudi veliko slonov, a ti so imelo manj sreče od gozdov, tako da danes o njih ni ne duha ne sluha. Nameravali smo si privoščiti krajši pohod skozi gozd, pa se je izkazalo, da je zaradi obilnega deževja pot, ki smo ji hoteli ubrati, poplavljena. Poleg smo šli v mestni muzej pogledat nagačeno latimerijo, edino živečo predstavnico nekdaj razširjene ribje družine, za katero se je domnevalo, da je izumrla pred 65 milijoni let, dokler ni leta 1938 ene ujel nek južnoafriški ribič. Žal nam je spodletelo tudi to, kajti ribo so ravno takrat poslali na restavriranje.

Knysenski gozdovi

Nedaleč od Knysne leži Oudtshoorn, znan kot svetovna prestolnica nojev. Sredi 19. stoletja so bila nojeva peresa v Evropi izredno cenjena in gojenje nojev je bilo tako donosno, tako da so si gojitelji v mestu postavili prave palače. V 20. stoletju je zanimanje za peresa usahnilo, vendar noje tu še vedno gojijo, le da predvsem za meso, ki je zelo zdravo in vsebuje pol manj maščobe kot denimo puranje ali piščančje. Mogoče pa je kupiti tudi mnogo izdelkov iz nojevega usnja in nojevih jajc (ki v nasprotju z mesom vsebujejo veliko holesterola, tako da za hrano niso najprimernejša).

Hiša gojiteljev nojev Le Rouxovih

Obiskali smo farmo nojev Safari, kjer smo med drugim videli nojevega mladiča, ki se je prebijal iz jajca (to je naporen postopek, ki menda lahko traja tudi več kot 10 ur), mami pa je noja celo junaško zajahala (z očijem sva bila za ta podvig pretežka). Lahko smo stopili na nojevo jajce, ki menda prenese obremenitev čez 100 kg. Izvedeli smo, da so noji bržkone najboljši tekači med živalmi, saj lahko s hitrostjo okrog 70 km/h pretečejo do 3 km (gepardi so s 120 km/h sicer precej hitrejši, a tako hitrost zmorejo le nekaj 100 m). Imajo tudi zelo oster vid, so pa dokaj neumni. Zgodi se, da napadejo človeka, in ker tehtajo čez 100 kg, znajo biti precej nevarni. Kljuvajo sicer ne, zato pa prav grdo brcnejo, proti čemur se zavaruješ tako, da se uležeš na tla, saj njihovi nožni sklepi ne dopuščajo brcanja navzdol.

Nojevka in noj

Nojev mladič leze iz jajca

Zadnji postanek na naši slabih 900 km dolgi poti do Cape Towna je bil Mossel Bay. Tu je leta 1488 kot prvi Evropejec v današnji Južni Afriki (in prvi Evropejec, ki je obplul Rt dobre nade) pristal portugalski pomorščak Bartolomeu Dias. Njegovo srečanje z domačini ni bilo najbolj prijateljsko: sprva so sicer trgovali, ko so se Portugalci oskrbovali z vodo, pa so jih domačini začeli obmetavati s kamenjem, nakar je Dias enega od njih pokončal s samostrelom. Ob 500. obletnici Diasove plovbe so Portugalci zgradili repliko njegove karavele in z njo pripluli v Mossel Bay, kjer so ladjo podarili mestu. Ogledali smo si jo v pomorskem muzeju (ki poleg tega hrani tudi lepo zbirko školjk) in videti je precej majhna. Človek si ne more kaj, da ne bi občudoval takratnih pomorščakov, ki so si s takimi ladjami in vse prej kot popolnimi navigacijskimi pripomočki drznili na neznana morja.

Replika Diasove karavele

Naslednja postaja našega potepanja po Južni Afriki je bil Johannesburg. Ker mesto, kar se tiče kriminala, ni ravno na najboljšem glasu, smo se namestili v četrti Sandton, ki naj bi bila varna. In po vsem videzu tudi je, poleg tega pa nekoliko dolgočasna. Sandton je namreč poslovno in trgovsko središče Johannesburga, polno stolpnic, nakupovalnih središč in bolj ali manj imenitnih hotelov.

Najbolj zanimiva stvar, ki se nam je tam pripetila, je, da smo se na prav posebej trapast način izgubili. Iz hotela smo krenili v neko veliko nakupovalno središče, tam večerjali, potem pa odšli nazaj v hotel. Ta hotel pa je bil nekam čuden, nič tak, kot smo ga imeli v spominu, čeprav je bil več kot očitno pravi – saj nas je vendar pozdravil znani svetlobni napis Garden Court! No, izkazalo se je, da imajo v Sandtonu dva Garden Courta, ki sta si precej podobna (sploh ponoči takoj po prihodu, ko še ničesar ne poznaš) in sta približno enako oddaljena od tistega nakupovalnega središča.

Nelson Mandela Square (ki pravzaprav ni trg, ampak še eno nakupovalno središče)

Prvi dan ogledov smo se dali odpeljati v Soweto. Za časa apartheida je bil to township, (bedno) mestno naselje za črnce, pa tudi danes je videti čisto črnski, le bedni so zdaj samo nekateri deli. Poseben pomen za Južno Afriko ima, ker je bil eno od žarišč boja proti apartheidu. Verjetno najbolj znan tovrsten dogodek so bili študentski protesti proti obveznemu pouku afrikanščine (in v afrikanščini) leta 1976, v katerih je policija streljala na protestnike in jih precej pobila. Slika Hectorja Pietersona, prve žrtve, je obkrožila svet in svetovno javnost opomnila, kakšne nečednosti se godijo v deželi. Dečku je danes posvečen muzej, ki pripoveduje o študentskih protestih in ki je sicer vzdušen, a nekoliko zmeden, tako da si nepoznavalec težko ustvari jasno sliko, kaj se je leta 1976 pravzaprav dogajalo. Na obdobje apartheida spominja še marsikaj v Sowetu, denimo cerkev Regina mundi, kjer se je zaradi siceršnje prepovedi druženja zgodil prenekater političen shod, in ulica, v kateri sta nekoč živela kar dva Nobelova nagrajenca za mir, Nelson Mandela in Desmond Tutu.

Spomenik Hectorju Pieretsonu pred muzejem dotičnega

Črna Madona v cerkvi Regina mundi

Ogledali smo si tudi barakarsko naselje, v kakšnem živijo najrevnejši Južnoafričani. Taka naselja so brez elektrike in kanalizacije, namesti pa država vanje javna kemična stranišča in eno pipo s tekočo vodo na ulico. Ker je prebivalcem dragocen vsak rand (rand je južnoafriška valuta), organizirajo oglede, na katerih obiskovalce enkrat peljejo v eno in drugič v drugo barako, da vsakdo nekaj dobi. V tisti, v kateri smo bili mi, je bil gospodar že zjutraj pijan, tako da naš denar bržkone ni šel za dober namen. Žalostno.

Barakarsko naselje

Po ogledu Soweta smo krenili v kulturno vas Lesedi, katere namen je turistom pokazati nekaj južnoafriške folklore. Vas je razdeljena na štiri dele, od katerih je vsak zgrajen v slogu enega plemena. Moram reči, da mi je bila kar všeč, motilo me je le, da je vodička tako brzela skoznjo, da nismo ne od ogleda in ne od razlage prav veliko odnesli. Škoda. Po ogledu vasi so nam pokazali še tradicionalne plese, ki so bili tudi kar zanimivi, zaključili pa smo s solidno večerjo. Vse skupaj ni bili ravno napačno, navdušujoče pa tudi ne, ker je tale Lesedi čisto preveč komercialen. A žal je kaj bolj pristnega težko videti, tako da smo se morali zadovoljiti z njim.

Majordom v zulujski opravi

 
Ognjišče, kjer kurijo v tisti četrtini, ki je trenutno v zavetrju

 
Zulujske koče

Naslednji dan je prišel na vrsto Johannesburg sam. Dopoldne smo si privoščili vožnjo po mestu z nekaj postanki, predvsem na Constitution Hillu, kjer smo si ogledali nekdanji zapor (žalostno) in ustavno sodišče (arhitektonsko precej zanimivo) ter v muzeju Afrika, v katerem se vidi vse mogoče (geologijo, arheologijo, etnologijo, tehniko, umetnost …), nobena od zbirk pa me ni ravno navdušila. Popoldne pa smo se sprehodili skozi središče mesta. Nekdaj je bilo središče Johannesburga kot običajna mestna središča: poslovne zgradbe, trgovine ipd. Pred leti pa so se podjetja zaradi porasta kriminala izselila, predvsem v Sandton, zato v središču stoji zapuščena prenekatera nekdaj imenitna stolpnica. Vendar naj bi dandanes to ne bila več posebej nevarna četrt, ker si jo oblasti prizadevajo oživiti in zato tam posebej zavzeto preganjajo kriminalce. No, izkazalo se je, da tako zavzeto tudi ne, kajti ob nedeljah (ko smi bili mi tam) si privoščijo malo počitka.

Tako smo nič hudega sluteč koračili po ulici, ko so se nam od zadaj približali štirje tolovaji. Trije so vsak enega izmed nas zgrabili za vrat, četrti pa nam je grozil z nožem. Njegovi zavratni pajdaši so nam tačas pobrali, kar smo imeli pri sebi: nekaj denarja, fotoaparat (najslabši, ker smo iz previdnosti s seboj vzeli samo tega), mamičin diktafon (na katerega si beleži, kaj slikamo ipd.) in moj telefon. Saj izgubili nismo nič nenadomestljivega (razen fotk tistega dne, zaradi česar tudi ne morem postreči s slikami iz Johannesburga, in možnosti za pošiljanje SMSov Jelki, tako da sem potem po hotelih mastno plačeval za dostop do interneta) in nič zelo veliko vrednega, ampak dogodek nas je vseeno pretresel. Sploh pa je bilo zoprno, da se zaradi njega do konca počitnic v nobenem mestu nismo več počutili čisto varne. Naš vodič je bil tudi čisto iz sebe, ker je bil sila ponosen na svojo deželo in nam je prej razlagal, kako se razmere v Johannesburgu izboljšujejo, potlej so ga pa tisti štirje lopovi postavili na laž. Je pa res, da je kriminal zelo značilen za Južno Afriko in vsekakor smo to znamenitost dežele spoznali bolje, kot smo pričakovali.

Posipam se s pepelom, ker sem čisto zanemaril poročilo o Južni Afriki. Bom v prihodnje bolj priden. Za začetek kot obljubljeno fotke še nekaterih živali iz Krugerjevega parka. Da poznamo njihova imena, gre zasluga očiju, ki jih je izbrskal iz raznih knjig o živalih – slava mu.

Impali, predstavnici bržkone najbolj pogoste vrste v parku

Veliki kudu

Topi

Navadna kravja antilopa, ki je v Krugerjevem parku zelo redka (kljub imenu, ki kaže na nasprotno)

Pritlikavi mungo (za našim bungalovom)

Zelena zamorska mačka (Na dan, ko je nastala tale slika, je bila v taborišču prevrnjena večina smetnjakov.)

‘Leteči banani’ (tako imenovani zaradi oblike kljuna)

Belohrbti jastreb

Še enkrat kič

Včeraj zjutraj sem se vrnil iz Struge (in to zelo zjutraj, namreč vstati sem moral ob 4:00 – Adria, pojdi se solit). Tam sem v glavnem lenaril in moram reči, da je zelo prijalo (k čemer je kajpak precej pripomoglo, da sem to počel v Jelkini družbi). Še kdaj bi moral storiti kaj takega – je nadvse sproščujoče. V celem tednu mi niti do Ohrida ni uspelo priti, čeprav je od Struge oddaljen le nekaj kilometrov, ampak konec koncev sem tam pred leti že bil, pa tudi gotovo bom šel Jelko še kdaj obiskat, glede na to, da je domov ne bo še dobrega pol leta.

Staro in novo

Prav posebna vrtna stola

Mesto, kjer Crni Drim izteka iz Ohridskega jezera

Labod

Starec in jezero (Tole je prizor, za katerega ni bilo očitno, da bi iz njega utegnila nastati zanimiva fotka, pa je – opazila ga je Jelka.)

Jelka z morskim prašičkom, ki je po nakupu postal Peteršiljček (Jelka se ne slika rada, za tole fotko je pa rekla, da je v redu, ker se je nič ne vidi.)

O izletu v Vevčane sem pisal, dan kasneje smo pa v isti zasedbi šli še v Kalište, kjer je bil takrat ravno nekakšen praznik na čast Marije. Taksist nam je povedal, da letos ni bil najbolj navdušujoč, ker imajo mladega duhovnika, ki je menda preveč goreč, da bi odobraval prehudo žuranje. No, mi smo tja itak prišli jutro po žuru, ki je namenjeno itju v cerkev – k sreči nimajo nič proti, če to storiš zgolj turistično, edino fotkanju notranjosti sem se odrekel.

 
Izvir v Vevčanih

Iz cerkve hodeči v Kalištu

Izlet, ki sem ga napovedal za predvcerajsnjim, je bil prestavljen na vceraj, ker je predvcerajsnjim dezevalo (pravzaprav je dezevalo tudi vceraj – kot se tu ocitno zgodi vecino popoldnevov – ampak smo k sreci na pot krenili dovolj zgodaj, da smo se moci izognili). Sli smo v Vevcane (namrec Jelka, finska prostovoljka Anna in jaz), kjer smo si ogledali cerkev sv. Nikole in nekaksen izvir, ki je dokaj lep (slike bom objavil po vrnitvi, ker se mi ne ljubi boriti s tukajsnjim racunalnikom). Ustavili smo se tudi v starinarni, kjer smo izvedeli, da so se pred casom Vevcani razglasili za republiko ter da imajo svoje potne liste in denar, s katerim se v vasi celo da placevati. Jelka je obljubila, da bo o tem poizvedela in porocala v svojem blogu – tudi jaz bi o Vevcanih rad izvedel kaj vec.

Zaenkrat sem tule malo bolje spoznal dve prostovoljki, obe zanimivi punci. Zgoraj omenjena Anna je silno druzabna in zgovorna in videti je, da se je z velikim navdusenjem lotila vkljucevanja v tukajsnjo druzbo. Upostevaje, da je v Makedoniji komaj stiri tedne, ji gre makedonscina presenetljivo dobro in prav nobenih zadrzkov nima pri pogovorih z domacini, tudi kadar bi se namesto nje zlahka zmenil kdo od naju z Jelko, ki sva kot Slovenca, ki za silo lomiva srbohrvascino, bolje usposobljena za to (sploh Jelka, ki se je je prijelo ze tudi nekaj makedonscine). Eva, Jelkina sostanovalka iz Avstrije, zbira makedonske prostaske izraze. Njena najnovejsa pridobitev je “kur se trese vo ladna voda” ali nekaj podobnega (glede na to, da nihce od naju ne zna kaj prida makedonsko, je mozno, da tegale nisem zapisal cisto prav). Menda to pomeni, da je nekaj nekoristno, nesmiselno.

Kaksen je smisel tegale EVSovskega prostovoljstva, cisto z gotovostjo nisem uspel dognati. Za prostovoljce je pustolovscina, spoznavanje tuje dezele, priloznost, da naredijo nekaj koristnega, in odlog obveznosti odraslega zivljenja – za ene malo bolj eno, za druge drugo. Za makedonske organizatorje je prav tako priloznost, da zanje nekdo nekaj koristnega naredi, sirjenje poznavanja Makedonije po svetu in nacin, da pridejo do malo evropskega denarja. In vsekakor tole prostovoljstvo po malem zblizuje evropske drzave. Za nekatere od nastetih ciljev bi se sicer tezko reklo, da je trosenje evropskega denarja zanje posebej upraviceno, ampak glede na to, da gre za precej majhne zneske, se mi vsa zadeva niti ne zdi napacna (sploh upostevaje za kaksne neumnosti se zapravljajo se veliko vecje kolicine davkoplacevalskega denarja).