Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Gojimo gobe

Včeraj, ko sem šel po zelišča za juho, sem opazil, da se nam je na tonamenski gredici zasejalo nekaj zabavnega: smrdljivi mavrahovci. Iz omare smo izbrskali knjigo o gobah in ugotovili, da so mladi užitni – se pravi preden so videti gobasti in so še spravljeni v kroglastih ovojnicah. Danes zjutraj sem jih tako pobral in pripravil za zajtrk. Najprej sem moral odstraniti ovojnico in sluz, ki jo – kot beljak – najdemo med ovojnico in gobo. Prvo je bilo enostavno, drugo pa niti ne: kar nekaj časa sem gobe drgnil pod tekočo vodo in jih brisal s papirnatimi brisačami, da sem se sluzi za silo odkrižal. Nato sem jih narezal in pripravil z jajci. Bile so zelo čvrste in niso imele prav veliko okusa – čisto užitne, ne pa nekaj, kar bi si človek želel jesti vsak dan. A glede na to, da so bile domač pridelek, je bilo vsekakor na mestu, da smo jih zmazali (no, da sva jih zmazala z Jelko – Vesna jih je pokusila in se nakremžila, Ajda pa niti tako daleč ni prišla).

Ubicomp, London

Že nekaj časa se skoraj vsako  leto udeležim konference Ubicomp, ki se ukvarja s senzorji, interpretacijo podatkov iz njih, mobilnimi aplikacijami in podobnim. Z nje sem enkrat že poročal, tokrat se pa v podobnem formatu oglašam iz Londona:

  • Najprej naj se pohvalim, da smo – kot lani – zmagali na tekmovanju v prepoznavanju načina gibanja (hoje, kolesarjenja, vožnje z avtom, vlakom …) iz senzorjev v pametnem telefonu. Da nam ne bi bilo dolgčas, so organizatorji letos tekmovanje malo otežili: večina podatkov, ki smo jih imeli na voljo, je bila iz telefonov v žepih in torbi, način gibanja smo morali pa prepoznavati s telefonom v roki. To je bil zanimiv izziv in čeravno nismo našli zelo dobre rešitve, je očitno tudi ostali tekmovalci niso.
  • Ubicomp se mi je do zdaj zdel super – zanimivi in razumljivi prispevki, ki so pogosto uporabni za naše delo. Letos mi je bil pa všeč malo manj, kar sem slišal tudi od drugih udeležencev. Povprečna kakovost prispevkov je bila nižja, pa manjkalo je zares odbitih (kot recimo primera iz zgoraj povezanega zapisa ali pa mobilni telefon, ki ne potrebuje električnega napajanja in je bil predstavljen lani ali predlanskim).  No, pa malo je skvarilo izkušnjo, da se je konferenca dogajala v več nadstropjih – sploh za predstavitev postrov in demonstracije je bilo to nerodno. Upam, da se konferenca ne bo poslabšala trajno – organizatorji očitno precej razmišljajo o tem, kako jo izboljšati, tako da sem zaenkrat optimist.
  • Britanci imajo zanič hrano. S tem opažanjem bržkone nisem nikogar presenetil, ampak si vendarle zasluži omembo. Vseh pet dni konference so nam za kosilo postregli z zmerno užitnimi sendviči (it toastastega kruha in nadevi, ki so zveneli v redu, a v pol primerih niso bili), rahlo nenavadnimi slanimi pirami, mešano prebavljivimi solatami ter v redu in začuda celo dobrimi sladicami (v redu je bil Eaton mess, dobra je bila pa neka bananova reč, ki so ju stregli izmenično). Na koncu smo izvedeli, da je bila slaba hrana posledica pomanjkanja denarja zaradi poznih prijav. Mogoče bi lahko konferenco naslednjič organizirali kje, kjer so kulinarično bolj navdahnjeni, cene so pa nižje.
  • Otvoritev konference je bila tokrat v prirodoslovnem muzeju. Prostor je bil kar kul – nad nami je viselo okostje sinjega kita, okrog je bilo pa še nekaj drugih eksponatov. Je pa škoda, da je bilo to vse, kar so nam od muzeja pokazali – v Seattlu smo denimo imeli otvoritev v Muzeju popularne kulture, ki smo si ga lahko tudi ogledali. Pa – presenečenje! – hrana na otvoritvi je bila klavrna.
  • London ima impresiven vozni park: labourghiniji, ferrariji, aston martini, porscheji, rolls-royce … Tudi električnih in hibridnih avtov je precej – poleg prepoznavnih tesel in priusov sem večkrat opazil, da se je mimo mene peljal kak avto, ki je bil za bencinskega/dizelskega čisto pretih.

Vzajemci, SOP in obveznice

Vzajemci so podjetje, katerega dejavnost je bila svoje čase trženje vzajemnih skladov. Ker sem bil pred finančno krizo 2008 in gradnjo hiše kar navdušen vlagatelj v vzajemne sklade, sem tudi sam s pridom uporabljal njihove storitve. Kakšne točno so bile, sem sicer že malo pozabil, ampak mislim, da se je bilo za vstop v vzajemni sklad treba pri ponudniku zglasiti osebno, medtem ko je bilo pri Vzajemcih to moč urediti kar po pošti (najbrž je bil oseben obisk potreben samo prvič).  Potlej več kot deset let z Vzajemci nisem imel opravka, letos spomladi so me pa poklicali in povabili na svetovanje. Zavoljo norišnice v službi se povabilu nekaj časa nisem odzval, avgusta sem jih pa vendarle obiskal.

Prijazen mlajši možak mi je razložil, da poleg trženja vzajemnih skladov dandanes počno še marsikaj in da so nasploh zelo kul, kar kaže dejstvo, da so se na trgu obdržali več kot 20 let. Da je slednje spodoben dosežek, lahko potrdim, zato sem mu prisluhnil. Najprej je želel vedeti, kaj naložbenega me zanima. Povedal sem mu, da imam nespecifične srednje-dolgoročne cilje, kar mu bržkone ni silno pomagalo. Kasneje sem mu po e-pošti zaupal še, da me zanimajo predvsem naložbe, do kakršnih ne morem prek skladov, katerih točke se prodajajo na borzi (ETFov), saj te zlahka kupim tudi brez njihove pomoči. Obljubil mi je, da mo bo poslal še nekaj informacij o tovrstnih naložbah, ki ji zaenkrat nisem dobil, medtem ko mi je na licu mesta ponudil troje.

Sklad obrtnikov in podjetnikov (SOP) je hecna zadevščina. Kakor razumem, v socialističnih časih obrtniki in podjetniki niso bili prvorazredni državljani in niso bili vključeni v običajno socialno zavarovanje. SOP je bil alternativa zanje. Danes tem ljudem še vedno izplačuje pokojnine, za kar pa ima premalo denarja, tako da se z državo prereka o tem, ali bi država k tem pokojninam morala kaj primakniti, kar je v preteklosti v precejšnji meri odločala o SOPovem delovanju in to menda ne vedno v njegov prid. Vzporedno z izpolnjevanjem zgodovinskih obveznosti SOP nudi tudi prostovoljno pokojninsko zavarovanje. To deluje podobno kot običajno dodatno pokojninsko zavarovanje: zavarovanec vanj redno vplačuje, vplačano se pretopi v različne naložbe, iz teh pa se mu nekoč izplačuje dodatna pokojnina. Posebnost je, da gre formalnopravno za zavarovanje, kar pomeni, da donosi po 10 letih niso obdavčeni (niti toliko kot pri običajnem dodatnem pokojninskem zavarovanju). Možak iz Vzajemcev je tudi zatrdil, da ima SOP dva zelo sposobna upravljalca in da zato dosega odlične donose (kar številke na SOPovi spletni strani potrjujejo – vsaj v primeru PPZ dinamični, kjer so naložbe pogumno aktivno upravljane). Razmislimo torej, ali je v SOP vredno vlagati. Sklad ima 1,2 % letne upravljalske provizije in 3 % vstopnih stroškov, kar je sicer manj kot pri večini slovenskih vzajemnih skladov (ki imajo upravljalske provizije tipično vsaj 2 %) , a bistveno več kot pri ETFih (od katerih imajo redki upravljalsko provizijo nad 0,5 %, vstopni stroški pa navadno nanesejo pod 10 EUR). Po stroških je SOP primerljiv z običajnimi dodatnimi pokojninskimi zavarovanji, izjema je pokojninski sklad za javne uslužbence, ki je precej ugodnejši. Kar se tiče stroškov, torej SOP ni najboljša izbira, sploh za javnega uslužbenca (kar jaz sem). Ni mi tudi jasno, ali je pri SOPu premoženje zavarovancev strogo ločeno od premoženja upravljalca, kot velja pri običajnih dodatnih pokojninskih zavarovanjih – nikjer nisem zasledil, da bi bilo, se pa to pri ustanovi, ki stežka poravnava zgodovinske obveznosti in je v sporu z državo, zdi kar pomembno. Argument v prid SOPu sta torej le tista zelo sposobna upravljalca. A raziskave na to temo, ki jih poznam, kažejo, da sposobnih upravljalcev načeloma ni – so le taki, ki so do zdaj imeli srečo. Kaka izjema gotovo obstaja – morda prav pri SOPu – vendar statistika temu ne govori v prid. Zato sem SOPu rekel ne.

Lastne obveznice so bile naslednja stvar, ki mi je bila ponujena. Vzajemci se namreč lotevajo gradnje dveh manjših stanovanjskih blokov, za kar so izdali dvoletne obveznice z letno donosnostjo 5 %. To je lepa donosnost, ki prekaša obvezniške ETFe razen najbolj pustolovskih. Vprašanje, ki se človeku mora zastaviti, je, ali je ta obveznica pustolovska. Po eni strani primerjava z ETFi kaže na to, primerjava z obrestnimi merami za nepremičninske kredite pri bankah pa tudi, saj je videti, da je trenutno mogoče dobiti kredit z obrestno mero okrog 2 %. A po drugi strani so gradbeno dovoljenje Vzajemci že dobili, za financiranje pravijo, da zaradi velikega zanimanja za obveznice ni problem, 9 stanovanj od 17 je menda že rezerviranih, za dve najbolj imenitni naj bi bilo pa toliko zanimanja, da ju kanijo prodati na dražbi. Tako sem se kljub pomislekom o pustolovskosti odločil kako obveznico kupiti.

FT quant je vzajemni sklad, ki je letos dobil nagrado revije Moje finance. Ali mi ga je možak iz Vzajemcev ponudil zaradi tega, ne vem, navdušil me pa ni. Stroškovno je podoben drugim slovenskim vzajemnim skladom – torej mizeren – da je v zadnjih treh letih (na katera se nanaša nagrada) dosegal nadpovprečne donose, smo pa že ugotovili, da ne pomeni dosti. Sprva mi je sicer zbudilo zanimanje ime – quant se na namreč navadno nanaša na trgovanje/upravljanje na podlagi nečesa kvantitativnega, dostikrat s pomočjo računalnikov. Kot računalničarju mi je to že načeloma všeč, poleg tega je pa znano, da ljudje na borzi radi počnemo neumnosti, kakršnih stroji ne. A ne v prospektu sklada in ne kje drugje nisem zasledil, da bi pri upravljanju res počeli kaj posebej kvantitativnega – v prospektu celo piše “Pri upravljanju premoženja ne bodo uporabljene posebne tehnike ali orodja upravljanja naložb”. Najbolj naraven zaključek je torej, da je ime zavajajoče, tako da v to zadevščino nikakor ne kanim vlagati.

Pod črto lahko rečem, da imajo pri Vzajemcih še vedno zanimivo ponudbo, čeravno je – kot nasploh – treba ločiti zrnje od plev.  Ko se mi nabere še kaj denarja, ki ga bom želel naložiti, jih bom morda pobezal, da vidim, ali imajo še kaj primernega zame.

Službena pota in neslužbena Madžarska

Letos sem do maja dokaj pridno pisal v blog, potlej je šlo pa vse po gobe. Junija in julija me je namreč zadelo prekletstvo uspeha pri pridobivanju evropskih projektov – eden se je končal, eden se je začel, dva sta pa na sredini, kar pomeni tri sestanke, tri recenzije in posledično pet službenih poti (en sestanek je bil v Ljubljani). Poleg tega imata otročaja avgusta letovanje in počitnice s starimi starši , tako da moramo v julij stlačiti še družinske počitnice. Slednje so tudi razlog za tale zapis (menda ni kdo pomislil, da sem za tipkovnico sedel zato, da bi jamral ali se celo bahal in to skušal zakamuflirati kot jamranje): danes namreč odhajamo na Madžarsko, od koder se bom – kot po navadi ob takih prilikah – javljal po Twitterju.

Finančno podkovanje

Pisalo se je leto 2003, stanje na borzah je bilo rožnato, jaz pa sem nastopil službo in začel dobivati plačo. Vzajemnih skladov je bilo takrat v Sloveniji že kar nekaj, denar je vanje veselo pritekal in množično so se pojavljali novi – spočetka bolj splošni, potem pa vedno bolj specializirani in tvegani. Tudi jaz sem se lotil vlaganja in zavoljo rožnatega stanja na borzah nisem imel težav z doseganjem visokih donosov. V iskanju še višjih sem kupoval točke novih, vedno vznemirljivejših skladov. Pri vsem tem sem se počutil zelo pametnega in čeravno je vlagati v vzajemne sklade bilo pametno, lahko v retrospektivi rečem, da sem svojo pamet nekoliko precenjeval. To se je pokazalo leta 2008, ko je prišla finančna kriza in je šlo vse po gobe. Po njej so naložbe, ki sem jih imel, okrevale bolj počasi, leta 2013 sem pa moral itak vse prodati, ker sva z Jelko kupila parcelo in se začela ukvarjati z gradnjo. Pod črto je bil finančni rezultat moje vlagateljske kariere okrog nič, ker je bolj žalostno, a glede na to, da je vključevala leto 2008, bi lahko bilo tudi slabše.

Letos sem sklenil vrniti se v vlagateljske vode, vendar sem se najprej namenil finančno malo bolje podkovati. Tako sem začel s prebiranjem literature na to temo in danes bom spregovoril o treh – bolj osnovnih – knjigah, ki sem jih do zdaj prebral.

Vicki Robin: Your Money or Your Life je bržkone najbolj čislana knjiga o osebnih financah. Njeno sporočilo je preprosto: bodi varčen, po možnosti dosti zasluži, prihranke ustrezno naloži in srečno živi od njih. Bralcu najprej svetuje, naj skrbno evidentira svoje imetje, prihodke in izdatke ter si na vidno mesto postavi graf, ki to prikazuje. Izračuna naj, koliko zasluži na uro upoštevaje vse stroške in porabo časa, ki jih služba prinaša (prevoz na delo, službena oblačila ipd.). Potem naj ta izračun uporabi, da ugotovi, koliko dela mora opraviti za vsako kategorijo izdatkov, in razmisli, kateri izdatki so res vredni njegovega časa. Če pridno varčuje in vlaga, bo nekoč donos njegovih naložb presegel izdatke – takrat bo finančno neodvisen, lahko se bo upokojil in svoj čas posvetil tistemu, kar mu največ pomeni. Ti nasveti so načeloma v redu, vendar je knjiga za moj okus malo preveč ameriška. Kot prvo nagovarja bralca, ki je zapravljiv, zadolžen in ne razmišlja trezno o denarju, kar zame ne velja, pa po mojem za povprečnega Slovenca tudi ne. Seveda bi bila tako jaz kot povprečni Slovenec lahko bolj varčna in razmislek o tem, koliko plačanega dela je potrebnega, da si nekaj privoščiva, je koristen. Kot drugo je knjiga primernejša za človeka, ki bolj prosto razpolaga s svojim zaslužkom in se svobodneje odloča o upokojitvi od Slovencev, ki plačujemo visoke davke in smo v zameno deležni državne pokojnine, brezplačnega šolstva, zdravstva ipd. Skratka, Your Money or Your Life se mi je zdela zmerno koristno čtivo.

John Bogle: The Little Book of Common Sense Investing je delo ustanovitelja Vanguarda, največjega svetovnega ponudnika vzajemnih skladov. Tudi ta knjiga ima preprosto sporočilo: vlagaj v indeksne sklade z nizko provizijo (indeksni so taki, ki si lastijo košarico delnic ali obveznic, določeno z borznim indeksom, in ne skušajo izbrati čim bolj donosnih naložb). To sporočilo podkrepi s primerjavo med indeksnimi in aktivno upravljanimi skladi, ki pokaže, da upravljalci skladov nimajo pojma (oziroma da je izbirati donosne naložbe zafrknjeno). Poleg tega aktivno upravljanje prinese nezanemarljive stroške borznih transakcij in je manj ugodno z davčnega vidika (kar morda velja v ZDA, v Sloveniji pa po moji vednosti ne). Avtor v knjigi prizna, da mu nekateri očitajo, da o takem preprostem sporočilu izgublja preveč besed (pri tem je treba omeniti, da tale knjiga ni njegova edina) in – čeravno sporočilo ni slabo – se moram s tem kar strinjati.

Rick Ferri: All about Asset Allocation se ukvarja z razporejanjem sredstev po kategorijah naložb, ki je ključno za dober naložbeni portfelj. Njeno sporočilo je, da izberi primerno razmerje naložb, ki so donosne posamično in med seboj niso premočno korelirane, saj to zmanjša tveganje – vrednost vseh ne pade hkrati. Ko se razmerje zaradi različne rasti (ali padanja) vrednosti naložb posamičnih kategorij spremeni, naložbe kupi/prodaj tako, da se vrneš k začetnemu razmerju. Na ta način kupiš tiste naložbe, katerih vrednost je padla in so poceni, ter prodaš tiste, katerih vrednost je zrasla in so precenjene. Za predstavitev sporočila te knjige sem potreboval tri povedi, kar je trikrat več kot pri prejšnjih dveh – to ni naključje, saj po mojem mnenju ta knjiga pove precej več koristnega od prejšnjih dveh. Poleg osnovnega sporočila tudi podrobno opiše naložbene kategorije (predvsem obveznice, delnice in nepremičnine ter njihove podkategorije) in priporoči primerne razporeditve glede na oddaljenost vlagatelja od upokojitve. Je pa za moj okus knjiga vendarle kanček razvlečena in bi lahko bila malo bolj tehnična – kaka formula sem in tja ne bi bila odveč.

Kaj storiti zdaj? Slediti Boglu in Ferriju? Njuni nasveti so široko sprejeti in če jim človek sledi, preveč ne more zgrešiti. Je pa treba upoštevati, da so dobri le na zelo dolg rok, in zdi se mi, da je vendar možno vlagati tudi bolje. En tovrsten način bi lahko bil taktično razporejanje sredstev po kategorijah naložb (v nasprotju s strateškim, ki ga priporoča Ferri). To pomeni oceniti, katere kategorije so v danem trenutku primernejše, in portfelj prilagoditi temu. Seveda tako ocenjevanje zahteva napovedovanje prihodnosti, kar na finančnih trgih ne deluje najbolje, a kot nekdo, ki se poklicno ukvarjam z analizo podatkov, strojnim učenjem ipd., moram verjetni, da do neke mere je možno. Drug zanimiv način vlaganja pa je glede na tako imenovane faktorje – sistematične razloge, zakaj bi neka naložba lahko bila nadpovprečno donosna. Znani faktorji so velikost podjetja (ki izda delnice), računsko določena podcenjenost delnic, vztrajnost njihove cene, računsko določena kakovost podjetja idr.  Čeprav je o obeh teh zadevah – sploh o faktorjih – na spletu veliko govora, literature za laike ni prav dosti. Vseeno ju kanim raziskati in najverjetneje poizkusiti izvesti taktično razporejanje sredstev po naložbenih kategorijah. O uspehu pa še kaj napišem.

Mrežni disk

Doma imamo trenutno tri stacionarne računalnike ter en prenosnik in pol. Prvi stacionarec je v skupni rabi v dnevni sobi, drugi tiči pod televizorjem ter predvaja filme in podobno, tretjega si je pa omislila Jelka za svoje društvene posle. Prenosnik je moj službeni, za polovico pa štejem Jelkinega, ki je nekoliko prileten in bolj redko pride na plan. Jaz svoje reči včasih uganjam na skupnem stacionarcu, včasih pa na službenem prenosniku. Podtelevizorskemu računalniku je zmanjkalo prostora na disku, poleg tega bi si pa filme na njem nekoč želeli gledati tudi v domačem kinu, ki je v načrtu za spalnico. Te težave in še kaka se očitno rešijo s hrambo datotek na enem (dovolj prostornem) mestu. To mesto bi lahko bil domači strežnik in z mislijo nanj sem se nekaj časa poigraval. Tak strežnik je splošnonamenska naprava, ki zna vse, kar bi si človek skupinskega v domačem omrežju lahko zaželel, poleg tega je pa gotovo nekaj, kar računalničarju pritiče. A ker je računalničar pri naši hiši hudo zaposlen človek in ker kolikor toliko resen računalnik ni poceni, sem se na koncu odločil za mrežni disk.

Mrežni diski so pravzaprav majhni računalniki, v katere se vtakne eden ali več diskov, in znajo dandanašnji poleg hrambe podatkov početi marsikaj. Proizvajalci namreč zanje ponujajo kopico dodatnih aplikacij – za pretočno strežbo večpredstavnih datotek in spletnih strani, hrambo programske kode, dolvlečenje torrentov idr. Po nekaj raziskovanja teh zadevščin sem zaključil, da sta vodilna proizvajalca Synology in Qnap, ki za isto ceno sicer ponujata nekoliko šibkejšo strojno opremo kot manj uveljavljena podjetja (npr. Asustor), vendar boljšo programsko opremo in manj težav. Ker sem – kot omenjeno – hudo zaposlen človek, sem se raje odločil za manj težav, tako da sem izbiral med tema dvema. Ker nismo hudo zahtevni uporabniki in ne želimo zapraviti preveč denarja, smo izbirali med osnovnimi modeli (za dva diska – o odločitvi glede kapacitete kasneje). Pri Synologyju je to trenutno DS218j, pri Qnapu pa TS-228A. Oba staneta pod 200 EUR in Qnap ima boljšo strojno opremo (štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in 1 GiB pomnilnika namesto 512 MiB), tako da se izbira zdi jasna. A ko sem se odločal o nakupu, sem prišel do ugotovitve, da ima Qnap pomanjkljive sposobnosti pretakanja videa, ki je zdejle, ko pišem tale zapis, ne uspem potrditi, tako da je najverjetneje zmotna. Poleg tega je bil takrat Synologyjev zmogljivejši model DS218play na voljo za ugodnih 220 EUR (trenutno ga tako poceni ne najdem), zato sem naročil tega.

Kajpak je mrežni disk v smislu računalnika treba napolniti z dejanskimi trdimi diski. Kot previden človek si želim RAID – torej več diskov, organiziranih tako, da ob odpovedi enega podatki niso izgubljeni.  Najmanjše število diskov v RAIDu je dva, ki sta preprosto zrcaljena (temu se reče RAID 1). Več diskov sicer nudi boljši izkoristek, saj je pri dveh diskih za preprečevanje izgube podatkov potrebnega 1/2 celotnega prostora, uporabnega je pa preostale 1/2 prostora, medtem ko je pri štirih diskih za preprečevanje izgube podatkov še vedno potreben en disk, a to pomeni 1/4 celotnega prostora, uporabnega je pa 3/4 prostora (tako deluje denimo RAID 5). Vendar so naprave za štiri diske dražje od takih za dva, manjši diski imajo pa višjo ceno na enoto kapacitete, tako da za uporabnike, kot smo mi, ki prav ogromno prostora ne potrebujemo, več kot dva diska nimata smisla. Trenutno potrebujemo približno 2 TB prostora, a ker je treba gledati v prihodnost, sem začel razmišljati o 4 TB. Po ugotovitvi, da cena na enoto kapacitete pada do 6 TB, od tam naprej pa je precej konstantna, sem se ne koncu odločil za 6 TB.  Poleg kapacitete je bilo treba izbrati tudi znamko. Pri tem je ključen dejavnik zanesljivost in k sreči obstaja ponudnik spletnega prostora za hrambo podatkov Backblaze, ki ima v svojih strežnikih okrog 100.000 trdih diskov, o katerih odpovedih javno poroča. Po njihovih podatkih je najbolj zanesljiv proizvajalec HGST (ki ga je kupil Western Digital in njihove diske zdaj ponuja pod znamko Ultrastar). Ultrastar kapacitete 6 TB stane okrog 220 EUR, medtem ko bolj plebejski diski iste kapacitete stanejo slabih 200 EUR – razlika se ne zdi prevelika za večjo zanesljivost po Backblazovih podatkih, dvakrat večji deklariran povprečni čas med odpovedmi in pet let garancije namesto tri.

Mrežni disk je zdaj uspešno v uporabi in zaenkrat z njim ni težav. Ker ga še ne uporabljamo dolgo, lahko poročam le, da je spletni uporabniški vmesnik prijazen in odziven, hitrost prenosa večjih datotek pa se giblje med 50 in 90 MB/s – zakaj ne dosega gornje meje trdega diska in omrežja (torej okrog 100 MB/s), težko rečem, a krivci so lahko tako mrežni disk kot tudi omrežno stikalo in precej metrov mrežnih kablov po hiši. Ugotovil sem tudi, da je za predvajanje videoposnetkov na računalniku pretočni video nepotreben (navadno odprtje datoteke povsem zadošča), tako da se bom s streženjem pretočnega videa morebiti ukvarjal, če bomo videoposnetke kdaj želeli gledati na kakih bolj omejenih napravah.

Ultimativni tehnični svinčniki

Odkar pomnim, so tehnični svinčniki moja najljubša vrsta pisal. Kljub temu sem povečini pisal s povprečnimi, kakršne so pač imeli v papirnici, kamor me je zaneslo. Pred nedavnim pa sem se odločil temu narediti konec in sem raziskal, kaj ima internet povedati o tem, kateri tehnični svinčniki so dobi. Izkazalo se je, da ima – kot o večini stvari – povedati kar precej. Poleg tega sem ugotovil, da najbolj čislani tehnični svinčniki – v nasprotju z večino stvari – sploh niso dragi. Ker več svinčnikov itak pride prav – eden je za v delovno sobo, eden za v jedilnico, eden za v nahrbtnik itd. – sem naročil pet najbolj priporočenih. Ugotovitve o njih pa kajpak z veseljem delim s svojimi bralci (v vrstnem redu, v katerem so na sliki).

Rotring 600 je menda precej legendaren. Izhaja iz časov, ko poklicni tehnični risarji še niso uporabljali AutoCada, in je bil zasnovan prav zanje. Vendar mu na prvi pogled in otip razen solidnosti in prikupnega rahlo staromodnega videza v prid ne govori veliko. Mogoče ima zelo zanesljiv mehanizem, ampak to se bo izkazalo šele čez leta. Kar lahko opazim takoj, je, da je nekoliko pretanek, da ima zelo majhno radirko in da mu ni mogoče pospraviti konice, kar ga naredi neprimernega za prenašanje po nahrbtnikih in torbah.

Pentel GraphGear 1000 je tudi namenjen tehničnim risarjem, vendar mi je bolj všeč. Je bolj debel, prav tako daje občutek solidnosti in lepo sede v roko. Poleg tega pritisk na veliko priponko na vrhu celotno konico pospravi v notranjost svinčnika – zelo kul! Verjetno je moj najljubši tehnični svinčnik.

Pentel Sharp Kerry je zaradi majhnosti in pokrovčka zelo prikladen za prenašanje naokoli. Pri pisanju je mišljeno, da se pokrovček povezne čez zgornji del svinčnika. Pokrovček ima na vrhu gumb, ki pritisne na spodaj ležeči gumb na samem svinčniku, tako da se minica da potiskati ven tudi, ko je pokrovček v pisalnem položaju. Radirka je spravljena pod gumbom v pokrovčku, tako da je pri pisanju pri roki. Ne morem pa reči, da mi je oblika posebej všeč, pa tudi držalo je pregladko, da bi bilo prav udobno.

Uni Kuru Toga si prizadeva reševati težavo, ki je sam domala nikoli ne opazim: da se minica pri pisanju neenakomerno obrabi in dobi obliko prisekanega stožca, nakar svinčnik čudno piše. Rešitev je, da svinčnik minico obrne, kadar jo človek dvigne s papirja in položi nazaj. Mehanizem je domiselen, vendar vsaj v moji roki ne deluje prav zanesljivo, poleg tega pa povzroča nečvrst občutek, ki me moti. Svinčnik je tudi precej plastičen, pa konica se ne pospravi. Kljub temu, da ga internet zelo hvali (in je favorit moje starejše hčere), meni tako ni preveč všeč.

Kokuyo FitCurve je dosti manj znan od prejšnjih štirih in sem ga preizkusil zato, ker naj bi bil med najboljšimi tehničnimi svinčniki z veliko radirko (kar se meni zdi kar pomembna lastnost). Priznati moram, da je precej všečen – je sicer nekoliko plastičen, vendar je občutek v roki prijeten, pa konica se lahko pospravi. In radirka je res kul – velika, ki se izproži z vrtenjem gornjega dela svinčnika. Ta je bil najbolj všeč moji mlajši hčeri (le da sem moral zanjo naročiti rožnatega).

Smotanost prevzema certifikata NLB

NLB me je pred nedavnim obvestil, da mi bo kmalu potekel certifikat za njihovo spletno bančništvo Klik in da naj prevzamem novega. Na spletni strani NLB je sicer razumeti, da je za dostop do Klika potreben samostojen generator gesel ali mobilna aplikacija, vendar po vsem videzu vsaj dosedanji uporabniki lahko vztrajamo pri – za moj okus – bolj praktičnem certifikatu. Tako sem se pogumno lotil prevzema. Ker uporabljam brskalnika Chrome in Edge, sem kajpak certifikat želel shraniti v shrambo Windows, ki jo uporabljata oba. Zato nisem bil prav navdušen, ko so me obvestili, da za prevzem potrebujem Firefox ali Internet Explorer (ki ga je Microsoft z Windows 10 leta 2015 opustil!). Firefox ima svojo shrambo certifikatov, zato sem s stisnjenimi zobmi izbral opuščeni Internet Explorer. Sledil sem navodilu NLB in njihovo stran dal na seznam takih, ki naj bi se prikazovale v združljivostnem načinu (zlovešče znamenje). Rezultat ni bil najboljši – prenos certifikata se je končal z neinformativnim obvestilom o napaki. Tako mi ni kazalo drugega, kot da poizkusim s Firefoxom. Tu je postopek potekal gladko, tako da sem certifikat uspešno prevzel. Ker si ga v Firefoxu posebej ne želim, sem ga izvozil v datoteko, s čimer k sreči takisto ni bilo težav, kakor tudi ne z uvozom v shrambo Windows. Certifikat tako zdaj lahko normalno uporabljam, nikakor pa ne morem pohvaliti NLB, ki podpira le brskalnika s skupnim tržnim deležom okrog 20 %, pri čemer podpora za enega ne deluje. To namreč pomeni, da njihov certifikat lahko normalno prevzame le 10 % uporabnikov spleta, ostali moramo pa takole telovaditi.

Novi fotoaparat in urejanje videa

Do nedavnega sem uporabljal fotoaparat Panasonic lumix G1, s katerim sem bil dokaj zadovoljen: dela zadovoljive fotografije in rokovanje z njim je udobno. Je pa res, da zadovoljive fotografije dela tudi moj telefon, pred katerim G1 glede tega nima dosti prednosti niti pri slabi svetlobi, čeprav ima neprimerno večji objektiv in senzor. A ker je ergonomija telefona kot fotografskega pripomočka zanič in ker imam že toliko let, da si lahko privoščim kanec konzervativnosti, vztrajam pri namenski napravi. In ker je G1 tudi že častitljivo star – omislil sem si ga leta 2010 – sem se odločil za nov fotoaparat. Zamenjal sem ga za sedem generacij mlajšega naslednika G80 (ki se pojavlja tudi pod imenoma G81 in G85). Tej odločitvi so botrovale dobre recenzije in osebno zadovoljstvo z znamko – tako glede uporabe kot tudi glede filozofije standardnega formata mikro 4/3, za katerega lahko opremo izdeluje kdorkoli (resnici na ljubo je poleg Panasonica in Olympusa sicer malokdo). Zadnji fotoaparat iz vrste Gx je G9, vendar stane okrog 1300 EUR, medtem ko ne dramatično slabši G80 nov stane okrog 700 EUR, jaz sem pa malenkost rabljenega z garancijo na eBayu dobil za 500 EUR.

Novi fotoaparat pri slabi svetlobi res odločno prekosi starega. Glede na to, da sem objektiva obdržal, velikost senzorja je pa enaka (standardne 4/3 cole), je razlog seveda, da v redu slike dela do občutljivosti ISO 12800, stari jih je pa le do ISO 1600. Poleg tega ima enako udobno a bolj robustno in na vreme odporno ohišje s še nekaj več gumbi kot stari. Funkcije teh gumbov in delovanje fotoaparata nasploh so silno prilagodljivi, kar je po eni strani dobro, po drugi pa malo naporno, saj je zahtevalo veliko brskanja po zelo obsežnih menijih, preden sem fotoaparat nastavil tako, da sem z njim zadovoljen. In še eno pomembno prednost novi fotoaparat: zna delati videoposnetke. Ker tega nisem vajen, videoposnetkov še nisem naredil veliko, in tudi mislim, da pri zadržanosti glede njih velja vztrajati, saj urejanje videoposnetkov zahteva precej več časa kot urejanje fotografij – pa že neurejenih fotografij imam poln disk.

Urejanje videoposnetkov mi je kar krepko načelo živce, saj so zastonjski tonamenski programi povečini slabi. Izbiro sem začel s pregledom nekaj spletnih strani, kjer so zbrani najboljši (recimo tele). Preden sem prišel do enega prebavljivega, sem jih moral preizkusiti kar šest! Da morebitnim bralcem z istim problemom (sicer bržkone neobstoječim) prihranim delo, naj opišem svoje izkušnje:

  • OpenShot je precej enostaven a po vsej verjetnosti zame dovolj zmogljiv. Njegova težava je, da videa ni sposoben predvajati brez zatikanja. Res nimam prav mišičastega računalnika, a drugi programi za to težavo ne trpijo.
  • VideoPad je podobno enostaven in čisto simpatičen. Žal se je na enem mestu videoposnetka odločil, da slike ne bo predvajal več in je ta zamrznila, zvok je pa tekel dalje.
  • Shortcut tudi ne prekipeva od funkcij in ima nekoliko manj prijazen uporabniški vmesnik od prejšnjih dveh. Vseeno sem ob njem prebil največ časa, saj sem se njegove smotanosti zavedel šele, ko sem en videoposnetek uredil in shranil, saj sem ugotovil, da je shranjen grdo popačen.
  • VSCD Free Video Editor je zastonjska različica bolj resnega programa, kar se mu krepko pozna: je zmogljivejši od prejšnjih, a za nezahtevnega in o videu nevednega uporabnika, kot sem jaz, precej težko prebavljiv.
  • Freemake Video Converter je zmožen le rezanja in sestavljanja videoposnetkov, pa še pri tem je malo neroden, poleg tega pa zastonjska različica izdelkom doda svoj logotip.
  • Avidemux se je izkazal za najbolj sprejemljivega. Podobno kot prejšnji je zmožen le rezanja in sestavljanja posnetkov, ampak recimo, da s tem zaenkrat lahko shajam. Dobra plat te omejitve je, da videoposnetkov po urejanju ne kodira ponovno, tako da ne zmanjša njihove kakovosti, shranjevanje pa je hitro (pri Shortcutu je kodiranje in shranjevanje 5-minutnega posnetka ločljivosti 1920 x 1080 recimo trajalo okrog pol ure). Tudi uporabniški vmesnik ima dokaj prijazen.

Gremo na Tajsko

Lotili smo se velikega podviga – počitnic na Tajskem. Na Tajsko sva se z Jelko namenila že pred mnogimi leti, pa so ravno takrat v državi izbruhnili nekakšni nemiri in je bil let odpovedan (tako da sva šla potlej na Šrilanko, kar tudi ni bilo slabo). Potlej so prišli otroci, pa gradnja hiše, zdaj sva pa sklenila, da so razmere zrele, tako da gremo jutri na pot. Kot ponavadi se bom kaj oglasil po Twitterju.