Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Službena pota in neslužbena Madžarska

Letos sem do maja dokaj pridno pisal v blog, potlej je šlo pa vse po gobe. Junija in julija me je namreč zadelo prekletstvo uspeha pri pridobivanju evropskih projektov – eden se je končal, eden se je začel, dva sta pa na sredini, kar pomeni tri sestanke, tri recenzije in posledično pet službenih poti (en sestanek je bil v Ljubljani). Poleg tega imata otročaja avgusta letovanje in počitnice s starimi starši , tako da moramo v julij stlačiti še družinske počitnice. Slednje so tudi razlog za tale zapis (menda ni kdo pomislil, da sem za tipkovnico sedel zato, da bi jamral ali se celo bahal in to skušal zakamuflirati kot jamranje): danes namreč odhajamo na Madžarsko, od koder se bom – kot ponavadi ob takih prilikah – javljal po Twitterju.

Finančno podkovanje

Pisalo se je leto 2003, stanje na borzah je bilo rožnato, jaz pa sem nastopil službo in začel dobivati plačo. Vzajemnih skladov je bilo takrat v Sloveniji že kar nekaj, denar je vanje veselo pritekal in množično so se pojavljali novi – spočetka bolj splošni, potem pa vedno bolj specializirani in tvegani. Tudi jaz sem se lotil vlaganja in zavoljo rožnatega stanja na borzah nisem imel težav z doseganjem visokih donosov. V iskanju še višjih sem kupoval točke novih, vedno vznemirljivejših skladov. Pri vsem tem sem se počutil zelo pametnega in čeravno je vlagati v vzajemne sklade bilo pametno, lahko v retrospektivi rečem, da sem svojo pamet nekoliko precenjeval. To se je pokazalo leta 2008, ko je prišla finančna kriza in je šlo vse po gobe. Po njej so naložbe, ki sem jih imel, okrevale bolj počasi, leta 2013 sem pa moral itak vse prodati, ker sva z Jelko kupila parcelo in se začela ukvarjati z gradnjo. Pod črto je bil finančni rezultat moje vlagateljske kariere okrog nič, ker je bolj žalostno, a glede na to, da je vključevala leto 2008, bi lahko bilo tudi slabše.

Letos sem sklenil vrniti se v vlagateljske vode, vendar sem se najprej namenil finančno malo bolje podkovati. Tako sem začel s prebiranjem literature na to temo in danes bom spregovoril o treh – bolj osnovnih – knjigah, ki sem jih do zdaj prebral.

Vicki Robin: Your Money or Your Life je bržkone najbolj čislana knjiga o osebnih financah. Njeno sporočilo je preprosto: bodi varčen, po možnosti dosti zasluži, prihranke ustrezno naloži in srečno živi od njih. Bralcu najprej svetuje, naj skrbno evidentira svoje imetje, prihodke in izdatke ter si na vidno mesto postavi graf, ki to prikazuje. Izračuna naj, koliko zasluži na uro upoštevaje vse stroške in porabo časa, ki jih služba prinaša (prevoz na delo, službena oblačila ipd.). Potem naj ta izračun uporabi, da ugotovi, koliko dela mora opraviti za vsako kategorijo izdatkov, in razmisli, kateri izdatki so res vredni njegovega časa. Če pridno varčuje in vlaga, bo nekoč donos njegovih naložb presegel izdatke – takrat bo finančno neodvisen, lahko se bo upokojil in svoj čas posvetil tistemu, kar mu največ pomeni. Ti nasveti so načeloma v redu, vendar je knjiga za moj okus malo preveč ameriška. Kot prvo nagovarja bralca, ki je zapravljiv, zadolžen in ne razmišlja trezno o denarju, kar zame ne velja, pa po mojem za povprečnega Slovenca tudi ne. Seveda bi bila tako jaz kot povprečni Slovenec lahko bolj varčna in razmislek o tem, koliko plačanega dela je potrebnega, da si nekaj privoščiva, je koristen. Kot drugo je knjiga primernejša za človeka, ki bolj prosto razpolaga s svojim zaslužkom in se svobodneje odloča o upokojitvi od Slovencev, ki plačujemo visoke davke in smo v zameno deležni državne pokojnine, brezplačnega šolstva, zdravstva ipd. Skratka, Your Money or Your Life se mi je zdela zmerno koristno čtivo.

John Bogle: The Little Book of Common Sense Investing je delo ustanovitelja Vanguarda, največjega svetovnega ponudnika vzajemnih skladov. Tudi ta knjiga ima preprosto sporočilo: vlagaj v indeksne sklade z nizko provizijo (indeksni so taki, ki si lastijo košarico delnic ali obveznic, določeno z borznim indeksom, in ne skušajo izbrati čim bolj donosnih naložb). To sporočilo podkrepi s primerjavo med indeksnimi in aktivno upravljanimi skladi, ki pokaže, da upravljalci skladov nimajo pojma (oziroma da je izbirati donosne naložbe zafrknjeno). Poleg tega aktivno upravljanje prinese nezanemarljive stroške borznih transakcij in je manj ugodno z davčnega vidika (kar morda velja v ZDA, v Sloveniji pa po moji vednosti ne). Avtor v knjigi prizna, da mu nekateri očitajo, da o takem preprostem sporočilu izgublja preveč besed (pri tem je treba omeniti, da tale knjiga ni njegova edina) in – čeravno sporočilo ni slabo – se moram s tem kar strinjati.

Rick Ferri: All about Asset Allocation se ukvarja z razporejanjem sredstev po kategorijah naložb, ki je ključno za dober naložbeni portfelj. Njeno sporočilo je, da izberi primerno razmerje naložb, ki so donosne posamično in med seboj niso premočno korelirane, saj to zmanjša tveganje – vrednost vseh ne pade hkrati. Ko se razmerje zaradi različne rasti (ali padanja) vrednosti naložb posamičnih kategorij spremeni, naložbe kupi/prodaj tako, da se vrneš k začetnemu razmerju. Na ta način kupiš tiste naložbe, katerih vrednost je padla in so poceni, ter prodaš tiste, katerih vrednost je zrasla in so precenjene. Za predstavitev sporočila te knjige sem potreboval tri povedi, kar je trikrat več kot pri prejšnjih dveh – to ni naključje, saj po mojem mnenju ta knjiga pove precej več koristnega od prejšnjih dveh. Poleg osnovnega sporočila tudi podrobno opiše naložbene kategorije (predvsem obveznice, delnice in nepremičnine ter njihove podkategorije) in priporoči primerne razporeditve glede na oddaljenost vlagatelja od upokojitve. Je pa za moj okus knjiga vendarle kanček razvlečena in bi lahko bila malo bolj tehnična – kaka formula sem in tja ne bi bila odveč.

Kaj storiti zdaj? Slediti Boglu in Ferriju? Njuni nasveti so široko sprejeti in če jim človek sledi, preveč ne more zgrešiti. Je pa treba upoštevati, da so dobri le na zelo dolg rok, in zdi se mi, da je vendar možno vlagati tudi bolje. En tovrsten način bi lahko bil taktično razporejanje sredstev po kategorijah naložb (v nasprotju s strateškim, ki ga priporoča Ferri). To pomeni oceniti, katere kategorije so v danem trenutku primernejše, in portfelj prilagoditi temu. Seveda tako ocenjevanje zahteva napovedovanje prihodnosti, kar na finančnih trgih ne deluje najbolje, a kot nekdo, ki se poklicno ukvarjam z analizo podatkov, strojnim učenjem ipd., moram verjetni, da do neke mere je možno. Drug zanimiv način vlaganja pa je glede na tako imenovane faktorje – sistematične razloge, zakaj bi neka naložba lahko bila nadpovprečno donosna. Znani faktorji so velikost podjetja (ki izda delnice), računsko določena podcenjenost delnic, vztrajnost njihove cene, računsko določena kakovost podjetja idr.  Čeprav je o obeh teh zadevah – sploh o faktorjih – na spletu veliko govora, literature za laike ni prav dosti. Vseeno ju kanim raziskati in najverjetneje poizkusiti izvesti taktično razporejanje sredstev po naložbenih kategorijah. O uspehu pa še kaj napišem.

Mrežni disk

Doma imamo trenutno tri stacionarne računalnike ter en prenosnik in pol. Prvi stacionarec je v skupni rabi v dnevni sobi, drugi tiči pod televizorjem ter predvaja filme in podobno, tretjega si je pa omislila Jelka za svoje društvene posle. Prenosnik je moj službeni, za polovico pa štejem Jelkinega, ki je nekoliko prileten in bolj redko pride na plan. Jaz svoje reči včasih uganjam na skupnem stacionarcu, včasih pa na službenem prenosniku. Podtelevizorskemu računalniku je zmanjkalo prostora na disku, poleg tega bi si pa filme na njem nekoč želeli gledati tudi v domačem kinu, ki je v načrtu za spalnico. Te težave in še kaka se očitno rešijo s hrambo datotek na enem (dovolj prostornem) mestu. To mesto bi lahko bil domači strežnik in z mislijo nanj sem se nekaj časa poigraval. Tak strežnik je splošnonamenska naprava, ki zna vse, kar bi si človek skupinskega v domačem omrežju lahko zaželel, poleg tega je pa gotovo nekaj, kar računalničarju pritiče. A ker je računalničar pri naši hiši hudo zaposlen človek in ker kolikor toliko resen računalnik ni poceni, sem se na koncu odločil za mrežni disk.

Mrežni diski so pravzaprav majhni računalniki, v katere se vtakne eden ali več diskov, in znajo dandanašnji poleg hrambe podatkov početi marsikaj. Proizvajalci namreč zanje ponujajo kopico dodatnih aplikacij – za pretočno strežbo večpredstavnih datotek in spletnih strani, hrambo programske kode, dolvlečenje torrentov idr. Po nekaj raziskovanja teh zadevščin sem zaključil, da sta vodilna proizvajalca Synology in Qnap, ki za isto ceno sicer ponujata nekoliko šibkejšo strojno opremo kot manj uveljavljena podjetja (npr. Asustor), vendar boljšo programsko opremo in manj težav. Ker sem – kot omenjeno – hudo zaposlen človek, sem se raje odločil za manj težav, tako da sem izbiral med tema dvema. Ker nismo hudo zahtevni uporabniki in ne želimo zapraviti preveč denarja, smo izbirali med osnovnimi modeli (za dva diska – o odločitvi glede kapacitete kasneje). Pri Synologyju je to trenutno DS218j, pri Qnapu pa TS-228A. Oba staneta pod 200 EUR in Qnap ima boljšo strojno opremo (štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in 1 GiB pomnilnika namesto 512 MiB), tako da se izbira zdi jasna. A ko sem se odločal o nakupu, sem prišel do ugotovitve, da ima Qnap pomanjkljive sposobnosti pretakanja videa, ki je zdejle, ko pišem tale zapis, ne uspem potrditi, tako da je najverjetneje zmotna. Poleg tega je bil takrat Synologyjev zmogljivejši model DS218play na voljo za ugodnih 220 EUR (trenutno ga tako poceni ne najdem), zato sem naročil tega.

Kajpak je mrežni disk v smislu računalnika treba napolniti z dejanskimi trdimi diski. Kot previden človek si želim RAID – torej več diskov, organiziranih tako, da ob odpovedi enega podatki niso izgubljeni.  Najmanjše število diskov v RAIDu je dva, ki sta preprosto zrcaljena (temu se reče RAID 1). Več diskov sicer nudi boljši izkoristek, saj je pri dveh diskih za preprečevanje izgube podatkov potrebnega 1/2 celotnega prostora, uporabnega je pa preostale 1/2 prostora, medtem ko je pri štirih diskih za preprečevanje izgube podatkov še vedno potreben en disk, a to pomeni 1/4 celotnega prostora, uporabnega je pa 3/4 prostora (tako deluje denimo RAID 5). Vendar so naprave za štiri diske dražje od takih za dva, manjši diski imajo pa višjo ceno na enoto kapacitete, tako da za uporabnike, kot smo mi, ki prav ogromno prostora ne potrebujemo, več kot dva diska nimata smisla. Trenutno potrebujemo približno 2 TB prostora, a ker je treba gledati v prihodnost, sem začel razmišljati o 4 TB. Po ugotovitvi, da cena na enoto kapacitete pada do 6 TB, od tam naprej pa je precej konstantna, sem se ne koncu odločil za 6 TB.  Poleg kapacitete je bilo treba izbrati tudi znamko. Pri tem je ključen dejavnik zanesljivost in k sreči obstaja ponudnik spletnega prostora za hrambo podatkov Backblaze, ki ima v svojih strežnikih okrog 100.000 trdih diskov, o katerih odpovedih javno poroča. Po njihovih podatkih je najbolj zanesljiv proizvajalec HGST (ki ga je kupil Western Digital in njihove diske zdaj ponuja pod znamko Ultrastar). Ultrastar kapacitete 6 TB stane okrog 220 EUR, medtem ko bolj plebejski diski iste kapacitete stanejo slabih 200 EUR – razlika se ne zdi prevelika za večjo zanesljivost po Backblazovih podatkih, dvakrat večji deklariran povprečni čas med odpovedmi in pet let garancije namesto tri.

Mrežni disk je zdaj uspešno v uporabi in zaenkrat z njim ni težav. Ker ga še ne uporabljamo dolgo, lahko poročam le, da je spletni uporabniški vmesnik prijazen in odziven, hitrost prenosa večjih datotek pa se giblje med 50 in 90 MB/s – zakaj ne dosega gornje meje trdega diska in omrežja (torej okrog 100 MB/s), težko rečem, a krivci so lahko tako mrežni disk kot tudi omrežno stikalo in precej metrov mrežnih kablov po hiši. Ugotovil sem tudi, da je za predvajanje videoposnetkov na računalniku pretočni video nepotreben (navadno odprtje datoteke povsem zadošča), tako da se bom s streženjem pretočnega videa morebiti ukvarjal, če bomo videoposnetke kdaj želeli gledati na kakih bolj omejenih napravah.

Ultimativni tehnični svinčniki

Odkar pomnim, so tehnični svinčniki moja najljubša vrsta pisal. Kljub temu sem povečini pisal s povprečnimi, kakršne so pač imeli v papirnici, kamor me je zaneslo. Pred nedavnim pa sem se odločil temu narediti konec in sem raziskal, kaj ima internet povedati o tem, kateri tehnični svinčniki so dobi. Izkazalo se je, da ima – kot o večini stvari – povedati kar precej. Poleg tega sem ugotovil, da najbolj čislani tehnični svinčniki – v nasprotju z večino stvari – sploh niso dragi. Ker več svinčnikov itak pride prav – eden je za v delovno sobo, eden za v jedilnico, eden za v nahrbtnik itd. – sem naročil pet najbolj priporočenih. Ugotovitve o njih pa kajpak z veseljem delim s svojimi bralci (v vrstnem redu, v katerem so na sliki).

Rotring 600 je menda precej legendaren. Izhaja iz časov, ko poklicni tehnični risarji še niso uporabljali AutoCada, in je bil zasnovan prav zanje. Vendar mu na prvi pogled in otip razen solidnosti in prikupnega rahlo staromodnega videza v prid ne govori veliko. Mogoče ima zelo zanesljiv mehanizem, ampak to se bo izkazalo šele čez leta. Kar lahko opazim takoj, je, da je nekoliko pretanek, da ima zelo majhno radirko in da mu ni mogoče pospraviti konice, kar ga naredi neprimernega za prenašanje po nahrbtnikih in torbah.

Pentel GraphGear 1000 je tudi namenjen tehničnim risarjem, vendar mi je bolj všeč. Je bolj debel, prav tako daje občutek solidnosti in lepo sede v roko. Poleg tega pritisk na veliko priponko na vrhu celotno konico pospravi v notranjost svinčnika – zelo kul! Verjetno je moj najljubši tehnični svinčnik.

Pentel Sharp Kerry je zaradi majhnosti in pokrovčka zelo prikladen za prenašanje naokoli. Pri pisanju je mišljeno, da se pokrovček povezne čez zgornji del svinčnika. Pokrovček ima na vrhu gumb, ki pritisne na spodaj ležeči gumb na samem svinčniku, tako da se minica da potiskati ven tudi, ko je pokrovček v pisalnem položaju. Radirka je spravljena pod gumbom v pokrovčku, tako da je pri pisanju pri roki. Ne morem pa reči, da mi je oblika posebej všeč, pa tudi držalo je pregladko, da bi bilo prav udobno.

Uni Kuru Toga si prizadeva reševati težavo, ki je sam domala nikoli ne opazim: da se minica pri pisanju neenakomerno obrabi in dobi obliko prisekanega stožca, nakar svinčnik čudno piše. Rešitev je, da svinčnik minico obrne, kadar jo človek dvigne s papirja in položi nazaj. Mehanizem je domiselen, vendar vsaj v moji roki ne deluje prav zanesljivo, poleg tega pa povzroča nečvrst občutek, ki me moti. Svinčnik je tudi precej plastičen, pa konica se ne pospravi. Kljub temu, da ga internet zelo hvali (in je favorit moje starejše hčere), meni tako ni preveč všeč.

Kokuyo FitCurve je dosti manj znan od prejšnjih štirih in sem ga preizkusil zato, ker naj bi bil med najboljšimi tehničnimi svinčniki z veliko radirko (kar se meni zdi kar pomembna lastnost). Priznati moram, da je precej všečen – je sicer nekoliko plastičen, vendar je občutek v roki prijeten, pa konica se lahko pospravi. In radirka je res kul – velika, ki se izproži z vrtenjem gornjega dela svinčnika. Ta je bil najbolj všeč moji mlajši hčeri (le da sem moral zanjo naročiti rožnatega).

Smotanost prevzema certifikata NLB

NLB me je pred nedavnim obvestil, da mi bo kmalu potekel certifikat za njihovo spletno bančništvo Klik in da naj prevzamem novega. Na spletni strani NLB je sicer razumeti, da je za dostop do Klika potreben samostojen generator gesel ali mobilna aplikacija, vendar po vsem videzu vsaj dosedanji uporabniki lahko vztrajamo pri – za moj okus – bolj praktičnem certifikatu. Tako sem se pogumno lotil prevzema. Ker uporabljam brskalnika Chrome in Edge, sem kajpak certifikat želel shraniti v shrambo Windows, ki jo uporabljata oba. Zato nisem bil prav navdušen, ko so me obvestili, da za prevzem potrebujem Firefox ali Internet Explorer (ki ga je Microsoft z Windows 10 leta 2015 opustil!). Firefox ima svojo shrambo certifikatov, zato sem s stisnjenimi zobmi izbral opuščeni Internet Explorer. Sledil sem navodilu NLB in njihovo stran dal na seznam takih, ki naj bi se prikazovale v združljivostnem načinu (zlovešče znamenje). Rezultat ni bil najboljši – prenos certifikata se je končal z neinformativnim obvestilom o napaki. Tako mi ni kazalo drugega, kot da poizkusim s Firefoxom. Tu je postopek potekal gladko, tako da sem certifikat uspešno prevzel. Ker si ga v Firefoxu posebej ne želim, sem ga izvozil v datoteko, s čimer k sreči takisto ni bilo težav, kakor tudi ne z uvozom v shrambo Windows. Certifikat tako zdaj lahko normalno uporabljam, nikakor pa ne morem pohvaliti NLB, ki podpira le brskalnika s skupnim tržnim deležom okrog 20 %, pri čemer podpora za enega ne deluje. To namreč pomeni, da njihov certifikat lahko normalno prevzame le 10 % uporabnikov spleta, ostali moramo pa takole telovaditi.

Novi fotoaparat in urejanje videa

Do nedavnega sem uporabljal fotoaparat Panasonic lumix G1, s katerim sem bil dokaj zadovoljen: dela zadovoljive fotografije in rokovanje z njim je udobno. Je pa res, da zadovoljive fotografije dela tudi moj telefon, pred katerim G1 glede tega nima dosti prednosti niti pri slabi svetlobi, čeprav ima neprimerno večji objektiv in senzor. A ker je ergonomija telefona kot fotografskega pripomočka zanič in ker imam že toliko let, da si lahko privoščim kanec konzervativnosti, vztrajam pri namenski napravi. In ker je G1 tudi že častitljivo star – omislil sem si ga leta 2010 – sem se odločil za nov fotoaparat. Zamenjal sem ga za sedem generacij mlajšega naslednika G80 (ki se pojavlja tudi pod imenoma G81 in G85). Tej odločitvi so botrovale dobre recenzije in osebno zadovoljstvo z znamko – tako glede uporabe kot tudi glede filozofije standardnega formata mikro 4/3, za katerega lahko opremo izdeluje kdorkoli (resnici na ljubo je poleg Panasonica in Olympusa sicer malokdo). Zadnji fotoaparat iz vrste Gx je G9, vendar stane okrog 1300 EUR, medtem ko ne dramatično slabši G80 nov stane okrog 700 EUR, jaz sem pa malenkost rabljenega z garancijo na eBayu dobil za 500 EUR.

Novi fotoaparat pri slabi svetlobi res odločno prekosi starega. Glede na to, da sem objektiva obdržal, velikost senzorja je pa enaka (standardne 4/3 cole), je razlog seveda, da v redu slike dela do občutljivosti ISO 12800, stari jih je pa le do ISO 1600. Poleg tega ima enako udobno a bolj robustno in na vreme odporno ohišje s še nekaj več gumbi kot stari. Funkcije teh gumbov in delovanje fotoaparata nasploh so silno prilagodljivi, kar je po eni strani dobro, po drugi pa malo naporno, saj je zahtevalo veliko brskanja po zelo obsežnih menijih, preden sem fotoaparat nastavil tako, da sem z njim zadovoljen. In še eno pomembno prednost novi fotoaparat: zna delati videoposnetke. Ker tega nisem vajen, videoposnetkov še nisem naredil veliko, in tudi mislim, da pri zadržanosti glede njih velja vztrajati, saj urejanje videoposnetkov zahteva precej več časa kot urejanje fotografij – pa že neurejenih fotografij imam poln disk.

Urejanje videoposnetkov mi je kar krepko načelo živce, saj so zastonjski tonamenski programi povečini slabi. Izbiro sem začel s pregledom nekaj spletnih strani, kjer so zbrani najboljši (recimo tele). Preden sem prišel do enega prebavljivega, sem jih moral preizkusiti kar šest! Da morebitnim bralcem z istim problemom (sicer bržkone neobstoječim) prihranim delo, naj opišem svoje izkušnje:

  • OpenShot je precej enostaven a po vsej verjetnosti zame dovolj zmogljiv. Njegova težava je, da videa ni sposoben predvajati brez zatikanja. Res nimam prav mišičastega računalnika, a drugi programi za to težavo ne trpijo.
  • VideoPad je podobno enostaven in čisto simpatičen. Žal se je na enem mestu videoposnetka odločil, da slike ne bo predvajal več in je ta zamrznila, zvok je pa tekel dalje.
  • Shortcut tudi ne prekipeva od funkcij in ima nekoliko manj prijazen uporabniški vmesnik od prejšnjih dveh. Vseeno sem ob njem prebil največ časa, saj sem se njegove smotanosti zavedel šele, ko sem en videoposnetek uredil in shranil, saj sem ugotovil, da je shranjen grdo popačen.
  • VSCD Free Video Editor je zastonjska različica bolj resnega programa, kar se mu krepko pozna: je zmogljivejši od prejšnjih, a za nezahtevnega in o videu nevednega uporabnika, kot sem jaz, precej težko prebavljiv.
  • Freemake Video Converter je zmožen le rezanja in sestavljanja videoposnetkov, pa še pri tem je malo neroden, poleg tega pa zastonjska različica izdelkom doda svoj logotip.
  • Avidemux se je izkazal za najbolj sprejemljivega. Podobno kot prejšnji je zmožen le rezanja in sestavljanja posnetkov, ampak recimo, da s tem zaenkrat lahko shajam. Dobra plat te omejitve je, da videoposnetkov po urejanju ne kodira ponovno, tako da ne zmanjša njihove kakovosti, shranjevanje pa je hitro (pri Shortcutu je kodiranje in shranjevanje 5-minutnega posnetka ločljivosti 1920 x 1080 recimo trajalo okrog pol ure). Tudi uporabniški vmesnik ima dokaj prijazen.

Gremo na Tajsko

Lotili smo se velikega podviga – počitnic na Tajskem. Na Tajsko sva se z Jelko namenila že pred mnogimi leti, pa so ravno takrat v državi izbruhnili nekakšni nemiri in je bil let odpovedan (tako da sva šla potlej na Šrilanko, kar tudi ni bilo slabo). Potlej so prišli otroci, pa gradnja hiše, zdaj sva pa sklenila, da so razmere zrele, tako da gremo jutri na pot. Kot ponavadi se bom kaj oglasil po Twitterju.

Čudežni sesalnik

Včeraj smo imeli v gosteh akviziterja. Iz otroštva se spomnim kar pogostih obiskov takih kljukcev, zdaj pa že leta nisem naletel na nobenega, tako da sem mislil, da se je ta način trženja opustil, pa sem se očitno motil. Za vrat nam ga je poslal sosed, za obisk se je pa dogovoril z Jelko, ki ji je ta sosed povedal, da prodaja fajn sesalnike in da ti za povrh očisti kavč (Jelko je prepričalo predvsem čiščenje kavča, saj je to sitno opravilo, za katerega še nismo našli pravega načina).

Po prihodu je možak začel s klepetom – zanimalo ga je, kaj z Jelko delava, malo je pobaral po naši novi hiši (sam menda ravno gradi), predvsem nama je pa nemarno pihal na dušo – da sva videti mlada, pa kako sem jaz izobražen in kakšne imenitne reči da počnem v službi … Teren za prodajo je pripravil tudi z razlago, da najboljši prodajalci lahko za nagrado dobijo družinsko potovanje v Barcelono, pri čemer mu moramo seveda pomagati. Verjetno je k vzpostavljanju odnosa sodilo tudi to, da smo mu parkrat morali pomagati kako reč nesti iz avta ali v drug prostor. Skratka, lotil se nas je z vsemi sredstvi, edino tega ni omenil, da doma stradajo in da ima bolno ženo in otroke – verjetno zato, kar se je pripeljal z volvom V90 in nas v svojo revščino res ne bi mogel prepričati.

Nadaljevali smo z mini predavanjem o onesnaženju zraka. Onesnaženje zraka je sicer čisto resen zdravstven problem, vendar se mi predavanje akviziterja ne zdi najbolj verodostojen vir informacij o njem. Možak je omenjal predvsem astmo in PM10 (delce s premerom < 10 um), neformalen pregled literature pa kaže, da so največji problem PM2,5, ki vplivajo na kronično obstruktivno pljučno bolezen, srčno-žilne bolezni, nevrološke motnje, depresijo in še kaj. Tudi astma je povezana z onesnaženjem, je pa ta povezava menda zapletena. No, na karkoli onesnaženje že vpliva, rešitev je bila pred nami – neka zadevščina, ki rahlo spominja na R2-D2 in menda čisti zrak. Pri tem si pomaga z vodo, v kateri se nabere umazanija, tako da lahko potrdim, da nekaj res dela. Ideja je, da napravo vsak dan v vsakem prostoru ali vsaj nadstropju zaženeš za kako uro, da opravi svoje (še boljše je pa seveda, da imaš več kot eno). A glede na to, da imamo prezračevalni sistem, ki zrak v prostoru zamenja v kakih dveh urah, naju z Jelko ta način delovanja ni prepričal.

Ker čiščenje zraka ni naredilo zadostnega vtisa, smo se lotili bistva – sesanja! Na tej točki je akviziter namreč razkril, da je R2-D2 podobna zadevščina v resnici sesalnik (Pro-Aqua). Najprej sem bil naprošen, da dnevno sobo posesam z našim sesalnikom, nato pa še s Pro-Aqua. Možak je pri slednjem v cev vstavil krpico, na kateri se je nabiral prah, da se je videlo, da ga je naš sesalnik precej pustil. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo, če bi dvakrat sesal z istim sesalnikom, vendar tega poizkusa nisem poizkušal izposlovati, ker je vse skupaj že itak predolgo trajalo. Sledilo je sesanje žimnic, iz katerih je sesalnik potegnil impresivne količine prahu – zadeva je bila tolikanj prepričjiva, da priznam, da bi bilo čistiti žimnice ras koristno. Za konec nam je pa možak z nekakšnim vodnim nastavkom počistil še kavč – tudi to je delovalo kar prepričljivo.

Po več kot dveh urah prenašanja sluzastega akviziterja (kar sploh ni veliko – na forumih je moč najti poročila o še precej daljših seansah) smo prišli do točke, ko naj bi sesalnik kupili. Izkazalo se je, da stane okrog 2.000 EUR, nastavka za sesanje žimnic in kavča pa še po 400 EUR vsak. Aaaa! Pa sesalnik najbrž ni slab, le tega denarja ni vreden, poleg tega bi pa z nakupom podprli grozoviti način trženja, ki smo mu bili pravkar priča. Dejstvo, da se v Nemčiji pro-aqua menda prodaja za pol manjšo ceno, moje mnenje potrjuje; tudi na Bolhi se rabljen dobi za pol manj, na eBayu pa za četrt (od nakupa rabljenega te sicer poizkusijo odvrniti s strašenjem, da so nekateri taki ukradeni). Za piko na i je akviziter želel še telefonske številke znancev, ki bi jih lahko dalje gnjavil. Jaz sem mu kar naravnost povedal, da mu jih ne dam, Jelka mu jih pa nekaj je – ljudi, za katere je menila, da bi bili veseli, če bi jim možak kaj posesal, pa nekaj takih, ki jih nima preveč rada.

Misleč na pokoj, drugi del

Od prejšnjega zapisa sem si dodatno pokojninsko zavarovanje ogledal še nekoliko natančneje. Kot prvo velja omeniti, da obstaja v kolektivni in individualni različici. Pri prvi zavarovanje plačuje delodajalec in je verjetno ugodnejša od individualne, saj se z njo izognemo ne le plačilu dohodnine, ampak tudi prispevkov (je pa res, da ima delavec na račun zavarovanja nižjo bruto plačo, kar se mu pozna pri pokojnini prvega stebra). Moj delodajalec nam je kolektivno pokojninsko zavarovanje nekoč plačeval, vendar je naša vrla država nato sklenila, da je za javne uslužbence to neupravičena ugodnost, tako da je moral prenehati (no, nekaj ga plačuje še vedno, ampak če prav razumem, je tisto določeno z zakonom, ne sme ga pa več od tega).

Ko je zavarovanje vplačano, je cilj vseh vpletenih, da ponudnik sredstva z modrim vlaganjem čim bolj poveča. To vsi ponudniki počno v tako imenovanih skladih življenjskega cikla. Ne vem, koliko je ta reč zakonsko določena, ampak pri vseh opažam tri sklade: pretežno delniškega, mešanega delniško-obvezniškega in zajamčenega. Prvi vsebuje 60-90 % delnic (tipično okrog 80 %) in je namenjen mlajšim zavarovancem – njegova starostna meja sega do 42-50 let (odvisno od ponudnika). Drugi vsebuje 25-60 % delnic (tipično okrog 50 %), njegova starostna meja pa sega do 55-60 let. Tretji vsebuje pretežno obveznice in druge varne naložbe, saj mora dosegati zakonsko določen minimalni donos, delnic pa le 5-15 % (tipično okrog 10 %). Ideja je seveda, da mlajši zavarovanci sredstva vlagajo v bolj tvegane sklade, ki so na dolgi rok tudi bolj donosni, če se pričakovani veliki donosi ne zgodijo, je pa ta neugodnost doletela manjši del sredstev in imajo zavarovanci še čas, da si od nje opomorejo. To je kar smiselno in je v raznih oblikah običajna praksa tudi v tujini. Ni pa brez težav – najbolj očitna je, da lahko zavarovanec doseže starost za prestop v manj tvegan sklad ravno po velikem padcu na borzah. Mislim, da vsi ponudniki omogočajo zavarovancu enkrat letno na lastno željo prestopiti v drug sklad, katerega starostnim omejitvam ustreza, tako da lahko vsakdo sam poizkusi vlaganje svojega denarja še malo izboljšati.

Pri nas obstaja devet ponudnikov dodatnega pokojninskega zavarovanja. Te sem si ogledal (z izjemo Intese Sanpaolo, o kateri na spletu ni kaj dosti uporabnih informacij) in ugotovitve zbral v tabeli. Glavno, kar si človek želi od sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja, je seveda visok donos. Vendar razlike v donosih med ponudniki niso velike, poleg tega je znano, da je prihodnje donose težko napovedati (iz preteklih in nasploh), pa še prav veliko podatkov nimamo, ker so skladi življenjskega cikla dokaj novi. Tudi precej podobne naložbene strategije ima večina ponudnikov – največ vlagajo v indeksne sklade in državne obveznice, kar je v redu (edino delež slovenskih obveznic je z vidika razpršitve tveganja morda nekoliko prevelik). Bi pa glede donosov Modro zavarovalnico, Skupno pokojninsko družbo in Prvo osebno zavarovalnico vendarle ocenil za odtenek bolje od drugih. Zelo podobni so si ponudniku tudi po provizijah: domala vsi imajo 3 % vstopnega stroška (to odbijejo ob vplačilu), 1 % upravljalske provizije (to si vsako leto vzamejo od sredstev v skladu) in 1 % izstopnega stroška (to odbijejo ob izplačilu). Zares izstopa le Modra zavarovalnica s svojo ponudbo za javne uslužbence (ki izhaja iz nekoč zakonsko uvedenega dodatnega pokojninskega zavarovanja zanje) – vstopni strošek in upravljalska provizija sta 0,5 %, izstopnega stroška pa ni. Zato menim, da je za javne uslužbence to najboljša izbira in le upam lahko, da stroškov ne bodo dvignili (ob opazovanju ostalih jih gotovo mika). Glede na to, da sem javni uslužbenec in imam pri njih nekaj sredstev še iz časov, ko smo imeli to zavarovanje vsi javni uslužbenci, mislim, da bom kar nadaljeval. Edino to, v kateri sklad vplačevati in kaj storiti z že zbranimi sredstvi, se moram še odločiti – glede na starost je odločitev sicer jasna, imamo pa za sabo dobro desetletje na borzah, medtem ko obeti niso tako rožnati.

Seveda je cilj zavarovanca, da nekoč svoja sredstva dobi izplačana. Tu so stvari malce zapletene in glede na to, da je moj namen enostaven (dobivati rento), jih nisem preučil čisto do potankosti. Bom pa vseeno napisal, kar sem prebral pri brskanju po spletnih straneh raznih ponudnikov teh zavarovanj (če kdo opazi kako napako, naj me opozori):

  • Kdor je vplačeval individualno, lahko sredstva dvigne kadarkoli, a če jih ne dobi kot rento, so v celoti obdavčena z dohodnino. Če je od začetka zavarovanja minilo manj kot 10 let, so dodatno obdavčena še z 8,5 % davka od zavarovalnih poslov.
  • Komur je vplačeval delodajalec do konca leta 2012, po 10 letih sredstva lahko kadarkoli dvigne v enkratnem znesku.
  • Komur je vplačeval delodajalec po letu 2012, sredstva lahko dobi le ob upokojitvi. Če jih je zbral manj kot 5,000 EUR, jih lahko dobi v enkratnem znesku, sicer pa le kot rento.

Renta je načeloma izračunana tako, da povprečen človek do smrti sredstva ravno porabi. Imajo pa ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja precej variacij na to temo: rente, ki so večje za začetku (verjetno za ljudi, ki so kot mlajši upokojenci bolj aktivni in počno kake drage reči, kot starejši pa vegetirajo), rente, ki se s časom povečujejo (verjetno za ljudi, ki s starostjo potrebujejo vedno več plačane pomoči), rente, ki so za neko obdobje zajamčene (se do konca tega obdobja dedujejo, če prejemnik umre) in še kaj. Glede na to, da je sredstva med ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja do upokojitve mogoče prenašati, lahko vsakdo do takrat izbere ponudnika, ki njegova sredstva najbolje plemeniti, rento si da pa izplačevati pri tistemu, čigar ponudba mu topogledno najbolj ustreza.

Misleč na pokoj, prvi del

Moja upokojitev je sicer še zelo oddaljena – po trenutni zakonodaji kakih 24 let – je pa zdaj čas za razmišljanje o varčevanju za tisto obdobje, kajti ko bo bliže, časa za varčevanje ne bo več. Ko človek pomisli na pokojnino, mu poleg “običajne” pokojnine (prvega pokojninskega stebra) najprej pride na misel dodatno pokojninsko zavarovanje (drugi steber). V nasprotju s prvim stebrom, ki se plačuje iz plač trenutnih delavcev, v drugi steber vplačuje vsak posameznik, upravljalec zavarovanja pa s tem denarjem (upajmo) modro gospodari in ga s tem množi, nakar mu ga po upokojitvi izplačuje kot rento. Svoje čase so imela sredstva v upravljanju po zakonu zajamčen donos, kar je imelo za posledico hudo konzervativne naložbe – pri zelo dolgoročnem vlaganju ne ravno smiselno. Po tem sem pred 12 leti (pred krizo 2008, ko so borze še cvetele) na blogu že pljuval. Se je pa to kasneje spremenilo, tako da si je dodatno pokojninsko zavarovanje vredno zopet ogledati. V današnjem zapisu se bom poukvarjal z davčnim vidikom zadevščine, konkretne ponudnike teh zavarovanj moram pa še raziskati. Spodaj napisano naj bi veljalo januarja 2019 in se seveda lahko s spremenjeno zakonodajo spremeni. Pa še za trenutno napisano nisem povsem prepričan, da je res, saj gre za kar zapleteno temo, o kateri dobrih informacij ni enostavno izbrskati. Če kak bralec v pisanju najde napako, naj me opozori.

Najprej je treba ugotoviti, koliko pokojnine je pri dani plači moč pričakovati, saj to vsekakor vpliva na obdavčitev (pa tudi na odločitev, koliko varčevati). Kot osnovo za izračun pokojnine vzamemo povprečje bruto plač najugodnejših 24 zaporednih let. Osnovo delimo z razmerjem med bruto in neto povprečno slovensko plačo – tako dobimo tako imenovano pokojninsko osnovo. Po zadnjem podatku (za november 2018) je to razmerje 1.813 EUR / 1.186 EUR = 1,529. Pokojninsko osnovo pomnožimo z odmernim odstotkom, ki je odvisen od dolžine pokojninske dobe (to je doba vključenosti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki načeloma ustreza delovni dobi). Ta je za moškega s 40 leti pokojninske dobe 57,25 % (celotna tabela se najde v zakonu in še kje). Glede na to, da se po trenutni zakonodaji lahko moški upokojimo, preden dočakamo 40 let pokojninske dobe, le, če smo starejši od 65 let, jaz sem pa začel delati okrog pri slabih 25 letih, zame pride v poštev kar ta številka.

S postopkom v prejšnjem odstavku dobimo bruto pokojnino, ki je davčna osnova, od katere se načeloma plača dohodnina. Plačati jo je sicer treba le, če bruto pokojnina znaša več kot 1.095 EUR, izračuna se pa takole. Davčna osnova se najprej zmanjša za splošno olajšavo, ki je trenutno (za leto 2018) 275 EUR. Od rezultata se izračuna dohodnina po lestvici: 16 % do 668 EUR, 27 % med 668 in 1.700 EUR ter 34 % med 1.700 in 4.000 EUR (obstajata še dva višja razreda, ki pa prideta v poštev le za bogatejše ljudi, kot me trenutno zanimajo). Dohodnina se na koncu zmanjša za pokojninsko olajšavo, ki znaša 13,5 % pokojnine (pozor, tole je malo hecno: dohodnina se zmanjša za delež pokojnine in ne davčna osnova za delež pokojnine ali dohodnina za delež dohodnine).

Vzemimo za primer bodočega upokojenca z bruto plačo 3.000 EUR. Njegova bruto pokojnina je 3.000 EUR / 1,529 * 57,25 % = 1.123 EUR. To je malo čez 1.095 EUR, tako da mora nesrečnik plačati še nekaj dohodnine. Znižana osnova zanj je 1.123 EUR – 275 EUR = 848 EUR. Dohodnina od tega je 155 EUR, ki se zmanjša za pokojninsko olajšavo: 155 EUR – 1.123 EUR * 13,5 % = 4 EUR. Na koncu tako dobi 1.123 EUR – 4 EUR = 1.119 EUR.

Oglejmo si končno dodano pokojninsko zavarovanje. Njegova glavna odlika je, da do 5,84% bruto plače ali 235 EUR (kar je manj) služi kot dohodninska olajšava – da v bistvu delavec vplača ne le del neto plače, ampak še pripadajočo dohodnino. Denimo, da naš bodoči upokojenec dodatnemu pokojninskemu zavarovanju nameni 100 EUR plače po prispevkih a pred dohodnino. Če bi ta znesek dobil kot plačo, bi se po plačilu 34 % dohodnine (ki mu pri 3.000 EUR bruto plače pritiče) zmanjšal na 66 EUR. Tako pa ga bo nekoč dobil izplačanega kot rento (z nekaj sreče ga bo upravljalec zavarovanja še povečal, ampak omejimo se zaenkrat na davčni vidik in donos zanemarimo). Renta se všteje v davčno osnovo za dohodnino, vendar le v deležu 50 %. Ker ima naš primer pokojnino (skupaj z rento) nižjo od plače, pride v nižji dohodninski razred in plača na teh 50 % rente 27 % dohodnine, kar se prevede v 13,5 % dohodnine na celotno rento. Tako od 100 EUR dodatnega pokojninskega zavarovanja dobi izplačanih 86,5 EUR.

Če dodatno pokojninsko zavarovanje primerjamo z običajnimi naložbami v delnice, obveznice, raznovrstne sklade itd. (čemur se reče tudi tretji pokojninski steber), ugotovimo, da je davčno precej ugodnejše. Vplačila v tretji steber namreč pridejo iz neto plače: v primeru iz prejšnjega odstavka vplačamo 66 EUR in – če donose (kot pri drugem stebru) zanemarimo – dobimo izplačanih prav tako 66 EUR. Pri drugem stebru pa se teh 66 EUR poveča na 86,5 EUR, kar pomeni “davčni donos” 31 %. To je sicer manj imenitno, kot se zdi na prvi pogled, saj v recimo 15 letih tolikšen skupni donos dosežemo z letnim donosom 1,8 %, nikakor pa ni slabo. Poleg tega je donos, zavoljo katerega v tretji steber vplačujemo, še dodatno obdavčen z dohodnino od dobička iz kapitala. Ta znaša 25 %, če naložbo prodamo v petih letih, 15 %, če jo držimo med pet in deset let,  10 %, če jo držimo med deset in petnajst let, ter 5 %, če jo držimo med petnajst in dvajset let; če jo držimo več kot dvajset let, pa dohodnine ne plačamo (kar pri varčevanju za pokojnino ni neizvedljivo).

Ima pa dodatno pokojninsko zavarovanje v primerjavi s tretjim pokojninskim stebrom tudi slabosti. Ponudnikov je manj in zna biti, da ne dosegajo tako visokih donosov, kot jih dosega tretji steber. Če so njihovi donosi slabši od donosov tretjega stebra za več kot v prejšnjem odstavku omenjenih 1,8 % (ali podobnega odstotka – ta je odvisen od trenutne starosti bodočega upokojenca in naložbene strategije v tretjem stebru, s katero primerjamo), se drugi steber kljub davčni ugodnosti ne izplača. Kako dobre donose dosegajo dodatna pokojninska zavarovanja, moram še raziskati, seveda pa prihodnjih donosov itak ni mogoče zanesljivo oceniti. Poleg tega do sredstev ni vedno mogoče priti v enkratnem znesku – tudi to moram še raziskati. In nenazadnje je drugi steber bolj podvržen muham zakonodajalca, čeprav je tudi res, da je v primeru katastrofalnega borznega zloma ali kake podobne zoprnije pri drugem stebru prej moč pričakovati pomoč države kot pri tretjem.