Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Tri povselitvene črtice

Človek bi si naivno predstavljal, da se bo po vselitvi v novo hišo končno sprostil in se z njo malo nehal ukvarjati, a je resnica precej drugačna. Čeravno so bile zadeve pred vselitvijo dostikrat napete in je bilo treba veliko postoriti, si vendarle dostikrat čakal na take in drugačne izvajalce, včasih si pa tudi zamahnil z roko in si rekel, da se bomo pač vselili kak teden kasneje. Zdaj, ko smo vseljeni, se pa z vsemi zadevami, ki še niso urejene in nas motijo, srečujemo vsak dan, tako da jih moramo v izogib prehudi motenosti pridno urejati. Tako za obsežnejše teme, ki bi jih na blogu še rad obdelal, ne najdem časa. A da ga ne bom čisto zanemaril, danes objavljam tri krajše zadevščine.

Zasilni poštni nabiralnik smo končno nadomestili s pravim. Naročili smo ga tule za 90 EUR, kar je malo dražje od nekaterih solidnih nabiralnikov, ampak tudi precej cenejše od nekaterih drugih. Je lep in primerno velik, me pa skrbi, za koliko trajno se bo izkazala folija, ki mu daje kul podobo – ne nekaj vogalih namreč že zdaj malo odstopa.

Voda v talnem gretju je v dokaj kratkem času pridobila nemarno rjavo barvo. Možni krivci naj bi bili (upoštevaje internetno modrost) rja, mikroorganizmi in vodni kamen. Naš inštalater navija za prvo, saj naj bi se rjavost za mikroorganizme razvila prehitro, cevi ne prepuščajo kisika (kar za anaerobne mikroorganizme sicer ni problem), svetlobe pa v njih tudi ni (malo je sicer pride skozi merilne lončke na sliki). Vodnega kamna ni niti omenil, pa tudi meni se ne zdi preveč verjeten. Pravi, da lahko vodi primeša nek kemični dodatek, ki se bori tako proti rji kot proti mikroorganizmom – čakam, da sporoči ceno. Nekateri priporočajo tudi antifriz, medtem ko drugi svarijo, da ima lahko škodljiv učinek ne tesnila in še kaj. Še ena rešitev bi morala biti destilirana voda, ki je malce bolj nerodna za tovorjenje naokoli, kako se s kemičnimi dodatki primerja cenovno, bomo pa še videli.

Včeraj sem po Lesnini iskal razne gospodinjske pripomočke. Uspeh je bil mešan, osebje prijazno, me je pa ujezila ureditev trgovine: izdelke imajo razporejene po proizvajalcih namesto po vrsti. Kot da bi se človek v trgovino odpravil z namenom, da kupi nekaj od npr. WMF, in bi se šele na licu mesta odločil, ali bo to pisker ali nož. Pri tovrstni smotanosti sicer niso osamljeni, vendar to ni opravičilo.

Selitev uspela

Prvič smo prespali v novi hiši! Prijetno presenečen sem, kako dobro sta to prenesla mladiča – pričakoval sem, da bosta zvečer komplicirala, pa sta dol k nama z Jelko prišla vsak le po enkrat in še to na dokaj benigen način. Bo pa še kar nekaj časa trajalo, da novo domovanje spravimo v red in se privadimo življenju v njem.

Priprave na selitev

… so v polnem teku – veliki dogodek je načrtovan za jutri. To in besno pisanje projektnih predlogov v službi je tudi krivo, da nič ne pišem o gradnji. Vsaj deloma bom to nadoknadil, kaka stvar bo pa bržkone ostala tudi nenapisana.

Ker z Jelko včasih rada komplicirava, sva si izbrala poštni nabiralnik, na katerega bo treba malo počakati. In ker sem že zamenjal naslov stalnega prebivališča, je bilo treba nekaj ukreniti.
Zalaganje shrambe
Knjige v pripravi na zložitev v nove omare (v nekaterih primerih pa tudi na znebitev)

Talne obloge v praksi

O talnih oblogah sem že pred precej časa napisal obsežno teoretično razpravo, zdaj lahko pa poročam tudi o praksi. Glede parketa sva z Jelko ravnala tako, kot sem napisal takrat. V dnevno sobo sva dala gotovi dvoslojni parket. Odločila sva se za hrastovega oljenega krtačenega, ki bi moral biti najbolj odporen na praske (saj krtačenost pomeni, da je že spraskan) – razlog za to je, da imamo iz dnevne sobe izhod naravnost na teraso, tako da bodo noter gotovo zašli kaki kamenčki. V spalnico sva dala gotovega troslojnega in sicer lakiranega iz tankih deščic različnih vrst lesa. Tega sva izbrala zavoljo spektakularnega videza in je bil ena prvi stvari, ki sva jih kupila za hišo – predlanskim sva ga namreč videla na sejmu in ker ga je Alpod umikal iz ponudbe, sva ga kar vzela, nakar je na vgradnjo leto in pol čakal v Alpodovem skladišču. Mansarda ima pa v celoti lamelni parket, ki je najcenejši, a mu ne po videzu in ne po funkcionalnosti popolnoma nič ne manjka. Izbrala sva jesen, ki je prijetno svetle barve, oljenje je pa Jelkina zamisel – jaz bi ga dal raje lakirati. Za poživitev smo v otroških sobah v parket dali vdelati intarzije mačjih in tiranozavrovih stopinj – te pri Vogartu, kjer smo parket naročili, naredijo za sprejemljivo ceno (25 EUR za par mačjih stopinj ali eno tiranozavrovo).

Pri vetrolovu, tehničnem prostoru in kopalnicah sva – dokler sva bila še pri teoriji – kanila nekoliko komplicirati, ampak potlej za to nisva zbrala volje in sva na koncu povsod dala ploščice. V vetrolov in tehnični prostor sva jih dala iz granitogresa (kar mislim, da je zmlet kamen z nekakšnim vezivom), ki naj bi bil od navadne (glinene) keramike bolj odporen na mehanske poškodbe. To je bila odlična izbira, saj sta bila ta dva prostora med gradnjo hudo obremenjena (zidarji in drugi so tam hranili opremo) in bi se bil kak drug material bržkone poškodoval. Privoščila sva si malo dražje, saj je všečnih ploščic na izbiro ogromno, a so po mojem mnenju le te zares izstopale. V kopalnici sva dala pa ploščice iz navadne keramike  – izbrala sva hrapavo, da ne drsi, dopuščam pa, da nama bo kdaj žal, ker je bo težko čistiti (keramičar naju je že strašil s tem). V kuhinjo in jedilnico sva dala linolej, ki je res lep, je pa ugodna cena, ki jo človek izve v prodajalni, zavajajoča, saj se zadeva prodaja v zvitkih šrine 2 m, kjer pride do veliko odpada (pri nas okrog 40 %), pa tudi polaganje ni poceni, ker je pod linolej treba dati izravnalno maso.

Polaganje linoleja se je nasploh izkazalo za problematično. Ker se parket in linolej na dveh mestih stikata, sva želela za oboje istega polagalca. Prvi, ki sva ga našla, je ponudbo pripravljal cel mesec in vmes tarnal, kako je zaposlen, na koncu je pa izjavil, da je zmagal na nekem javnem razpisu in za nas nima časa. Bes ga lopi! Drugi je bil kar hiter, vendar se je na koncu odločil, da bi polagal le parket, linoleja pa ne. Mislim, da ga je najbolj prestrašilo, da bi bilo nekaj kosov linoleja treba odrezati polkrožno. Tretji je za ponudbo potreboval kaka dva tedna in se je takisto ustrašil linoleja, le da je bil njegov problem, da nima opreme za varjenje. Na koncu sva tako čez zamisel, da bi oboje položil isti, naredila križ, in polaganje naročila kar pri prodajalcih – parketa pri že omenjenem Vogartu, linoleja pa pri Eko stilu. Prvi je imel ceno, primerljivo z drugimi polagalci, in je delo opravil dobro (ne le da je v redu delal, ampak je imel tudi to redko odliko, da je prišel, ko je obljubil). Drugi se je izkazal pa malo slabše, tako da mu moram nameniti svoj odstavek.

Tudi Eko stilova polagalca sta prišla, ko sta obljubila, vendar sta naredila več kozlarij. Prva je nastala na stiku med linolejastim hodnikom in kopalnico – tu sta pozabila dati aluminijast profil, ki bi zaprl stopničko, ki jo tvori kake 0,5 cm višji linolej, tako da bi ob morebitnem izlitju vode v kopalnici ta tekla pod linolej. Druga je nastala na stiku med različnimi vrstami linoleja, ki ni bil gladek in bi se posledično bržkone prej ali slej okrušil. Tretja so bile pa razpoke ne vseh konkavnih vogalih – verjetno je linolej, ki je precej tog, na takih mestih res težko položiti, a sem prepričan, da bi skrbnemu polagalcu uspelo. K sreči se je Eko stil na naše pritožbe ustrezno odzval in polagalca kozlarije poslal popravit. To sta storila kar v redu: razpoke in stik med različnimi vrstami linoleja sta zavarila, aluminijasti profil pa dodala. Slednje bo sicer zahtevalo še nekaj silikoniranja, pa en dodaten zvar smo pridobili, ker je bilo treba kos linoleja zamenjati, ampak bomo preživeli.

Polaganje parketa v dnevni sobi
Spektakularni parket v spalnici
Skozi sobo starejšega mladiča se je sprehodila muca
… skozi sobo mlajšega pa tiranozaver.
Kul ploščice v vetrolovu
Linolej v kuhinji (levo od črte) in jedilnici (desno)
Manjkajoči profil med linolejem na hodniku in ploščicami v kopalnici
Dodani profil

Prve omare so tu

… kar je jasen znak, da se gradnja bliža koncu. In sicer so prispele omare za garderobo – ne ker bi bil to najpomembnejši prostor v hiši, ampak ker je bil mizar, ki jih je naredil, najboj priden. Moram priznati, da me je možak prav navdušil: njegova delavnica je vedno kot iz škatlice, pri dostavi in vgradnji je zelo pazil, da ne bi česa opraskal ali obtolkel,  omare se stenem – čeravno so malce krive – odlično prilegajo in – kar je glavno – izdelane so zelo lepo. Za povrhu je bila pa še cena ugodna: za deloma furnirane omare sva plačala manj, kot je denimo znani proizvajalec vgradnih omar Plasard hotel za omare iz čistega iverala. Edino, s čimer nisem zadovoljen, je, da sva si omislila notranje predale. Ti se verjetno obnesejo pri omarah z drsnimi vrati, vendar sva si midva izbrala krilna, pri katerih mora človek paziti, da jih odpre čisto do konca, sicer se predali zaletijo vanja.

Ena stran (Slike niso navdušujoče, ker je garderoba slabo osvetljena in so narejene s telefonom.)
Druga stran
Nespametni notranji predali in košara, ki si jo je želela Jelka (izvira iz Ikee)

Saga o lopi

Ker gradnja hiše človeka na zaposli dovolj in mu je včasih dolgčas, sva se še pred koncem lotila tudi lope za vrtno orodje in drugo kramo z nadstrešnico za dva avta. Jaz sem si želel tako s kovinskim ogrodjem, saj se mi zdi, da je bolj trpežna in ne zahteva vzdrževanja, Jelka je pa želela tako iz lepljenega lesa. Pridobila sva nekaj ponudb in ugotovila, da je zadeva precej draga – cene za oba materiala so se gibale okrog 10.000 EUR. Potlej sva pa pri iskanju ponudnika za leseno stopnišče obiskala Mizarstvo Kunc. Možak, ki naju je sprejel, nama je bil takoj všeč in ni le ponudil stopnišča, ampak nama je našel tudi polagalca keramike in pleskarja ter obljubil lopo po najinih željah za ugodnih 3.695 EUR. Kajpak sva bila navdušena in smo se zmenili za posel.

Ker ima zapis naslov saga, je bistri bralec gotovo že uganil, da pot do lope ni bila povsem enostavna. Začela se je s Kunčevim sodelavcem, ki sva ga z Jelko kasneje, ko nama je že dodobra nakravžljal živce, poimenovala pajdaš. To je industrijski oblikovalec, ki tisto, kar Kunc izdela, prej zriše. Ta pajdaš je prišel k nam, temeljito premeril prostor za stopnišče in nato (ne prav kmalu) poslal 3D izris stopnišča in lope. Kajpak sva imela glede obojega več pripomb in vprašanj. Enkrat se je nanje še odzval, potem je pa obmolknil – nehal je odgovarjati na e-pošto in ni dvigoval telefona. Kunc se je lope vseeno lotil, njeno ogrodje pa slabe tri mesece po obisku pajdaša postavil na svojem dvorišču in naju povabil na ogled.

Ko sva se pripeljala na Kunčevo dvorišče, naju je skoraj kap (no, vsaj mene, ki imam bolj občutljivo krvožilje). Prvi problem je bil, da ogrodje lope ni bilo iz lepljenega lesa. Po vsem videzu se je možak uštel pri ceni in je ugotovil, da ga iz lepljenega lesa za dogovorjeni znesek ne be mogel narediti, pa se je odločil, da ga pač ne bo. Kajpak bi z vso pravico vztrajala pri lepljenem lesu, vendar bi se v tem primeru Kuncu najbrž bolj splačalo, da nama lope sploh ne naredi. Tako smo se zmenili, da za isto ceno v lopi naredi še dvignjen podest za shranjevanje večjih predmetov (npr. prtljažnega kovčka za avto) in za boj s poletno vročino toplotno izolira streho (v koristnost tega sicer nekoliko dvomim, Jelki je pa všeč). Naslednji problem je bil, da je bila streha nagnjena v napačno smer. O tem je bilo sicer nekaj razprave – jaz sem bil za eno smer, Jelka pa za drugo – in tudi Kunčev pajdaš je zrisal obe različici. A na koncu je ostalo pri mojem in tako bi bil moral Kunc zadevo narediti, pa je v prvem poizkusu ni. No, to je potlej popravil. Še ena težavica je bila, da je bila lopa previsoka, a znižati jo je bil še najmanjši problem. Zadnja težava je bila pa kritina, ki si zasluži svoj odstavek.

Sprva smo si zamislili, da bo lopa imela ravno streho, in kovinska različica je bila tako tudi načrtovana – imela bi naklon 2 %, ki bi bil skrit za strešno obrobo, pokrita bi bila pa z neko Sikino folijo, položeno čez plošče OSB (se pravi iz speštanega lesa), ki tak majhen naklon dopušča. Kunčev pajdaš je tudi pri leseni lopi narisal majhen naklon (čeravno ne skritega, a glede na težavnost dogovarjanja z njim in glede na to, da smo ubrali bolj nizkocenovno pot, sem misel na to opustil) in tudi s Kuncem smo se pogovarjali o Sikini foliji. No, kar je možak naredil, je imelo pa večji naklon in naj bi bilo pokrito s pločevino. Folija pri večjem naklonu namreč ni potrebna, je pa dražja in bolj občutljiva na poškodbe. A po drugi streni je pločevina znana po dveh težavah. Prva je, da se pri temperaturnih razlikah močno krči in razteza, pri čemer se zrahljajo pritrdilni vijaki, kar lahko povzroči zamakanje, v hudem vetru pa celo odpihnitev. Druga pa je, da se zvečer zelo hitro ohladi, pri čemer vlaga iz toplejšega zraka pod njo kondenzira in moči ostrešje. Na koncu smo se zmenili za trapezno pločevinasto kritino, kar pomeni velike plošče od dna do vrha strehe, ki imajo dvignjena rebra, kjer se pritrdijo. Za pritrditev naj bi se uporabila sistemska rešitev proizvajalca, težave s kondenzacijo naj bi pa reševal prezračevalni kanal pod njo (še boljša rešitev je protikondenčni obrizg – plast izolacije na spodnji strani kritine, vendar tega Kunčev proizvajalec ne ponuja).

Ko je bilo vse dogovorjeno, je bilo lopo treba dejansko postaviti. Jelka je Kuncu kot zadnji rok postavila datum, ko se je z geodetinjo dogovorila za izdelavo elaborata za vpis v kataster stavb – za to smo namreč imeli rok, ki nam ga je postavila Geodetska uprava in se je štel od pridobitve hišne številke, ki smo jo že poleti potrebovali za ureditev telekomunikacijskega priključka (zapletena zgodba, kjer je glavna junakinja Jelka, tako da je na blogu ne bom popisal). Kunc je svoj prihod večkrat prestavil, na zadnji dan pred rokom je pa obljubil, da zaprmej pride – in potem ga ni bilo, ker je deževalo. K sreči Geodetske uprave ni bilo pretežko prepričati, da prestavi svoj rok, Kunčevi ljudje so pa nekaj dni po tem nesrečnem deževnem dnevu dejansko prišli – sicer na drug deževen dan, a takrat je bilo dežja dovolj malo, da je bil samo nadležen in postavljanja lope ni zares oviral.

S prihodom Kunčevih ljudi pa zapletov še ni bilo konec. Prvi je napočil, ko so se lotili postavljanja stebrov na kovinske podstavke, ki jih držijo nad tlemi. Načrt temeljev (že davno postavljenih, saj je bila to naloga bolj zanesljivih zidarjev), ki ga je Kunc videl in potrdil, je kazal, da so temelji 15 cm pod končnim tlakom, kljukci pa so s seboj pripeljali 12-cm podstavke. To so rešili tako, da so našli nekega ključavničarja, ki je pod vsakega navaril po dve cevi. Drugi zaplet je bil, da postavljalci lope pojma niso imeli, za kakšno lopo smo se pravzaprav zmenili, in se je bilo vse treba zmeniti še enkrat. Tretji zaplet zadeva barvo ostrešja – pred izdelavo smo jim povedali, da želimo enako kot pri ostrešju hiše, ter jim sporočili blagovno znamko in odtenek. Vseeno pa so ostrešje uspeli pobarvati z nečim drugim (in so potem zatrjevali, da so ga pobarvali s točno tako barvo, kot smo jim rekli, čeprav to očitno ne drži). Reševanje tega bo treba prestaviti na pomlad, saj je trenutno vreme za barvanje prehladno. Zadnji zaplet je pa zadeval streho in bo zopet potreboval svoj odstavek.

Postavljalci lope tudi o dogovoru o prezračevalnem kanalu niso vedeli ničesar ter tega kanala kljub našemu prepričevanju in celo klicu proizvajalcu kritine, ki je potrdil, da je kanal koristen, niso hoteli narediti, češ da je nepotreben. Kajpak bi bil lahko zarogovili bolj in bi ga na koncu najbrž naredili, a moram resnici na ljubo priznati, da čisto prepričan o njem nisem – če je kritina položena neposredno na lesen opaž (kot so naredili), ta opaž služi kot izolacija (podobno kot protikondenčni obrizg), kar se zdi smiselno. Pri zaprtem delu, kjer je kondenzacija res lahko problem, pa je situacija še bolj zapletena, saj imamo tam tudi izolacijo. Ogledati si moramo dva primera. Do prvega pride zvečer, ko je zrak v lopi segret, nakar pade noč in se zunaj shladi. Zrak v lopi ostane topel nekoliko dlje, se dviguje, prehaja v izolacijo in se v njenem zgornjem delu hladi, vlaga v njem pa kondenzira. Ukrep proti temu je parna zapora pod izolacijo (ki se na to mesto vgrajuje pri zaresnih hišah). Do drugega primera pride zjutraj in je ravno obraten: okolica se segreje hitreje kot lopa in bi zato morda lahko do kondenzacije prihajalo na spodnji strani izolacije. Glede na to, da se topel zrak dviguje, se to sicer ne zdi zelo verjetno, če bi se slučajno pripetilo, bi pa parna zapora pod izolacijo škodila (zaradi česar pri zaresnih hišah nekateri pod izolacijo odsvetujejo premočno parno zaporo). Tako smo tudi mi pod izolacijo dali parno oviro. Nad izolacijo smo pa pustili nekoliko prostora, ki je z dveh strani zaprt z mrežico, tako da se morebitna vlaga v izolaciji lahko suši. Ta del so na moje presenečenje v prvem poizkusu izvedli prav, tako da sem s končnim izdelkom dokaj zadovoljen (malo manj pa s tem, da sta od prvega soočenja z lopo na Kunčevem dvorišču do konca minila še dodatna dva meseca).

Na koncu je bilo lopo kajpak treba plačati in tu se je zapletlo še enkrat. Kunc je nenadoma začel trditi, da izolacije ni obljubil zastonj kot nadomestilo za lepljen les. Za povrh je za to izolacijo zahteval 854 EUR, ker je – glede na njeno zmerno koristnost, glede na to, da po moji oceni strošek materiala in vgradnje ne presega 300 EUR, ter glede na naše pomanjkanje denarja – precej grozno. A ker možnosti, da smo se o zastonjskosti izolacije napak razumeli, ne morem čisto izključiti, in ker sem videl, da je bilo z lopo ogromno dela, tako da Kunc kakega dobička z njo bržkone ni skoval, sem pristal, da mu za izolacijo 300 EUR vendarle plačamo. Pod črto lahko rečem, da smo za svoj denar dobili zelo v redu lopo, tako da lahko Kunca v primeru, da se ušteje pri ceni, priporočim; v nasprotnem primeru pa ne, saj požre preveč živcev.

Lopa je prispela
Ogrodje lope
Lopa skoraj postavljena (do dokončanja pa manjka še mesec in pol)
Prezračevanje izolacije pod streho in zgrešena barva ostrešja
Končni izdelek (dvojna vrata so za kolesarnico, enojna pa za dostop do preostanka lope)

Sam svoj mojster

Včeraj sem do konca tretjič prepleskal vidne dele ostrešja. Dvakrat je bilo popleskano, ko so ga postavili, pred zaključkom fasade ga je pa menda dobro še enkrat. Mislil sam, da je bilo tudi tretje pleskanje vključeno v ceno strehe, pa se je izkazalo, da sem se motil. Ker nam zmanjkuje denarja, sem tako v roke pljunil kar sam. Delo mi je vzelo tri dni in je vključevalo nekaj zrmzovanja in bingljanja po zidarskih odrih, tako da sem kar ponosen nase. Barval sem z lazurinom plus v barvi mahagoni (to je predvsem beležka zame).

2016-11-14-slovenija-godesic-barvanje_ostresja

Ob tej priliki se moram vprašati, ali bi bilo smotrno, da bi bila z Jelko že do zdaj kaj več naredila sama (razen nekaj malenkosti – največ povezanih s tesnenjem hiše – nisva namreč ničesar). Verjetno bi se bila najlaže sama lotila pleskanja notranjih prostorov in to bova morda še storila, saj še niso popleskani do konca. Zlahka bi bila položila tudi toplotno izolacijo po tleh, a je bilo to precej poceni, pa račun za Eko sklad potrebujeva. Lahko bi bil dolbel utore za električne napeljave, a tega tako dobro kot električarji ne bi bil naredil (pa orodje bi bil moral najprej dobiti). Glede na ceno na porabljen čas bi se pa najbolj splačalo lastnoročno položiti gotovi parket – sicer ne vem točno, koliko je stalo lepilo, a zdi se mi, da je parketar za dan dela zaračunal okrog 500 EUR. Parket je zdaj položen, tako da je prilika zamujena, ni bilo pa polaganje videti preveč težko (čeprav seveda dopuščem, da so potrebna kaka skrivna znanja, ki jih zgolj z opazovanjem nisem pridobil). In seveda bi bila sama lahko naredila še celo goro stvari – domala vse, za kar ni potrebna zahtevnejša oprema, vendar bi to kajpak terjalo neprimerno več časa in pomenilo čisto drugačen slog gradnje.

Prezračevanje

Zračenje je dejavnost, pri kateri ljudje navadno nismo preveč vestni. Če je zrak v prostoru opazno slab (smrdi), že prezračimo, sicer pa na to radi pozabimo. In kakšne neopazne posledice ima pomanjkljivo zračenje? Ljudje pri dihanju proizvajamo CO2, katerega količina se tako v nezračenih prostorih zvišuje. Raziskave kažejo, da to zmanjšuje kognitivne sposobnosti. Predstavljam si sicer, da prevelika koncentracija CO2 v zasebnih hišah ni tolikšna težava kot na delovnih mestih, saj je tam gostota ljudi pogosto večja. Naslednja težava je, da ljudje  z dihanjem, potenjem, kuhanjem in pranjem proizvajamo vlago. Prevlažen zrak ne vpliva najbolje na počutje, zelo pa ustreza plesni. V novih hišah pa je težava še, da gradbeni materiali in pohištvo oddajajo razne hlape, med katerimi se utegne znajti tud kak strupen. Stare hiše z netesnimi okni so se za silo zračile same, nove se pa ne (celo če si ne prizadevamo posebej za zrakotesnost).  Za zadostno zračenje skozi okna bi morali vsa kake trikrat na dan za par minut na stežaj odpreti, a to bolj malokdo počne. Rešitev je tako prezračevalni sistem.

Prezračevalni sistem je pravzaprav precej enostavna zadevščina (in ima zato relaivno visoko ceno – v tem pogledu me spominja na nape): s pomočjo ventilatorja od zunaj v hišo črpa zrak in ga po ceveh razpošilja po prostorih; po drugih ceveh ga nato črpa iz prostorov in pošilja na prosto. Ker slednji zrak iz hiše odnese tudi precej toplote, v energetsko varčnih hišah prezračevalnemu sistemu pritiče rekuperator, ki toploto izstopnega zraka prenaša na vstopnega. Rekuperator je posebna izvedba protitočnega izmenjevalnika toplote. Zgrajen je kot satovje, kjer izstopni in vstopni zrak potujeta eden mimo drugega tako, da je med njima velika površina, dobro prepustna za toploto. Potovati morata v nasprotnih smereh (zato protitočni), tako da se najbolj topel izstopni zrak na začetku svoje poti skozi rekuperator srečuje z najbolj toplim vstopnim na koncu svoje poti, najbolj hladen izstopni pa z najbolj hladnim vstopnim – kot kaže slika. Močno prezračevanje utegne pozimi preveč osušiti notranji zrak, saj zunanji zaradi nizkih temperatur vsebuje zelo malo vlage. To rešujejo entalpijski rekuperatorji, ki poleg toplote prenašajo tudi vlago. Pri njih vlaga iz izstopnega zraka deloma kondenzira, se prenese skozi material rekuperatorja v vstopni zrak in tam deloma izpari. Ta vlaga s seboj nosi tudi nekaj energije, kar za povrh poveča učinkovitost rekuperatorja.

Sotočni in protitočni izmenjevalnik toplote
Sotočni in protitočni izmenjevalnik toplote

Prezračevalni sistem se načrtuje tako, da so iz prostorov, kjer nastajata smrad in vlaga (to sta predvsem kopalnica in kuhinja), skozi strop speljane izstopne cevi, v spalne in bivalne prostore pa vstopne. Paziti je treba, da zrak na poti od vstopnih v izstopne cevi prepotuje celo hišo. Da lahko pride skozi vrata, mora biti pod njimi 0,7-1 cm špranje. Nekateri špranjo naredijo nad vrati skrito za podbojem, kar je bolj estetsko a menda nekoliko manj učinkovito, saj je taka špranja navadno manjša, poleg tega pa se lahko zgodi, da se zrači predvsem del prostorov pod stropom. Običajno se načrtuje pretok zraka kakih 30 m3/h na prebivalca – to predvsem velja za spalnice in bivalne prostore. Kopalnici se nameni 60 m3/h, kuhinji 90-120 m3/h, manj uporabljanim prostorom pa 30 m3/h. O tem in drugih vidikih prezračevanja veliko piše na spletni strani podjetja E-Netsi, ki prodaja prezračevalne sisteme znamke Paul.

Če človek cilja na pasivno hišo, potrebuje zelo učinkovit rekuperator. Entalpijski dosegajo učinkovitost okrog 100 %, neentalpijski pa 90 %, kar je razlika, ki se pri porabi energije kar pozna, zato sva z Jelko ciljala na entalpijskega – izbirala sva med tremi:

  • Paul Novus F 300. Ta je najbolj učinkovit in najtišji ter nasploh na zelo dobrem glasu (tako je vsaj veljalo ob času izbiranja).
  • Helios KWL EC 500 W ET. Ta je za dve odstotni točki manj učinkovit in nekoliko glasnejši, a še vedno na precej dobrem glasu. Je tudi preveč zmogljiv, a žal za primernejši model EC 370 W ET v času izbiranja ni obstajala meritev učinkovitosti, ki bi upoštevala entalpijo, zato ga Eko sklad ni priznal za tako učinkovitega kot zmogljivejšega brata.
  • Zehnder ComfoAir 350 ERV. Ta je enako učinkovit kot Helios in cenejši, ja pa sodeč po specifikacijah tudi precej glasen (specifikacije glasnosti je sicer težko primerjati, saj govorijo o različnih količinah na različnih razdaljah).

Zehnderja sva izločila zaradi (morebitne) glasnosti in ker o njem nisva našla nobenih informacij iz prve roke – očitno v Sloveniji ni prav razširjen. Za Paula in Heloisa sva pa pridobila ponudbo pri zastopnikih – prva je bila za dobrih 1.000 EUR cenejša, zato sva se odločila zanj. Cena je znašala 7.491 EUR (skupaj z razvodom prezračevalnih cevi in vsemi ostalimi pritiklinami), kar sicer ni znesek, ki sva ga na koncu plačala, ampak slednjega je teže ugotoviti, ker je na več računih skupaj z drugimi rečmi.

Zdaj je bilo prezračevalni sistem treba vgraditi. Zaradi previsa nad vhodom in postavitve stopnišča smo nad njim dobili nišo s tlorisom 0,8 x 1,3 m (vidi se tule), ki se je zdela zelo prikladna za ta namen. A izkazalo se je, da je prezračevalni sistem velika reč, ki jo je spraviti tja dokaj zafrknjeno, saj jo poleg same prezračevalne “škatle” sestavlja še kup cevi, dva razdelilnika (kjer se debeli vstopni in izstopni cevi iz prezračevalne škatle razdelita na tanjše cevi, ki tečejo po hiši), dva dušilnika hrupa in pri nas še hladilnik zraka. Tu se je naš strojni inštalater zelo izkazal: najprej je našel razdelilnike, ki že vključujejo dušilnike hrupa, nato pa je še ostale komponente spretno postavil na svoja mesta, da čez rob niše štrlijo le za las (pa še to bi se morda dalo odpraviti). Zdaj je prezračevalni sistem treba le še spraviti v pogon in nato nišo zapreti na nek ličen in praktičen način, ki bo omogočal dostop za menjavo filtrov in morebitno servisiranje.

Prezračevalna niša (deske in škatla na hladilniku zraka so začasen pojav)
Prezračevalna niša (deske in škatla na hladilniku zraka so začasen pojav)

Dinozavrova bučno-jabolčna pita

Pri Vesni v vrtcu imajo mesec dinozavrov in med drugim so pekli dinozavrovo pito. Dobili smo tudi recept, ki sva ga z Vesno uporabila za pripravo bučno-jabolčne pite za noč čarovnic. Kake tesne povezave z dinozavri sicer ni imela ne vrtčevska in ne najina pita, so pa dinozavri kul in povečajo zanimivost naslova tegale zapisa.

Sestavine nadeva:

  • 1 zmerno velika maslena buča (naša je imela 1150 g)
  • 2 jabolki, naribani
  • 2 jajci
  • 350 ml sladke smetane
  • 2 žlici sladkorja
  • 1/2 žličke soli
  • 2 žlički cimeta
  • 1 žlička mletega ingverja
  • 1/2 žličke muškatnega oreščka
  • lupine 1 limone, naribana

Sestavine kvazitesta:

  • 1 jogurtov lonček pšeničnega zdroba (količine so prilagojene otroškemu odmerjanju)
  • 1,5 jogurtovega lončka moke (midva sva dala belo, lahko je pa vsaj deloma tudi kaka drugačna)
  • 3/4 jogurtovega lončka sladkorja
  • 1 pecilni prašek
  • 1 vanilijev sladkor
  • 250 ml mleka
  • 2 jajci
  • 1 lonček kisle smetane

Buči odstrani peščišče in jo nareži na večje kose ter jo daj v pečico na 170 stopinj (ventilatorsko) za 1 uro, da se zmehča. Nato meso loči od lupine in ga zmiksaj skupaj z jajcema in sladko smetano. Lahko takoj dodaš tudi vse začimbe, a ker sva z Vesno miksala v dveh delih, sva jih v nadev zamešala kasneje, da jih ni bilo treba odmerjati dvakrat. Dodaj naribani jabolki.

Suhe sestavine kvazitesta temeljito zmešaj. Prav tako ločeno zmešaj mokre sestavine. Srednjevelik pekač namaži z maslom in po njem enakomerno potresi 1/3 suhe mešanice. Polij jo s slabo 1/3 mokre mešanice (po izvirnem receptu se mokra mešanica polije po vrhu, a tam so za nadev naribana jabolka, tako da tekočina steče skozi, pri nas je pa nadev kremast). Ker suha mešanice mokre ne popije tako hitro, kot bi si človek želel, zadevščino malo požokaj. Morda bi bilo bolj enostavno, če bi sestavine (kvazi)testa zmešali vnaprej, a z Vesno sva sledila dinozavrovemu receptu. Po kvazitestu namaži 1/2 nadeva. Dodaj še 1/3 kvazitesta, drugo 1/2 nadeva in na koncu zadnjo 1/3 kvazitesta z malo večjim mokrim deležem. Peci na 170 stopinj (ventilatorsko) 1 uro.

Buče niso najbolj običajna sestavina sladic, a pita se je vsem (z izjemo najbolj izbirčne Ajde) zdela precej dobra, čeprav je treba priznati, da je okus malenkost zahtevnejši od kake jabolčne pite. Pa tudi maslena buča sama po sebi nam je bila všeč, tako da jo kanimo posaditi na vrtu in uporabiti še za kaj nesladkega. Za konec pa naj omenim, da je Vesna za svoja štiri leta prav v redu kuharica. Nasploh ugotavljamo, da je kuhanje odlična dejavnost za uganjanje z otroki, posebej če pripravljamo kaj sladkega.