Letos smo ambiciozni: na počitnice gremo v ZDA. Začnemo v New Yorku, od koder se zapeljemo do Niagarskih slapov in v Washington. Iz Washingtona letimo na Florido, kjer si ogledamo Disneyland (kar bi verjetno na otroka naredilo še malenkost večji vtis, ko sta bila mlajša, ampak prehudo zamujamo po mojem ne) z nekaj sreče ujamemo kako izstrelitev rakete in še marsikaj. Kot ponavadi bom o naših dogodivščinah poročal po Xu.
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja
Še bržkone zadnje kolesarjenje ob Donavi
Tokrat se bomo peljali od Dunaja do Budimpešte. Od tam naprej poti niso več tako urejene, tako da si bomo morali najbrž najti kako drugo reko (zbiramo ideje). Kot ponavadi se bom oglašal po Twitterju oziroma po novem Xu – tule. Za popostritev zapisa pa še ena fotka od prejšnjič.
Čudna so pota interneta
Letos se v Medvodah že 16. leto odvija magicaška liga v vintagu in legacyju, mojih priljubljenih formatih. Vendar število igralcev z leti upada in letos je zadeva postala dovolj resna, da smo se začeli pogovarjati, kaj v zvezi s to nevšečnostjo ukreniti. Očiten ukrep je poizkusiti privabiti več igralcev in očiten kraj za to početje je internet. A ob tem smo trčili ob težavo, da se tudi z internetom godijo nevšečne reči, od katerih mi nekatere ne gredo čisto v račun.
Nekoč so se internetne skupnosti zbirale predvsem na forumih. Tudi slovenski magicaši imamo enega, ki sicer ni neodvisen ampak je povezan s spletno trgovino s kartami Planeswalker.si, kar bi lahko bil problem, če bi se na njem dogajalo kaj, kar je v nasprotju z interesi dotične trgovine (recimo prodaja enakih izdelkov, kot jih prodajajo oni, po nižji ceni), ampak nam je precej let služil čisto v redu (pred tem smo imeli drugega, ki je bil povezan z drugim prodajalcem kart IRTS in nam je takisto služil v redu). Vendar dogajanje na tem forumu že nekaj časa zamira in trenutno je bolj ali manj mrtev. To je na žalost širši pojav: nekoč cvetoča foruma za legacy – MTG The Source in vintage – The Mana Drain sta prav tako mrtva (prvi pretežno, drugi pa povsem). Pojav ni omejen na magicaške forum, ampak da umiramo v družbi, je klavrna tolažba.
Kajpak se človek vpraša, kaj je pokopalo forume in kaj jih je nadomestilo. Najbolj očiten odgovor je, da družbena omrežja. Ljudje smo družabna bitja in ena od privlačnosti forumov je, da na njih uporabnik postane del skupnosti. Druga je, da tam najde koristne informacije, a občutek skupnosti je bržkone glavna motivacija za pisanje teh koristnih informacij. Pri družbenih omrežjih je družabni vidik bolj v ospredju kot pri forumih in tako to človeško potrebo zadovoljujejo bolje. Poleg tega so izjemno dobra pri tem, da uporabniku postrežejo z vsebinami, ki ga pritegnejo (ker so recimo kontroverznost in kake druge ne posebej plemenite lastnosti – da to deluje, je pokazala tudi znanost, tako da bo že res), čeravno ne služijo kakemu posebej koristnemu namenu. Občutek skupnosti in pritegnitev sta čustveni kategoriji, koristnost pa bolj razumska in da so čustva močnejši motivator kot razum, ni nič novega. Pa seveda ni nepomemben dejavnik to, da družbena omrežja zaradi zasvojljivosti nudijo boljšo priložnost za zaslužek od forumov, tako da so podjetja, ki stojijo za njimi, postala ogromna in posledično vanja vlagajo ogromno denarja, da bi to zasvojljivost še povečala. En rezultat njihovih prizadevanj za ta zlobni cilj je recimo, da smo marsikje na internetu deležni neskončnega sproti nalagajočega se seznama vsebin, kajti ko človek pride do konca ene strani takega seznama, bi lahko pomislil, da je čas, da neha. Tudi sam nisem čisto imun na kvarno privlačnost družbenih omrežij, zato jih ne uporabljam (o čem govorim, pa vem, ker sem to v milejši obliki izkusil na forumih in YouTubu).
Kako forume prekosijo družbena omrežja, torej lahko razumem, imamo pa še enega krivca za njihov zaton, ki ga je razumeti teže – Discord. Discord je v bistvu aplikacija za klepet. Vsakdo lahko enostavno ustvari svoj “strežnik” (v narekovajih zato, ker ne gre za dejanski računalnik ali samostojno namestitev programa, ampak le lasten prostor na skupnih Discordovih strežnikih). V njem so kanali in v te kanale obiskovalci lahko pišejo. Do sem stvar ne zveni preveč grozna in je do neke mere podobna forumom, čeprav daje občutek, da je namenjena hitrejši komunikaciji z manj poudarka na trajni hrambi zanimivih zapisov. Vendar ima dve prav odurni lastnosti. Prva je, da ja za vstop na strežnik potrebno povabilo. Nekaj jih je sicer mogoče najti na Discordovi spletni strani, ampak ti so po mojem v manjšini. Če se vrnemo k primeru magica – na forumu Planeswalker.si je nekdo kot fajn slovensko trgovino, kjer se dosti igra magic, izpostavil Cardpoint. A javne povezave na njihov Discordov strežnik nisem našel nikjer, čeprav bi jim menda moralo biti v interesu, da jih ljudje najdejo. Druga odurna lastnost Discorda pa je, da so vsebine nedostopne za spletne iskalnike, pa še Discordovo lastno iskanje ni kaj prida. Z drugimi besedami, spletno iskanje je bilo pretežno rešeno že konec prejšnjega tisočletja, Discord je pa iz njega zopet uspel narediti problem. Po kratkem raziskovanju Discorda sem tako zaključil, da je odločno slabši od forumov, zato sem šel raziskovat, kaj botruje njegovi priljubljenosti. Vse, kar sem našel, je tarnanje ljudi, da je Discord na njihovem področju (ki je lahko magic, računalniške igre ali kaj tretjega) naredil kup škode. In kako mnenje, da je Discordov strežnik postaviti laže kot forum, ampak tudi postaviti slednjega ni ravno težko. Vzpon Discorda, ki se mi zdi precej beden, tako zaenkrat štejem za nepojasnjeno skrivnost.
Tretji glavni nadomestek za forume je Reddit. Ta v bistvu ni slab, razlog za to pa je, da je pravzaprav forum – en centralen s “subredditi” za posamične teme. Kar je pri Redditu zelo dobro, je, da do njegovih vsebin lahko dostopajo spletni iskalniki in jih je tako mogoče najti. Manj dobro pa je, da vsebine znotraj subredditov niso tako lepo organizirane, kot pri običajnih forumih, tako da se je v njih malo teže znajti. Ampak v primerjavi z družbenimi omrežji v običajnam pomenu besede (tudi Reddit ima namreč lastnosti družbenega omrežja) in Discordom ga še vedno velja pohvaliti. Seveda se moram tudi tu vprašati, v čem je njegova prednost pred samostojnimi tematskimi forumi, glede na to, da sem eno slabost že našel (še ena je pa manj nadzora in odvisnost od podjetja, ki za Redditom stoji). Centralnost prinese enostavnost postavitve in vzdrževanja, kar morda odtehta slabosti. Zaslediti je denimo kar nekaj pritožb nad spamom na forumih, ki so mu bili lastniki težko kos. Spam se sicer načeloma da obvladovati precej dobro, ampak mogoče avtorji softvera za forume niso razvili dovolj dobrih orodij za to, kar je zmanjšalo priljubljenost forumov, kar je avtorjem dalo manj sredstev in motivacije za razvoj orodij zoper spam …
Ko sem ravno pri stvareh, ki mi na internetu niso všeč, bom navedel še dve (in tvegal, da bodo vsi trije bralci, ki jih tale blog ima, dokončno zaključili, da sem za časom). Pred davnimi časi, ko je bil svet (ali pa vsaj internet) še mlad, se je na njem precej pisalo o magicu. To se je bržkone začelo tule in se še nadaljuje, vendar je legacyju in vintagu najti precej malo zapisov, verjetno jih je pa manj tudi o drugih formatih, le da jaz tega ne opazim. In ker ljudje še vedno radi kaj izvemo o svojih konjičkih, se je tudi tu moralo pojaviti nadomestilo. Kar je seveda res: veliko je videov, kjer ljudje igrajo elektronski magic in ga komentirajo, pa tudi podcasti so dokaj priljubljeni. Ampak meni se ne eno in ne drugo ne zdi kaj prida. Če se hočem podučiti o nekem kupčku, bom podobno količino (sicer nekoliko drugačnih) informacij prejel iz članka, ki ga preberem v 10 minutah, in iz videa, ki ga moram gledati eno uro. Zakaj je boljše prvo, menda ni treba razlagati, samo problem je, da tega pogosto kratko malo ne morem dobiti. Podcasti so nekoliko bolj smiselni, ker jih lahko poslušam med vožnjo (ali kakim drugim početjem, ki sicer ne zahteva moje polne pozornosti), kar sem parkrat poizkusil, ampak so bili tako obupno razvlečeni, da sem nad njimi obupal.
Potlej so pa tu še spletne strani organizacij. Nekoč je veljalo, da organizaciji pritiče, da ima spletno stran, kjer so na voljo vsaj neke osnovne informacije. A kljub večji enostavnosti postavljanja takih strani se mi zdi, da jih je danes manj. Marsikdo se je preselil na Facebook, kar je res še nekoliko bolj enostavno, a če na Facebooku ne objavljaš redno novic, obiskovalec dobi vtis, da je stran mrtva. Vzemimo zopet za primer Cardpoint (ki se mu opravičujem, ker ga tule uporabljam kot primer slabe prakse, ampak njihova spletna prisotnost res ni navdušujoča, čeravno so drugače morda krasna ustanova) – na njihovi strani na Facebooku se letos ni zgodilo še nič, kar ne naredi dobrega vtisa (Discord, ko sem ga enkrat našel, kaže, da so povsem živi). Poleg tega iz te strani niti ni mogoče razbrati, ali so spletna ali fizična trgovina in kje se v drugem primeru nahajajo (tudi ta informacija je skrita na Discordu).
Mogoče le jaz ne grem v korak s časom in se drugi ljudje na dandanašnjem internetu znajdejo bolje, ampak sumim, da ni čisto tako. Vprašanje je, kaj storiti, da se stanje izboljša. Osebno se izogibam vsem praksam, ki sem jih tule označil za slabe, ampak s tem ne bom veliko dosegel. Kaj storiti, da bo isto v interesu tudi dovolj drugim, pa ne vem. Če semle zanese koga, ki ima o tem kako modro misel, naj jo zapiše v komentar.
Kaj ukreniti zoper slabovidnost
Zadnje leto opažam, da slabo vidim, tako da sem se spravil k okulistu. Dotični se je z mojimi opažanji strinjal: ugotovil je težave pri gledanju na blizu in na daleč, ki so pri vsakem očesu drugačne, pri enem imam pa še astigmatizem (nepravilno obliko roženice, ki ima za posledico zamegljen vid) – juhej. Kajpak je zoper to treba nekaj ukreniti. Očitna rešitev so očala (kjer obstaja milijavžent možnosti), obstajajo pa tudi druge. Kot znanstveniku pritiče, sem se šel o njih podučit v znanstveno literaturo in našel tale članek.
Glede na to, da si je Jelka privoščila lasersko operacijo oči, ki preoblikuje roženico, in je z rezultati zadovoljna, sem najprej raziskal to možnost. Mene pesti starostna slabovidnost (presbiopija), laserska oparacija pa se največ uporablja za druge težave, vendar je na voljo tudi za mojo. Operacija lahko eno oko prilagodi gledanju na daleč in drugo na blizu, lahko različnim razdaljam prilagodi zunanji in notranji del roženice, možna pa je tudi kombinacija obojega. Večina ljudi je z rezultati menda zadovoljna, prav dobrih raziskav uspešnosti pa ni. Sumim, da je razlog ta, da tovrstnih operacij ne financira javno zdravstvo, ponudnikom gre pa posel dobro in ne čutijo potrebe po raziskavah, ki bi lahko razkrile kake težave. Tudi že znanih težav je nekaj: človeku se vid z leti še vedno slabša, izvedba z različno obdelavo levega in desnega očesa poslabša prostorski vid (ki je pri meni zaradi različnosti oči sicer že itak zanič), pa vid na srednje razdalje lahko ni najboljši. Glede na vse to ter upoštevaje trajnost posega in ceno okrog 4.000 EUR, pa tudi nekaj morda ne čisto racionalnega strahu pred šarjenjem po očeh, se zaenkrat tega ne bom šel.
Naslednja operativna možnost je zamenjava očesnih leč. Ta se najpogosteje uporablja za odpravljanje sive mrene, lahko pa tudi za slabovidnost. Kot pri preoblikovanju roženice je problem gledanje na različne razdalje. Ta se rešuje z več-fokalnimi lečami (do štiri- za štiri različne razdalje), ki se menda kar obnesejo, pa tudi z različnimi lečami za levo in desno oko ter drugimi triki. Raziskujejo celo leče, katerih oblika se prilagaja potrebam podobno kot pri naravnih, vendar gre za težaven problem in uporabnih razultatov še ni. Moj občutek je, da so umetne leče za starostno slabovidnost nekoliko bolj zrela rešitev kot laserska operacija, pa še nadaljnje slabšanje vida ustavijo. Vseeno pa lahko pride do raznih čudnih nevšečnosti pri vidu (kakršne recimo doživlja moj oči), z leti leče lahko odstopijo (to ni pogosto, se pa zgodi), pa spet je treba odšteti kakih 4.000 EUR, tako da se tudi tega zaenkrat ne bom šel.
Zanimiva možnost za odpravljanje starostne slabovidnosti so kapljice za oči. Prva vrsta zoža zenico, kar izboljša ostrino vida. Čudežev ravno ne dela, vendar deluje in glede na to, da ne povzoči nobene trajne spremembe, take kapljice človek lahko preizkusi in pač ugotovi, ali mu ustrezajo. Predstavljal bi si, da poslabšajo vid pri slabi svetlobi, vendar informacij o tem nisem zasledil. V ZDA so že na voljo, pri nas pa mislim, da ne, vendar je upati, da se bodo pojavile. Druga vrsta kapljic poveča elastičnost leče, kar pomaga, da se laže prilagaja različnim potrebam in človek posledično vidi bolje. Te zaenkrat še preizkušajo, a prvi razultati so menda spodbudni.
Kot rečeno, na operativne rešitve nisem pripravljen, kapljice bi pa z veseljem preizkusil, če bi jih lahko, ampak jih zaenkrat ne morem. Za začetek se bom torej slabovidnost lotil na tradicionalen način – z očali (o katerih bom še kaj napisal, ko jih malo bolj raziščem). Podobno tradicionalne so tudi leče, ampak me je že same misli, da bi si kaj tlačil v oči, groza. Take reči prenašam precej slabo – ko so mi pri okulistu merili očesni pritisk in mi je nek peklenski stroj malo pihnil v oko, sem skoraj skočil s stola. Mogoče bomo pa v ne preveč daljnji prihodnosti dočakali tudi uporabna pametna očala, kar bo privlačnost očal še povečalo.
Prehrana za dolgo življenje, tretji del
Za nami so prazniki, ko smo dobro in veliko jedli, ni bila pa naša prva skrb dolgoživost. Ker je novo leto čas za dobre sklepe in ker je zdrava prehrana med najbolj priljubljenimi, se zdi tole primeren trenutek za tretji in zadnji del mojih razglabljanj o prehrani za dolgoživost. To ne pomeni, da sem o njej povedal vse in da ne bom kdaj napisal še kaj, sem pa obdelal glavne teme in bom v današnjem zapisu prišel tudi do okvirnih priporočil, kako se prehranjevati.
Preučevalci dolgoživosti nam radi postrežejo s slikami molekularnih poti v telesu, ki na eni strani zaznavajo elemente prehrane, na drugi strani pa počno kaj, kar vpliva na zdravje in staranje. Spodaj sta dva primera – prvi iz članka Valterja Longa (ki sem ga že omenjal v zvezi s postenjem), drugi pa iz tegale članka. Za njihovo razumevanje je treba vedeti, da puščice pomenijo spodbujanje, prečne črtice pa zaviranje (npr. na prvi sliki hormon insulin spodbuja nastajanje beljakovine mTOR, slednja pa zavira avtofagijo).
Verjetno glavna ugotovitev je, da molekularne poti, ki so povezane z rastjo in podobnim, slabo vplivajo na dolgoživost. Tu je morda najpomembnejša beljakovina mTOR, katere nastajanje spodbujajo rastni hormon ter hormona insulin in IGF-1. Rast sicer zveni kot nekaj pozitivnega in je prav gotovo nujna pri otrocih, potrebna pa je tudi za nastajanje mišic in regeneracijo. Vendar preveč mTORa, ki poleg spodbujanja rasti zavira avtofagijo (recikliranje starih in poškodovanih delov celic), povzroči neravnovesje med nastajanjem in razgradnjo beljakovin v telesu (proteostazo). Za rast je tudi potrebna energija, ki nastaja v mitohondrijih, katerih delovanje mTOR takisto spodbuja – vendar mitohondriji pri svojem delovanju proizvajajo proste radikale, ki povzročajo oksidativne poškodbe celic, mTOR pa povrh zavira mitofagijo (recikliranje poškodovanih mitohondrijev). mTOR spodbuja tudi aktivnost senescentnih celic – to so celice, ki so na razne načine okvarjene in izločajo za telo škodljive snovi, vendar jih imunski sistem ne uspe razgraditi. In kajpak je rast povezana z rakom.
Dodatno pozornost si zasluži insulin, saj na zdravje in dolgoživost ne vpliva le prek mTORa. Insulin je hormon, ki omogoča presnovo krvnega sladkorja (glukoze) in ki se sprošča, kadar je slednjega veliko. Če se to dogaja preveč intenzivno, se zmanjša občutljivost na insulin, posledično pa ga telo izloča vedno več. To poškoduje žile in povzroča druge zdravstvene nevšečnosti. Ko telo insulina ne uspe več proizvajati dovolj, pa človeka doleti še sladkorna bolezen tipa 2 – tej botruje kombinacija nizke občutljivosti na insulin in njegova premajhna proizvodnja v izčrpani trebušni slinavki.
In kako so ti procesi, ki vplivajo na dolgoživost, povezani s prehrano? mTOR in z njim povezane poti se prožijo ob zadostni prisotnosti hrane, kar je logično, saj je hrana nujna za rast. Najbolj izrazito jih prožijo beljakovine, posebej metionin. Insulin pa je odziv na krvni sladkor, ki nastaja z uživanjem ogljikovih hidratov. Tako beljakovin kot ogljikovih hidratov je telo deležno manj, če človek manj je, iz česar lahko izpeljemo, da manj hrane podaljšuje življenje. Manj hrane lahko človek uživa več ali manj stalno (čemur se ponavadi reče zmanjšan vnos kalorij) in najdejo se ljudje, ki to tudi počno. A večina česa takega ne zmore, zato je bolj priljubljeno občasno postenje. To ljudje počno na različne načine:
- Omejeno dnevno časovno okno za hranjenje pomeni, da vse prehranjevanje enega dne opraviš znotraj n ur, pri čemer se n ponavadi giblje med 8 in 12, bolj zagnani pa imajo tudi samo po en obrok na dan. Če n ni premajhen, tovrstno postenje ni zelo težavno. Jelki recimo jedenje zjutraj ne prija in se tako prehranjuje, ne da bi se morala posebej truditi. Meni tako prehranjevanje ustreza manj in ga prakticiram le za vikend, ko imamo ponavadi pozen in obilen zajtrk, kar pomeni, da prehranjevanje omejimo na kakih 9 ur; med tednom imamo pa med zajtrkom in večerjo kakih 12 ur, čemur je težko reči post.
- Enodnevno postenje pomeni, da kak dan ješ nič ali zelo malo, nato pa se nekaj dni prehranjuješ normalno. Pogosta shema je, da imaš postna dva dneva v tednu. Tega še nisem poizkusil, ampak predstavljam si, da je pogosto cel dan ne jesti kar zoprno, ne vem pa, ali se človek na to navadi.
- Večdnevni posti so kajpak še bolj težavni, vendar jih iz očitnih razlogov človek ne more uganjati prav pogosto – po mojem največ enkrat na mesec, večina ljudi, ki se gre kaj takega, pa še bolj poredko. Ti posti so lahko popolni ali skoraj posti – o znanstveni različici slednjega pišem tule in ga zadnjih par let z Jelko prakticirava dvakrat letno, kar se mi zdi sprejemljivo neprijetno.
Kakih uporabnih informacij o tem, katera oblika zmanjšanega vnosa kalorij ali postenja najbolje vpliva na dolgoživost, še nisem zasledil. A glede na to, kako težavno je to početi, je po mojem pomembnejši kriterij, katere je človek zmožen.
Kot sem omenil že zgoraj, na prehransko-dolgoživnostne poti v telesu ne vpliva le količina hrane ampak tudi vrsta. Kot problematične sem izpostavil beljakovine, posebej metionin. Teh je največ v mesu in drugi hrani živalskega izvora, kar lahko povežemo z ugotovitvijo iz prejšnjega zapisa, da vegetarijanska prehrana in njene izpeljanke pozitivno vplivajo na dolžino življenja. Pregled pregledov literature o vplivih različnih živil na smrtnost kaže, da je predelano meso vsekakor škodljivo, nepredelano rdeče meso in meso nasploh pa najbrž tudi, a so te ugotovitve manj prepričljive. Jajca kaže za nekoliko koristna, ribe pa še malo bolj. Longo v članku, iz katerega izhaja prva slika v temle zapisu, prav zato priporoča dieto z 10-15 % pretežno rastlinskih beljakovin. Teh je največ v stročnicah in oreških (izogniti se velja brazilskim orehom, ki imajo posebej veliko metionina). Priporoča tudi ribe dva do trikrat tedensko, kar se zopet ujema z dosedanjimi ugotovitvami. Pri starosti nad 65 let pa je delež beljakovin priporočljivo povečati v izogib preveliki izgubi mišične mase – lahko z ribami, belim mesom in jajci. Tu je treba opozoriti, da prej omenjene raziskave smrtnosti vključujejo starejše ljudi, ker mlajši pač ne umirajo dosti, kar morda beljakovine prikaže v nekoliko boljši luči, kot si jo zaslužijo, vendar je to le domneva.
Če bi hoteli jesti malo beljakovin in malo ogljikovih hidratov, za katere smo takisto ugotovili, da so problematični, bi pristali pri keto dieti, ki jo sestavlja predvsem maščoba. O tej sem pisal tule in jo Jelka v ne preveč strogi obliki še vedno prakticira. Keto dieta ima veliko gorečih pristašev, vendar dobrih dokazov za njeno splošno koristnost ni. Raziskave smrtnosti kažejo, da je najboljša zmerna količina ogljikovih hidratov, a verjetno večina tistih, ki so jih uživali posebej malo, ni prakticirala ravno keto diete. Keto dieta vpliva na možgane in je dokaj uveljavljena zoper epilepsijo, videti pa je, da nekoliko pomaga tudi proti demenci. Očitno je, da je koristna zoper sladkorno bolezen, utegnila bi pa učinkovati tudi proti raku, saj imajo rakave celice posebej rade glukozo. Pa pomaga hujšati, ker zmanjšuje tek. Vendar povečuje količino LDL holesterola v krvi, kar je povezano s povišanim tveganjem za bolezni srca in ožilja, te pa pobijejo več ljudi kot karkoli drugega. Kot sem pisal tule, na holesterol slabo vplivajo predvsem živalske maščobe, a keto dieta brez njih je hudo težavna, saj je 80 % maščobe, ki jo zahteva, brez mastnega mesa in mlečnih izdelkov težko zaužiti.
Če gojimo dvome do keto diete, kakšni so torej zdravi ogljikovi hidrati? Močan porast krvnega sladkorja, zaradi česar so ogljikovi hidrati problematični, povzročijo tisti, ki se presnovijo hitro. To meri glikemični indeks, ki opisuje relativen porast krvnega sladkorja v primerjavi s čisto glukozo dve uri po zaužitju živila: 0-55 se šteje za nizkega, 55-70 za srednjega in 70-100 za visokega. Različni viri navajajo za isto vrsto živil nekoliko različne glikemične indekse – dokaj izčrpan in pregleden je tale. Glavna živila z visokim glikemičnim indeksom so bel kruh, bel riž in kuhan krompir; s srednjim razni nebeli kruhi, polnozrnat riž, pečen krompir in nekatere vrste sadja (banane, mango, ananas …); z nizkim pa domala vsa zelenjava, večina sadja, mlečni izdelki in nekatere žitni izdelki, kot so denimo ovseni kosmiči, bulgur in – zanimivo – al dente testenine. Najbolje je torej jesti zelenjavo z zmernim dodatkom sadja in polnozrnatih žitaric. To potrjuje tudi že omenjeni pregled pregledov literature, za vse te tri skupine živil pravi, da zmanjšujejo smrtnost (za krompir pa pravi, da nima močne povezave s smrtnostjo). Taka prehrana ni dobra le zaradi glikemičnega indeksa, ampak tudi zaradi vitaminov, mineralov in vlaknin. Slednje so pomemben a zanemarjen dejavnik zdrave prehrane in blagodejno vplivajo na črevesno floro, vnetje, bolezni srca in ožilja (zmanjšujejo LDL holesterol), raka na črevesu in še kaj. Longo priporoča, da ogljikovi hidrati sestavljajo 45-60 % prehrane.
Za maščobe po Longovo ostane 25-35 % prehrane. Te naj bodo predvsem rastlinske in ribje, kot sem obišrno pisal že tule. Pregled pregledov literature maščob samih zase ne obravnava, vključuje pa kar nekaj pregledov literature o oreščkih (ki jih pretežno sestavljajo maščobe) in vsi kažejo, da so koristni.
Nazadnje naj omenim še mlečne izdelke, ki vsebujejo beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate in jih zato nisem mogel uvrstiti v nobeno od prejšnjih kategorij. Zasledil sem že mnenje, da mleko za dolgoživost ni dobro, saj je namenjeno mladičem in rasti, za to vemo, da je problematična. Vendar pregled pregledov literature tega ne potrjuje, temveč za mleko in večino mlečnih izdelkov pravi, da pomembnega vpliva na smrtnost nimajo. Vključuje en pregled literature, ki je kritičen do masla (ki vsebuje nasičene maščobe, za katere sem že zapisal, da niso najbolj koristne), in dva, ki ugotavljata, da so koristni fermentirani mlečni izdelki. Slednji verjetno koristijo črevesni flori, ki je kar pomembna za zdravje (kot sem omenil že pri vlakninah).
Evo, pa smo pri koncu. Zaključimo lahko, da prehrana za dolgoživost ni dramatično drugačna od splošno sprejete zdrave prehrane. Zdi se mi, da še najbolj odstopa poudarek na nizkemu vnosu (živalskih) beljakovin, ki se vsaj meni zdi tudi najbolj problematičen z gurmanskega vidika. Pa ugotavljam, da se je dolgoživostne diete težko držati, če imaš partnerico, ki se gre keto dieto, in otroke, ki jim je okus bistveno važnejši od zdravosti ter imajo radi meso in sladkarije. Ampak se trudim.
Prehrana za dolgo življenje, drugi del
Pri iskanju prehrane za dolgo življenje je dokaj naravna misel, da se človek ozre po ljudeh, ki živijo posebej dolgo, in pogleda, kaj jedo. Seveda je ta misel lahko napačna, kajti ni nujno, da ti ljudje živijo dolgo zaradi svoje prehrane, ampak poizkusimo ji vseeno slediti. Konec koncev prav veliko učinkovitih ukrepov za podaljševanje življenja ne poznamo, in prehrana je eden izmed njih, tako da sklepati, da pri teh ljudeh nekaj pripomore k njihovi dolgoživosti, ni nerazumno. K sreči je nekdo že identificiral kraje, kjer se dolgo živi, in jih promovira kot modre cone (kdo ta nekdo je, mi sicer ni povsem jasno, njegovo početje ima pa vsaj deloma komercialen motiv, a je vseeno videti kolikor toliko legitimno). Modre cone so Okinava na Japonskem, Ikaria v Grčiji, Sardinija v Italiji, Nicoya v Kostariki in Loma Linda v ZDA. Četverica raziskovalcev je o prehrani v prvih štirih modrih conah napisala članek, ki ga bom tule povzel.
Da na otoku Okinava ljudje jedo malo manj kot marsikje drugje, sem že pisal, ko sem raziskoval, kako k dolgoživosti pripomore zmanjšan vnos kalorij. Njihova prehrana je sicer pretežno rastlinska – meso uživajo približno enkrat tedensko. Kadar ga, je to navadno svinjina – in sicer pohrustajo vse dele prašiča, kar bi lahko bilo koristno zaradi kolagena in elastina, ki ga tako zaužijejo. V nasprotju s siceršnjimi japonskimi navadami riža ne jedo dosti ter ga nadomeščajo s sladkim krompirjem (ki ima kuhan precej nizek glikemični indeks – manj dvigne glukozo v krvi kot običajen krompir, riž, kruh in podobna živila, kar je dobro in o čemer kanim še pisati) in v manjši meri s (polnozrnatimi) žitaricami. Sicer jedo veliko zelenjave in sadja, alg ter tofuja in drugih sojinih izdelkov, za katere je mogoče najti razne specifične koristne učinke na zdravje (npr. momordin iz nekakšne grenke buče goja naj bi deloval zoper sladkorno bolezen). A tem specifičnim učinkom prevelikega pomena ne bi pripisoval, ker je v domala vsaki rastlini moč najti kaj, kar je dobro za zdravje.
Prebivalci Ikarie uživajo sredozemsko dieto, o katere odlikah sem pisal že v prejšnjem zapisu. Kljub temu, da živijo na otoku, ne jedo veliko rib, uživajo pa mlečne izdelke, saj je Ikaria hribovita in primerna za rejo drobnice. Njihovo olivno olje je menda še bolj polno koristnih snovi kot običajno. Za otok so značilni zeliščni čaji in še posebej zdrav bi utegnil biti čaj iz zelišča Sideritis sipylea, ki ima blagodejen vpliv na duševno zdravje, to pa na dolgoživost. Raziskave namreč kažejo, da duševne bolezni precej skrajšajo življenje, skrajša ga pa tudi že zgolj nezadovoljstvo z življenjem. Tu je na delu več mehanizmov: bolni in nesrečni ljudje slabše skrbijo za svoje telesno zdravje, poleg tega pa je nezadovoljstvo povezano z več vnetja in kortizola, kar povzroča bolezni srce in ožilja ter druge nevšečnosti.
Sardinija – kljub temu, da je v Sredozemlju – nima hudo sredozemske diete. Zanjo je značilen znaten delež hrane živalskega izvora – mlečnih izdelkov in v manjši meri svinjine – saj tradicionalna sardinska prehrana izhaja od pastirjev iz notranjosti otoka. Svinjina in sploh svinjska maščoba nista ravno znani po zdravosti, vsebuje pa svinjina dosti vitamina D, ki utegne nekoliko pripomoči k dolgoživosti, in kolina, ki koristno vpliva na jetra. Poleg tega je prehrana, bogata z beljakovinami, zdrava na stara leta, ker pomaga ohraniti mišično maso (v mladosti pa najbrž niti ne). Značilni sardinski jedi sta še pretežno zelenjavna mineštra in kisel kruh, ki ima nižji glikemični indeks od običajnega. Nekateri omenjajo, da bi k dolgoživosti lahko prispevalo tudi pitje rdečega vina, ki sicer res vsebuje resveratrol in še nekatere koristne snovi, a je zlahka tudi škodljivo.
Polotok Nicoya je v tropih in temu primerno tamkajšnji prebivalci jedo zelo veliko sadja. Poleg tega pojedo precej fižola, riža in gomoljnic (sladkega krompirja, manioke). Ti viri ogljikovih hidratov – z izjemo belega riža – imajo dokaj nizek glikemični indeks. Najstarejši prebivalci polotoka pojedo tudi kar nekaj mlečnih izdelkov in mesa, kar je – kot omenjeno – za starostnike dobro, ni pa jasno, če so to počeli tudi v mladosti, ko bi bilo manj dobro.
Zgoraj omenjeni članek o modrih conah Loma Linde ne obravnava, je bilo pa njej posvečenih več drugih raziskav. Tam živi krščanska ločina adventistov sedmega dne, ki iz verskih razlogov živi precej zdravo – načeloma ne kadijo, ne pijejo alkohola in ne jedo mesa. Nekaj k njihovi dolgoživosti bržkone prispeva tudi sama vera oziroma duhovnost, za katero raziskave kažejo, da je zdrava reč – verjetno na podoben način kot dobro duševno zdravje in sreča. Dieta teh adventistov precej diši po sredozemski, glavno vprašanje, ki so ga raziskovalci v zvezi z njo preučevali, pa je, ali k dolgoživosti pripomore vegetarijanskost. Glede na to, da so si v ostalih pogledih adventisti podobni, so za preučevanje tega vprašanja zelo prikladni. Raziskovalci so jih razdelili na pesko-vegetarijance (od živalske hrane jedo le ribe), vegane (ne jedo ničesar živalskega), lakto-ovo vegetarijance (jedo mlečne izdelke in jajca), delne vegetarijance (meso jedo največ enkrat na teden) in nevegetarijance. Naštel sem jih po padajoči smrtnosti – pri pesko-vegetarijancih je bila najnižja in pri nevegetarijancih najvišja. Razlike med prvimi tremi kategorijami so bile majhne in jim posebnega pomena ne gre pripisovati. Seveda to ni edina raziskava vpliva vegetarijanskosti na dolgoživost in kot ponavadi pri raziskavah zdravstvenih vprašanj so rezultati različni. Vseeno večina raziskav kaže, da uživanje manj mesa zmanjšuje smrtnost, čeprav obstajajo izjeme (a tudi te v glavnem ne kažejo, da bi manj mesa ravno škodilo).
In kakšne zaključke lahko potegnemo iz vsega tega? Hja, zdi se mi, da bolj borne. Prehrana v modrih conah je dokaj različna in ima nekatere značilnosti, za katere je precej gotovo, da niso koristno za zdravje in dolgoživost (recimo uživanje svinjine in svinjske maščobe). Morda najmočnejša skupna točka je, da gre z izjemo Loma Linde za podeželske skupnosti, ki že zaradi tega jedo bolj naravno pridelano hrano – da je to koristno, človek lahko verjame. Še ena skupna točka je uživanje zmernih količin mesa. Da nam prehrana modrih con o dolgoživosti pove kaj več, si pa ne bi upal trditi. Očitno se bo treba ozreti še kam, tako da pričakujte še kak zapis o prehrani za dolgo življenje.
Prehrana za dolgo življenje, prvi del
Pred časom sem v zapisu o stradanju za dolgo življenje pisal o tem, kako življenje podaljšuje zmanjšan vnos kalorij. A ker mora človek vendar jesti, si danes oglejmo, kako naj – če bi rad bil zdrav in posledično dolgo živel – stori to. Pionir raziskav o povezavi med prehrano in zdravjem je bil Ancel Keyes, ki je dočakal 100 let, tako da je nekaj o dolgoživosti moral vedeti. V tem blogu smo ga srečali že dvakrat: vodil je Minnesota Starvation Eksperiment, omenjen v zapisu o zmanjšanem vnosu kalorij, in še bolj slavno The Seven Countries Study, omenjeno v zapisu o maščobah. Slednji je med drugim botrovalo Keyesovo opažanje, da ljudje v južni Italiji posebej dolgo živijo, tako da je bil možak prvi viden zagovornik sredozemske diete, z ženo pa sta napisala knjigo How to eat well and stay well the Mediterranean way. Sredozemska dieta je dandanes verjetno najbolj raziskana oblika zdravega prehranjevanja, tako da si jo oglejmo nekoliko podrobneje.
Čisto natančna definicija sredozemske diete ne obstaja, vseeno pa so ljudje dokaj složni o tem, kaj je. Človek naj bi vsak dan užival polnozrnate žitarice, zelenjavo (vključno s stročnicami), sadje, oreščke in olivno olje. Nekajkrat tedensko naj bi jedel ribe in drugo morsko hrano, še malo manj pogosto pa perutnino in jajca. Glede mlečnih izdelkov opažam razhajanja: nekateri trdijo, naj bi se uživali dnevno, drugi pa, da le nekajkrat tedensko. Najredkeje – ob posebnih priložnostih – naj bi na jedilnik prišli rdeče meso in slaščice. Največja razhajanja so glede krompirja: nekaterih ga vržejo v isti koš s polnozrnatimi žitaricami, drugi ga – skupaj z belimi žitaricami – obravnavajo podobno kot slaščice, medtem ko so tretji nekje vmes.
O učinkih sredozemske diete je bilo narejenih veliko raziskav. Dva nedavna pregleda literature kažeta, da ima koristen učinek na bolezni srca in ožilja, nekatere vrste rakov, demenco, presnovni sindrom (ki je ljubka kombinacija prekomerne telesna mase, povišane ravni nezaželenih maščob v krvi, povišanega krvnega tlaka in visoke ravni krvnega sladkorja na tešče – dejavnikov tveganja za vse živo) ter druge zdravstvene težave. Te ugotovitve so dokaj prepričljive, posebej glede bolezni srce in ožilja. Za povrh so raziskovalci ugotovili, da je sredozemska dieta učinkovita tudi ekonomsko (da ne stane več kot drugi načini krotenja zdravstvenih težav, ki jih preprečuje) in da je tudi dokaj prijazna okolju, predvsem zaradi uživanja manj mesa kot je v navadi na zahodu.
Zanimivo je, da niso najbolj prepričljive ugotovitve glede smrtnosti nasploh oziroma dolgoživosti. To je mogoče pojasniti s tem, da se je večina raziskovalcev osredotočila na konkretne bolezni in je dostikrat raziskovala njihovo pojavnost ali dejavnike tveganja zanje in ne smrtnosti – take raziskave ja namreč laže narediti. Intervencijske raziskave – take, kjer se eni skupini predpiše sredozemska dieta, drugi pa ne – so sploh problematične. Njihovi rezultati so sicer bolj zanesljivi, ker smo lahko precej prepričani, da so razlike v zdravstvenih izidih povezane z dieto in ne čim drugim, kar je z dieto le korelirano, vendar so iz praktičnih razlogov manjše in krajše, tako da med njimi bolj malo ljudi umre. Pa še en hakeljc je: če se izkaže, da je intervencijska skupina dosti bolj zdrava od kontrolne, se raziskava včasih predčasno zaključi, med drugim zato, ker se šteje za neetično kontrolno skupino izpostavljati očitno manj zdravi prehrani (čeravno večina izven raziskav to počne čisto prostovoljno). Obstaja pa tudi drugo pojasnilo za neprepričljive ugotovitve glede smrtnosti nasploh: da sredozemska dieta sicer res preprečuje umiranje za nekaterimi boleznimi, da pa to kompenzira s povzročanjem umiranja za drugimi, ki se jim raziskave niso posvetile. A glede na to, da ni videti, da bi bil do zdaj kljub velikemu številu raziskanih bolezni kdo opazil kaj takega, se ta razlaga zdi precej manj verjetna.
Upal bi si zaključiti, da sredozemska dieta blagodejno vpliva na dolgoživost, ni pa nujno najboljša možna dieta za to – je samo najbolj raziskana. Zaredi tega bom vprašanju, kako jesti, da bomo dolgo živeli, posvetil še kak zapis.
Kot ste lahko opazili, sem si privoščil trik: začel sem s krajšim zapisom, ki sem ga označil za prvi del. Moj namen je, da bi v blog kaj napisal bolj pogosto, in napisati krajši zapis je lažje, pa še smotan bom videti, če bom imel prvi del, naslednjih pa ne, česer seveda nočem. Sem zvit, kajne?
V Maroko
Grozen sem – od enih počitnih do drugih nisem uspel napisati ničesar. Jutri smo namenjeni v Maroko, od koder se bom – kot ponavadi – javljal po Twitterju. Na to pot sem se pripravil malo manj temeljito kot na Turčijo, se je pa vseeno precej veselim. En razlog za slabše priprave je res, da me maroške znamenitosti ne vznemirjajo čisto toliko, kot so me turške s spomladanskih počitnic, en pa tudi, da je o njih na voljo dosti manj literature (vsaj angleške, mogoče je več francoske). Sicer se nam obetajo kar fine reči – otroci se predvsem veselijo kopanja, jaz kulturno-zgodovinske dediščine, oboji pa kamel in puščave.
V Turčijo
Danes se odpravljamo na počitnice v Turčijo. Turčija je velika in polna imenitnih reči – več, kot jih lahko človek vidi med dvotedenskim obiskom, tudi če se omeji na najbolj kul. Tako bomo tokrat izpustili zahodni bolj morsko obarvani del, saj je za kopanje še prehladno, in si privoščili road trip prek Anatolije.
Z Jelko se na zadevo že nekaj časa pridno pripravljava – z ogledom parih dokumentarcev (kar zanimivih), turških fillmov (hudo melodramatičnih in domoljubnih – morda o njih kdaj rečem kaj več, ampak zdajle bom moral kmalu zbuditi dekleta) in s Turčijo povezane literature. Pa z groznim delovnim dnevom včeraj – moj je imel čez 12 ur in kakih 50 poslanih e-pisem, s katerimi sem se vnaprej maščeval za tisto kopico, ki me bo pričakala ob vrnitvi.
Kot ponavadi se bom javljal po Twitterju (če uspešno pridobim turško kartico SIM, ampak to bo kar nujno, tudi zaradi navigacije).
Cepljenje otrok zoper COVID-19
Mojega bloga prav veliko ljudi ne bere, pa tudi teme, ki jih obravnavam, niso preveč kontroverzne in vseh treh bralcev bržkone ne vznemirjajo preveč. Tokrat se pa lotevam ene, ki bi lahko povzročila nekaj vznemirjenja – a glede na to, da sem oče dveh otrok in da je možnost za njuno cepljenje tu, sčasoma se pa zna pojaviti tudi pritisk, je smiselnst cepljenja otrok zoper COVID gotovo na mestu preučiti. In če ga že preučim, se zdi družbeno koristno, da svoje ugotovitve delim s svetom. Kar piše v nadaljevanju, temelji na informacijah, ki sem jih uspel izbrskati konec decembra 2021. Verjetno sem kaj spregeledal ali napak interpretiral, gotovo se bodo pa sčasoma pojavile nove informacije, tako da zapisa ne gre jemati za suho zlato. Če kak bralec opazi napako, bom vesel opozorila, če kak fanatičen proticepilec ali zacepilec meni, da je razmišljati o cepljenju ali necepljenju ideološko sporno, naj pa svoje mnenje obdrži zase.
Najprej si oglejmo, kaj COVID povzroči slabega in koliko cepljenje to prepreči. Znano je, da COVID otrokom ne škodi toliko kot odraslim, ampak poizkusimo o tem izbrskati kake podatke. Na to temo sem našel tri sistematične preglede literature. Prva dva sta zajela 1.810 in 2.855 otrok, od katerih je večina iz enega članka, ki se ukvarja s kitajskimi otroki februarja in marca 2020. Ugotovila sta, da ima resen potek bolezni 4-5 % otrok, kar se zdi veliko, ampak je lahko odraz tega, da gre za zelo zgodnje obdobje bolezni, ko so bili najbrž diagnosticirani le primeri z močnimi simptomi, zdravljenje pa ni bilo preveč dodelano. Tretji pregled je zajel 275,661 otrok, od katerih so skoraj vsi iz enega članka, ki se ukvarja z ameriškimi otroki med marcem in septembrom 2020. Ta pregled pravi, da ima resen potek 5,1 % otrok s pridruženimi boleznimi in 0,21 % brez. A glede na to, da pregled za resen potek bolezni šteje samo takega, ki zahteva ventilacijo ali sprejem na intezivno nego, in da ima članek, iz katerega izvira večina otrok, veliko manjkajočih podatkov, ki otežujejo interpretacijo, si oglejmo še ta izvirni članek. Recimo, da nas zanimajo ne le najbolj resni primeri, ampak vsi, pri katerih je potreben sprejem v bolnišnico, saj je to nekaj, kar bi svojim otrokom radi prihranili. To je doletelo 1,2 % vseh otrok in 2,1 % tistih, za katere je podatek o sprejemu v bolnišnico na voljo (zna biti, da je pri tistih, ki so bili sprejeti, večinoma na voljo, ampak to je ugibanje). Med sprejetimi v bolnišnico je imelo 23 % pridruženo bolezen, med tistimi z znano pridruženo boleznijo pa je bilo sprejetih v bolnišnico 4,3 %. Kaj dosti več o tem ne moremo reči, ker je podatek o pridruženih boleznih na voljo samo za 22 % otrok. Glede na to, da je zdravljenje COVIDa od leta 2020 verjetno še malo napredovalo in da imajo slovenski otroci mogoče malo manj pridruženih bolezni kot ameriški, recimo, da sprejem v bolnišnico preti 1 % slovenskih otrok s simptomatičnim COVIDom (večina v obravnavanem članku je imela kak simptom). Če prav razumem podatke Sledilnika, je bilo v Sloveniji v bolnišnico sprejetih 5,8 % bolnikov z diagnosticiranim COVIDom vseh starosti – v luči tega se mi 1 % za otroke ne zdi nerazumen.
Kot rečeno, odstotek sprejetih v bolnišnico velja za simptomatične otroke, je pa vprašanje, koliko takih je. Članek, ki simulira dogajanje v Avstriji, ocenjuje, da je odkritih primerov manj kot 40%, kar se sklada z ljudsko modrostjo, da vsaj polovice primerov COVIDa ne odkrijemo. Primeri so bolj opazni pri starejših ljudeh, tako da simulacija za otroke starosti 0-9 let verjetnost postavi na 6 %, za tiste starosti 10-19 let pa na 17 %. Recimo, da nas zanimajo osnovnošolski otroci, ki jim pripišimo verjetnost 12 %. Osnovnošolskih otrok je v Sloveniji 193.158. Glede na hudo nalezljivost seva omikron in na hitro upadanje imunosti zaradi preboletja lahko po mojem predpostavimo, da so orgoženi vsi otroci, kar pomeni, da simptomatični COVID lahko pričakujemo pri 23.179 šolarjih, sprejem v bolnišnico pa pri 232. Če prav razumem podatke Sledilnika, je bilo do zdaj v osnovnih šolah odkritih 11.114 primerov, kar po mojem kaže, da pri svojih ocenah zelo hudo nisem zgrešil.
Poleg splošne grožnje sprejema v bolnišnico poglejmo, kaj otrokom grozi bolj specifičnega. Kolikor sem uspel ugotoviti, je najbolj resen zaplet tako imenovani večorganski vnetni sindrom. A ta zadevščina je očitno hudo redka – sodeč po dveh člankih doleti 0,03-0,1 % otrok, med tistimi v bolnišnici pa 0,3 %. V Sloveniji torej grozi kakim 15 otrokom. Še en potencialnem problem je dolgi COVID – vztrajanje simptomov tedne po okužbi. Koliko je verjeten ta, je precej težko reči, saj ni dobro definiran, študije pa dajejo različne rezultate. Tale pregled literature po mojem vsebuje dve uporabni študiji – taki z več kot 1,000 otroki, ki vključujeta tudi kontrolno skupino. Brez kontrolne skupine je namreč dolgi COVID težko ločiti od drugih težav, ki jih prinaša pandemija ali pa so od nje celo čisto neodvisne (recimo utrujenost, težave s spanjem ipd.). Od uporabnih dveh študij je ena simptome po 12 tednih našla pri 66 % prebolevnikih COVIDa in 53 % otrocih iz kontrolne skupine, druga pa po 4 tednih pri 4 % prebolevnikih COVIDa in 1% otrocih iz kontrolne skupine. Ta razlika precej nazorno pokaže probleme preučevanje dolgega COVIDa. Po mojem je še najbolj verjetno, da dolgi COVID otroke nekoliko ogroža, prav strašen pa ni.
COVID seveda ne ogroža le otrok, ki za njim zbolijo, ampak tudi odrasle, ki se ga od njih nalezejo. Tale članek pravi, da ljudje okužijo člane skupnega gospodinjstva v 19 % primerih in da to velja ne glede na njihovo starost, medtem ko drug članek pravi, da imajo otroci 37 % manjšo verjetnost, da koga okužijo – vzemimo torej, da otroci kužijo z verjetnostjo 15 %. Prvi članek tudi pravi, da asimptomatični bolniki člane skupnega gospodinjstva okužijo z verjetnostjo 3 %. Glede na to, da v tem odstavku ocenjujemo nevarnost za odrasle, recimo, da je okuženi odrasel v 2/3 primerov – odrasli so namreč za okužbe bolj dojemljivi, pa v precej slovenskih gospodinjstvih je otrok samo eden. S predpostavkami iz prejšnjega odstavka bodo šolarji okužili 5,717 odraslih. Če to pomnožimo z odstotkom za sprejem v bolnišnico s Sledilnika, bo 332 izmed teh odraslih pristalo v bolnišnici.
Zdaj, ko smo ugotovili, koliko zloben je COVID, poglejmo še, koliko zoper njega pomagajo cepiva. Kolikor vem, ja zaenkrat za otroke odobreno samo Pfizerjevo. Izvirni preizkus na odraslih je pokazal učinkovitost 95 %, proti sevu delta pa 87 %. Pri otrocih je bil opravljen manjši preizkus z 2.316 osebki, od katerih sta dve tretjini prejeli cepivo, ena tretjina pa placebo. Učinkovitost je bila 91 % in verjetno velja predvsem za delto, saj je preizkus potekal med junijem in septembrom 2021. Videti je torej, da je cepivo je pri otrocih učinkovito približno enako kot pri odraslih. Vprašanje je, kaj se zgodi pri sevu omikron. Tu niti za odrasle še ni dobrih podatkov, ti ki sem jih našel, pa niso najbolj skladni. V Južni Afriki so ugotovili, da cepivo okužbo/simptome prepreči z verjetnostjo 30 %, sprejem v bolnišnico pa s 70 %. Naslednji zapis pravi, da trije odmerki cepiva okužbo/simptome preprečijo z verjetnostjo 75 %. Edini znanstveni članek, ki sem ga našel, pa pravi, da je zaščita takoj po drugem ali tretjem cepljenju 55 %, da pa s časom hitro pada. Jaz bom za potrebe tegale zapisa privzel, da cepivo okužbo/simptome prepreči z verjetnostjo 40 %, sprejem v bolnišnico pa z 75 %, je pa to seveda precej nezanesljivo. Če bi vse osnovnošolske otroke v Sloveniji cepili, bi sprejem v bolnišnico prihranili 174 od 232 otrok. Kakšen je učinek na odrasle, je še teže oceniti, ker mi ni čisto jasno, v kolikšni meri cepivo prepreči omembe vredno okužbo in v kolikšni le simptome, ampak recimo, da bi cepljeni otroci okužili 40 % manj odraslih kot necepljeni, kar pomeni, da bi sprejem v bolnišnico prihranili 133 od 332 odraslih. To je gotovo koristno, silnega vtisa pa te številke name ne naredijo (glede na to, da je trenutno v bolnišnici zaradi COVIDa čez 500 Slovencev).
Oglejmno si zdaj še, koliko ima cepivo škodljivih stranskih učinkov in ali so ti pomembnejši od koristnih. Pfizerjev preizkus na otrocih ni pokazal nobenega resnega stranskega učinka, kar je vsekakor spodbudno, ni pa bil preizkus dovolj velik, da bi lahko odkril redke stranske učinke. Kake resne analize stranskih učinkov na otrocih žal nisem našel – še najboljša je tale, ki je sicer amaterska, ampak name naredi kar verodostojen vtis. V ameriški bazi za poročanje o dogodkih po cepljenju VAERS je našla 42 resnih dogodkov po cepljenju otrok s Pfizerjevim cepivom. Od tega jih 10 precej zanesljivo ni bilo povezanih s cepljenjem (recimo vnetje slepiča), za ostale pa avtorica tega ni znala dobro presoditi, vendar se ji ni zdelo, da bi bili povezani. Glede na to, da so v ZDA cepili približno 5 milijonov otrok s 6,5 milijona odmerkov cepiva, to pomeni verjetnost resnega dogodka (ki morda sicer ni povezan s cepljenjem) 0,00056 %. Pri slovenskih 193.158 šolarjih to pomeni en dogodek. Tudi če je poročanje o dogodkih po cepljenju pomanjkljivo – in nekatere raziskave kažejo, da je v VAERS zabeleženih le 13-67 % resnih dogodkov – je to v najslabšem primeru še vedno red velikosti manj kot je sprejemov v bolnišnico zaradi COVIDa.
Kot najpomembnejši stranski učinek cepiva pri mlajših ljudeh se omenja miokarditis – vnetje srčne mišice. To izvira iz izraelske študije, pri kateri je imela najmlajša skupina cepljenih s Pfizerjevim cepivom 16-19 let. Verjetnost miokarditisa po prvem cepljenjeu je bila 0,00051 % za moške in 0 % za ženske. Po drugem cepljenju je zrasla na 0,015 % za moške in 0,00085 % za ženske. Če ti odstotki veljajo za celotni osnovnošolski starostni razpon, v Sloveniji to pomeni, da bi po prvem cepljenju miokarditis morda dobil en fant, po drugem pa 14 fantov in eno dekle. V Izraelu so bili skoraj vsi primeri miokarditisa blagi. Skratka, nevarnost od cepljenja za fante je za red velikosti manjša kot nevarnost od COVIDa, za dekleta pa za dva reda (jaz imam dve hčeri). Seveda lahko obstajajo kaki dolgoročni škodljivi učinki, ki se jih zaenkrat še ne zavedamo, ampak isto velja tudi za COVID.
Pod črto lahko zaključim, da je cepljenje otrok zoper COVID koristno, da pa je korist zmerna, čeprav še vedno za red velikosti večja, kot je po moji vednosti nevarnost stranskih učinkov cepiva. Posledično svojih hčera nimam posebnih pomislekov cepiti, se mi pa s tem tudi ne mudi preveč – po mojem se bomo za ta korak odločili, ko se bo pojavil kak praktičen razlog (da bodo lahko vstopali v take in drugačne ustanove, potovali itd.). Če bi hčeri imeli kako bolezen, ki poveča tveganje za resen potek COVIDa, ali če njuni sorodniki, ki jih večkrat srečujeta, ne bi bili trojno cepljeni, bi se pa verjetno za cepljenje odločili prej.