Novi pripomočki in nove prigode D&D

Spopadi v D&D se dogajajo v 6-sekundnih krogih in 5-čeveljskih korakih. Zavoljo slednjega jih je praktično uprizarjati na mreži, kjer vsak kvadratek ustreza 5 x 5 čevljem. Take mreže ni težko kupiti – bržkone je najbolj priljubljen Chessex battlemat, ki ga imam tudi sam. Nanjo se lahko tudi nariše okolje, v katerem poteka boj, da se risba po boju lahko zbriše, je pa potreben netrajen flomaster (proizvajalec najbolj priporoča Staedtler lumocolor non-permanent). Vendar je kljub proizvajalčevemu oglaševanju enostavnega brisanja to v resnici precej težavno, posebej če nespametno uporabiš rdeč flomaster. Ker table za pisanje s flomastri dokazujejo, da je človeštvo že odkrilo način, kako se tej težavi ogniti, sem upal, da je to odkritje kak pameten človek prenesel v svet temnic in zmajev. In res: taka zadevščina obstaja (Amazon pod nazivom dry erase battle mat ponudi kar nekaj zadetkov), edino v Slovenijo jo je malo drago spraviti, saj so topogledno razsvetljeni predvsem onkraj Atlantika. No, mene to ni ustavilo in potrdim lahko, da je Melee mat precej bolj praktičen od Chessexovega battlemata.

Igralni podlogi za D&D: Chessex battlemat (zgoraj) in Melee mat (spodaj)

Na igralno podlogo sodijo tudi figurice. Te so lahko krasne ponazoritve igralčevih likov in sovragov – recimo tule jih lahko načrtuješ po želji, nakar ti jih 3D natisnejo. Ker so imenitne figurice drage in do njih ni čisto enostavno priti, našo druščino pa sestavljajo ljudje, ki jim nekaj abstrakcije ne dela težav, igralci (z eno izjemo) uporabljajo šahovske figure, jaz sem pa za nasprotnike izdelal lične ploščice treh barv za različne vrste nasprotnikov in z različnimi števili koncentričnih krogov za različne hudosti (od kanonfutra – ali morda mečfutra – do šefa). Po nasvetu na internetu sem si omislil enocolske prozorne plastične samolepilne krogce, ki jih nekateri ljudje očitno uporabljajo za izdelavo obeskov iz kronskih zamaškov (na Amazonu se tega precej najde pod nazivom bottle cap pendant). Nanje sem nato prilepil potiskane papirnate krogce, ki jih ni težko izdelati z luknjačem za papir ustreznega premera.

Sovragi različnih vrst in hudosti za D&D
Enocolski luknjač za papir in enocolski samolepilni krogci
Slika, ki sem jo natisnil na papir, da sem iz nje izrezal papirnate krogce za figure

Kajpak ne napreduje zgolj nabor opreme za D&D ampak tudi naša nova pustolovščina. Za eksplozijo, ki so jo junaki raziskovali, so bili osumljeni škratje, ki edini proizvajajo eksploziv. To je povzročilo resna trenja med škratovskim in človeškim kraljestvom. Junaki so ugotovili, da sled za avtorji eksplozije vodi v škratovsko mesto, kjer častilci nekega neprijetnega boga (z rasističnimi težnjami) skušajo zanetiti vojno z ljudmi, ki naj bi dokazala škratovsko superiornost. Uspešno so jih razkrili in čaščenju tega boga naredili konec. Njihovo zmagoslavje sicer ni bilo popolno, saj je kolovodja zaradi skorumpiranosti organov pregona ostal na prostosti (a je vsaj na begu). No, poleg skorumpiranosti organov pregone je k nepopolnosti uspeha pripomoglo tudi to, da se je nekomu zdela dobra zamisel vrata odpirati tako, da se je nanja zadrl, kar je slišal stražar na drugi strani. A vse še ni razjasnjeno: v eksplozijo je namreč vpleten tudi skrivnosti Enooki Franc, ki pa so mu že na sledi – ali tako vsaj mislijo.

Poročilo z Nizozemske

Glede na to, da sem tokrat že pri sprotnem poročanju po Twitterju čivkom dodajal slike, ima naknadno poročilo manj dodane vrednosti kot običajno, a glede na to, da sem ravnokar zmagoslavno uredil fotografije (njih število z več kot 1000 skrčil na 181), si bom nekaj vendarle privoščil napisati. Kot že omenjeno, smo na pot krenili z avtom, kolesi in šotorom. Avto omogoča najboljši ogled dežele, kolesarjenje in taborjenje sta fajn, poleg tega nam je pa taborjenje prihranilo blizu 1.000 EUR (saj so nastanitve na Nizozemskem neznansko drage). Utaborili smo se na štirih krajih, ki smo jih potem uporabili za raziskovanje okolice. Mislim, da je to kar pravi način, če si človek želi ogledati večino države, edino en kamp bi morali izpustiti, saj utaboritev in raztaboritev zahtevata preveč časa (predvsem slednje je problem, saj požre celo dopoldne).

Izhodišče Katwijk

Kamp v obmorskem Katwijku je Jelki priporočila teta, ki gre na Nizozemsko večkrat, se pa meni ne kamp in ne kraj nista zdela nič pretresljivega. V morju se je sicer dalo kopati, je pa bilo dokaj mrzlo in je ob njem strašno pihalo, tako da posebej prijetno ni bilo (veter je tudi zdelal enega od naših šotorov, tako da smo mu v naslednjem kampu morali menjati palice). Najbolj všečna zadevščina na tistem koncu dežele je obmorska kolesarska pot čez slikovite sipine, po kateri smo se odpeljali do Haaga. Haag je lep kraj, smo pa tja prišli malo pozno, tako da smo si le ogledali muzej (nedavno omenjenega) slikarja M. C. Escherja in se na hitro zapeljali skozi središče mesta. Iz Katwijka smo krenili tudi v Zaanse Schans – nekakšen muzej na prostem, kjer je moč videti mline na veter, stare obrti in še kaj. Zadevščina je lepo urejena in ne enem mestu združuje veliko nizozemskega, je pa zelo gnečovita in komercialna – po mojem še vedno vredna ogleda, bi pa lahko bila boljša.

Kolesarska pot čez sipine
Escherjeva slika Plazilci
Zaanse Schans

Izhodišče Amsterdam

Tu smo imeli precej špartanski kamp (še za tuširanje smo morali kupiti žetone), ampak je služil svojemu namenu. Kajpak smo si ogledali Amsterdam, vendar zanj nismo imeli dovolj časa – vsekakor bo tja treba še kdaj (mogoče takrat, ko bomo šli pogledat tulipane, katerih polja je na Nizozemskam gotovo treba videti, vendar žal ne cvetijo med poletnimi počitnicami). V mestu je name največji vtis naredila umetniška instalacija v Stari cerkvi – vsa okna so bila prevlečena z rdečo folijo, ki je notranjščino naredila prav pretresljivo rdečo. Izpustili nismo niti pomanjkljivo oblečenih mladenk v izložbah in muzeja marihuane (ki je zmerno dober), pa tudi splošen vtis mesta ni od muh in ga je treba izkusiti. Odkolesaril smo tudi do bližnjega gradu Muiderslota, ki nam je bil zelo všeč – od zunaj je super, od znotraj je pa za odrasle malo manj navdušujoč, a imajo veliko zabavnih reči za otroke – ujede, tematske (računalniške) igre in kostume. Pa še odlično slaščičarno smo našli v bližini. Mladiča sta tako grad izpostavila kot enega najboljših ogledov na poti.

Na poti v naslednji kamp smo se ustavili pri parni vodni črpalki D. F. Woude, ki naju je z Jelko navdušila. Je ogromna in kljub častitljivi starosti skoraj 100 let občasno še vedno deluje (sodobnejšim črpalkam se pridruži, kadar je zaradi vremena potreba po črpanju posebej velika), pa še vodstvo po njej je bilo precej dobro. Poleg črpalke smo si na poti ogledali dva megalita – okrog 5.000 let stara grobova. V provinci Drenthe jih je veliko, vendar nam je bila ta provinca nekoliko s poti, tako da smo si ogledali najbolj priročna – številki 53 in 54. Kamenodobne imajo zame prav poseben čar, ki ga ne znam čisto dobro razložiti, in tudi ta megalita nista razočarala.

Kampiranje pri Amsterdamu
Amsterdamski kanal in nekdanja mestna vrata Waag (tehtalnica)
Grad Muiderslot
Bojevita princesa in vitezinja
Parni kotli v vodni črpalki D. F. Woude

Izhodišče Hoge Veluwe

Hoge Veluwe je najbolj znan nizozemski narodni park, katerega ogled vsi precej priporočajo. V njem naj bi živelo precej živali, ki jih je moč videti v naravnem okolju. Žal nam to ni uspelo – morda je bil razlog, da je bilo letošnje poletje na Nizozemskem nenavadno vroče in so se živali skrivale. Poleg tega združuje dve zelo nizozemski zadevi: na brezplačno posodo ponuja več kot 1.000 koles, kar domorodci s pridom izkoriščajo, tako da je poln kolesarjev, poleg tega pa sredi njega stoji umetnostni muzej. Obisk je bil tako bolj zanimiv z rekreativno-antropološkega kot s prirodoslovnega vidika – sicer prijeten, a ne čisto nujen. Pomanjkanje živali smo nadoknadili v bližnjem Burgersovem živalskem vrtu, ki nam je bil precej všeč: predvsem je zelo lepo – skoraj naravno – urejeno okolje, pa tudi nekaj redkih živali se najde. Največ splošnega navdušenja je zbudila morska krava, meni je bila pa posebej všeč hecna podzemna svinjka. Otroci so bili precej navdušeni še nad bazenom v kampu, ki je bil najlepši na poti.

Na poti v zadnji kamp smo se zapeljali še do Projekta Delta – sklopa protineurnih pregrad, zapornic, jezov in podobnega za zaščito znatnega dela Nizozemske pred morjem. Gre za enega največjih inženirskih podvigov sodobnega časa, katerega veličino pa obiskovalec žal težko zares vidi. Povrh mu Nizozemci pri tem bolj slabo pomagajo – obstaja sicer nekakšen muzej o projektu, ki pa je del zabaviščnega parka in ga je moč videti le skupaj s parkom za drag denar, tako da tega zaradi nekoliko pozne ure nismo storili. Vseeno pa menim, da si Projekt Delta okrog otočka Neeltje Jans zasluži ogled.

Edina (večja) žival, ki smo jo videli v parku Hoge Veluwe – jo najdete na sliki?
Podzemna svinjka

Izhodišče Groenendijk

Groenendijk ni prav nič posebnega, je pa blizu Projekta Delta in dveh drugih zanimivosti, ki smo se ju namenili pogledati. Prva je zabaviščni park Efteling, ki je eden največjih in najstarejših  v Evropi in svetu. Poleg raznih bruhanje povzročujočih priprav ima tudi precej paše za oči v pravljičnem slogu, ki je narejena zelo lepo. Ja pa bolj primerna za nizozemsko govoreče, tako da smo največ pozornosti namenili vlakcem smrti. Pri njih je sitno to, da se nanje precej čaka, sicer smo bili pa vsi precej navdušeni – sploh eden z lesenim ogrodjem za progo je bil prikupno grozo zbujajoč. Pri čakanju pomaga mobilna aplikacija, ki za vse zanimivosti v parku kaže trenutno čakalno dobo, na vožnjo z enim od vlakcev se pa lahko prijaviš ob izbrani uri, tako da ti čakati sploh ni treba. Naš zadnji ogled je bil Gouda, kjer enkrat tedensko uprizorijo tradicionalno sirno tržnico. Na njej ljudje v starinskih oblačilih prekladajo sire, si na poseben način udarjajo v roke za sklenitev posla in počno druge folklorne reči – dokaj všečno. Iz Goude smo si privoščili še zadnje kolesarjenje do Oudewaterja, kje so včasih tehtali čarovnice – če nisi bil nenavadno lahek za svojo velikost, so potrdili, da nisi čarovnica. Nazaj grede nas je še malo namočil dež, ampak nam ni bilo hudega. Čisto zadnji ogled so bila pa jako kul “kockaste hiše” v Rotterdamu. Nato je bilo pred nami le še pakiranje in dolga pot domov – najmanj prijeten a neizogiben del počitnic.

Leseni vlakec smrti v Eftelingu
Sirna tržnica in tehtalnica v Goudi
Kockaste hiše v Rotterdamu

Smotani Italijani ter vsaj toliko smotani slovenski novinarji in policisti

Včeraj sem se vrnil s službene poti in sem bil deležen neprijetnega presenečenja: pisma iz Italije, v katerem od mene zahtevajo plačilo globe za prometni prekršek. Zadevščina je videti dokaj pristna, edino naslov spletne stran, kjer je na voljo dokazno gradivo (fotografija registrske tablice) je precej hecen: info.babyloweb.eu (človek bi prej pričakoval, da se ukvarja z otroško pornografijo kot s prometnimi prekrški). Zagrešeni prekršek je vožnja po pasu, rezerviranem za druga vozila (verjetno avtobuse ali taksije), kar ne zveni ravno kot grozno dejanje, zaradi katerega bi bilo treba nameščati prometne kamere in nadlegovati tujce, sem ga pa najbrž res zagrešil – tisti dan smo si namreč prizadevali pripeljati do izhodišča Vie appie antice, pri čemer smo imeli nemalo težav, in prekršek se je zgodil v približno pravem delu Rima.

Zaradi sumljivega spletnega naslova in nenavdušenosti na plačilom 88/113 EUR (prvi znesek je s popustom za plačilo v petih dneh) sem pogledal, kaj o tovrstnih pojavih pravi internet. Očitno gre za precej pogost pojav, o katerem se dosti govori pa spletnih forumih, in ti pretežno pravijo, da gre za legitimno izterjavo globe. O tem pričajo tudi nekatere uradne italijanske strani. Smo pa (bili) očitno drugačnega mnenja v Sloveniji. Aprila letos se je na SiOL.net namreč pojavil zapis, v katerem so tovrstne izterjave označili za prevaro, kar so jim menda celo potrdili na Generalni policijski upravi. Na ta (in na očitno podoben prispevek Planet TV) se je odzvalo italijansko veleposlaništvo s pojasnilom, da mediji in policisti nimajo prav – očitno si niso vzeli niti pol ure za googlanje, kaj šele da bi povprašali kakega predstavnika italijanskih oblasti (recimo veleposlaništvo). Kljub temu spodrsljaju je 24ur junija letos nekaj podobnega zopet označil za prevaro (tokrat s sodelovanjem Policijske uprave Murska Sobota). Seveda so lahko imeli prav – taka prevara se zdi čisto možna – a tudi če so, bi se spodobilo, da bi omenili, da so tovrstna pisma ponavadi legitimna in kako ločevati ene od drugih.

Skratka, očitno bom moral Italijanom plačati, vprašanje je le, koliko. Pismo je namreč prišlo med mojo odsotnostjo, Jelka se pa ne spomni, kdaj, tako da ne vem, ali ga lahko plačam v petih dneh. Mislim, da bom plačal nižji znesek in jim po e-pošti pojasnil, kako in kaj.

Temnice in zmaji: konec in začetek

O našem D&Djanju že nekaj časa nisem nič pisal, tako da smo medtem končali predpripravljeno pustolovščino in začeli novo, ki sem si jo zamislil sam. V predpripravljeni so morali junaki najprej napasti grad, v katerega so se naselili goblini. Tu smo se soočili s težavo, na kakršno dotlej nismo naleteli: eden izmed junakov se je ločil od ostalih in je bil ujet, kar pomeni, da se je njegov igralec kar nekaj časa dolgočasil. Ostali namreč niso pristali, da bi ga odkupili, goblini pa tudi niso imeli pametnega razloga, da ga izpustijo (poslednji med njimi so mu – ko so ugotovili, da junakom ne bodo kos, in so pobegnili – celo odsekali glavo, kar se zdi čisto smiselna poteza z njihovega vidika, ne pa najbolj zadovoljiva za igralce). Za take primere vidim več rešitev. Ena je gotovo, da tovrstnih dogodkov kratko malo ne dopustim. Problem je, da je včasih z vidika sovragov junake ujeti najbolj smotrno, poleg tega pa na višjih stopnjah reši drugo težavo – da je oživljanje prelahko. Druga rešitev je, da ujetnikom dam možnost, da se nekako osvobodijo. To sicer ni vedno realistično, vendar se kanec nerealizma v D&D ne zdi pregrozen. Tretja možnost je pa seveda, da igralci niso trmasti in sprejmejo ponudbo za osvoboditev (v tem primeru bi morali goblinom plačati, nakar bi jih bržkone itak pobili in plačilo dobili nazaj).

Goblinskemu gradu je sledil spopad z glavnim zlobnežem Črnim pajkom v opuščenem rudniku. Tu so bili junaki ujeti celo večkrat, vendar je bil izid boljši. Junaki/igralci so pristali, da za zlobneža del rudnika očistijo pošasti, ujetnika so rešili, na koncu je pa Črni pajek par ujetnikov celo pustil pri življenju, ko je pobegnil iz rudnika. Da je glavni zlobnež pobegnil, je sicer nekoliko nezadovoljivo, vendar najbolj logično, saj z junaki pravzaprav ni imel spora. Pajek je namreč iskal nek pripomoček za izdelavo čarobnega orožja, a je njegova moč v mnogih letih nedelovanja rudnika usahnila, tako da ga itak ni mogel dobiti. Junaki pa so škratom želeli pomagati, da bi rudnik zopet začel delovati. Ko je Črni pajek ugotovil, da svojega cilja ne more doseči, je bil torej njegov odhod rešitev za oboje in spopad ni bil potreben. To je treba bodisi sprejeti kot v redu ali pa zaključiti, da je pustolovščina slabo zasnovana. V rudniku smo se naučili še nečesa: da je spopadanje z velikim številom ne preveč nevarnih sovražnikov precej dolgočasno (udarim, zadanem, udari sovražnik, zgreši, ponovi …) in se mu gre v prihodnje izogibati.

Po razpletu dogodkov v rudniku bi se pustolovščina lahko končala, vendar so igralci menili, da morajo obiskati še nekega zmaja. S tem so se tokrat srečali na prostem namesto v njegovem stolpu, kar se za zmaja ni izteklo najbolje. Preden je utegnil komu storiti kaj žalega, ga je namreč zadelo toliko čarovnij in izstrelkov, da je storil bridki konec. Izkazalo se je, da so zmaji precej počasni letalci in da je njihova zračna hitrost v primerjavi z dosegom čarovnij prenizka, da bi se lahko učinkovito borili iz zraka. Posledično so junaki pustolovščino zaključili tako, da so v bližnje mesto zmagoslavno vkorakali z zmajevo glavo.

Zadnji dve seansi smo igrali pustolovščino moje izdelave. Reči moram, da je snovanje pustolovščine precej zabavno, čeprav je z njim tudi veliko dela: predvsem z risanjem načrtov ter izbiro vrste in števila sovražnikov. Zdi se mi, da se ni pretežko spopasti z nekaterimi težavami, ki so pestile predpripravljeno pustolovščino: moja zgodba (ki se sicer razkriva počasi) je bolj zanimiva, sovražniki, na katere junaki naletijo, se pa obnašajo precej smiselno (no, tako se mi vsaj zdi). Morda najteže je snovati primerno težke spopade. Za to D&D sicer nudi smernice, ki so vprogramirane tudi v spletna orodja, vendar niso najbolj zanesljive, saj predpostavljajo, da bodo junaki med spopadi manj počivali, kot se navadno zgodi v resnici, poleg tega je pa težavnost spopada precej odvisna od okolja, ki ga smernice ne upoštevajo.

Prva seansa moje pustolovščine se je začela z veliko eksplozijo, nakar so šli junaki v kanalizacijo iskat povzročitelje. Ti niso bili silno nevarni, vendar so se v svoje skrivališče dobro zabarikadirali, kar je junakom povzročalo toliko težav, da se je igralcev začelo lotevati malodušje. Predstavljal se si, da bodo barikade premagali s kakimi pripomočki, ki jih bodo prinesli od zunaj (lestvijo, oljem in ognjem, dletom in macolo …), vendar tega niso storili. Namesto tega so šli dražit neke prikazni, ko so bile doma v kanalizaciji, da so pridobili eno stopnjo, kar je spopad primerno olajšalo. Druga seansa se je odvila domala brez spopadov, saj so junaki po mestu dalje raziskovali, kdo stoji za eksplozijo (in spotoma z lastno eksplozijo pokončali šefa mestnih mafijcev). Ta seansa se je odlično posrečila – očitno smo ugotovili, da je možno in zabavno probleme reševati tudi brez bridkega jekla.

Stopnišče

Tale zapis je nastal že pred dolgo časa, vendar ga nisem objavil, ker sem pričakoval še epilog o lakiranju, ki pa se ni zgodil (več o tem proti koncu zapisa).

Z lopo Kunčje radosti ni bilo konec, saj nam je taisti mizar delal tudi stopnišče (kot sem omenil v zapisu o lopi, je bil to sploh povod, da smo ga najeli). Pot do stopnišča je bila prav tako dolga kot do lope, le da nam je požrla malo manj živcev, saj ni imela (razen nekaj brezuspešnega čakanja na Kunčevega pajdaša, ki je premeril prostor in stopnišče izrisal) nobenih zoprnih vmesnih korakov – vsa zoprnija se je zgodila na koncu.

Jaz sem se nagibal k betonskemu stopnišču, obloženem z lesom, saj pri njem ni nobenega dvoma o trdnosti in je verjetno nekoliko cenejše od povsem lesenega. Se pa leseno – v nasprotju z betonskim – dela na koncu gradnje, tako da je laže zadeti višino, laže se podenj vgradijo omare in Jelki je bolj všeč. Ker je tokrat obveljala Jelkina, sva se odločila za stopnišče iz masivnega jesenovega lesa (ki je usklajen s parketom v mansardi). Kunc nama je pod stopniščem obljubil tudi omare – dva predala za čevlje, eno zaprto omaro za obešanje oblačil in eno odprto za drobnarije (vmes je pa odprtina, kamor pride zamrzovalna omara). Poleg odprte omare sva pa naročila še obešalno steno.

Stopnišče je pretežno narejeno prav čedno. Žal pa skrb za podrobnosti ni ravno Kunčeva odlika, tako da ima tudi nekaj hib. Prva je, da je bilo ogrodje narejeno z dvocentimetrskim odmikom od stene. Na ta način si Kunc olajša življenje, saj se mu ni treba spopadati z morebitnimi krivimi stenami, odmik pa na koncu zapre s tanko letvijo. A v našem primeru stene niso krive in imamo tako ob stopnišču nepotrebno širok rob. Druga hiba je, da se ob izdelavi stopnišča v delavnici niso zavedali širine izteka na vrhu (tako vsaj domnevam, glede na to, da na 3D izrisih Kunčevega pajdaša ta širina ni nič omejena – lahko je pa razlog tudi čisto navadna šlamparija), zato so stopnišče naredili malo preširoko. Nato so zgornji del zožali na licu mesta, kar ni preveč čedno. Zatrjevali so sicer, da so tako naredili, ker nam zavoljo našega udobja stopnišča niso hoteli ožati, kjer ni treba, a jim ne verjamem. Tretja hiba pa je, da je stopnišče polakirano z akrilnim lakom. Kunc je sicer pred izdelavo zatrjeval, da uporablja najboljši možen lak, a za stopnišča se pretežno priporoča dvokomponenti poliuretanski lak, ki naj bi bil najbolj trpežen. Za povrh so mojstri dele ograje pobrusili na licu mesta, niso jih pa polakirali (ali pa so jih polakirali zgolj enkrat – tako trdijo, čeprav jaz laka ne zaznavam), medtem ko naj bi bilo ostalo stopnišče polakirano trikrat. Ker sem se s Kuncem jaz kregal več kot Jelka, sem jo prosil, naj ona od njega dobi malo ustreznega laka, da to popravimo, vendar za to ni zbrala volje.

Glede omar pod stopniščem imam mešane občutke. Predala za čevlje in omara za oblačila se lepo prilegata stopnišču in sta narejena prav lično, medtem ko je z odprto omaro in obešalno steno narobe marsikaj. Omara je nekaj centimetrov preozka, tako da je med njo in zamrzovalno omaro nepotrebna reža, poleg tega pa je iveral, iz katerega je izdelana, ves oškrbljen. Bržkone največ sivih las je pa povzročila obešalna stena. Ob tleh na steni imamo namreč nekajcentimetrsko keramično oblogo, ki je Kunc ni upošteval, tako da pride spodnji rob obešalne stene malo čeznjo. Zato so obešalno steno na mestu, kje prekriva keramično oblogo, najprej s spodnje strani malo stanjšali, vendar ne dovolj (zakaj, mi je uganka). Nato so brez vprašanja keramično oblogo odstranili s stene, jo – skrajno grdo! – obrezali, da je prišla pod obešalno steno, in jo prilepili nazaj. Priznati je treba, da se vsa ta grozovitost ne vidi in bo prišla na plano le, če bomo obešalno steno kdaj odstranili, vseeno sem pa ogorčen, da so si drznili povsem samovoljno uničevati našo keramiko. Zaradi vsega tega odprte omare in obešalne stene na koncu nismo plačali.

Nedolgo tega sem se lotil krašenja stanovanja s slikami in sem na stopnišče dal nekaj slik meni ljubega slikarja M. C. Escherja (izrezanih iz koledarja za leto 2000, ki je od takrat na podstrešju čakal, da na tak način vnovič ugleda luč dneva). Ob tej priliki sem stopnišče počistil in poslikal, rezultat pa priobčujem spodaj.

Slike M. C. Escherja ob stopnišču
Stopnišče od zgoraj
Nepotrebno zožanje stopnišča ob izteku
Lepi del omar pod stopniščem
Oškrbljeni iveral na nelepem delu omar
Nesrečni rob obešalne stene

Gremo na Nizozemsko

Jutri zjutraj se odpravljamo na dvotedenske počitnice na Nizozemsko. V načrtu je kajpak ogledovanje tamkajšnjih znamenitosti, kolesarjenje, namočitev kakega prsta v vodo in taborjenje (slednje ne le poveča pustolovskost počitnic, ampak jih tudi znatno poceni, saj so nizozemske cene nastanitev hudo zasoljene). Kot drugikrat ob takih prilikah bom o dogajanju v živo poročal po Twitterju – tokrat sem se zapise namenil obogatiti tudi s kako sliko.

Sous vide se končno izkaže

Sous vide je kuharska tehnika, pri kateri je hrana neprodušno zaprta (v polivinilni vrečki) in se dolgo časa kuha na nizki temperaturi. Na ta način ostane sočna, vsi okusi se ohranijo in cel kos se enakomerno segreje. Tradicionalno se s to tehniko hrana pripravlja v vodi, katere temperaturo vzdržuje termostatski grelnik. Imajo pa dandanašnji boljše pečice tudi funkcijo sous vide, ki namesto vodne kopeli uporablja paro. Tako sva si privoščila tudi z Jelko in zadnjo odštela par sto EUR več, kot bi za običajno, s čimer do včeraj nisem bil najbolj zadovoljen.

Naši poizkusi s sous vide so se začeli pri piščančjih prsih, ki so bile silno pohvaljene tule. Bile so sicer čisto dobre, ne pa ravno navdušujoče. Nato sem se začel ukvarjati z govedino. Za res dober goveji zrezek je namreč potrebna pljučna pečenka, ki je nemarno draga in torej ni za vsak dan. Zelo lep (in precej cenejši) kos govedine je pa stegno, vendar so zrezki iz njega pretrdi (bolj primerno je za golaž). Sousvidirano goveje stegno sem parkrat pripravil, vendar rezultat ni bil najboljši – meso je bilo sicer mehko, vendar nekoliko, hm, trskasto. Razlog za to je bila bržkone previsoka temperatura – če me spomin ne vara, med 57 in 60 stopinj.

Včeraj sem pa sledil najbolj nizkotemperaturnim nasvetom na internetu in goveje stegno sousvidiral pri 55 stopinjah. Ti nasveti so priporočali, da to počnem dva dni, a moj prehranjevalni načrt je dopuščal le en dan, kar se je izkazalo za zadostno. Meso sem v kosu solil, popral, potresel s timijanom in dal v vrečko za pečenje z nekaj sojine omake (zdi se mi, da ti dodatki na končni rezultat niso vplivali bistveno, vsekakor pa niso škodili). Po dnevu v pečici sem ga narezal na dva prste debele zrezke in jih popekel na visoki temperaturi slabo minuto po vsaki strani. Zrezki so bili sočni, mehki in nasploh slastni – pohvalili so jih tudi otroci, tako da jih bom tako gotovo pripravil še kdaj. Naslednji poizkus s sous vide bo pa s svinjsko ribico, ki jo je na običajen način malo težavno speči lepo sočno, sem pa čudovito sousvidirano pred nedavnim jedel v neki restavraciji.

Mamina rulada

Moja mama (to pri nas pomeni babico, medtem ko mami pomeni mater) je svoje čase za rojstne dneve in podobne prilike naredila čokoladno rulado, ki se je vsem zdela odlična – odobraval jo je celo oči, ki je precej nesladkosneden. Recept sem si zapisal in sem po njem rulado tudi parkrat spekel – rezultat je bil sicer iz neznanih razlogov nekoliko drugačen, a še vedno dober. Ker sem se pred zadnjim poizkusom (včeraj za očijev rojstni dan) nemalo namučil, da sem recept našel (med selitvijo sem ga bil založil), sem – po zgledu velikanov – sklenil, da ga je najbolje objaviti na blogu.

Sestavine testa:

  • 7 jajc
  • 7 zmerno zvrhanih žlic sladkorja v prahu
  • 7 zmerno zvrhanih žlic moke

Sestavine nadeva:

  • 150 g masla
  • 150 g čokolade v prahu
  • 40 g kakava v prahu
  • 40 g sladke smetane
  • 1 žlica sladkorja v prahu

Jajca 10 minut stepaj. Med tem vanje postopoma vsipaj sladkor. Na koncu v zmes previdno vmešaj moko – mislim, da jo je pametno presejati, da se ne naredijo grudice. Testo vlij v pekač običajne velikosti (velikost pekača je kajpak bistvena informacija za osmislitev količin, vendar je skoraj noben recept za rulado ne omeni). Pekač postavi v ventilatorsko pečico, ogreto na 170 stopinj, in peci 15 minut. Ko je pečeno, ga obrni na kuhinjsko krpo, posuto s kristalnim sladkorjem. S sladkorjem ga posuj še po drugi strani in s krpo vred zvij.

Sestavine nadeva spremeni v  kremo. To sem začel s tlačenjem z vilicami, nato sem vse skupaj za kratek čas postavil v od peke še toplo pečico, da se je malo zmehčalo, in nadaljeval s stepalnikom. Dopuščam pa, da bi bilo sestavine mogoče tudi stopiti in tako zmešati bolj zlahka. Ko je testo ohlajeno, ga odvij, namaži s kremo in nazaj zvij. Postavi v hladilnik, da se dodobra strdi (bržkone bi se rulada lahko jedla tudi z mehkejšim nadevom, a pri nas tradicionalno ne ravnamo tako).

Delovna zmaga na praznik dela

V dobrem letu dni od vselitve se je v naši lopi nabralo precej šare (predvsem Jelkinih vrtnarskih pripomočkov) – toliko, da je nered začel kratiti uporabnost lope in postajati trn v peti moje redoljubnosti. Poceni in enostaven način za reševanje te težave je kovinsko ogrodje s policami – za 2,5 metra dolžine in višine (kolikor potrebujemo) bi morali odšteti kakih 200 EUR. Vendar ima naša lopa betonski podstavek in razne tramove, ki onemogočajo postavitev takega ogrodje ob steno na mestu, kjer sva si ga z Jelko zaželela. Tako mi ni kazalo drugega, kot da se izdelave polic lotim sam.

Police sem naredil kar iz opažnih plošč, ki so bile v Obiju skoraj pol cenejše od neobdelanih desk, poleg tega pa so troplastno lepljene po debelini, kar bržkone zmanjša verjetnost za zvijanje zaradi sprememb v temperaturi in vlagi, in zaščitene z rumenim premazom, tako da ni potrebe po lakiranju. Za izdelavo sem si omislil vbodno žago, ki je prikladna za izrezovanje nepravilnih oblik za prilagoditev tramovom in mnogo hitrejša od ročne, ki sem edino premogel do zdaj. Delo sem si olajšal še z dolgim kovinskim ravnilom in mizarskim kotnikom, ki sta precej priročnejša od pisarniškega ravnila in geo-trikotnika, ki sem ju pri svojih mizarskih podvigih uporabljal do zdaj, ter parom zložljivih koz – ta obogatitev zbirke orodja me je stala okrog 100 EUR in jo štejem za dobro naložbo, saj brez nje polic še ne bi imeli, pa še laže se bom kakega mizarskega podviga lotil v prihodnje – mizarjenje se mi namreč zdi kar zabavno.

Police v lopi
Del police, ki je zahteval posebej veliko rezbarjenja
Novo orodje