Temnice in zmaji: konec in začetek

O našem D&Djanju že nekaj časa nisem nič pisal, tako da smo medtem končali predpripravljeno pustolovščino in začeli novo, ki sem si jo zamislil sam. V predpripravljeni so morali junaki najprej napasti grad, v katerega so se naselili goblini. Tu smo se soočili s težavo, na kakršno dotlej nismo naleteli: eden izmed junakov se je ločil od ostalih in je bil ujet, kar pomeni, da se je njegov igralec kar nekaj časa dolgočasil. Ostali namreč niso pristali, da bi ga odkupili, goblini pa tudi niso imeli pametnega razloga, da ga izpustijo (poslednji med njimi so mu – ko so ugotovili, da junakom ne bodo kos, in so pobegnili – celo odsekali glavo, kar se zdi čisto smiselna poteza z njihovega vidika, ne pa najbolj zadovoljiva za igralce). Za take primere vidim več rešitev. Ena je gotovo, da tovrstnih dogodkov kratko malo ne dopustim. Problem je, da je včasih z vidika sovragov junake ujeti najbolj smotrno, poleg tega pa na višjih stopnjah reši drugo težavo – da je oživljanje prelahko. Druga rešitev je, da ujetnikom dam možnost, da se nekako osvobodijo. To sicer ni vedno realistično, vendar se kanec nerealizma v D&D ne zdi pregrozen. Tretja možnost je pa seveda, da igralci niso trmasti in sprejmejo ponudbo za osvoboditev (v tem primeru bi morali goblinom plačati, nakar bi jih bržkone itak pobili in plačilo dobili nazaj).

Goblinskemu gradu je sledil spopad z glavnim zlobnežem Črnim pajkom v opuščenem rudniku. Tu so bili junaki ujeti celo večkrat, vendar je bil izid boljši. Junaki/igralci so pristali, da za zlobneža del rudnika očistijo pošasti, ujetnika so rešili, na koncu je pa Črni pajek par ujetnikov celo pustil pri življenju, ko je pobegnil iz rudnika. Da je glavni zlobnež pobegnil, je sicer nekoliko nezadovoljivo, vendar najbolj logično, saj z junaki pravzaprav ni imel spora. Pajek je namreč iskal nek pripomoček za izdelavo čarobnega orožja, a je njegova moč v mnogih letih nedelovanja rudnika usahnila, tako da ga itak ni mogel dobiti. Junaki pa so škratom želeli pomagati, da bi rudnik zopet začel delovati. Ko je Črni pajek ugotovil, da svojega cilja ne more doseči, je bil torej njegov odhod rešitev za oboje in spopad ni bil potreben. To je treba bodisi sprejeti kot v redu ali pa zaključiti, da je pustolovščina slabo zasnovana. V rudniku smo se naučili še nečesa: da je spopadanje z velikim številom ne preveč nevarnih sovražnikov precej dolgočasno (udarim, zadanem, udari sovražnik, zgreši, ponovi …) in se mu gre v prihodnje izogibati.

Po razpletu dogodkov v rudniku bi se pustolovščina lahko končala, vendar so igralci menili, da morajo obiskati še nekega zmaja. S tem so se tokrat srečali na prostem namesto v njegovem stolpu, kar se za zmaja ni izteklo najbolje. Preden je utegnil komu storiti kaj žalega, ga je namreč zadelo toliko čarovnij in izstrelkov, da je storil bridki konec. Izkazalo se je, da so zmaji precej počasni letalci in da je njihova zračna hitrost v primerjavi z dosegom čarovnij prenizka, da bi se lahko učinkovito borili iz zraka. Posledično so junaki pustolovščino zaključili tako, da so v bližnje mesto zmagoslavno vkorakali z zmajevo glavo.

Zadnji dve seansi smo igrali pustolovščino moje izdelave. Reči moram, da je snovanje pustolovščine precej zabavno, čeprav je z njim tudi veliko dela: predvsem z risanjem načrtov ter izbiro vrste in števila sovražnikov. Zdi se mi, da se ni pretežko spopasti z nekaterimi težavami, ki so pestile predpripravljeno pustolovščino: moja zgodba (ki se sicer razkriva počasi) je bolj zanimiva, sovražniki, na katere junaki naletijo, se pa obnašajo precej smiselno (no, tako se mi vsaj zdi). Morda najteže je snovati primerno težke spopade. Za to D&D sicer nudi smernice, ki so vprogramirane tudi v spletna orodja, vendar niso najbolj zanesljive, saj predpostavljajo, da bodo junaki med spopadi manj počivali, kot se navadno zgodi v resnici, poleg tega je pa težavnost spopada precej odvisna od okolja, ki ga smernice ne upoštevajo.

Prva seansa moje pustolovščine se je začela z veliko eksplozijo, nakar so šli junaki v kanalizacijo iskat povzročitelje. Ti niso bili silno nevarni, vendar so se v svoje skrivališče dobro zabarikadirali, kar je junakom povzročalo toliko težav, da se je igralcev začelo lotevati malodušje. Predstavljal se si, da bodo barikade premagali s kakimi pripomočki, ki jih bodo prinesli od zunaj (lestvijo, oljem in ognjem, dletom in macolo …), vendar tega niso storili. Namesto tega so šli dražit neke prikazni, ko so bile doma v kanalizaciji, da so pridobili eno stopnjo, kar je spopad primerno olajšalo. Druga seansa se je odvila domala brez spopadov, saj so junaki po mestu dalje raziskovali, kdo stoji za eksplozijo (in spotoma z lastno eksplozijo pokončali šefa mestnih mafijcev). Ta seansa se je odlično posrečila – očitno smo ugotovili, da je možno in zabavno probleme reševati tudi brez bridkega jekla.

Stopnišče

Tale zapis je nastal že pred dolgo časa, vendar ga nisem objavil, ker sem pričakoval še epilog o lakiranju, ki pa se ni zgodil (več o tem proti koncu zapisa).

Z lopo Kunčje radosti ni bilo konec, saj nam je taisti mizar delal tudi stopnišče (kot sem omenil v zapisu o lopi, je bil to sploh povod, da smo ga najeli). Pot do stopnišča je bila prav tako dolga kot do lope, le da nam je požrla malo manj živcev, saj ni imela (razen nekaj brezuspešnega čakanja na Kunčevega pajdaša, ki je premeril prostor in stopnišče izrisal) nobenih zoprnih vmesnih korakov – vsa zoprnija se je zgodila na koncu.

Jaz sem se nagibal k betonskemu stopnišču, obloženem z lesom, saj pri njem ni nobenega dvoma o trdnosti in je verjetno nekoliko cenejše od povsem lesenega. Se pa leseno – v nasprotju z betonskim – dela na koncu gradnje, tako da je laže zadeti višino, laže se podenj vgradijo omare in Jelki je bolj všeč. Ker je tokrat obveljala Jelkina, sva se odločila za stopnišče iz masivnega jesenovega lesa (ki je usklajen s parketom v mansardi). Kunc nama je pod stopniščem obljubil tudi omare – dva predala za čevlje, eno zaprto omaro za obešanje oblačil in eno odprto za drobnarije (vmes je pa odprtina, kamor pride zamrzovalna omara). Poleg odprte omare sva pa naročila še obešalno steno.

Stopnišče je pretežno narejeno prav čedno. Žal pa skrb za podrobnosti ni ravno Kunčeva odlika, tako da ima tudi nekaj hib. Prva je, da je bilo ogrodje narejeno z dvocentimetrskim odmikom od stene. Na ta način si Kunc olajša življenje, saj se mu ni treba spopadati z morebitnimi krivimi stenami, odmik pa na koncu zapre s tanko letvijo. A v našem primeru stene niso krive in imamo tako ob stopnišču nepotrebno širok rob. Druga hiba je, da se ob izdelavi stopnišča v delavnici niso zavedali širine izteka na vrhu (tako vsaj domnevam, glede na to, da na 3D izrisih Kunčevega pajdaša ta širina ni nič omejena – lahko je pa razlog tudi čisto navadna šlamparija), zato so stopnišče naredili malo preširoko. Nato so zgornji del zožali na licu mesta, kar ni preveč čedno. Zatrjevali so sicer, da so tako naredili, ker nam zavoljo našega udobja stopnišča niso hoteli ožati, kjer ni treba, a jim ne verjamem. Tretja hiba pa je, da je stopnišče polakirano z akrilnim lakom. Kunc je sicer pred izdelavo zatrjeval, da uporablja najboljši možen lak, a za stopnišča se pretežno priporoča dvokomponenti poliuretanski lak, ki naj bi bil najbolj trpežen. Za povrh so mojstri dele ograje pobrusili na licu mesta, niso jih pa polakirali (ali pa so jih polakirali zgolj enkrat – tako trdijo, čeprav jaz laka ne zaznavam), medtem ko naj bi bilo ostalo stopnišče polakirano trikrat. Ker sem se s Kuncem jaz kregal več kot Jelka, sem jo prosil, naj ona od njega dobi malo ustreznega laka, da to popravimo, vendar za to ni zbrala volje.

Glede omar pod stopniščem imam mešane občutke. Predala za čevlje in omara za oblačila se lepo prilegata stopnišču in sta narejena prav lično, medtem ko je z odprto omaro in obešalno steno narobe marsikaj. Omara je nekaj centimetrov preozka, tako da je med njo in zamrzovalno omaro nepotrebna reža, poleg tega pa je iveral, iz katerega je izdelana, ves oškrbljen. Bržkone največ sivih las je pa povzročila obešalna stena. Ob tleh na steni imamo namreč nekajcentimetrsko keramično oblogo, ki je Kunc ni upošteval, tako da pride spodnji rob obešalne stene malo čeznjo. Zato so obešalno steno na mestu, kje prekriva keramično oblogo, najprej s spodnje strani malo stanjšali, vendar ne dovolj (zakaj, mi je uganka). Nato so brez vprašanja keramično oblogo odstranili s stene, jo – skrajno grdo! – obrezali, da je prišla pod obešalno steno, in jo prilepili nazaj. Priznati je treba, da se vsa ta grozovitost ne vidi in bo prišla na plano le, če bomo obešalno steno kdaj odstranili, vseeno sem pa ogorčen, da so si drznili povsem samovoljno uničevati našo keramiko. Zaradi vsega tega odprte omare in obešalne stene na koncu nismo plačali.

Nedolgo tega sem se lotil krašenja stanovanja s slikami in sem na stopnišče dal nekaj slik meni ljubega slikarja M. C. Escherja (izrezanih iz koledarja za leto 2000, ki je od takrat na podstrešju čakal, da na tak način vnovič ugleda luč dneva). Ob tej priliki sem stopnišče počistil in poslikal, rezultat pa priobčujem spodaj.

Slike M. C. Escherja ob stopnišču
Stopnišče od zgoraj
Nepotrebno zožanje stopnišča ob izteku
Lepi del omar pod stopniščem
Oškrbljeni iveral na nelepem delu omar
Nesrečni rob obešalne stene

Gremo na Nizozemsko

Jutri zjutraj se odpravljamo na dvotedenske počitnice na Nizozemsko. V načrtu je kajpak ogledovanje tamkajšnjih znamenitosti, kolesarjenje, namočitev kakega prsta v vodo in taborjenje (slednje ne le poveča pustolovskost počitnic, ampak jih tudi znatno poceni, saj so nizozemske cene nastanitev hudo zasoljene). Kot drugikrat ob takih prilikah bom o dogajanju v živo poročal po Twitterju – tokrat sem se zapise namenil obogatiti tudi s kako sliko.

Sous vide se končno izkaže

Sous vide je kuharska tehnika, pri kateri je hrana neprodušno zaprta (v polivinilni vrečki) in se dolgo časa kuha na nizki temperaturi. Na ta način ostane sočna, vsi okusi se ohranijo in cel kos se enakomerno segreje. Tradicionalno se s to tehniko hrana pripravlja v vodi, katere temperaturo vzdržuje termostatski grelnik. Imajo pa dandanašnji boljše pečice tudi funkcijo sous vide, ki namesto vodne kopeli uporablja paro. Tako sva si privoščila tudi z Jelko in zadnjo odštela par sto EUR več, kot bi za običajno, s čimer do včeraj nisem bil najbolj zadovoljen.

Naši poizkusi s sous vide so se začeli pri piščančjih prsih, ki so bile silno pohvaljene tule. Bile so sicer čisto dobre, ne pa ravno navdušujoče. Nato sem se začel ukvarjati z govedino. Za res dober goveji zrezek je namreč potrebna pljučna pečenka, ki je nemarno draga in torej ni za vsak dan. Zelo lep (in precej cenejši) kos govedine je pa stegno, vendar so zrezki iz njega pretrdi (bolj primerno je za golaž). Sousvidirano goveje stegno sem parkrat pripravil, vendar rezultat ni bil najboljši – meso je bilo sicer mehko, vendar nekoliko, hm, trskasto. Razlog za to je bila bržkone previsoka temperatura – če me spomin ne vara, med 57 in 60 stopinj.

Včeraj sem pa sledil najbolj nizkotemperaturnim nasvetom na internetu in goveje stegno sousvidiral pri 55 stopinjah. Ti nasveti so priporočali, da to počnem dva dni, a moj prehranjevalni načrt je dopuščal le en dan, kar se je izkazalo za zadostno. Meso sem v kosu solil, popral, potresel s timijanom in dal v vrečko za pečenje z nekaj sojine omake (zdi se mi, da ti dodatki na končni rezultat niso vplivali bistveno, vsekakor pa niso škodili). Po dnevu v pečici sem ga narezal na dva prste debele zrezke in jih popekel na visoki temperaturi slabo minuto po vsaki strani. Zrezki so bili sočni, mehki in nasploh slastni – pohvalili so jih tudi otroci, tako da jih bom tako gotovo pripravil še kdaj. Naslednji poizkus s sous vide bo pa s svinjsko ribico, ki jo je na običajen način malo težavno speči lepo sočno, sem pa čudovito sousvidirano pred nedavnim jedel v neki restavraciji.

Mamina rulada

Moja mama (to pri nas pomeni babico, medtem ko mami pomeni mater) je svoje čase za rojstne dneve in podobne prilike naredila čokoladno rulado, ki se je vsem zdela odlična – odobraval jo je celo oči, ki je precej nesladkosneden. Recept sem si zapisal in sem po njem rulado tudi parkrat spekel – rezultat je bil sicer iz neznanih razlogov nekoliko drugačen, a še vedno dober. Ker sem se pred zadnjim poizkusom (včeraj za očijev rojstni dan) nemalo namučil, da sem recept našel (med selitvijo sem ga bil založil), sem – po zgledu velikanov – sklenil, da ga je najbolje objaviti na blogu.

Sestavine testa:

  • 7 jajc
  • 7 zmerno zvrhanih žlic sladkorja v prahu
  • 7 zmerno zvrhanih žlic moke

Sestavine nadeva:

  • 150 g masla
  • 150 g čokolade v prahu
  • 40 g kakava v prahu
  • 40 g sladke smetane
  • 1 žlica sladkorja v prahu

Jajca 10 minut stepaj. Med tem vanje postopoma vsipaj sladkor. Na koncu v zmes previdno vmešaj moko – mislim, da jo je pametno presejati, da se ne naredijo grudice. Testo vlij v pekač običajne velikosti (velikost pekača je kajpak bistvena informacija za osmislitev količin, vendar je skoraj noben recept za rulado ne omeni). Pekač postavi v ventilatorsko pečico, ogreto na 170 stopinj, in peci 15 minut. Ko je pečeno, ga obrni na kuhinjsko krpo, posuto s kristalnim sladkorjem. S sladkorjem ga posuj še po drugi strani in s krpo vred zvij.

Sestavine nadeva spremeni v  kremo. To sem začel s tlačenjem z vilicami, nato sem vse skupaj za kratek čas postavil v od peke še toplo pečico, da se je malo zmehčalo, in nadaljeval s stepalnikom. Dopuščam pa, da bi bilo sestavine mogoče tudi stopiti in tako zmešati bolj zlahka. Ko je testo ohlajeno, ga odvij, namaži s kremo in nazaj zvij. Postavi v hladilnik, da se dodobra strdi (bržkone bi se rulada lahko jedla tudi z mehkejšim nadevom, a pri nas tradicionalno ne ravnamo tako).

Delovna zmaga na praznik dela

V dobrem letu dni od vselitve se je v naši lopi nabralo precej šare (predvsem Jelkinih vrtnarskih pripomočkov) – toliko, da je nered začel kratiti uporabnost lope in postajati trn v peti moje redoljubnosti. Poceni in enostaven način za reševanje te težave je kovinsko ogrodje s policami – za 2,5 metra dolžine in višine (kolikor potrebujemo) bi morali odšteti kakih 200 EUR. Vendar ima naša lopa betonski podstavek in razne tramove, ki onemogočajo postavitev takega ogrodje ob steno na mestu, kjer sva si ga z Jelko zaželela. Tako mi ni kazalo drugega, kot da se izdelave polic lotim sam.

Police sem naredil kar iz opažnih plošč, ki so bile v Obiju skoraj pol cenejše od neobdelanih desk, poleg tega pa so troplastno lepljene po debelini, kar bržkone zmanjša verjetnost za zvijanje zaradi sprememb v temperaturi in vlagi, in zaščitene z rumenim premazom, tako da ni potrebe po lakiranju. Za izdelavo sem si omislil vbodno žago, ki je prikladna za izrezovanje nepravilnih oblik za prilagoditev tramovom in mnogo hitrejša od ročne, ki sem edino premogel do zdaj. Delo sem si olajšal še z dolgim kovinskim ravnilom in mizarskim kotnikom, ki sta precej priročnejša od pisarniškega ravnila in geo-trikotnika, ki sem ju pri svojih mizarskih podvigih uporabljal do zdaj, ter parom zložljivih koz – ta obogatitev zbirke orodja me je stala okrog 100 EUR in jo štejem za dobro naložbo, saj brez nje polic še ne bi imeli, pa še laže se bom kakega mizarskega podviga lotil v prihodnje – mizarjenje se mi namreč zdi kar zabavno.

Police v lopi
Del police, ki je zahteval posebej veliko rezbarjenja
Novo orodje

Oživitev in skorajšnje ponovno umrtje

Od zadnjega zapisa o D&D smo imeli dve seansi, ki si zaslužita besedo ali dve. Večina prve je bila namenjena oživljanju umrlih junakov. Tu sem ponudil več možnosti:

  • Običajno oživljanje, pri čemer je duhovnik v druščini lahko eno oskrbel zgolj za plačilo stroškov (500 zlatnikov), za drugo je bilo pa treba plačati tržno ceno (1.000 zlatnikov).
  • Oživljanje s popustom v nekem svetišču, kjer bi to storil neizkušen duhovnik. Kolikšen popust sem ponudil, se žal ne spomnim.
  • Kvest za oživitveno čarovnijo. Junaki so izvedeli za ruševine nekega svetišča, ki se je za časa delovanja ukvarjalo z nekromantskimi poizkusi, te pa je financiralo s prodajo zvitkov za oživljanje in podobnih predmetov.
  • Posojo življenjske energije v zameno za oživljanje. Junake je obiskal nek skrivnosten mož, čigar gospodar za svoje (zelo pomembno) raziskovalno delo potrebuje življenjsko energijo. Če bi mu jo bil kateri od umrlih pripravljen posoditi, kadar bi jo potreboval, bi ga bil gospodar pripravljen oživiti. Skrivnostni mož se je o tem vprašanju pogovoril kar nesposredno z umrlima.

Igralci so se izkazali za precej previdne in so se odločili za čisto običajno oživljanje. To je bil za njihove finance znaten zalogaj in jim je za povrh prislužil užaljenost odposlanca gospodarja s pomembnim raziskovalnim delom. Prvi korak je bil kajpak prodaja plena, kar se je izkazalo za ne povsem enostavno, saj je trg za orožje in rahlo naluknjane oklepe v mestecu Phandalin, kjer so pustolovili, bolj majhen. A ker so itak zaradi oživljanja morali v bližnje večje mesto (Neverwinter), so preostali plen prodali tam. Do nekaj dodatnih zlatnikov pa so si pomagali še s hazardiranjem.

Med vračanjem v Phandalin je družbo na kraju, kjer so nekoč že doživeli goblinsko zasedo, pričakala nova (če se je ob tem komu porodila misel na osla in led, ni edini). Med dotedanjimi prigodami sta namreč živa ostala dva podšefa – en goblinski in en rdečeplaščniški. Ta dva sta se povezala in se naših junakov skušala odkrižati, kar jima seveda ni uspelo. S tem se je seansa zaključila – ne da bi se sploh dotaknila predpripravljene pustolovščine.

V naslednji seansi smo se vrnili k predpripravljeni pustolovščini z obiskom ruševin vasi Thundertree. Tam naj bi bilo namreč moč najti druida, ki ve, kje stoji grad, kamor druščino vodi iskanje njihovega nekdanjega škratovskega delodajalca (in bogatega rudnika, okrog katerega se vrti celotna pustolovščina). Ruševine naseljujejo zombiji in napadalne rastline, ki pa niso pretirano vznemirljivi sovražniki, tako da se jih igralcem niti ni ljubilo masakrirati. Če pustolovščina za pridobitev ustrezne količine izkustvenih točk pričakuje, da se bodo igralci lotili vseh sovražnikov, ki jim jih pripelje na pot, bi se morala potruditi, da so ti bolj zanimivi (ali pa neizogibni). A k sreči so se v vasi našli tudi taki (bolj zanimivi namreč, ne neizogibni).

Najprej so junaki naleteli ne možake s čudnimi maskami, za katere se je izkazalo, da so častilci zmajev. Ti so ugrabili zmikavtinjo, kar sicer ni bil del predvidene zgodbe, jim je pa prikladno padla v roke in se je zdela primerna za žrtvovanje zmaju. Z njo so se zabarikadirali v hišo brez strehe, saj so pričakovali, da jo bodo tovariši poizkusili rešiti. To se je res zgodilo – na dokaj domiselen način. Najprej si je coprnikov leteči osebni hudiček iz zraka natančno ogledal, kje v hiši sovragi so (coprnik je prevod za warlocka, osebni hudiček pa za familiarja vrste imp – predlogi za boljše prevode so dobrodošli). Ta hudiček je kot izvidnik kar malo preveč uporaben, tako moram razmisliti, kako mu pristriči krila. Nato so izbrali mesto, od koder je urok thunderwave lahko zadel vse sovrage, izognil pa se ujeti zmikavtinji. Čarovnik je na tistem mestu preplezal zid in thunderwawe začaral, coprnik ga je pa obdal s čarobno temo, da ga sovragi – ako bi preživeli – ne bi sesekljali. Manever se je odlično posrečil in vsi sovragi – izvzemši šefa – so storili bridki konec. Slednji je bil moj dodatek, saj so se mi tudi častilci zmajev zdeli zanimivi le zgodbovno, kot borci pa niti ne. Šef jo je popihal in je potem junake še dvakrat zastrupil (osel, led …), preden so se ga odkrižali.

Bralec se je morebiti vprašal, kaj so častilci zmajev delali v Thundertreeju. Odgovor je kajpak, da so častili zmaja – zelenega, ki se je naselil v stolpu vrh vasi. Seveda ga je druščina šla obiskat, zmaj jih je prijazno pozdravil in vanje bruhnil strupen dah, ki je dva od junakov nemudoma spravil na tla. Tu sem bil deloma prizanesljiv, deloma sem pa pozabil, kako točno delujeta nezavest in zbujanje iz nje, tako da so jo junaki uspeli ucvreti, ne da bi bil zmaj koga pohrustal. Zdaj kujejo načrte, kako ga bodo vendarle premagali, na njihovo udejanjenje bo pa treba počakati na eno od naslednjih seans.

Pri ustvarjanju šefa častilcev zmajev in pri zamisli igralcev, da bi za spopad z zmajem najeli kakega slaboritneža, sem ugotovil, da bi bilo dobro imeti na zalogi zbirko neigralskih likov različnih stopenj in poklicev. Predstavljal sem si, da je do taiste ugotovitve prišlo že več  gospodarjev temnic, zato sem se lotil googlanja. Najboljše, kar sem našel (za D&D 5. izdaje), je tale zbirka likov do 10. stopnje. Zdi se mi precej v redu, edino oprema ni najbolj prepričljiva, če predpostavimo, da imajo neigralski liki enake možnosti kot igralski. Tule naj bi bili na voljo liki do 20. stopnje, a je po vsem videzu spletna stran umrla. Mislim, da bom najhujše sovražnike moral pripraviti kar sam, da bodo imeli dostojno opremo, za bolj običajne bo pa zbirka z interneta čisto v redu. Težava je namreč, da predobro opremljeni sovražniki svojo opremo po smrti prepustijo igralcem, katerim je opremo treba dozirati previdno, da ne postanejo premočni. No, se pa da pri tem malo pogoljufati – sovražnik lahko nek kos opreme uporablja, ko je čas za plenjenje trupla, ga pa zamolčim, če seveda ni preveč očiten (kar najbolj pomembni – tisti, ki izboljšujejo napadalne, obrambne in podobne lastnosti – v glavnem niso).

Križi in težave s projektanti

Ko se človek loti gradnje, je eden prvih korakov, da najde projektanta, zato bi bralec pričakoval zapis o njem bolj na začetku opisa gradnje. O lovu na projektantna, ki je izdelal projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), sem sicer res pisal, takisto o zamenjavi za drugega, ki je izdelal projekt za izvedbo (PZI), o izkušnjah z njima pa še ne – kar ima svoje razloge. Od obeh sva z Jelko namreč ob koncu gradnje potrebovala podpis nekega papirja za Ekosklad, zato se mi pred tem ni zdelo modro pisati, kako sta mi kravžljala živce (sploh prvi).

Prvi projektant je bila pravzaprav projektantka oziroma ahitektka. Kot rečeno v zapisu, na katerega sem dal povezavo zgoraj, sva ji z Jelko precej natančno pojasnila, kakšno hišo želiva, a ko sva si rezultat prvič prišla ogledat, naju je čakalo nekaj precej drugačnega – nedomišljenega, prevelikega in nasploh ne najbolj skladnega z najinimi zahtevami. K sreči je arhitektka najine pripombe na to prvo različico vzela resno in zrisala nov načrt, ki je bil zelo v redu (več ali manj enak tistemu, po katerem smo hišo dejansko zgradili), tako da ji začetnega spodrsljaja ne zamerim. Na tej točki pa so se začele težave: dodelati je bilo namreč treba podrobnosti, čemur ni in ni hotelo biti konca. Pri pregledu vsake različice načrta sva namreč z Jelko želela par sprememb, od katerih jih je arhitektka naredila le del, poleg njih pa je spremenila še kaj, česar nisva želela. Na ta način se popravljanje seveda ni moglo končati. Vmes sva od nje izvedela tudi, da imam slab okus za barve in da bova zaradi tega, ker se ne strinjava s previsom zgornjega nadstropja nad spodnjim po celi dolžini hiše, imela premalo vznemirljivo oblikovano hišo (najinemu nestrinjanju je seveda botrovalo predvsem to, da dodatnih 10 m2 v zgornjem nadstropju nisva potrebovala, še manj pa dodatnih 10.000 EUR veliko luknjo v denarnici). Na koncu smo sicer prišli do načrta, s katerim sva bila zadovoljna, je bila pa pot do tja naporna in nekaj mesecev predolga.

Po eni strani človek lahko razume, da je arhitekt pač strokovnjak na svojem področju, ki želi svoje znanje in ustvarjalnost uporabiti za to, da načrtuje čim boljšo hišo. Zaradi te želje se je bržkone tudi odločil za svoj poklic in s tem ni nič narobe. A po drugi strani bo v načrtovani hiši živela stranka, ki ima svoje potrebe, finančne omejitve in želje. Arhitekt lahko meni, da stranka svojih potreb ne pozna dobro in ji glede njih svetuje; takisto lahko meni, da ima stranka slab okus, in ji glede tega da kak (takten) namig – a če stranka vztraja pri svojem, je naloga arhitekta, da načrtuje čim boljšo hišo v tem okviru. Žal je s slednjim najina arhitektka imela nemajhne težave, sploh ker midva z Jelko (no, predvsem jaz) od svojih predstav o tem, kakšna naj bi naša hiša bila, nisva bila pripravljena kaj dosti odstopati. Ve se namreč, da sem najbolj pameten, poleg tega pa raje delam lastne napake kot pustim drugim, da jih delajo zame. Tako smo po izdelanem PGD zaključili s sodelovanjem in sva za PZI z Jelko našla novega projektanta.

Novi projektant je bil čisto drugačen od arhitektke, ki je izdelala PGD. Podobno kot jaz je bil sila pameten, tako da mi je bil kot sorodna duša takoj všeč. Vendar je svoja stališča argumentiral dosti bolje kot arhitektka (katere najpogostejši argument je bil, da kaka stvar ne bo videti v redu) in poleg tega ni nasprotoval najinim željam (če so bile utemeljene, kar so načeloma bile). Skratka, v začetni fazi izdelave PZI je bil natanko tak, kot projektant po mojem mnenju mora biti. A če je pozoren bralec opazil omembo začetne faze in sklepal, da obstaja neka druga faza, kjer stvari niso bile tako rožnate, se ni zmotil. Sam PZI je imel namreč precej (drobnih) napak, ki jih je možak na opozorilo sicer vedno brez ugovarjanja odpravil, a je bilo to pregledovanje in popravljanje vendarle precej naporno. Tudi ko so PZI v roke dobili zidarji in nadzornik, so se pritoževali, da nekatere podrobnosti niso dobro obdelane. Projektant je sicer dejal, da bo katerokoli podrobnost na našo željo zrisal, in nič ne dvomim, da bi to res storil, žal pa tak način dela vsaj v povezavi z našimi zidarji ni deloval. Zidarji namreč nikoli niso razmišljali prav daleč naprej (zna biti, da je to povezano z dejstvom, da zidarstvo ni preveč intelektualen poklic), tako da so pomanjkljivosti PZI vedno opazili v zadnjem trenutku, pa še takrat so raje zidali kot spraševali, kaj storiti.

V paketu z dosedaj omenjenim možakom (odgovornim projektantom) smo dobil tudi projektanta strojnih in projektantko električnih inštalacij. Prvi je načrtoval ogrevanje, prezračevanje in vodovod ter je bil pravo nasprotje odgovornega projektanta. Dogovarjanje z njim je bilo nakoliko neprijetno, saj na vprašanja (ki sem jih kot radoveden človek imel precej) ni rad odgovarjal, če sem poizkusil izraziti kako željo, po kateri me ni izrecno vprašal, je bil pa sploh nezadovoljen, češ da se vmešavam v njegovo delo. Je pa svoje delo opravil precej skrbno (tudi nadzornik ga je pohvalil). Kolikor se spomnim, je nekaj manjših sprememb napravil le proizvajalec toplotne črpalke (ki se mi je zdel precejšen strokovnjak, tako da so spremembe bržkone smiselne), nekaj smo jih pa po posvetu z zastopnikom za prezračevalni sistem napravili še pri razvodu prezračevalnih cevi (tu ni šlo za kake prav zapletene probleme, tako da si tudi sam upam trditi, da smo naredili v redu). Projektantka električnih instalacij je svoj načrt zrisala povsem zadovoljivo, nakar sva z Jelko kajpak želela kup popravkov v več iteracijah. Mislim pa, da sva jo mučila brez potrebe, saj smo električne napeljave dokončno itak dorekli v živo z električarjem, tako da smo cel dan s sprejem risali po stenah. To je neizogibno boljše od risanja na papir (no, na računalnik), saj si je potrebe pri bivanju v hiši dosti laže predstavljati, če v njej stojiš.

Za konec lahko rečem, da nobeden od projektantov ni bil popoln, da pa imamo vseeno fajn hišo. Če bi gradil še kakšno (česar sicer nikakor ne nameravam!), bi se projektantki PGD vsekakor izognil, na projektanta PZI bi se pa morda obrnil še enkrat. Pa še eno fotko (skoraj) končne zunanje podobe hiše naj dodam, saj sem oni dan ugotovil, da je zaradi zaostanka pri pisanju o gradnji sploh še nisem objavil, čeprav v hiši živimo že skoraj eno leto – tale je nastala ob dokončanju gradnje za potrebe Ekosklada.

Novoletni sklepi in merjaščev ragu

Večkrat sem že sklenil, da bi bilo fino, če bi mi enkrat tedensko uspelo kaj napisati v blog, pa so se ti sklepi vsakič izjalovili. Letos sem razmišljal, da bi to razglasil za novoletni sklep, pa sem si potlej dejal, da nima smisla, saj gotovo tudi tokrat iz njega nič ne bo. Nakar sem prebral tale zapis o znanstveni raziskavi o novoletnih sklepih. Raziskava je ugotovila, da se le 19 % ljudi svojih novoletnih sklepov drži na dolgi rok, kar se sklada z mojim pesimističnim pogledom nanje. Vendar je tudi ugotovila, da imajo tisti, ki novoletni sklep naredijo, kar desetkrat boljšo možnost za pozitivno spremembo v svojem življenju od tistih, ki si spremembo sicer želijo, sklepa pa ne naredijo. Kot znanstvenik moram torej zaključiti, da je sklep vredno narediti – če ga povrh obelodanim tule, je pa možnost za uspeh bržkone še boljša, saj me potem k pisanju preganja občutek, da ne smem razočarati bralcev (vseh treh ali kolikorkoli vas že je).

Preidimo torej k bistvu. Med prazniki smo veliko dobrega pojedli in ena od teh reči je bila tudi merjaščev ragu. Prvo zaslugo zanj je imela Jelka, ki je ujela neko divjačinsko akcijo v Lidlu/Hoferju in nam oskrbela 2 kg merjasca. Drugo zaslugo sem imel pa jaz, ki sem (z navdihi s spleta) sestavil dokaj posrečen recept – tega tule priobčujem. Količina je primerna za osem jedcev (lahko tudi enega ali dva manj, če je edina jed).

Sestavine:

  • 1 kg merjaščevega mesa, narezanega na koščke (naše je bilo že kupljeno narezano na trakce, bi bile pa v redu tudi kocke, primerne za en grižljaj)
  • moka po potrebi
  • olje po potrebi
  • 2 veliki čebuli, nasekljani
  • 3 korenčki, narezani na drobne kose
  • voda po občutku
  • slaba žlička timijana
  • pol žličke cimeta
  • 5 lovorovih listov
  • 5 brinovih jagod
  • goveja jušna kocka
  • sol po okusu
  • poper po okusu
  • 300 ml rdečega vina
  • dobre pol kozarca sušenih paradižnikov (to ni zelo natančna mera, vendar ne vem, kolikšen je naš kozarec bil – verjetno kakih 300 g), narezanih na kose
  • 3 žlice brusnične marmelade
  • 50-70 g temne čokolade

Kako se najprimerneje pripravi merjasec, nisem čisto prepričan. Meso je najboljše, ko je sveže pečeno. A če ga moraš speči cel kg, je to treba storiti v dveh ali treh rundah, saj vse naenkrat ne gre v ponev. Ko se enkrat shladi, pa ni več tako slastno, tudi če ga na koncu malo pokuhaš z ostalimi sestavinami raguja. Jaz sem meso pomokal in posebej spekel na olju v treh rundah. Pekel sem ga na dokaj visoki temperaturi po 9 minut (je pa točen čas odvisen od štedilnika in velikosti kosov mesa). Ko sem ga pobral iz ponve, sem preostale sokove iz ponve zlil v drugo (globoko) ponev, kjer sem pripravljal preostanek raguja.

Za pripravo preostanka raguja na olju popraži čebulo, ji dodaj korenček in zalij z vodo. Dodaj začimbe in kuhaj kakih 20 minut. Dodaj še vino (če ga dodaš na začetku, se zelenjava ne mehča lepo), sušene paradižnike in marmelado. Kuhaj, dokler se ti vse sestavine ne zdijo primerno mehke. Ko si z njimi zadovoljen, dodaj meso in čokolado. Kuhaj, dokler se meso ne pogreje, čokolada pa stopi. Postrezi z vodnimi žličniki (to smo zraven jedli mi), testeninami ali čim drugim, kar se ti zdi primerno.