Madrid, ostalo

March 9th, 2010

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival s drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, o obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivost. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodič preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena

Bikoborska arena

Kraljeva palača

Kraljeva palača

Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo

Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo

Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek

Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek

Medved, ki je simbol mesta

Medved, ki je simbol mesta

Kip boginje Kibele

Kip boginje Kibele

Vrata Alcalá

Vrata Alcalá

Sončni zahod nad parkom Retiro

Sončni zahod nad parkom Retiro

Grand prix je bil grand

March 7th, 2010

Prejšnji vikend se je v Madridu pisala zgodovina – doživeli smo največji magicaški grand prix vseh časov (in s tem bržkone tudi največje magicaško tekmovanje nasploh). Zbralo se je 2224 igralcev, kar je bilo očitno precej več, kot so organizatorji pričakovali. Gneča je bila namreč strašna, tekmovanje se je začelo s krepko zamudo in pred prvim krogom so oznanili, da če pri mizi, ki nam je dodeljena, ni stola, naj pač igramo v stoje. Stole se potem v zadnjem trenutku dostavili, vseeno pa je preobilje igralcev dogodek naredilo malce neudoben, tudi na ta način, da se je devet krogov prvega dne igralo do polnoči. Ampak zgodovinski je pa bil!

Horde magicašev na prizorišču

Horde magicašev na prizorišču

... in pred njim

... in pred njim

Na grand prixu sem igral aggro loam, podoben prvemu na tejle strani. Razlogov za to odločitev je več. Kot prvo sem želel igrati kupček, ki zna početi nefer stvari, recimo s chalice of the void v prvi potezi onemogočiti pol nasprotnikovega kupčka ali pa z life from the loam potegniti po tri karte na potezo. Da se dobro odrežeš na velikem tekmovanju, nujno potrebuješ nekaj sreče, in s kupčkom, ki je preveč fer, je imeti srečo težje. Kot drugo sem želel igrati kupček, kjer je vsaka karta resna grožnja in ki zna kolikor toliko hitro zmagati, da se igre preveč ne vlečejo. Tudi to je na velikem tekmovanju odločna prednost. Seveda pa tem kriterijem še vedno zadosti precej kupčkov in da sem se med njimi odločil ravno za aggro loam, je v precejšnji meri naključje. Če me spomin ne vara, sem izbiral kupček za friday night magic, ko je bilo zadnje veliko tekmovanje v legacyju Star City Games Open St. Louis, kjer se je aggro loam dobro odrezal. Po tistem sem sicer razmišljal še o nekaj drugih možnostih, a se mi je zdelo bolj priporočljivo vztrajati pri kupčku, s katerim sem si bil nabral že nekaj izkušenj.

Tekmovanje sem začel precej klavrno. Med testiranjem sem ugotovil, da sta za aggro loam najbolj zoprni zadevi kombo in hiter progenitus (s kakršnim zna postreči recimo bant z natural orderjem). In na kaj sem naletel v prvem krogu? Na dream halls, ki so mi v obeh igrah v tretji potezi igrali show and tell, ki je v igro postavil progenitusa. Grrr! Seveda sem izgubil. V drugem krogu sem se spopadel z merfolki, s katerimi sem zaradi pomanjkanja časa izenačil. Če bi bilo časa dovolj, bi bil najbrž zmagal, ampak ga pač ni bilo. Merfolki namreč niso prehud sovrag, razen če me pretepejo s hitrim wake tresherjem, ki pa ga v tej igri nisem opazil. V tretjem krogu pa sem igral proti neki beli zadevi, za katero bi rekel, da je zanič, če me ne bi bila porazila. V prvi igri sem kot edini grožnji potegnil tarmogoyfa in terravora, nasprotnik pa jötun grunta. Kako se je izteklo to, si ni pretežko predstavljati. V drugi igri sem pa dvakrat mulliganal in še potem nisem imel dovolj mane (kar se s kupčkom, ki igra 26 zemelj, ne bi smelo dogajati prepogosto, včasih se pa vendarle). Tako sem že po treh krogih ostal brez možnosti, da se prebijem v drugi dan. Če se je do semle prebil kdo, ki magica in grand prixov ne pozna: igrajo se dva dni, tokrat smo prvi dan igrali devet in drugi osem krogov po švicarskem sistemu (to pomeni, da igralci nabirajo točke glede na to, ali zmagajo, izgubijo ali izenačijo, in da ni nihče izločen), v drugi dan napredujejo vsi z dvema porazoma ali manj, najboljših osem pa se na koncu pomeri na izločanje (v četrtfinalu, polfinalu in finalu).

Mi je pa preostanek dneva šlo bolje kot prve tri kroge. Eden od razlogov je bil morda, da sem igral proti slabšim nasprotnikom, eden bi lahko bil, da sem bil bolj sproščen, ker rezultat ni več dosti štel, nekaj je bilo pa gotovo tudi sreče. Zmagal sem proti staxu, aggro loamu, nekakšnim vampirjem in dvema bantoma (brez natural orderja). Enega od slednjih je igral nek Belgijec, simpatičen dečko, ki je bil moj edini nešpanski nasprotnik v celem vikendu. Izgubil sem pa še proti enchantress, proti kateri ugotavljam, da ima aggro loam zelo zelo slabe možnosti. Edini smiselen način za boj proti enchantress, ki mi prida na misel, je, da engineered explosives zamenjam s pernicious deedom. Morda bom to kdaj preizkusil. Na koncu sem tako z rezultatom 5-3-1 pristal na 490. mestu. To nikakor ni navdušujoče, pretirano slabo pa konec koncev tudi ne. In če se primerjam z rojaki, ki jim je šlo dolgo časa dobro in so možnosti za drugi dan zapravili šele čisto na koncu, sem lahko kar zadovoljen, saj so vsaj nekateri bili dosti slabše volje od mene. Od Slovencev, ki nas je na grand prix prišlo 15, sta se v drugi dan uvrstila dva, vendar jima potem ni šlo prav dobro (nekaj je bilo slišati o burni noči, ki je k temu morda kaj prispevala).

Drugi dan grand prixa sem izkoristil za tekmovanje v vintagu. Zavoljo nedavno natisnjenega lodestone golema sem igral mud in kupček je očitno dober, saj so se z njim med prvih osem prebili kar štirje igralci (morda celo pet). Žal mene ni bilo med njimi. Sem si pa z rezultatom 5-3 za nagrado prislužil tri razširitvene pakeljce kart, kar je sicer bolj borno, a vseeno bolje od večine drugih tekmovalcev. Za konec lahko rečem, da sem vsekakor zadovoljen, da sem se grand prixa udeležil, čeprav sem bil le zmerno uspešen in sem bil konec vikenda povsem izmučen. Glede na velik obisk v Madridu se nadejam, da na naslednji evropski grand prix v legacyju ne bo spet treba čakati štiri leta. Če bom le mogel, bom tam.

Dopolnilo:
Včeraj sem pozabil dodati fotki, kar sem zdaj popravil.

EasyJetov kavelj 22

March 5th, 2010

Od EasyJeta sem prek spletnega obrazca skušal izvedeti, kakšne točno so moje pravice in kako pridem do odškodnine. Na del spletne strani za pomoč strankam sem se poizkusil prijaviti z e-poštnim naslovom in geslom, ki pripadata mojemu EasyJetovemu računu, pa so me obvestili, da ta kombinacija naslova in gesla ni veljavna. Nato sem si poizkusil po e-pošti poslati geslo, pa so mi povedali, da moj naslov ni veljaven. Na koncu sem poizkusil ustvariti nov račun (misleč, da poleg računa za EasyJetovo glavno stran morda potrebujem še enega), pa so mi rekli, da je naslov že v bazi. Bes jih lopi! Zdaj sem jim pisal po e-pošti, ampak ravno razganja me od optimizma ne, edino to se še nisem čisto odločil, ali so nesposobneži, lopovi ali oboje.

Pot v Madrid

March 4th, 2010

Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v Münchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.

Ves magičen sem

February 25th, 2010

Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.

Fotke iz Rostocka

February 21st, 2010

V Rostocku je moč najti kar precej privlačnih zgradb v – kot omenjeno – podobnem slogu kot v Wismarju. Žal je vreme pretežno oblačno in fotke temu primerne, en sončen dan za slikanje sem pa vendarle ujel (in pri tem skoraj zmrznil, saj je bilo zaradi sonca pasje mraz, zaradi spremembe vremena pa zoprno vetrovno). Kajpak bo poleti vreme fotografiranju bolj prijazno, vendar nekako ne morem pol leta živeti v mestu in si ga ne ogledati (in poslikati). Slike univerzitatnih zgradb (ki niso od muh) ter obzidja in mestnih vrat sem prihranil za kak prihodnji zapis.

Tale blok stoji blizu mojega bivališča.

Tale blok stoji blizu mojega bivališča.

Cerkev sv. duha

Cerkev sv. duha

Novi trg (glavni mestni trg) z Marijino cerkvijo v ozadju. Cerkev je nekoliko zaodrana, ampak morda jo bodo do mojega odhoda razodrali, da jo bom lahko slikal v vsem njenem sijaju.

Novi trg (glavni mestni trg) z Marijino cerkvijo v ozadju. Cerkev je nekoliko zaodrana, ampak morda jo bodo do mojega odhoda razodrali, da jo bom lahko slikal v vsem njenem sijaju.

Astronomska ura v Marijini cerkvi. Menda zna do leta 2017 pokazati datum velike noči, potlej bo pa treba zamenjati številčnico (prejšnjič so jo zamenjali leta 1885).

Astronomska ura v Marijini cerkvi. Menda zna do leta 2017 pokazati datum velike noči, potlej bo pa treba zamenjati številčnico (prejšnjič so jo zamenjali leta 1885).

Mestna hiša

Mestna hiša

Eden izmed kipov grifonov, ki stojijo po mestu. Grifon je v rostoškem grbu.

Eden izmed kipov grifonov, ki stojijo po mestu. Grifon je v rostoškem grbu.

Staro skladišče blizu pristanišča. Izrastek na vrhu je bil namenjen škripcu.

Staro skladišče blizu pristanišča. Izrastek na vrhu je bil namenjen škripcu.

Zabavna trgovina s čevlji Easy Way

Zabavna trgovina s čevlji Easy Way

Višje okrožno sodišče (ali nekaj takega)

Višje okrožno sodišče (ali nekaj takega)

Vodni stolp

Vodni stolp

Omrežen v Rostocku

February 19th, 2010

Ker dostop do interneta štejem za osnovno življenjsko potrebščino, sem ga kajpak želel imeti tudi v svojem rostoškem stanovanju. Pri najemu sem pobaral, kako je s tem, in upravnica – starejša gospa – je znala povedati le, da je mogoč, kako se uredi, se ji pa tudi sanjalo ni. Da je mogoč, je vedela, ker si ga je omislil nek njen vietnamski najemnik. Že naslednji dan naju je spravila skupaj in Vietnamec mi je povedal, da je mogoče dobiti priključek ADSL pri ponudniku Alice. Napotil me je v neko trgovino z elektroniko (tukajšnjo različico Big banga), kjer to menda uredijo. Sledil sem njegovim napotkom in po nekoliko mučnem pogovoru z neko prodajalko, ki (kajpak) ni znala angleško, sem trgovino zapustil dokaj prepričan, da bom dostop do interneta dobil.

Nekoliko sitno je, da se moraš v Nemčiji za večino telekomunikacijskih storitev, če naj jih dobiš po ugodni ceni, ponudniku zavezati ze dve leti, kar jaz težko storim. Zato sem moral plačati priključne stroške (za katere mi zdajle ne uspe ugotoviti, koliko naj bi znašali, ampak če me spomin ne vara, nekaj čez 60 EUR), na mesec pa moram plačevati 24,9 EUR namesto 14,9 EUR. Za ta denar lahko podatke z interneta pretakam z do 16 Mb/s, v obratno smer pa z do 1 Mb/s. Ta “do” pomeni, da je dejanska hitrost še vedno zelo zadovoljivih 10/0,5 Mb/s. Tudi manjša hitrost bi mi čisto dobro služila, a je sploh ne ponujajo.

Kmalu po naročilu dostopa do interneta sem po pošti dobil modem in drugo opremo, kar sem štel za dober znak. Od Alice sem poleg tega dobil tudi par pisem, ki jih nisem najbolje razumel, a sem vendarle razbral, da so mi za kake tri tedne po začetku postopka najavili obisk telekomovega tehnika. Malce me je skrbelo, da nikjer v stanovanju nisem videl telefonskega priključka, zato sem upravnico pobaral, kako je s tem. Razumel sem jo, da naj bi bil priključek v električni omarici, ki pa je zaklenjena, zato tega nisem mogel preveriti. Ko je tehnik prišel (skupaj s tehnico - če je to ženska oblika tehnika), sem ju tako napotil v recepcijo po ključ za omarico. No, izkazalo se je, da priključka ni tam, ampak da je telefonski priključek par neuglednih žic, ki so štrlele iz stene (kar je čudilo vse navzoče). Je pa priključek kljub sumljivemu videzu deloval in še isti dan sem bil uspešno omrežen.

Nekaj časa po tistem sem se spotikal čez žico, ki se mi je od modema po sredi sobe vlekla do mize, nakar sem sklenil, da tako ne gre, in naročil brezžični usmerjevalnik. Izbral sem D-Linkov paket DKT-400, ki vsebuje usmerjevalnik DIR-615 in brezžični priključek USB DWA-140. Slednjega za omreženje prenosnika kajpak ne potrebujem, vendar nameravam tule v Nemčiji sestaviti en majhen, tih in poceni računalnik za domači kino, ki nama bo z Jelko prav prišel doma in za katerega bo tak priključek kot nalašč. Izbrani usmerjevalnik ni ravno izjemno zmogljiv, vendar je menda precej soliden (tako pravijo tule in še marsikje), cel paket pa je s poštnino vred veljal le dobrih 60 EUR. Zaenkrat mi služi povsem zadovoljivo.

Mrežna oprema za nočno omarico

Mrežna oprema za nočno omarico

Wismar

February 11th, 2010

Za vikend sem jo prvič mahnil na izlet izven Rostocka. Krenil sem v 50 km oddaljeni Wismar, ki si je s svojim starim središčem prislužil mesto na Unescovem seznamu svetovne dediščine (skupaj s Stralsundom, ki si ga bom ob priliki kajpak tudi ogledal). Mesto je podobno Rostocku, le nekoliko imenitnejše je. Ponaša se z opečnato gotsko arhitekturo, ki je za severno Evropo menda precej značilna. Njenemu nastanku je botrovalo pomanjkanja kamna, primernega za gradnjo. Poleg opečnatih zgradb so značilnost Wismarja (in Rostocka) še visoke in ozke mestne hiše s poudarjenimi zatrepi.

Wismar premore tudi muzej, ki ga Rough Guide po Nemčiji precej hvali (za spremembo sem si namesto Lonely Planeta omislil Rough Guide, ampak se mi zdi, da je za spoznanje manj temeljit). Žal je bil zaradi prenove večji del muzeja zaprt, ampak za tolažbo je bil vsaj zastonj. In vseeno sem videl eno jako zanimivo (in nekoliko neokusno) reč: par posušenih odsekanih rok umorjencev, kakršne so v srednjem veku kot simbol obtožbe včasih prinesli na sojenje morilcu. Bi jih bil pa skoraj spregledal, saj je bila vitrina z njima zagrnjena – menda zaradi zaščite pred svetlobo, čeprav je bil namen morda tudi zaščita bolj občutljivih obiskovalcev. Da nekje v sobi morata biti, sem ugotovil, ker sta bili omenjeni v zvezčiču z angleškimi opisi razstavljenih predmetov (dotični je bil zanimivost že sam po sebi in eden od razlogov za hvalo muzeja, saj uporaba angleščine v teh krajih ni ravno pogosta).

Zgradba po imenu Stari Šved na glavnem trgu (Mesto je bilo od 17. do začetka 19. stoletja pod švedsko oblastjo in ime izvira iz tistih časov, sama zgradba je pa iz 14. stoletja.)

Zgradba po imenu Stari Šved na glavnem trgu (Mesto je bilo od 17. do začetka 19. stoletja pod švedsko oblastjo in ime izvira iz tistih časov, sama zgradba je pa iz 14. stoletja.)

Okno dvorca mecklenburškega vojvode (Mecklenburg-Vorpommern je ime tukajšnje dežele.)

Okno dvorca mecklenburškega vojvode (Mecklenburg-Vorpommern je ime tukajšnje dežele.)

Ogromna cerkev sv. Nikolaja gleda izza mestnih hiš

Ogromna cerkev sv. Nikolaja gleda izza mestnih hiš

Roki umorjencev

Roki umorjencev

Zabavna ograja mostu

Zabavna ograja mostu

Lübsche ulica z značilnimi mestnimi hišami

Lübsche ulica z značilnimi mestnimi hišami

Mestna lekarna, za katero ne vem, da bi bila kaka posebna znamenitost, je pa prav čedna

Mestna lekarna, za katero ne vem, da bi bila kaka posebna znamenitost, je pa prav čedna

Krüh

February 4th, 2010

Nemci imajo menda radi kruh. Najbrž je zato v Rostocku pekarn kot listja in trave. V glavnem so razdeljene med dve pekarniški verigi: rostoško Sparre in severnonemško Junge. V obeh je ponudba različnih kruhov (in peciv) precejšnja, žal pa njihova dobrost ni tako velika. Tu na severu Nemčije imajo namreč precej radi kisli kruh. Ker sem bil radoveden, od kod pride kislost kruha in za kaj je dobra, sem zadevo nekoliko raziskal. In da bodo moje raziskave tudi obče koristne, bom izsledke kajpak delil z bralci.

Biokemični procesi v kruhu gredo nekako takole. Encim amilaza, ki je naravno navzoč v moki, ob prisotnosti vode začne razgrajevati škrob v sladkor. S tem se hranijo kvasovke, ki ga predelujejo v ogljikov dioksid (ta povzroča vzhajanje) in alkohol (tega pri kvasu, ki se uporablja za pripravo kruha, nastane precej malo; več ga kajpak pridelajo kvasovke, ki se uporabljajo za pripravo alkoholnih pijač). Kisli kruh poleg kvasovk vsebuje tudi mlečnokislinske bakterije. Te sladkor predelujejo v mlečno in ocetno kislino, ki kruhu dajeta kisli okus. Poleg tega naredita kruh manj gostoljuben za druge mikroorganzme, zato je bolj trajen. Kisline tudi ne dišijo preveč običajnim kvasovkam, zato se za pripravo kislega kruha navadno uporabljajo trpežnejše “divje” kvasovke, ki so navzoče vsepovsod – če pustiš mešanico moke in vode na sobni temperaturi, bi moral iz nje nastati pripravek za peko kislega kruha. Tak pripravek se posebej pogosto uporablja za peko rženega kruha, saj kislina zavira delovanje amilaze. Amilaza v rži je namreč bolj trdoživa od one v pšenici in je peka ne uniči dovolj učinkovito. Tako razgradnjo škroba nadaljuje tudi med peko (visoka temperatura njeno delovanje celo pospeši) in pokvari strukturo kruha, ki jo zagotavlja škrob.

Ker se precej navdušujem nad kruhom in poleg tega rad pokušam nova jedila, sem se kajpak lotil raziskovanja tukajšnjih kruhov. Kadar nóvosti hrane dam prednost pred dobrostjo, me Jelka včasih kritizira, a tokrat sem edina žrtev čudnih kruhov sam. Zaenkrat sem si privoščil tele:

  • mecklenburger landbrot – precej ržen, posut z rženimi kosmiči, dokaj kisel, ne prav dober;
  • mischbrot – dokaj črn (najbrž zaradi rži), nekoliko kisel, sprejemljiv;
  • ostseebrot – pšenično-koruzen, ni kisel, precej dober;
  • weizenbrot – pšeničen (weizen je pšenica), ni kisel, kar užiten (prav navdušujoč pa ne – celo navaden pšenični kruh jim uspe zašuštrati);
  • urbrot – precej ržen, nekoliko kisel, ne prav dober;
  • roggen-zwilling – zelo ržen (roggen je rž), zelo kisel, nič kaj dober;
  • hanseaten brot – zelo črn (najbrž zaradi rži), vsebuje semenke, posut z ovsenimi kosmiči, začuda zelo blago kisel, sprejemljiv;
  • feinbrot – rahlo črn, malček kisel, kar užiten;
  • korn an korn – zelo črn (najbrž zaradi rži), posut z nečim nedoločljivim, dokaj kisel, ne prav dober;
  • dinkel vollkornbrot – precej črn (tokrat za spremembo zaradi pire – dinkel je namreč pira), znotraj in zunaj ima sončnična semena, nekoliko kisel, sprejemljiv;
  • warnemünder – nekaj takega kot korn an korn;
  • dinkel plus – blago črn, ni kisel, precej dober (žal pa tudi precej drag).

Mislim, da je tole kar zadovoljiv vzorec. Gotovo bom pokusil še kak kruh, bom pa verjetno začel kupovati pretežno ostseebrot, saj je – kljub bogastvu izbire – edini, ki mi je res všeč.

Hanseaten brot

Hanseaten brot

Dopolnilo:
Dodal sem še feinbrot. Morda bom – predvsem za lastno evidenco – v prihodnje dopisal še kakega.

Sneg

January 30th, 2010

Ponoči je kar krepko snežilo (rekel bi, da je zapadlo dobrih 20 cm snega). Dopoldne je grdo pihalo (se mi zdi, da na mojem koncu mesta ob dopoldnevih to rado počne), potlej se je pa veter umiril in sem sklenil, da grem v pomorski muzej. Najprej sem moral izpod snega odkopati avto. Ko mi je to uspelo, sem se brez resnejših težav odpeljal – v nasprotju z nekim drugim stanovalcem mojega bloka, ki je, preden je dosegel cesto, dvakrat obtičal. Nato sem po nespluženih cestah, na katerih je bilo vse polno peščev (ceste so bile vsaj zvožene, pločniki pa niti to ne), prinavigiral do muzeja. Za katerega se je izkazalo, da je zaprt – kot še marsikaj v mestu (recimo pol trgovin). Očitno je Rostočane tale sneg krepko spravil iz tira. Nisem bil pa edini bizgec, ki je danes hotel v pomorski muzej – tam sem srečal še en starejši par z enakimi nakanami.

No, tačas, ko sem ugotavljal, da Rostock danes obratuje samo na pol, se je pokazalo sonce, tako da sem se odpeljal v Warnemünde. Warnemünde je poln parkirišč in garažnih hiš, počitniških stanovanj, trgovin in restavracij – zelo letovišek skratka. Sicer je videti kar prikupen in tudi dokaj obljuden je bil – očitno mraz, sneg in svinjski veter z morja niso odvrnili sprehajalcev. Par se jih je po mestu podalo kar s smučkami.

Na poti sem srečal konvoj kakih 20 policijskih avtov, ki so se peljali proti mestnemu središču. Sklepal sem, da gredo krotit nogometne navijače, vendar sem zvečer prebral, da je bila tekma zaradi slabega vremena odpovedana. V novički so zapisali, da je ponoči zapadlo 30 cm snega in da je veter ponekod nanesel dvometrske zamete. Očitno sneg pride do živega celo najpomembnejši postranski stvari.

Moj avto - snežak

Moj avto - snežak

Tale prostrana bela reč je reka Warnow.

Tale prostrana bela reč je reka Warnow.

Naj tule postrežem z eno etimološko razlago. Ime Rostock izhaja iz slovanske besede raztok, ki pomeni razširitev reke, in sicer Warnowa, ki drugače ni posebej imenitna reka, v tole dokaj široko reč na sliki. Rostock namreč leži ravno na točki, kjer se Warnow razširi. Warnemünde pa leži ob ustju Warnowa in njegovo ime pomeni točno to – ustje Warnowa.

Plaža pozimi

Plaža pozimi