Pot do zrakotesnosti

Pasivne hiše potrebujejo prezračevalni sistem z vračanjem toplote – to pomeni, da svež zrak, ki ga sistem vpihava v hišo, segreje s toploto, ki jo je odvzel zraku, ki gre iz hiše. A to deluje le, če gre zrak skozi prezračevalni sistem, kar se ne zgodi, če hiša sicer ni dovolj zrakotesna. Poleg tega zrakotesnost pozimi preprečuje toplemu zraku vstop v zidove, kjer bi se utegnil shladiti, voda v njem pa kondenzirati. Načeloma je zrakotesna plast notranji omet, zato se je za zagotovitev zrakotesnosti treba ukvarjati s preboji v njem – to so predvsem okna, vrata in odprtine za napeljave.

Prvi korak za zagotavljanje zrakotesnosti je bil ometavanje utorov za vodovodne napeljave, o katerem sem pisal tule. Pri splakovalnikih za stranišča, kjer je to najbolj pomembno, je preizkus zrakotesnosti pokazal, da nam zatesnitev ni povsem uspela, a zanesljivo bi bil problem precej večji, če ne bi bili naredili nič. Tule sem pisal o tesnenju pod estrihi in res se je izkazalo, da je pametno preizkus zrakotesnosti narediti, preden se vgradijo, saj je pod njimi očitno več slabo zatesnjenih mest – povečini najbrž pri oknih. Kaj dosti pa zdaj v tej zvezi ne moremo narediti – edini smiselen ukrep je pljunek purpene v vogale, kjer je stik med estrihom in zidom najslabši (to sem storil danes).

Vogal, v kakršnih je izpod estriha najbolj pihalo
Vogal, v kakršnih je izpod estriha najbolj pihalo

O odprtinah za električne napeljave sem tudi že pisal – pri njih sta možna problema dva: zrak lahko skozi doze prehaja v zid in nato skozi odprtine v zidakih ven, poleg tega pa lahko na plano pride skozi cevi za napeljave, ki vodijo iz hiše (denimo do motorjev za žaluzije). Prvi problem naj bi preprečile mavčne/cementne posteljice, v katere so električarji doze vgradili. Sem pa jaz njihovo delo temeljito dopolnil s silikonskim kitom, pa še je preizkus zrakotesnosti na nekaterih mestih pokazal, da doze slabo tesnijo (to sem že popravil, kolikor sem mogel). Drugi problem se ponavadi preprečuje s tesnenjam cevi zunaj, saj je zunaj najbolj jasno, katere cevi peljejo na plano. Za potrebe preizkusa sem to storil s celofanom čez ustja cevi, ko bodo cevi odrezane na ustrezno dolžino in po njih napeljane žice, se bodo morale zatesniti pa s silikonskim kitom. Preizkus je pokazal, da skozi nekatere cevi vseeno piha, kar je bržkone posledica njihovega podaljševanja nekje v zidovih, pri čemer ni nihče mislil na zrakotesnost spojev – a takih primerov je malo, tako da jih bomo zanemarili.

S celofanom zatesnjeni cevi zunaj hiše
S celofanom zatesnjeni cevi zunaj hiše

Največ živcev mi je nakravžljala odprtina med mansardo in podstrešjem, skozi katero so speljane cevi za prezračevanje. Je namreč velika, nepravilne oblike (ker nanjo nismo mislili pravočasno in se je delala naknadno) ter zaradi cevi težko dostopna (sploh od spodaj). S purpeno so jo zatesnili že zidarji, vendar so to naredili zidarsko natančno (se pravi ne prav zelo). Verjetno bi bil moral njihovo purpeno odstraniti in jo nabrizgati na novo od zgoraj, kjer je dostop boljši. A do tega zaključka sem prišel šele, ko so bili moji živci že čisto kodrasti od zafrkavanja z purpenanjem od spodaj. Končni rezultat je sicer kar dober, je pa preizkus zrakotesnosti pokazal, da nekaj prostora za izboljšavo še je (še nekaj purpene sem na to mesto nabrizgal danes in mi je kajpak spet nagajala, tako da se tega ne grem več).

Odprtina za prezračevalne cevi od zgoraj
Odprtina za prezračevalne cevi od zgoraj
Odprtina za prezračevalne cevi od spodaj
Odprtina za prezračevalne cevi od spodaj

Poleg vsega naštetega sem začasno zacelofanil še vse odtočne cevi, ki se bodo po vgradnji kopalniške opreme zatesnile s sifoni. Malo sem tudi pogoljufal in zgolj za potrebe preizkusa zrakotesnosti prelepil vijake, zavrtane v zunanje stene – teh je namreč v kurilnici kar precej. Koliko zraka skozi špranje pri vijakih prehaja, sicer ne vem, ampak škoditi ta ukrep ni mogel. Pa zatesniti sem moral odprtino na podstrešje, kamor bo prišla loputa z izvlečnimi stopnicami, ki je zaenkrat še nimamo. To je bil kar zahteven podvig, saj ga je laže izvesti s podstrešja, a v tem primeru ne bi mogel nazaj v hišo. Zadevo sem zato izvedel tako, da sem celotno odprtino od zgoraj obdal z nekakšnim trakom za tesnenje, čezenj položil PVC folijo (po domače se temu reče polivinil, a pri ukvarjanju z gradnjo se človek navadi bolj pravilnih izrazov za gradbene materiale) in nanjo dal dve deski, ki sta trak stisnili, da se je prilagodil neravnosti betonske plošče, skozi katero odprtina vodi na podstrešje. Nato sem stik še od spodaj zatesnil s purpeno.

Začasno zacelofanjena odtočna cev
Začasno zacelofanjena odtočna cev
Polepljeni vijaki v zunanjem zidu
Polepljeni vijaki v zunanjem zidu
Odprtina na podstrešje od zgoraj (Kamni so tam zato, ker sem tisti del skušal prilepiti s silikonskim kitom in sem se bal, da bo veter folijo privzdignil in odlepil. A niso pmembni, saj se ta način pritrjevanja ni preveč obnesel.)
Odprtina na podstrešje od zgoraj (Kamni so tam zato, ker sem tisti del skušal prilepiti s silikonskim kitom in sem se bal, da bo veter folijo privzdignil in odlepil. A niso pomembni, saj se ta način pritrjevanja ni preveč obnesel.)
Odprtina na podstrešje od spodaj
Odprtina na podstrešje od spodaj

Ko je bilo tesnenje opravljeno – kar mi je vzelo vsega skupaj kar par dni – je napočil čas za preizkus zrakotesnosti. Ta je pravzaprav dokaj enostaven. V eno izmed odprtin v zrakotesnem ovoju – najraje vhodna vrata – se vstavi ponjava, v kateri je odprtina z ventilatorjem. Ta ventilator v stavbo ali iz nje piha zrak. Hkrati meri notranji in zunanji zračni tlak ter hitrost ventilatorja prilagaja tako, da je razlika med njima 50 Pa. Pretok zraka, ki ga ustvarja ventilator pri tej razliki, opisuje zrakotesnost stavbe. Za večjo zanesljivost se rezultat povpreči pri razlikah 40, 50 in 60 Pa ter pri pihanju v stavbo in iz nje. Pri nas je preizkus opravil Zimic, ki je na tem področju bržkone najbolj izkušen v Sloveniji. Te izkušnje za sam preizkus spričo njegove enostavnosti niso pomembne, so pa pomembne za iskanje netesnih mest.

Ponjava z ventilatorjem za preizkus zrakotesnosti
Ponjava z ventilatorjem za preizkus zrakotesnosti
Naše zmagoslavje (ki sem ga moral fotografirati za potrebe Eko sklada)
Naše zmagoslavje (ki sem ga moral fotografirati za potrebe Eko sklada)

Netesna mesta se iščejo z zelo natančnim anemometrom – paličico, ki jo preizkuševalec približa prebojem v ometu (v našem primeru pa tudi stikom med zidovi in estrihi, saj preboji pod estrihi niso dostopni), da tam izmeri zračni tok. Ko je preizkuševalec kako netesnost našel, sem jo jaz označil in fotografiral. Načeloma bi vsaj nekatere lahko tudi takoj popravil, a se nam s tem ni bilo treba dosti ukvarjati, saj je bil rezultat že tako zadovoljiv. Edino monter oken, ki je bil pri preizkusu prisoten, je dodatno nastavil par oken, pa jaz sem zatesnil odprtino za odvod kondenza prezračevalnega sistema, ki sem jo pred preizkusom spregledal. Da mora obstajati neka netesnost, ki vodi v kanalizacijo, nam je bilo sicer jasno precej hitro, saj je preizkus skoznjo v hišo vlekel zrak, za zaznavo katerega ni bil potreben anemometer, ampak je zadoščal nos. Najti je pa ni bilo tako lahko, saj človek s kanalizacijo povezuje predvsem kopalnice. Preizkus je pokazal tudi netesnosti pri okenskih policah, ki jih načeloma ne bi smelo biti, saj bi moralo biti zatesnjeno pod policami, ampak očitno ni, tako da bomo s silikonskim kitom zatesnili še reže med okni in policami. Pa za problematične so se izkazali medsebojni stiki dveh oken, čeprav je monter oken zatrjeval, da so tam dobro zatesnili. Po besedah preizkuševalca je ta problem običajen, kar pomeni, da morajo proizvajalci oken spajanje tam izboljšati, mi pa v tej zvezi kaj dosti ne moremo storiti.

Zatesnjena odprtina za odvod kondenza prezračevalnega sistema
Zatesnjena odprtina za odvod kondenza prezračevalnega sistema
Reža pri okenski polici, kakršne bo treba še zatesniti
Reža pri okenski polici, kakršne bo treba še zatesniti

Zrakotesni smo!

Danes zjutraj smo imeli preizkus zrakotesnosti. Namerili so nam izmenjavo 0,54 prostornine zraka v hiši na uro, kar je pod mejo 0,60, ki se zahteva za pasivne hiše (to zahtevo ima tudi Eko sklad, zaradi česar me je bilo preizkusa malo strah). Glede na to, da zidane hiše menda preizkus bolj redko prestanejo v prvo, smo očitno kar frajerji. Kaj več napišem pa v bližnji prihodnosti.

Durinova vrata v naše domovanje

Podobno, kot je pri pasivni hiši treba paziti na toplotno izolativnost oken, je treba biti skrben tudi pri izbiri vhodnih vrat. Ta so sicer le ena in zato na skupno izolativnost vplivajo dosti manj, so pa tudi vključena v zahteve Eko sklada. Načeloma lahko izbiramo med vrati iz PVC, lesa in aluminija, a takrat, ko sva jih izbirala midva, kakih spodobnih iz PVC nisva našla, tako da je ta možnost odpadla. Čeravno aluminij ni poceni material, se je vendarle izkazalo, da so aluminijasta za odtenek cenejša od lesenih, poleg tega pa bi morala biti več ali manj večna, tako da sva se odločila za taka. Našla sva štiri ponudnike: bolj znana (in priznana) Inotherm in Pirnar ter bolj obskurna Dorjan in BKM.

Inotherm ima to “napako”, da toplotno izolativnost izračuna za vsaka vrata posebej. Ta izolativnost je pri vseh zastekljenih vratih (kakršna potrebujemo mi, saj v vetrolovu sicer nimamo oken) slabša od tiste, ki jo zahteva Eko sklad. Ostali ponudniki imajo en izračun, ki je narejen za nezastekljena vrata in je zato ugodnejši, Eko sklad ga pa po vsem videzu kljub netočnosti priznava (in tudi v resnici malo manj izolativna vrata ne naredijo posebne škode). Inotherm tako ni prišel v poštev, čeprav sem o njem prebral največ hvale. Naslednji dejavnik pri izbiri je bil čitalnik prstnih odtisov – Jelka ga je namreč hotela imeti, da ji ni treba misliti na ključ, je pa ta reč pri Pirnarju stala okrog 700 EUR,  medtem ko ga je Dorjan ponujal za okrog 300 EUR. Ker se mi zdi, da bi 300 EUR moralo biti za spodoben čitalnik prstnih odtisov povsem dovolj (o tem sicer več kasneje) in ker so bila njegova vrata tudi sicer nekoliko cenejša, sva se odločila zanj. BKM sva pa odkrila, ko sva bila že odločena za Dorjana, in ker ni imel kakih očitnih prednosti, se z njim podrobneje nisva ukvarjala.

Ko sva prišla k Dorjanu na obisk, da se dogovorimo, kakšna vrata bi pravzaprav rada imela, so nama pojasnili, da se nama ni treba omejevati na tisto, kar imajo v katalogu, ampak da lahko izbereva tudi videz vrat iz kataloga kakega drugega ponudnika ali poljubne slike ali pa jih nariševa sama – da je njim to vseeno in da na ceno ne vpliva (ta je bila na koncu 2.476,89 EUR). To nama je bilo zelo všeč in kot ljubitelja Gospodarja prstanov sva se kmalu domislila slavnih Durinovih vrat v Morio. Moria je ogromno podzemno škratovsko mesto, skozi katerega se morajo podati junaki knjige. A preden lahko vstopijo, morajo razvozlati skrivnost Durinovih vrat (imenovanih po enem izmed škratovskih kraljev). Na njih piše “Spregovori prijatelj in vstopi” (to je moj prevod iz angleščine – slovenska knjiga nekje na podstrešju čaka na selitev v novo hišo in se mi je zdajle ne ljubi iskati). Junaki si dolgo časa belijo glavo, kaj morajo spregovoriti, dokler se jim ne posveti, da je treba reči “prijatelj”.

Kakšna naj bi bila vrata v Morio videti, je dobro znano, saj jih je narisal že sam Tolkien (za nepoučene: avtor Gospodarja prstanov). A glede na to, da si želiva hišo sodobnega videza, taka vrata vanjo ne sodijo. Tako sem narisal bolj sodobna vrata, ki pa so ohranila drevesni motiv in napis v vilinski pisavi tengwarju (ki je tudi precej dekorativna). Pri Dorjanu so mojo sliko lepo prenesli v Autocad, edino z napisom so imeli težave, saj je bilo za to na računalnik treba namestiti ustrezno pisavo, kar jim nikakor ni šlo. Na koncu sem se z Autocadom spopadel sam in besedilo pretvoril v sliko. Do sem vse lepo in prav, potlej je pa prišlo do nekaj težav.

Tolkienova Durinova vrata
Tolkienova Durinova vrata
Moja sodobna interpretacija Durinovih vrat
Moja sodobna interpretacija Durinovih vrat (Da bo napis na steklu, smo se odločili šele kasneje.)

Prva težava je bila, da je izdelava vrat trajala več kot dva meseca, čeprav so rekli, da bo tri do štiri tedne. Do neke mere je bilo to najbrž zaradi našega izmišljevanja glede videza vrat, potlej je menda neko neumnost naredil steklar in so mu morali steklo poslati nazaj, malo je bil pa bržkone smotan tudi Dorjan. Zaradi dolgega čakanja na vrata sva morala odložiti preizkus zrakotesnosti, povzročilo je pa tudi nekaj drugih sitnosti. Ko so vrata končno vgradili, se je izkazalo, da vratne odprtine niso dovolj skrbno izmerili (niso upoštevali, da je na eni strani precej debel omet), tako da so vrata kak centimeter preširoka  in mora biti ena od špalet postrani. Pa tudi sama vrata niso izdelana zelo skrbno – denimo zatesnitev okrog stekla ni čisto gladka, pa izpod nalepljenega drevesa glede lepilo. Nič od tega ni prav strašno, a pusti malo slabega okusa.

Vgradnja RAL - za razliko od oken s predstisnjenim trakom
Vgradnja RAL – za razliko od oken s predstisnjenim trakom
Vrata, vgrajena v našo hišo (Slika je narejena s telefonom in moj novi HTC One M8 žal dela precej slabše od starega Samsunga Galaxy S2.)
Vrata, vgrajena v našo hišo (Slika je narejena s telefonom in moj novi HTC One M8 žal dela precej slabše od starega Samsunga Galaxy S2.)
Postrani špaleta (Trenutno je stvar sploh obupna, ker je bila najprej vgrajena keramična obroba, katere postavitve zidarji pri izdelavi špalete niso upoštevali, ampak to se bo popravilo.)
Postrani špaleta (Trenutno je stvar sploh obupna, ker je bila najprej vgrajena keramična obroba, katere postavitve zidarji pri izdelavi špalete niso upoštevali, ampak to se bo popravilo.)

Poglavje zase je pa čitalnik prstnih odtisov. Zadevščina ima navodila, za katera se zdi, da so v slovenščino prevedena z Google Translate. So pa navodila precej pomembna, saj je uporabniški vmesnik za vnos novih prstnih odtisov tako neroden, da sva prvi prstni odtis uspela vnesti šele po kakega pol ducata poizkusov. Za povrh je pa prepoznavanje prstnih odtisov precej stohastično (sploh mojih in sploh na sončen dan). Naprava za 300 EUR si česa takega nikakor ne bi smela privoščiti! Konec koncev so stroški golega čitalnika pod 10 EUR (to velja denimo za tistega, ki je vgrajen v iPhone in nikakor ni slab), dodatna elektronika, ohišje in napajalnik pa več kot nekaj 10 EUR tudi ne stanejo.  Sem pa na Ali Expressu našel čitalnik prstnih odtisov za 80 USD, ki nosi enako ime, kot je zapisano na navodilih našega, in je tudi na pogled enak – mislim, da to klavrnost našega nekoliko pojasni.

Pod črto sem z vrati še vedno zadovoljen in tudi na Dorjana bi se morda obrnil še enkrat, ne moram ga pa priporočiti brez zadržkov, pa čitalnik prstnih odtisov bi izbral boljši ali pa Jelko prepričal, da ga ne potrebujemo.

Nazaj s Sicilije

V sredo smo se vrnili s počitnic na Siciliji. Kot ponavadi sem o počitniškem dogajanju poročal po Twitterju, na kar bi bilo bolje bralce (vse tri ali kolikorkoli vas že je) opozoriti pred odhodom, a mi nekako ni uspelo. Tokrat me je precej zafrkavalo čivkanje prek SMSov – včasih so namreč čivki prihajali z nekajdnevno zamudo. Mogoče bom moral sprejeti, da je v današnjem svetu normalno, da je človek stalno priključen na internet, in čivkati na ta način – v Evropski uniji uporaba interneta na telefonu menda res ni več draga, izven nje se pa SMSi še vedno zdijo bolj varni.

Počitnice so bile fajn, kot je pač za počitnice v navadi, vrnitev pa malo manj. Gora službene e-pošte, ki jo je treba prežvečiti, je že dobro znana težava (v 14 dneh se je nabralo nekaj čez 400 primerkov), tokrat so se pa nad nas zgrnile še razne gradbene naloge in nadloge: o vhodnih vratih, ki bi jih morali vgraditi včeraj, ni ne duha in ne sluha; zidarji so zopet počili okensko polico in za povrh počeno kar vgradili; ponudnik kopalniške opreme ni uspel pripraviti svoje ponudbe in nič bolj uspešen ni bil fasader; treba je doreči senčila, nadstrešnico, svetila in še kaj; hišo je treba pripraviti na preizkus zrakotesnosti; najti je treba pleskarja; o pohištvu je tudi treba začeti malo bolj resno razmišljati … aaaa!

Od betona do betona

Najprej so bila tla v naši hiši zgolj betonska plošča. Nato je minilo par mesecev, zvrstili so se štirje izvajalci in zdaj so tla spet zgolj betonska plošča (sicer okrog 20 cm višja od prejšnje). Mogoče je to tisto, o čemer govorijo graditelji, ko pravijo, da se v kasnejših fazah gradnje porabi vedno več časa in denarja za vedno manj vidnega učinka.  No, pa si oglejmo, kaj se skriva v tistih 20 cm.

Najprej sem se jaz odpravil na lov na doze, ki so jih zidarji zametali, da sem pripravil teren za električarje. Tu se je takoj pokazala vrednost fotografij z merilnimi palicami, o katerih sem govoril v predprejšnjem zapisu. Skritih doz sem našel kak ducat. Nato so električarji po tleh potegnili manjkajoče cevi in po ceveh žice. Kot že povedano, je bilo sicer mišljeno, da bodo cevi za elektriko tekle zgolj po zidovih ter medetažni in mansardni plošči, a se to ni povsem posrečilo, saj je po izdelavi plošč prišlo do nekaj sprememb, pa ob vrtanju skozi plošči se je nekaj cevi prekinilo. Nato so prišli še mojstri za strojne napeljave, ki so napeljali cevi za prezračevanje.

Na tej točki sem se zavedel ene težave odvisnostne narave (glej prejšnji zapis): test zrakotesnosti je dobro narediti pred estrihom (o katerem bom spregovoril na koncu tegale zapisa), saj je morebitne špranje na dnu zidov tako dosti laže popraviti. Vendar je za ta test treba imeti vgrajena vhodna vrata. Načeloma gre tudi brez, a le če vratna odprtina ni večja od ponjave, s katero se pri testu prekrije – in pri nas je večja, saj bomo imeli poleg vrat še stransko steklo. Vhodna vrata bomo žal dobili šele konec meseca, tako da sva se z Jelko odločila, da z estrihom ne bova čakala, da se nam gradnja ne bo preveč zavlekla. Zato sem jaz en dan prebil ob zatesnjevanju morebitnih špranj na dnu zidov, ki mejijo na zunanjščino. Najprej sem mislil, da se bo to dalo storiti s purpeno. A purpena se lepo obnaša le, če jo brizgaš v kak omejen prostor, tu pa je šlo predvsem za zatesnjevanje okrog napeljav, ki iz zidu gledajo pri tleh, in stika med ometom in talno ploščo na mestih, kjer ni bil najlepši. Takih mest je bilo veliko – špranje sicer v veliki večini primerov niso segale skozi celotno debelino ometa do zidu, pa še tam, kjer so, se v glavnem niso nadaljevale s špranjami med opekami, a kateri so bili redki primeri, kjer so vendarle segale skozi celoten zid, pač nisem mogel vedeti. Tako sem vse zadelal s fasadnim lepilom. Z njim se je delalo kar lepo, le koliko je nevarno, da sčasoma razpoka, ne vem. Okrog cevi za elektriko, ki pri tleh prihajajo iz zidov, sem ponekod zatesnil s silikonskim kitom, ki je prožen in bi moral bolje prenašati morebitne premike cevi zaradi kasnejših del in toplotnih raztezkov. Se pa kit slabo oprijema ometa, tako da bi bilo nemara bolje, če bi bil vse zatesnil s fasadnim lepilom.

Eden izmed rezultatov mojih zatesnjevalnih operacij
Eden izmed rezultatov mojih zatesnjevalnih operacij

Za menoj so zidarji položili toplotno izolacijo – EPS s tlačno trdnostjo 100 kPa. To je korak, ki ga marsikateri graditelj naredi sam, saj ne zahteva posebne strokovnosti ampak le natančnost. A glede na to, da Eko sklad zahteva, da toplotnoizolativni ovoj (v katerega sodi tudi toplotna izolacija pod estrihom v pritličju) izdelajo kvalificirani izvajalci, in da cena EPSa skupaj s polaganjem, ki ga izvedejo zidarji, ni bistveno višja od cene EPSa, ki ga kupimo sami, smo to prepustili njim. EPS so položili v dveh plasteh, tako da so v spodnjo naredili utore za električne in vodovodne napeljave, zgornja pa je vse lepo prekrila. Cevi za prezračevanje so zaradi večje debeline (7,5 cm) segale skozi obe plasti in ker si nameravamo privoščiti poletno pohlajevanje prezračevalnega zraka, morajo  biti dobro obdane z izolacijo, da na njih ne bo prihajalo do kondenzacije. Zato smo bili z zidarji dogovorjeni, da jih bodo zalili z mešanico kroglic EPS in cementa. V resnici so jih potem kar zapurpenali, kar bi moralo biti tudi v redu (verjetno še bolj izolativno). V mansardi so izolacijo prekrili še s penasto folijo za dušenje udarnega zvoka Termosilent.

EPS po tleh, fotografiran z metrom kot dokazilo za Eko sklad
EPS po tleh, fotografiran z metrom kot dokazilo za Eko sklad

Zadnji korak pred estrihom je bilo polaganje talnega gretja. Tu so zopet nastopili mojstri za strojne napeljave, ki so ga položili na plošče s čepki, za katere se zataknejo cevi. Cevi talnega gretja se lahko tudi z nekakšnimi sponkami pritrjujejo naravnost na EPS ali pa s plastičnimi vezicami na aramturno mrežo, vendar nisem zapazil, da bi bil kak način boljši od drugega, tako da se  v izbiro izvajalcev nisem vtikal. Nekateri tudi priporočajo, da se pod plošče za talno gretje položi še folija, ki pri polaganju estriha preprečuje zatekanje cementnega mleka v spodnje plasti, a so strojni inštalaterji menili, da to ni potrebno, saj so stiki med ploščami tesni, estrih pa dovolj gost (da pa bi bilo to treba storiti pri samorazlivnem estrihu). Talno gretje so položili povsod razen pod mestoma, predvidenima za notranjo enoto toplotne črpalke in hladilnik, ter pod stopniščem (sploh tam, kjer se bo vijačilo v tla). Poleg tega so ga na dveh mestih, kjer bodo čisto zanesljivo omare, malo umaknili od zidu. Še ena posebnost je pod tušem: tam so EPS in talno gretje položili pod naklonom proti kanaleti, saj mora biti pod enakim naklonom položen tudi estrih, ki bi bil pri kanaleti sicer pretanek.

Talno gretje
Talno gretje
Talno gretje v kuhinji - H označuje mesto za hladilnik
Talno gretje v kuhinji – H označuje mesto za hladilnik
Talno gretje pod tušem
Talno gretje pod tušem

Pred nekaj dnevi so končno položili še estrih. To je betonska plošča, ki je zadnja stvar na tleh pred talno oblogo. Izraz smo brez dvoma dobil iz nemščine, kjer zadevščini rečejo estrich, izvirno pa naj bi izhajala iz grške besede ostrakon, ki pomeni glineno ploščico, kakršne so v antiki med drugim uporabljali za tlakovanje. Ker si dediščino starih Grkov lasti vsa Evropa, si bom tudi jaz drznil uporabiti besedo estrih, čeravno bi bilo lepše (a morda manj natančno) reči tlak.

Estrih je na voljo klasični in samorazlivni. Prvi je fin beton, ki se mu dodajo mikroarmirna vlakna, kadar se polaga na talno gretje, pa tudi plastifikator – snov, za katero se mi zdi, da olajša delo z betonom in morda poveča trdnost (prav natančno mi pa ni uspelo ugotoviti, kaj počne). Samorazlivni estrih je bolj redek, tako da se po prostoru razlije in na ta način tvori ravno površino. Poleg ravnosti je njegova odlika tudi to, da bolje objame cevi talnega gretja in da je lahko debel samo 2 cm, medtem ko je klasični navadno debel kakih 5 cm. A ker je samorazlivni estrih dramatično dražji od klasičnega, se zanj nismo odločili. Estrih se polaga strojno – pred hišo stoji nekakšen mešalnik, ki beton po cevi pošilja v hišo, tam pa ga mojstri razporejajo po prostoru in gladijo. Pred polaganjem se ob zidovih namesti penast trak, ki estrih loči od zidov. Glede na to, da je pod estrihom EPS, se tako doseže, da nima nikjer stika s konstrukcijo hiše, po katerem bi se lahko prenašal hrup – zaradi tega se mu reče tudi plavajoči estrih.

Pri nas smo estriharjem podjetja StanEstrih v pritličju nekoliko zapletli življenje s precej različno debelimi talnimi oblogami, ki so jim morali prilagajati debelino estriha. A mislim, da so se s to težavo kar dobro spopadli – kolikor sem videl, so večinoma višino zadeli na milimeter ali dva, le nekje so zgrešili za kake 0,5 cm, ampak navzdol, ker ne bo težko popraviti z izravnalno maso. Za naklon estriha pod tušem se mi tudi zdi, da so ga naredili v redu.

Vgradnja estriha
Vgradnja estriha
Mešalnik za estrih
Mešalnik za estrih
Končni izdelek
Končni izdelek
Estrih pod tušem
Estrih pod tušem

Odvisnost

Z Jelko bi se rada dogovorila za polaganje parketa. A pred tem je treba na ustrezen način zagnati talno gretje. Za to je kajpak treba vgraditi toplotno črpalko. Da lahko postavimo njeno notranjo enoto, je treba položiti ploščice v tehničnem prostoru. Da lahko postavimo njeno zunanjo enoto, je treba postaviti temelj in povezavo do notranje enote. To bomo delali, ko bomo parcelo razkopavali za temelje nadstrešnice in škarpo. Da lahko naredimo temelje za nadstrešnico, se moramo s tesarjem dogovoriti, kakšna nadstrešnica bo. Da lahko naredimo škarpo, potrebujemo privoljenje občine. Aaaa!

(Bi se pa dalo narediti krasen diagram teh odvisnosti.)

Ometavanje

Ko so vodovodarji in električarji končali z delom, je prišel čas za zidarje, da njihovo razkopavanje zidov skrijejo z ometi. Kajpak so tudi pri ometih na voljo razne možnosti. Najprej je treba izbrati ročne ali strojne omete. Kako točno se delajo ročni, pravzaprav ne vem, saj so jih strojni zaradi nižje cene in večje hitrosti povečini izrinili. Pri strojnih nek stroj meša maso za ometavanje in jo črpa v cev, zidar pa s to cevjo brizga po steni. Ko je stena obrizgana, jo še zgladijo in omet je nared. Pri ročnih je v navadi, da se na stene najprej nanese cementni obrizg, da se omet bolje prime. Nekateri isto priporočajo tudi pri strojnih, a ko so naši zidarji povedali, da bi to stalo dodatne 2-3 EUR/m2, nadzornik je pa zatrdil, da ni potrebno, sva se z Jelko odločila, da bomo shajali brez. So pa za boljši oprijem ometa z nekakšno emulzijo premazali betonske dele (predvsem strop).

Naslednje odločitev zadeva sestavo ometa, pri čemer imamo vsaj tri možnosti:

  • Najbolj običajen je apneno-mavčni omet, ki menda v redu uravnava vlago (sprejema, kadar je je v prostoru veliko, in oddaja, kadar je je malo) ter je poceni.
  • Za vlažne prostore se uporablja apneno-cementni omet, ki ne vpija toliko vlage in naj bi bil tudi nekoliko trši.
  • Srednja pot med gornjima dvema je pa mavčno-apneno-cementni omet, ki še vedno uravnava vlago, a ni tako mehak kot apneno-mavčni.

Na voljo so tudi druge možnosti – recimo glinen omet, vendar se bržkone ne dela strojno in je nasploh opazno dražji, bi pa naj bil pravi čudež uravnavanja vlage ter nasploh bistveno pripomogel k zdravemu življenju, blagostanju in sreči v ljubezni.

V kopalnicah imamo apneno-cementni omet, kot mora biti, v izbiro za ostale prostore se pa v trenutku šibkosti nisem mešal ter sem jo prepustil zidarjem in nadzorniku, tako da smo pristali pri apneno-mavčnem. Obljubim, da se bom poboljšal in bom v prihodnje bolj zatežen. Morda bi bil mavčno-apneno-cementni omet  boljši, vendar se nadejam, da mehkejšost apneno-mavčnega ne bo delala preveč težav, saj so nam na vseh vogalih (kjer najlaže pride do poškodb) vgradili aluminijaste vogalnike. Na stikih med ometom in okenskimi okviri so na okvire pritrdili plastične letvice, ki naj bi preprečile pokanje ometa na tistem mestu. Verjetno te letvice res nekoliko ublažijo razlike v reztezkih zaradi segrevanja in ohlajanja med obema materialoma, pa tudi videti so v redu.

Strop, premazan z ljubko rožnato emulzijo
Strop, premazan z ljubko rožnato emulzijo
Stroj za ometavanje
Stroj za ometavanje
Nanašanje ometa na steno
Nanašanje ometa na steno
Glajenje ometa
Glajenje ometa
Aluminijasti vogalniki in letvice pri oknih pred ometavanjem
Aluminijasti vogalniki in letvice pri oknih pred ometavanjem
Letvice pri oknih po ometavanju
Letvice pri oknih po ometavanju

Skupaj z ometom so nam vgradili tudi okenske police. Ker imamo veliko oken do tal, je notranjih polic malo, tako da sva si z Jelko dala nekoliko bolj proste roke pri izbiri – nisva se pretirano obremenjevala s trdnostjo in tudi na ceno nisva gledala tako zelo, kot bova morala pri zunanjih (ki jih bo precej več). Ugotovila sva, da imajo odlično ponudbo v bližnjem Marmorju Hotavlje (v njihovem skladišču se najde še precej več kot na razstavnem prostoru ali na spletu), edino počasni so – za izdelavo polic potrebujejo dva tedna, medtem ko jih kamnosek, ki so ga priporočili zidarji, naredi naslednji dan. Omislila sva si torej zelo čedne police, hudo trdne pa očitno res niso, saj so zidarji pri vgradnji uspeli razbiti kar dve – daljšo izmed njiju so sicer dali odrezati in jo uporabili namesto krajše, na drugo nadomestno pa še čakamo. Pa še enega kozla smo ustrelili pri policah: ker je v navadi in lepo, da se police levo in desno od okenske odprtine zajedajo v špaleto, in ker je ta pri nas obložena z XPS, ki ga ni težko izdolbsti, smo naročili pač ustrezno širše. Potlej smo se pa zavedli, da je v tem primeru treba na obeh koncih police prerezati RAL-trak, s katerim so vgrajena okna, kar utegne slabo vplivati na zrakotesnost in parozapornost. Zidarjem sem sicer naročil, naj ta mesta temeljito zatesnijo s silikonskim kitom, le upam pa lahko,  da so to naredili dobro. Bolj pametno bi gotovo bilo, da se nam police ne bi zajedale v špaleto.

Naša krasna okenska polica
Naša krasna okenska polica
... in njena žrtev - trak RAL
… in njena žrtev – trak RAL

Električni špageti

V nasprotju z vodovodno-kanalizacijskimi napeljavami električne nikakor niso enostavne. Prvi razlog je, da jih je precej več, drugi pa, da se je pri njih mogoče precej več izmišljevati – stranišči bomo denimo imeli v hiši dve, kar je določeno že s samo razporeditvijo prostorov, električnih in mrežnih vtičnic si pa lahko omislimo domala poljubno mnogo in težko je zdajle reči, kje je najbolj pametno, da so. Začetna točka je bil tudi tu projekt za izvedbo, ki vsa ga z Jelko večkrat dopolnila (mislim, da do točke, kjer bi naju projektantka električnih napeljav zasovražila, nismo prišli, smo pa gotovo naredili kak korak v to smer). Preden so v akcijo stopili električarji, sva naredila še nekaj popravkov, dokončno smo pa zadeve določili v živo z njihvim šefom. To je bil kar epski dogodek: z možakom smo kakih šest ur hodili po hiši in po stenah risali s sprejem, potem mu je pa spreja zmanjkalo in tudi zmrznjeni smo bili že prav pošteno, saj je bila takrat še zima. Sledila je še ena triurna seansa z novim sprejem v naslednjih dneh, da so bile vse stene dokončno porisane.

Potem so se stvari začele zares. Najprej so v stene izdolbli utore, kar je šlo precej hitro in se nama posledično ni zdelo najbolj poceni – okrog 1.000 EUR za celo hišo. Ta korak bi se najbrž dal izvesti bolj ekonomično, je pa res, da če bi najeli koga drugega, verjetno na podlagi oznak na stenah ne bi znal vsega narediti prav, če bi delal jaz sam, bi pa verjetno oznake prebral pravilno, a bi najprej moral najti čas in orodje, pa gotovo bi razbil več zidu, kot je treba. Sledila je vgradnja doz za vtičnice in stikala ter njihovo povezovanje s cevmi. Večina cevi gre od doz do stropa, kjer so povezane z že omenjenimi cevmi v betonskih ploščah, nekatere se pa spuščajo tudi do tal, kjer bodo povezane pod tlakom – slednje so posledica sprememb napeljav po izdelavi betonskih plošč ter nekaj prekinjenih cevi zaradi vrtanja skozi medetažno ploščo za vodovodno-ogrevalne napeljave in prestavljanja odprtine za potencialni dimnik. Na koncu so skozi tiste cevi, ki ne bodo šle pod tlaki, še potegnili žice. Večino dela je opravil en sam električar in moram reči, da ga kar občudujem – kljub zapletenosti napeljav je za vsako cev vedel, kam je speljana. Ko je bilo delo opravljeno, smo vse še temeljto poslikali, da ne bomo pri montaži prve stenske police prevrtali kake žice.

Kako se povežejo stikala in luči, električarji prav dobro vedo, tako da se mi s tem ni bilo treba beliti glave, bolj zahtevne so bile pa napeljave za krmiljenje ogrevanja, prezračevanja in žaluzij.  K temu sva z Jelko pripomogla z odločitvijo, da si želiva nekoliko pametno hišo. Omisliti si kaniva tole zadevščino, ki je plod domače pameti in za ne preveč grozno ceno zna krmiliti žaluzije in ogrevanje. Žaluzije krmili tako, da poleti soncu preprečujejo segrevaneje hiše (in pri tem vanjo vseeno spuščajo čim več svetlobe), pozimi pa mu pustijo, da jo ogreje do primerne temperature. Talnega gretja zaenkrat ne zna krmiliti, ker ga avtor Marko Jankovec nima, a se modul za ta namen razvija – predvidoma bo znal napovedati potrebe po ogrevanju za prihodnji dan in bo potem v talno gretje primerno vnaprej spustil primerno toplo vodo. No, tu je bilo potrebnega kar nekaj telefonarjenja  Jankovcu in drugim ljudem, povezanim z našim ogrevanjem in prezračevanjem, da sem ugotovil, kaj mora biti povezano s čim na kakšen način in to razložil električarjem. Ampak zdaj mislim, da imamo prej kako cev preveč kot premalo, tako da težav z napeljavami ne pričakujem.

Še ena zadevščina, ki mi je povzročila nekaj sivih las, je zrakotesnost. Načeloma se za zagotavljanje zrakotesnosti uporabljajo zrakotesne doze, ki imajo luknje, skozi katere gredo cevi (in po njih žice) v zid, prekrite z gumijastimi membranami. Pri tistih luknjah, skozi katere električar kako cev dejansko napelje, to membrano prereže, tako da objame cev. A po zagotovilih električarjev, da doze skrbno položijo v mavčno/cementno posteljico, ki itak ne prepušča zraka, smo se odločili, da zrakotesne doze niso potrebne – in zdaj, ko so doze vgrajene, se mi zdi, da je res tako. Seveda bo pa treba zatesniti tiste cevi, skozi katere žice vodijo iz hiše (denimo do motorjev za žaluzije), a pri tem zrakotesne doze itak ne bi pomagale.

Fotografiranje električnih napeljav z merilnima palicama, ki ju je poslikal podmladek (ki tule ugotavlja, da so cevi lahko tudi troblje)
Fotografiranje električnih napeljav z merilnima palicama, ki ju je poslikal podmladek (ki tule ugotavlja, da so cevi lahko tudi troblje)
Glavni električni špageti
Glavni električni špageti
Ožičen strop
Ožičen strop

Hišni vodovod

Čez zimo so dela v hiši tekla bolj počasi. Obiskali so nas vodovodarji in električarji, zidarji so pa počivali (se pa zdajle pripravljajo na ometavanje). Vodovodno-kanalizacijsko-ogrevalne napeljave so bile začuda zaenkrat dokaj enostavna reč (večina ogrevalnih nas sicer še čaka). Okvirne položaje napeljav je določil projekt za izvedbo in tu bistvenih sprememb ni bilo – edino Jelka si je izmislila še en možen kraj za pralni in sušilni stroj. Z vodovodarji se je bilo sicer treba dogovoriti za točna mesta priključkov, a k sreči sva se z Jelko na to pravočasno pripravila. Največ priključkov je kajpak v obeh kopalnicah, katerih načrtovanja sva se lotila s pomočjo Kopalnice-prodaja, ki nama  bodo ne le po dokaj sprejemljivih cenah prodali vso kopalniško opremo, ampak so nama tudi zrisali načrt napeljav z merami – o njih kanim še kaj napisati. V kuhinji so nama napeljave namestili po nasvetu enega izmed ponudnikov kuhinj, s katerimi sva do zdaj govorila, sumim pa, da bo tu potreben še kak popravek – z dokončnim načrtovanjem kuhinje se ukvarjava prav te dni, tako da bova z nekaj sreče natančen položaj priključkov uspela določiti, preden bo prepozno.

Pri vodovodni napeljavi je mogoče izbrati vrsto cevi, vendar si z njenim izbiranjem (v nasprotju s svojo navado) nisem preveč belil glave:

  • Alumplast je sestavljen iz več plasti polietilena in aluminija. Takšne cevi so lepo pregibajo in se z njimi enostavno dela. Naš vodovodar (ki je na dobrem glasu, tako da ni razloga za dvom vanj) jih uporablja in zatrjuje, da z njimi ni težav – edina šibka točka so spoji, a ob rednem menjavanju orodja za spajanje tudi ti zanesljivo držijo. Zaradi tega jih imamo tudi mi.
  • PPR je polipropilen, ki je trd in je zato delo z njim težavnejše. Spaja se z varjenjem, kar po besedeh nekaterih zagotavlja najbolj zanesljive spoje. Poleg tega je nekoliko bolj od alumplasta odporen ne mehanske poškodbe. To dvoje ga dela privlačnega, vendar ga naš vodovodar ne uporablja, tako da naju ni spravljal v prehude dileme (da bi zaradi materiala cevi najela drugega vodovodarja, ki bi utegnil biti slabši, se ni zdelo razumno).
  • Pocinkano železo je tradicionalen material, ki je odporen na visoke temperature in mehanske poškodbe (tako cev denimo teže po nesreči prevrtaš), nekateri pa pravijo, da je tudi trajnejši od prejšnjih dveh (a kaj več od mnenja to ni). Se pa v takšnih ceveh menda bolj nabira vodni kamen, pa tudi rja se pojavlja. Poleg tega se z njimi ne dela tako enostavno kot z alumplastom, tako da se dandanašnji ne uporabljajo več veliko.
  • Nerjaveče jeklo je najbolj trpežno in sploh krasno, vendar tudi daleč najdražje, tako da se uporablja le izjemoma.

Za napeljave je bilo treba v zidove izdolbsti utore, pri čemer smo trčili ob problem zrakotesnosti, ki je pri hišah s prezračevalnim sistemom – sploh takih, ki ciljajo na subvencijo Eko sklada – precej pomemben. Pri dolbenju utorov se namreč odprejo luknje iz notranjosti hiše v satovje zidakov, po katerem zrak nato lahko potuje gor ter dol in prej ali slej pride tudi ven. Utori z napeljavami se sicer prekrijejo z ometom, ki je zrakotesen, vendar nekateri vseeno priporočajo, da se pri zunanjih zidovih omečejo tudi sami utori pred vstavljanjem napeljav. Mislim, da je to v resnici potrebno le pri splakovalnikih za stranišča, električnih omaricah in podobnih zadevščinah, ki gledajo iz ometa na večji površini, a smo utore za vodovodno-kanalizacijsko-ogrevalne napeljave vseeno ometali, medtem ko kasneje onih za električne nismo.

Slaba slika vodovodno-kanalizacijskih napeljav v kopalnici
Slaba slika vodovodno-kanalizacijskih napeljav v kopalnici
Ometan utor za vodovodne napeljave
Ometan utor za vodovodne napeljave

Zbiranje deževnice in drugo razkopavanje okrog hiše

Eden izmed načinov, s katerim smo si pri gradnji odločili otežiti življenje, je zbiranje deževnice. Če se deževnica uporabi ne le za splakovanje stranišč in zalivanje, ampak tudi za umivanje, ima precej odlik: je mehka voda in je zato bolj od običajne prijazna do pralnih in pomivalnih strojev ter pip, menda dobro dene tudi koži, pa po kopalnici se ne nabira vodni kamen. Odlika je tudi to, da je zastonj, vendar je trenutno zbiranje deževnice ekonomsko težko upravičiti. V povprečju namreč štiričlanska slovenska družina porabi 14 m3 vode na mesec, kar stane okrog 9 EUR. V dobro izvedeno zbiranje deževnice je treba vložiti kakih 4.000 EUR, kar se torej povrne v 37 letih (če zanemarimo sicer ne ravno zanemarljive stroške menjave filtrov in drugega vzdrževanja). Seveda je možno, da se bo voda v prihodnje podražila – o grozečem pomanjkanju vode se dosti govori, smo pa ljudje vendarle okoljsko vedno bolj osveščeni, tako da se mogoče tudi ne bo podražila. No, kakorkoli že, mi deževnico bomo zbirali, čeprav za to morda ne moremo postreči s povsem zadovoljivimi razlogi.

Za zbiranje deževnice je kajpak potreben zbiralnik. Na izbiro so betonski in plastični – prvi so cenejši (po mojih podatkih za kakih 30 %), poleg tega pa se zdi manj verjetno, da bi v vodo izločali kake zdravju škodljive snovi, in tudi alge se menda v njih manj rade nabirajo. Druga dva argumenta sta sicer bolj vraževerje kot dejstvi, je pa že prvi dovolj za odločitev za betonskega. Betonski zbiralniki se dobijo vnaprej izdelani različnih velikosti – midva sva se odločila za Timsovega, velikega 9,8 m3. Ker potrebujemo vtok, malo globji od standardnega, so nam pri Timsu “vrat” zbiralnika brezplačno podaljšali in razširili za lažji dostop za čiščenje – face! Če se zbiralnik pokrije z litoželeznim pokrovom, se lahko vgradi tudi pod parkirišče, kar smo mi storili. Najprej so nam zidarji skopali primerno veliko luknjo, nakar je Tims zbiralnik pripeljal v štirih kosih s tovornjakom z dvigalom, vsak kos spustil v luknjo in ga zlepil s prejšnjim. Zadevščina je z dostavo in vgradnjo (a brez kopanja luknje) stala 1.793 EUR.

Zbiralnik je prispel in ga začenjajo razkladati.
Zbiralnik je prispel in ga začenjajo razkladati.
Spuščanje prvega kosa v luknjo
Spuščanje prvega kosa v luknjo
Lepljenje dveh kosov
Lepljenje dveh kosov
Celoten zbiralnik na mestu
Celoten zbiralnik na mestu

Glede na to, da bomo deževnico uporabljali tudi za umivanje, je treba poskrbeti za njeno čistočo. Prvi korak je čim bolj gladka streha, kar imamo. Sledijo primerni žlebovi – mi imamo barvane aluminijaste, kar je v redu (ne bi bili pa v redu denimo bakreni ali pocinkani, saj se iz njih v vodo izloča kovina). Naslednji korak je odstranjevanje grobih smeti pred zbiralnikom – listja, peska in podobnega. To je možno začeti z mrežicami na žlebovih, za kar se zaenkrat nismo odločili (je pa verjetno po potrebi mogoče dodati kasneje). Sledijo peskolovi na dnu vsakega navpičnega žleba. Peskolovi so tradicionalno betonski jaški z iztokom nekoliko nad dnom, tako da se smeti zadržijo v njih. Vendar v njih tudi zastaja voda, tako da so lahko gojišče za zlobne mikroorganizme, zato imamo mi plastične, v katerih voda ne zastaja, smeti pa se lovijo v mrežaste košarice, ki jih je preprosto očistiti. Peskolovom sledi srednje fin mehanski filter – mi smo izbrali 3P Volume filter VF1, ki je narejen tako, da skozenj večji del vode očiščen steče v zbiralnik, manjši del s smetmi pa proti ponikovalnici. Zaradi tega iz filtra smeti ni treba (prepogosto) odstranjevati. Prodajajo ga pri Mesecu, s katerim sodeluje naš vodovodar.  Občutek imam, da so pri Mesecu res strokovnjaki za zbiranje deževnice in da prodajajo kakovosto opremo, imajo pa visoke cene ter precej dobro mnenje o sebi in ne tako dobrega o drugih. Za prvim mehanskim filtrom bi lahko vodo spustili še skozi peščen/ogljen filter – to je zaporedje korit, napolnjenih z vedno bolj drobnim peskom in na koncu lahko tudi z ogljem. Ja pa tako zadevščino nekoliko sitno čistiti. Alternativa je preusmerjevalnik prvega priliva – to je priprava, ki po začetku dežja vodo nekaj časa preusmerja v ponikovalnico, ko je streha čista, jo pa začne spuščati v zbiralnik (po angleško se mu reče first flush diverter, kar bralcu, ki ga stvar zanima, utegne koristiti, saj v Sloveniji te priprave po moji vednosti ni mogoče dobiti). Preusmerjevalniki obstajajo vsaj dveh vrst – taki, ki preusmerijo izbrano količino vode, in taki, ki počakajo na dovolj močan tok. Težava prvih je, da pri šibkem dežju lahko vodo začno preusmerjati v zbiralnik, preden je streha sprana, težava drugih pa, da dež lahko ne pada dovolj močno. Po poročanju mojega vzornika Mateja, ki je izbral drugo vrsto, se sicer da primerno nastaviti, je pa to zoprno mokro opravilo. Zaradi tega mi preusmerjevalnika prvega priliva zaenkrat nimamo, smo pa v jašku pred zbiralnikom, kjer je nameščen mehanski filter, zanj pustili prostor (o katerega ustreznosti nisem popolnoma prepričan, saj so zidarji cev za umazano vodo postavili na nekoliko sumljivo mesto, a bi se to verjetno po potrebi dalo z zmernimi mukami popraviti).

3P Volume filter VF1 (Sliko sem sunil tule.)
3P Volume filter VF1 (Sliko sem sunil tule.)

V zbiralniku naredimo še dva koraka in pol za zagotavljanje čiste deževnice. Prvi korak je tako imenovan umirjen dotok: voda, ki teče v zbiralnik, ne pada prosto vanj, ampak teče po cevi, ki je na dnu zasukana navzgor, tako da ne razburka usedlin. Drugi je plavajoči odjem: voda, ki teče iz zbiralnika v hišo, se zajema skozi cev, pritrjeno na bojo, tako da je ustje cevi vedno malo pod gladino vode, kjer naj bi bila voda najbolj čista (smeti, gostejše od vode, se usedejo na dno, smeti, lažje od vode, pa plavajo na vrhu). Polovični korak je pa sifon, skozi katerega iz zbiralnika v ponikovalnico teče morebitna odvečna voda – omislili smo si namreč model 3P Uno, ki menda vodo zajema na tak način, da s površine posname posebej veliko smeti, a verjetno prav dramatične koristi od tega ni. Vse te reči bi nam z veseljem prodal Mesec, a nam je prvi dve Tims ponudil bistveno ceneje (plavajoči odjem recimo za okrog 20 EUR – kar je za eno bojo in kos cevi čisto dovolj – namesto Mesečevih 100 EUR), tako da smo ju vzeli tam.

Umirjeni dotok, plavajoči odjem in sifon (Slike sem skopiral iz Timsove in Mesečeve ponudbe.)
Umirjeni dotok, plavajoči odjem in sifon (Slike sem skopiral iz Timsove in Mesečeve ponudbe.)

Zadnji korak za zagotavljanje čiste deževnice je hišni filter. Tu pride v poštev mehanski filter zoper trdne delce, ogljeni filter zoper kemijske nečistoče in ultravijoličasta svetilka za pobijanje mikroorganizmov. Z Jelko sva izbrala Mesečev trojni filter. Sestavljen je iz treh standardnih posod, v kakršne se lahko vstavijo različni filtrirni vložki (ali pa se pustijo prazne, če se nam trije vložki ne zdijo potrebni). Privzeto so notri en pralni mehanski vložek, en finejši nepralni in en ogljeni . Pri Mesecu so si močno prizadevali prodati nama tudi ultravijoličasto svetilko, vendar to ceno dvigne za kakih 500 EUR, pa še vsako leto je treba zamenjati žarnico, kar stane okrog 80 EUR, tako da sva se ji zaenkrat odrekla. Že ostali vložki so potrebni občasne menjave, sploh ogljeni ni poceni, saj naj bi ga zamenjali dvakrat letno in vsakič plačali okrog 20 EUR (se pa verjetno najde tudi kak cenejši).

Če naj imamo res neoporečno deževnico, je treba paziti tudi na cevi, po katerih teče. Navadno se zunaj za deževnico uporabljajo cevi iz PVC (oranžne), vendar PVC menda ni najbolj zdravju prijazen, saj v vodo spušča vinilklorid, ki je rakotvoren (mislim sicer, da ta nevarnost ni zelo huda). Zaradi tega je bolje uporabiti cevi iz gostega polietilena (HDPE/PEHD) ali propilena. Kolikor sem uspel ugotoviti, se polietilenske cevi spajajo z varjenjem in so zato bolj nerodne za uporabo. Polipropilenske pa obstajajo v notranji (sive) in zunanji (menda zelene) različici. Prve so mehkejše in se pod zemljo lahko sploščijo, druge se pa težko dobijo in jih je treba posebej naročiti. To je treba storiti dovolj vnaprej, pa tudi vedeti je treba, kaj točno bomo potrebovali. Ker se nam ne eno in ne drugo ni najbolje posrečilo, smo uporabili notranje polietilenske cevi, ki so jih zidarji obbetoniral.

Vodo iz zbiralnika je kajpak treba spraviti v hišo, za kar je potrebna črpalka. Na voljo so vsaj tri vrste:

  • Hidropak je črpalka, ki se namesti v hišo. Ko se kje odpre pipa in v cevi od hidropaka do nje pade tlak, črpalka začne črpati vodo iz zbiralnika.
  • Hidrofor se prav tako namesti v hišo. Poleg črpalke vsebuje še raztezno posodo, kamor narčpa vodo in od koder jo potem pošilja v pipe. Njegova prednost je, da manjkrat vklopi črpalko, ki zato traja dlje in povzroča manj hrupa, slabost pa, da je dražji.
  • Potopna črpalka se namesti v zbiralnik. Njena slabost je menda, da včasih ne zazna pravilno padca tlaka zaradi odprte pipe in ne začno pravočasno črpati. Njena prednost pa je, da v hiši ne povzroča hrupa in ne zaseda prostora.

Ker ima Jelka razne zamisli o uporabi tehničnega prostora, kjer bi bil nameščen hidrofor ali hidropak, sva sklenila, da je črpalko najbolje imeti zunaj in torej uporabiti potopno. Tudi to sva vzela pri Timsu – Divertron X 1200, ki se šteje za precej dobro in je stala razumnih 393 EUR. Ker vode v zbiralniku utegne zmanjkati, je treba urediti tudi preklop med vodo iz njega in iz vodovoda. Pri tem je treba izključiti možnost, da bi voda iz zbiralnika zašla v vodovod, zato to ni povsem enostavno. Lahko se kajpak uredi s fizičnim preklapljanjem cevi, a je to nekoliko nerodno. Projektant je predlagal cevni ločilnik, ki omogoča preklop z obratom ročice in naj bi predpisom glede preprečevanja dostopa vode iz zbiralnika do vodovoda zadoščal. Pri Mesecu so sicer dejali, da samo skoraj zadošča in da bi bilo treba nekaj bolj kompleksnega, a sem se odločil, da ne bomo komplicirali in bomo raje verjeli projektantu (tudi če nima prav, kake škode ni pričakovati).

Napeljave za deževnico in vodovod pa niso vse, kar je treba spraviti pod zemljo okrog hiše. Poleg njih potrebujemo še drenažo, kanalizacijo, elektriko iz omrežja do hiše ter iz hiše do nadstrešnice in črpalke v zbiralniku deževnice, telekomunikacijski vod ter povezave do zunanje enote toplotne črpalke. V popolnem svetu bi vse te reči natančno načrtoval projektant, zidarji in drugi bi jih pa potem točno po načrtu vgradili. A ker živimo v nepopolnem svetu, projektant ni načrtoval vsega, pa še tisto, kar je, se je med gradnjo nekoliko spremenilo. Zato sem nov načrt narisal sam, vendar ne vsebuje točnih mer, saj imam za takega premalo znanja in podatkov. Zidarji so se tako znašli pred problemom, s katerega kompleksnostjo so se spopadli tako, da so napeljave vgrajevali po korakih: najprej drenažo, nato napeljave za deževnico in vodovod, na koncu kanalizacijo, del elektrike in telekomunikacijski vod nekje vmes, preostanek pa še čaka. To kajpak pomeni večkratno razkopavanje, kar ni najbolj ekonomično, ampak bolje organizirati se nam spričo že omenjene nepopolnosti sveta (ki med gradnjo pride posebej močno do izraza) žal pa ni uspelo. Mislim, da bo sicer končni rezultat čisto v redu. Pri tem, kar je bilo narejenega do zdaj, me še najbolj moti, da pred ponikovalnico nimamo peskolova, ampak navaden zbirni jašek – zidarji namreč jaška niso naredili globjega od vtoka in iztoka. Tako obstaja nevarnost, da se nam zasvinja ponikovalnica, ki bo imela pokrov zasut in je ne bo lahko čistiti. Je pa verjetno ta nevarnost majhna.

Moj načrt napeljav okrog hiše
Moj načrt napeljav okrog hiše
Jaški za napeljave - nekatere bomo zasuli, nekateri pa bodo krasili okolico hiše
Jaški za napeljave – nekatere bomo zasuli, nekateri pa bodo krasili okolico hiše