Manjkajoči zapisi o gradnji, drugič

Tale zapis obravnava še zadnji preostanek gradbenih tem. Sicer ne morem reči, da smo z gradnjo (v širšem smislu) čisto zaključili, saj nam nad glavo visi še kar nekaj malenkosti in ena malo bolj resna stvar – tlakovanje dvorišča – a tisto, kar se je že zgodilo, je zdaj popisano.

Luči. Z Jelko sva si želela dobro osvetljeno hišo in najprej sva si zamislila, da bova to dosegla z gosto posejanimi vgradnimi lučmi. Take luči so nevpadljive ter posledično ne zahtevajo imenitnega (in dragega) oblikovanja, prostore pa osvetlijo lepo enakomerno. Če ima človek spuščen strop, je ustrezne luči najti in vgraditi najmanjši problem, če ima betonskega, se je pa žal izkazalo, da ne. Obrnil sem se na več prodajalcev svetil in večina je rekla, naj si pomagamo s splošnonamenskimi dozami za beton ali pa naj izdelamo kalupe iz stiropora, ki jih po vlivanju stropnih plošč izpraskamo. Problem pa je, da so vgradne luči narejene za vgradnjo v mavčne plošče, tako da ni bilo jasno, kako jih vgraditi v te doze/luknje. Le en prodajalec je ponudil namensko rešitev, ki pa je bila žal čisto predraga. Poleg tega se je kasneje izkazalo, da je postavljanje zadev na prava mesta v stropnih ploščah večji problem, kot bi človek pričakoval, tako da bi se bile doze/luknje zlahka znašle na napačnem mestu, kar bi bilo težko poporaviti. Na koncu smo si tako omislili nadgradne luči, ki so malo bolj vpadljive, a čisto v redu. Naročil sem jih na eBayu, kjer je bila cena okrog 10 EUR/kos namesto 20 EUR/kos, po kolikor so jih takrat ponujale naše trgovine, in zaenkrat delujejo dobro. Preveč priporočiti ne morem edino zatemnljivih, saj ima pri naših primerkih svetloba rahlo zelenkast odtenek, pa nagnjene so k utripanju, kadar so zatemnjene. Po veliko razbijanja glave sva z Jelko izbrala luči LED z močjo 12 W, razporejene v mrežo z razmakom približno 1,5 m, kar se je izkazalo za dobro.

Glavni prostori so bili tako osvetljeni, za ostale pa smo poiskali drugačne rešitve. Luči so zelo preproste naprave, ki bi zato morale biti poceni, a z Jelko sva hitro ugotovila, da so razlike v cenah ogromne: navadne – ponavadi nevznemirljivo oblikovane – so res poceni, za dobro oblikovanje (in nekoliko bolj solidno izdelavo) se plača pa veliko. A ugotovila sva tudi, da imajo na AliExpressu precej bogato ponudbo lepo oblikovanih luči po zmernih cenah.  Tako sva tam naročila dve: eno rožaste oblike za eno od otroških sob in eno iz več kosov, ki se lahko poljubno sestavljajo, za najino spalnico. Žal se je to izkazalo za slabo odločitev. Najprej je dostava hudo kasnila, kar je bilo sicer sitno, a ne prav usodno. Nato je ona rožasta prispela grdo obtolčena, za kar prodajalec ni hotel priznati krivde, AliExpress pa je odločil, da mora vrniti pol kupnine. Tako je bil najin strošek ostala polovica kupnine, davek, carina in pristojbina carinske pošte, luč pa je romala v smeti. Ona sestavljiva je bila sprva v redu, a v treh letih od vgradnje se je pokazalo, da sva imela srečo, da sva kupila štiri kose, vgradili smo pa tri (štirje bi svetili preveč), saj sem iz četrtega pobral skoraj vse komponente za zamenjavo pokvarjenih v vgrajenih. Bes lopi Kitajce!

Zadnji luči, ki si zaslužita omembo, sta bralni ob postelji. Električna priključka zanji smo postavili na mesti, ki sta se nama z Jelko zdeli razumni, vendar se je izkazalo, da je luč z dovolj dolgim vratom, ki bi sprejemljivo svetila, domala nemogoče najti – vse so imele bodisi prekratek vrat, bodisi moč borih 1-3 W. Po dveh neuspešnih poizkusih (enega še vedno prodajam na Bolhi) sva se na koncu odločila za stensko izvedbo luči Artemide Tolomeo, ki je menda dokaj legendarna (ima celo svoj članek na Wikipediji), vendar je vsaka stala okrog 200 EUR, kar je več od katerekoli druge luči v hiši (in se je sploh zdelo veliko ob izpraznjenih denarnicah na koncu gradnje).

Pohištvo. Večino pohištva sva z Jelko naročila pri mizarjih. Za kuhinjo (o kateri sem že pisal) ter zraven spadajoči jedilnico in dnevno sobo sva izbrala Zupanca, ki se je izkazal za v redu.  Nekaj pohištva nam je izdelal sorodnik, ki je žal potrdil modrost, da naročanje del pri žlahti ni pametno – pohištvo sicer ima nekaj svetlih točk, žal pa ni vse tako, kot sva ga naročila, ni vse stalo toliko, za kolikor smo se zmenili, in predvsem ni bilo dobavljeno ob dogovorjenem času. Tretji mizar, s katerim smo imeli opraviti, je Arhar, ki morda ne more ponuditi čisto vsega, kar ponudijo večji mizarji, je pa zelo skrben in se bova nanj gotovo obrnila tudi v prihodnje – med na začetku omenjenimi malenkostmi, ki jih je treba še narediti, je namreč tudi nekaj pohištvenih. Pohištvo otroških sob je Alplesov Planet, ki je ličen, pri Alplesu so pa tudi v redu svetovali in se izkazali za razumno prilagodljive. Manj všeč nam je bil njihov monter, ki ni ravno prekipeval od skrbnosti in nam je med drugim obtolkel stopnišče. Poleg tega se je izkazalo, da se barva na nekaterih mestih zlahka odrgne, da nasploh pohištvo ni preveč čvrsto in da so naknadno vgrajeni blažilniki za predale zanič, tako da sem nekatere že odstranil, saj so zapiranje ovirali namesto da bi pri njem pomagali. Skratka, planeta ne morem priporočiti.

Pohištvo je zadeva, ki se da lepo pokazati na fotografijah, a glede na to, da so po treh letih življenja v hiši prostori polni osebnih predmetov, bom priobčil samo eno staro fotko postelje. Izdelal jo je prej omenjeni sorodnik po moji skici in je kar posrečena, edino vzglavje bi moralo biti bolj preprosto – brez onih okvirov.

Stroški. Stroške sem preračunal na kvadratni meter hiše in so zelo blizu klasičnih 1.000 EUR/m2. Mi je pa prijatelj, ki se gradnje loteva letos, povedal, da so cene zdaj opazno višje, tako da je tele v tabeli treba jemati z malo rezerve.

Kategorija Strošek/m2 (EUR)
Izkop in zidava 406,56
Streha 104,16
Strojne napeljave izven kurilnice 95,98
Toplotna črpalka in kurilnica 70,81
Električne napeljave 84,37
Okna 55,40
Vhodna vrata 13,68
Žaluzije 30,83
Nekeramične talne obloge 45,00
Keramika 23,62
Pleskanje 13,87
Notranja vrata 16,05
Kopalniška oprema 11,70
Zunanje napeljave vključno z zbiralnikom deževnice 44,45
Drugo 5,96
Skupaj 1022,43

Manjkajoči zapisi o gradnji, prvič

Ko smo gradili hišo, sem o tem veliko poročal v blogu. Po eni strani je bilo tako zato, ker se je naše življenje v precejšnji meri vrtelo okrog tega početja, po drugi strani pa zato, ker sem na spletu o gradnji našel kup koristnih informacij  in sem želel svoje ugotovitve s svetom deliti tudi sam. Potlej smo hišo zgradili, gradnje smo bili siti in tudi navdušenje nad pisanjem o njej je usahnilo. In ker sem bil v času gradnje kljub dokaj pridnemu pisanju nenehno v zaostanku, je kar nekaj zapisov ostalo nenapisanih. Ker pa nedokončanih opravil ne maram, bom zdajle – skoraj tri leta po vselitvi – na kratko obdelal teme, ki so do zdaj manjkale.

PHPP. Kronološko prva stvar, ki se je pri gradnji zgodila, pa je nisem popisal, zadeva načrtovanje hiše: izračun energetske učinkovitosti z orodjem PHPP. To je program – pravzaprav Excelova preglednica – ki so jo naredili v nemškem Passivhaus Institutu in izračuna, koliko kWh/m2 stavbe bo potrebnih za ogrevanje. Če je ta številka pod 15, se hiša šteje za pasivno in je upravičena do subvencije Eko sklada (vsaj v naših časih je bilo tako in mislim, da je še vedno). Načeloma ta izračun naredi projektant pri pripravi projekta za izvedbo, najdejo se pa tudi ljudje, ki se ukvarjajo prav s tem. Glede na to, da izračun ni sam sebi namen, temveč se z njegovo pomočjo določi, kakšna točno naj bi hiša bila (predvsem vpliva na izolacijo, okna in prezračevalni sistem), bi rekel, da je bolj smiselno, da ga naredi projektant. A ker sem želel marsikaj raziskati, preden smo prišli do načrta za izvedbo, sem se izračuna lotil kar lastnoročno in ga je projektant samo dopolnil. Tudi laik, ki se o gradnji primerno poduči, namreč lahko izračun PHPP več ali manj v celoti naredi sam, kar se je meni zdelo dokaj zanimivo početje, ki ga graditeljem priporočam. Sicer je v ta namen treba program kupiti  – malo sem pogoljufal in si omislil študentsko različico za dobrih 100 EUR – vendar nam je projektant za izračun PHPP potlej znižal ceno, tako da izgube nismo imeli. No, program sam se dobi tudi zastonj – konec koncev ga ima marsikateri graditelj, saj gre – kot rečeno – za Excelovo preglednico, ki jo mora v elektronski obliki predložiti Eko skladu, a plačati je treba za navodila, brez katerih ga je domala nemogoče uporabiti.

Pametna hiša. Glede na to, da se poklicno ukvarjam s pametno tehnologijo, bi bilo naravno, da bi je nekaj želel vnesti tudi v svojo hišo. A domišljam si, da sem moder človek, in v skladu s tem smo bili s pametjo pri hiši zmerni. Vsaka tehnološka zadevščina pri hiši je namreč dokaj draga, poleg tega pa se nekoč utegne pokvariti, kar je dosti bolj zoprno kot denimo pri zabavni elektroniki, saj je reči, ki so v hišo vgrajene, precej teže zamenjati. Poleg tege tipične pametnohišne zadeve, kot so luči in druge naprave, ki se prižigajo in ugašajo samodejno, niso posebej koristne. Eno pametno reč smo si pa vendar privoščili: žaluzije. V pasivni hiši je namreč lahko poletno pregrevanje precejšen problem, zato je koristno, da se okna samodejno zasenčijo, kadar jih obsije sonce. Do podobne ugotovitve je ob gradnji lastne hiše prišel Marko Jankovec s Fakultete za elektrotehniko, ki si je izdelal sistem za pametno krmiljenje žaluzij (in ogrevanja). Ta žaluzije spušča in dviga glede na čas in glede na osončenost, ki jo ugotavlja s senzorjem, pa še kaj drugega finega počne. Ker bi tak sistem prišel prav še komu, ga je Marko prek podjetje Multilux ponudil naprodaj, in ker ni bil predrag in ker smo želeli podpreti domačo pamet, smo ga kupili. Imel je nekaj porodnih težav, krmiljenje s pomočjo senzorja osončenja pa še vedno deluje nekoliko nepredvidljivo, tako da ga na uporabljamo, a v glavnem nam dobro služi. Lani je bil sicer položaj videti precej želosten: dve žaluziji se nista več pustili krmiliti, podjetje Multilux pa je zaprlo vrata. A Marko se je izkazal in nam zamenjal pokvarjeni krmilnik – slava mu! – tako da sistem zdaj spet deluje. Ob bridki smrti Multiluxa se pokazala še ena odlika sistema: ni odvisen od oblaka, saj je njegova pamet doma na krmilniku v naši hiši (poganja ga Raspberry Pi), ki streže tudi spletno stran z uporabniškim vmesnikom.

Barve. Neredki ljudje trdijo, da so izrazite barve problematične, da se jih človek naveliča in podobno, kar se meni zdi larifari – hišo bi si z veseljem dal pobarvati na kak zanimiv način. Je bila pa na tem področju Jelka manj pogumna, kake res dobre in drzne ideje itak nisva imela, pa še občina zahteva umirjene barve, tako da smo hišo pobarvali nevznemirljivo (sliko končnega rezultata sem priobčil tule). Pri ponudniku fasad sva z Jelko izbrala všečne barve, nakar je ta hišo fotografiral in ji digitalno nadel nekaj različno pobarvanih fasad, kar se mi je zdelo dokaj posrečeno. Fasada ima kajpak tudi tehnične lastnosti, s katerimi smo se pa začuda dokaj malo ukvarjali in smo vzeli kar tako, kakršna je bila pri našem zidarju “privzata”. Razloga za to sta bila, da so si (običajne) fasade tehnično precej podobne in da smo bili gradnje že malo siti. Poleg zunanjosti je bilo treba pobarvati tudi notranjost. Glavni prostor je imel kar barvito opremo, tako smo stene povečini pustili bele, ostale prostore smo pa vsakega odeli v svojo barvo, kar se mi zdi fino. Je pa treba priznati, da ima bela to odliko, da je madeže enostavno prepleskati, pri nebelih je pa treba zadeti pravo barvo, kar ni tako lahko. Tudi notranje stenske barve imajo tehnične lastnosti, sem pa že malo pozabil, kaj točno in zakaj smo uporabili kje. V kopalnicah in predsobi vsekakor lateksaste barve, ki se lahko obrišejo z vlažno krpo (če človek ni preveč grob), kar je koristno. Omet pod temi barvami mora biti gladak – pokitan – medtem ko smo si v drugih prostorih strošek kitanja prihranili. Posrečena pogruntavščina je domflok – precej trdoživ brezbarven premaz za čez osnovno barvo, ki smo ga uporabili nad umivalnikoma v kopalnicah in v kuhinji. Predvsem v slednji se je dobro izkazal, saj prenese tudi bolj intenzivno čiščenje.

Nekaj kanim napisati še o lučeh, pohištvu in stroških, ampak to pride na vrsto naslednjič.

Znanstveno kupovanje avta

V novo leto sem zakoračil slabo: 3. januarja, ko so bili pametni ljudje še doma, sem šel v službo in na poti domov se je vame nekdo zaletel z avtom. Moj avto je ob tem potisnilo v tretjega, ki je stal pred mano, tako da je bil obtolčen spredaj in zadaj. V nesreči ni bil nihče poškodovan, je pa na mojem avtu škode gotovo več, kot je pri svojih častitljivih skoraj 12 letih vreden, tako da je bilo treba kupiti novega.

Ker je častitljivo star tudi moj blog, sem o kupovanju starega avta, ko je bil še nov, že pisal. Takrat sem začel s pregledom podatkov o zanesljivosti in tudi tokrat sem ravnal podobno. Uporabil sem dva vira: reliability index, ki ga računa Warranty Direct, britanska zavarovalnica, ki avte zavaruje za okvare po izteku garancijskega roka, in ADACovo statistiko o pomoči na cesti. Po reliability indexu je toyota auris – moj stari avto – na 46. mestu. Z njo resnejših težav nisem imel, kako manjšo pa vendarle, tako da si manj zanesljivega avta nisem želel. Glede na to, da indeks upošteva tudi ceno popravil, je večina avtov na prvih 45 mestih majhnih. Primerno veliki so tile (po vrstnem redu):

  1. mitsubishi lancer,
  2. honda insight,
  3. ford focus,
  4. honda civic,
  5. toyota prius,
  6. nissan almera,
  7. hyundai i30,
  8. kia ceed,
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira,
  10. toyota corolla,
  11. renault scenic,
  12. toyota auris.

Nato sem si ogledal, kaj ima o teh avtih povedati ADAC. Žal o mnogih ne dosti, zato je bilo potrebnega nekaj ugibanja:

  1. mitsubishi lancer – manjka, a imajo ostali mitsubishiji zelo dobro statistiko, tako da sem ga štel za OK;
  2. honda insight – manjka, a ima honda jazz zelo dobro statistiko in tudi sicer ima splet o hondah dobro mnenje, tako je OK;
  3. ford focus – slab;
  4. honda civic – manjka, a kot rečeno, so honde OK;
  5. toyota prius – manjka, a imajo ostale toyote dobre statistike in tudi sicer prius velja za zanesljivega, tako da je OK;
  6. nissan almera – manjka, ostala nissana imata zmerno dobre statistike, poleg tega pa se almera v Sloveniji po vsem videzu že dolgo ne prodaja (zadnja, ki sem jo našel naprodaj, je iz leta 2006), tako da sem jo izločil;
  7. hyundai i30 – slab;
  8. kia ceed – slab;
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira – slab;
  10. toyota corolla – manjka, ker jo je v letih, ki jo zajema statistika (in so zanimiva zame), nadomeščal auris;
  11. renault scenic – slab;
  12. toyota auris – dober.

Kot kandidati so toraj ostali mitsubishi lancer, honda civic in toyota auris. Ostala sta tudi hibrida honda insight in toyota prius, vendar sta očitno tako dobra, da se od njiju lastniki neradi ločijo, zato je rabljenih naprodaj malo ter imajo vsi veliko prevoženih kilometrov in so dokaj stari. Kupoval sem namreč rabljen avto, saj za novega nisem imel denarja, pa ponavadi pri novem tudi nekaj mesecev traja, da ga človek dobi, biti toliko časa brez avta mi pa ni dišalo.

Ko sem se lotil kupovanja, je bilo na Avto.net naprodaj 13 ustreznih avtov, ki niso imeli prevoženih preveč kilometrov in niso bili prestari ali predragi: en lancer, štirje civici in osem aurisov. Tako se je bilo treba nekako odločiti, kateri je najbolj vreden nakupa. Kot pravi naslov tegale zapisa in kot mojemu poklicu pritiče, sem se naloge lotil dokaj znanstveno – izdelal sem model za vrednotenje avtov. Najprej je bilo treba modelirati padanje vrednosti avta z leti. Izhajal sem iz predpostavke, da je življenjska doba avta 20 let in da po tem času ohrani 3 % vrednosti. Po občutku bi rekel, da je v prvem petletju avto brezhiben in se njegova vrednost zmanjšuje le zato, ker mu ostaja vedno manj življenjske dobe. V drugem petletju je že malo star in ga lahko doleti kaka težavica, tako da je njegova vrednost (brez upoštevanja krajše preostale življenjske dobe) 90 % vrednosti novega. V tretjem in četrtem petletju pa postane zastarel in so z njim težave, tako da je njegova vrednost 70 % oziroma 50 % vrednosti novega. Upoštevaje te odstotke avto v prvem petletju izgubi 31 % vrednosti, v drugem 28 %, v tretjem 22 % in v četrtem 16 %.

Trg se z mojimi občutki glede padanja vrednosti avta ne strinja in jim ceno z leti niža precej bolj strmo. Kolikor sem po spletu našel izračunov amortizacije avtov, so eksponentni: vsako leto avtu vrednost pade za nek odstotek. Če naj po 20 letih ostane 3 % vrednosti, mora biti letni padec vrednosti 13,6 %. A tudi s tem se trg ne strinja – zdi se mu prestrmo. S cenami onih 13 avtov, ki sem jih opazoval, se precej dobro sklada model, ki vključuje 25 % mojega skoraj linearnega in 75 % eksponentnega. Vendar posnemanje trga ni bil moj cilj – želel sem namreč najti avto z ugodno ceno, kar pomeni, da ima vrednost po mojem občutku višjo od cene na trgu. A ker tržne cene vendarle ne gre čisto zanemariti – konec koncev bi avto lahko želel prodati pred iztekom življenjske dobe – sem na koncu za vrednotenje avtov izbral 75 % mojega skoraj linearnega modela in 25 % eksponentnega.

Naslednji problem, ki ga je bilo treba rešiti, je, da so glavni dejavnik cene poleg starosti prevoženi kilometri. Po podatkih statističnega urada Slovenci s srednjevelikimi avti na leto prevozimo okrog 18.000 km, kar se zelo dobro ujema z mojimi lastnimi prevoženimi kilometri. Tako sem izračunal starost glede na prevožene kilometre preprosto kot število prevoženih kilometrov, deljeno z 18.000 km/leto. Starost avta za potrebe vrednotenja je bila potlej povprečje dejanske starosti in starosti glede na prevožene kilometre.

Preden sem lahko uporabil model za padanje avta cene z leti, sem moral določiti ceno novega avta. Ena možnost je uporabiti tržno ceno, ki jo je kupec dejansko moral plačati. A če se ta cena ne sklada z mojim mnenjem o vrednosti avta, to ni smotrno – konec koncev v primeru, da bi kupoval nov avto, ne bi plačal veliko denarja za takega, ki mi ne bi bil všeč. Tako sem si izmislil še cene, kakršne bi bil sam pripravljen plačati za nove avte. Te so predvsem odsevale dejstvo, da je bil edini praktičen problem mojega starega avta premajhen prtljažnik, v katerega je bilo težko spraviti vso prtljago, kadar smo šli na počitnice, in da bi bil torej pripravljen več plačati za avte z večjimi prtljažniki (hondo civic in toyoto auris karavan). Kot končno ceno novega avta sem uporabil 75 % moje cene in 25 % tržne.

Na vrednost avta kajpak bistveno vplivajo pričakovani stroški, ki jih bom z njim imel. Ti vključujejo cestnino in zavarovanje (ki bi pri vseh morala stati podobno in ju nisem upošteval – cestnino bi sicer lahko, izračunati strošek zavarovanja je pa težje), vzdrževanje (ki ga tudi ni lahko izračunati in zaradi izbire zelo zanesljivih avtov ne bi smelo biti predrago, tako da ga zopet nisem upošteval) ter gorivo. Slednje je glavni strošek in ga ni tako težko izračunati, zato sem ga upošteval. Problem je, da uradnim podatkom o porabi goriva ne gre povsem zaupati. Britanci so zbrali kopico podatkov o porabi iz resničnega življenja, tako da sem za porabo vzel pesimistično oceno, ki se je kar dobro skladala z mojim občutkom o dejanski: maksimum uradne in britanske iz resničnega življenja. Ob predpostavki, da si bom avto lastil, dokler ne bo star 15 let, je predvideni strošek goriva za mitsubishija lancerja in hondo civic dobrih 4.000 EUR višji kot za hibridno toyoto auris, bencinski auris je pa nekje vmes.

Na koncu sem naredil še nekaj popravkov vrednosti. Predvsem sem hibridnim avtom vrednost zmanjšal zaradi nevarnosti, da jim bo treba zamenjati baterijo. Po podatkih na spletu naj bi menjava stala okrog 2.000 EUR, z neoriginalno baterijo pa pol tega. Če vzamemo povprečje in predpostavimo, da je verjetnost za menjavo 50 %, to nanese odbitek 750 EUR. Dva avta sta se prodajala s kompletom poletnih in zimskih gum, zaradi česar sem vrednost zvišal za 200 EUR, eden je imel pa drage 17-colske gume, zaradi česar sem jo znižal za 200 EUR. Pa edinemu, ki ni bil dolgočasne bele ali sive barve, sem zaradi tega dodal 200 EUR. Sicer so imeli vsi zadovoljivo opremo, tako da je pri vrednotenju nisem upošteval.

Na koncu se je izkazalo, da so honde civic čisto predrage – predvsem zaradi višje porabe goriva, ki je trg očitno ne upošteva kaj dosti. Iz istega razloga je bil predrag tudi mitsubishi lancer, čeprav je bil absolutno najcenejši. Ostale so bencinske in hibridne toyote auris (zaradi nevarnosti predpisov zoper dizelske motorje takega nisem hotel). Tri so imele skoraj enako ocenjeno vrednost in med njimi sem izbral absolutno najcenejšo. Tako sem kupil hibridno toyoto auris karavan.

Po prvih izkušnjah z avtom lahko rečem, da je dovolj prostoren in se vozi prijetno (čeprav se hibridni pogon obnaša malo hecno). Pogon je mehansko dokaj preprost a zelo domišljen – tako, da moram priznati, da v celoti njegovega delovanja niti ne razumem, mi je pa všeč. Najboljša razlaga, ki sem jo našel, je tole. Trenutna poraba goriva – čeprav ugodnih 5.3 l / 100 km – je žal za skoraj liter višja od one pesimistične, ki sem jo uporabil za vrednotenje (seveda bi se pa isto lahko izkazalo tudi pri drugih avtih). Bomo videli, kaj bo po koncu zime, ko bi se morala nekoliko znižati. Avto ima tudi nekaj sitnih muh – recimo redno se pritožuje nad nepripetostjo potnikov na zadnjih sedežih, čeprav teh potnikov ni. Verjetno sta razlog otroška sedeža, vseeno bom pa bržkone na servisu prosil, da ta alarm izklopijo. A zaenkrat sem z avtom kar zadovoljen in upam, da bo tako tudi ostalo. Tudi zato, ker bo tak izid potrdil ustreznost načina izbire, s katerim se tule postavljam.

Dobrodelnost 2019

Pred časom sem že pisal, da konec leta ponavadi prispevam kak evro za dobrodelne namene. Priznati moram, da so ti prispevki precej skromni, saj potrebe in želje naše družine trenutno presegajo naše finančne zmožnosti, tako da smo povsem sposobni ves denar porabiti zase, kar kot sebični faloti brez prehude slabe vesti pretežno počnemo. A tudi skromen prispevek nekaj zaleže – sploh če bi ga napravili vsi. Poleg tega raziskave kažejo, da dobrodelnost povečuje srečo in povzroča dejavnost v delu možganov, povezanim z nagrajevanjem (ki je sicer odgovoren za zadovoljstvo ob hrani, seksu ipd.). To jasno kaže, da je dobrodelnost priporočljiva celo za sebične falote.

Tudi letos sem (največji) del prispevkov namenil SENS Research Foundation, ki se bori zoper staranje. Še vedno namreč menim, da je staranje grozna nadloga – pravzaprav vedno bolj, saj mi z leti njegove tegobe vedno bolj grozijo (kot že omenjeno sem sebičen falot). Težko sicer zanesljivo ocenim, ali je prav SENS Research Foundation najbolj učinkovita ustanova na tem področju. Je pa gotovo tista, o kateri največ slišim, in zaenkrat je osveščanje javnosti, da je odprava staranja in njegovih posledic morda možna in gotovo zaželena, bistveno. Če bi namreč družba to sprejela kot pomemben cilj, bi se našlo javno financiranje za tovrstne raziskave, ki bi ga bilo zlahka več kot iz dobrodelnih virov. Je pa dejavnost SENS Research Foundation širša: največ sredstev namenja prav raziskavam – lastnim in v drugih raziskovalnih organizacijah, financira poletna pripravništva nedebudnih mladih raziskovalcev ter vlaga v podjetja, ki skušajo ukrepe zoper staranje spraviti na trg. Ob tej priliki naj še omenim, da smo pred nedavnim tudi v Sloveniji dobili organizacijo, ki se posveča tej tematiki – Društvo za vitalno podaljševanje življenja. Zdijo se precej zagnani, njihova glavna dejavnost zaenkrat pa so predavanja o podaljševanju življenja.

Še vedno me zanima raziskovanje vesolja in najbolj prepričljiva dobrodelna organizacija, ki se s tem ukvarja, se mi zdi The Mars Society, zato sem jim zopet namenil nekaj denarja. Letos sem prebral knjigo njihovega ustanovitelja in predsednika Roberta Zubrina The Case for Mars. V njej najprej predstavi načrt za učinkovite polete na Mars: prva vesoljska ladja poleti tja z robotsko “tovarno” za proizvodnjo raketnega goriva iz lokalnih sestavin (menda relativno enostavna zadeva, čeprav 100 milijonov km od Zemlje  prav enostavno ni nič), druga pa ji sledi s posadko, ki jo na Marsu že čaka prva, pripravljena za polet nazaj. Nato se knjiga posveti še kolonizaciji in pozemljitvi Marsa (pravkar iznajdem prevod za terraforming). Zanjo je ključen dvig temperature, kar bi bilo moč doseči z izpustom toplogrednih plinov (na kemičen in biološki način – z bakterijami, ki bi jih proizvajale) ter ogledali v krožnici okrog planeta, ki bi na površje usmerjala dodatno sočno svetlobo. Ob višji temperaturi bi na Marsu dobili tekočo vodo, iz tal pa bi se sprostil CO2. Iz tega bi fotosintezne rastline lahko proizvedle kisik. Zubrinovi načrti so smeli, kolonozacijsko-pozemljitveni bi zahtevali stoletja, verjetno pa knjiga o njihovi enostavnosti tudi malo pretirava, a se mi vseeno zdijo kar realistični. Mislim, da bi človeštvu tak visokoleteč cilj, kot je obisk in kolonizacija Marsa, dobro del – vse preveč se namreč posvečamo majhnim problemom in zagotavljanju udobja, namesto da bi pogled uprli malo dlje. Poleg promocije in lobiranja The Mars Society upravlja dve raziskovalni postaji, ki simulirata marsovski, organizira tekmovanja za študente na marsovske teme in še kaj.

Letos sem prvič nekaj sredstev namenil bolj za bolj običajne dobrodelne namene. Zavedel sem se namreč, da obstaja dokaj močno gibanje za učinkovito dobrodelnost (effective altruism), ki se ukvarja s tem, kako darovani dolar ali evro čim bolje pretvoriti v dobrobit človeštva. Organizacija GiveWell se ukvarja z ocenjevanjem učinka dobrodelnih organizacij in priporoča najboljše. Po njihovih merilih so take predvsem organizacije, ki se borijo z boleznimi in revščino v najbolj bednih delih sveta – največ z malarijo in parazitskimi črvi. Effective Altruism Funds pa so malo bolj splošni in jih sestavljajo štirje skladi: prvi namenja denar podobnim (dostikrat kar istim) organizacijam kot GiveWell, drugi se ukvarja z dobrobitjo živali, tretji z dolgoročnimi problemi (kako ne uničiti človeške civilizacije) in četrti s financiranjem gibanja za učinkovito dobrodelnost. Kdor svoja sredstva nameni Effective Altruism Funds, z drsniki izbere, koliko naj gre v kateri sklad, in to sem storil tudi jaz. Največ sem namenim boju zoper bolezni in revščino (iz očitnih razlogov), malo manj dolgoročnim problemom (če nas zadene kateri izmed njih, bodo ostali dosežki človeštva nični) in kanec financiranju učinkovite dobrodelnosti (da bom lahko na podoben način dobrodelen tudi v prihodnje). Dobrobit živali je sicer čisto v redu, a tudi kolikor nisem sebičen falot, sem vendar preveč človekocentričen, da bi se ukvarjal z njo, dokler obstajajo resni človeški problemi.

Za konec naj omenim še, kaj počnem s svojega pol dobrodelnega odstotka dohodnine. Odgovor ja na dlani: namenjam ga Društvu prijateljev mladine Škofja Loka.  Ker društvo vodi moja draga Jelka, je to kajpak nekoliko nepotistično, vendar pa društvo počne mnoge koristne reči: organizira počitniške dejavnosti za otroke, spodbuja branje otrok, pripravlja predavanja in delavnice o zasvojenosti, odraščanju in ekologiji, sodeluje pri otroškem parlamentu ter pomaga otrokom s slabo razvitimi družbenimi mrežami.

Televizijsko-računalniške zgode in nezgode

Preden smo se preselili, sva z Jelko za gledanje filmov in podobnega imela v spalnici projektor. To nama je precej ustrezalo, tako da sva si tudi v novi spalnici omislila napeljave za projektor in prostorsko ozvočenje. Sicer ugotavljam, da so cene velikih televizorjev toliko padle, da projektor morda ni več najbolj smiselen, medtem ko najine napeljave za televizor niso primerne, ampak s to tegobo se bom spopadel, ko bo treba. Kolikor toliko resen domač kino (in na neresnega pač ne pristanem) namreč stane par tisočakov, kar je izdatek, ki si ga človek po gradnji hiše težko privošči, tako da še ni prišel na vrsto. A kar kak film (in risanko) le radi pogladamo, smo kmalu po vselitvi začeli manj ambiciozno: s televizorjem v dnevni sobi in računalnikom za predvajanje filmov.

Za televizor smo si želeli, da bi meril vsaj kakih 50 col, in ko sva se z Jelko lotila izbiranja, sva najprej zadovoljno ugotovila, da tak televizor niti ni preveč drag. A ko sva nekaj ne preveč dragih primerkov videla v živo v trgovini, sva ugotovila, da imajo precej mizerno sliko – skrajno nenaravne barve. Dostojni televizorji so se začeli pri kakih 1.500 EUR, kar nama je bilo takrat (tega je zdaj slabe tri leta) čisto preveč. Tako sva se ozrla za rabljenimi in ugotovila, da je slika pri plazemskih televizorjih mnogo boljša, cene se pa gibljejo okrog najinim žepom mnogo prijaznejših 300 EUR (zdaj so še nižje). Tako smo si omislili lepo ohranjen Panasonic TX-50G20E, s katerim smo bili zelo zadovoljni.

Pozoren bralec je morda opazil, da sem v prejšnji povedi uporabil preteklik. Ta preteklik je povezan z drugim nakupom: igralno konzolo Nintendo Wii. Prišel sem namreč do zaključka, da wii premore veliko iger, primernih za otroke, da igranje nekaterih iger vključuje fizično gibanje (daljici imajo senzorje gibanja), ki je menda zdravo, in da je zadeva zaradi svoje priletnosti cenovno ugodna, tako da sem se pred dvema letoma zmenil z dobrimi decembrskimi možmi, da nam to konzolo prinesejo. Do sem vse lepo in prav. Kar ni tako lepo in prav, pa je, da je pri igranju kegljaške igre Vesna daljinec zabrisala v televizor, ki srečanja z njim ni preživel.

Razbit televizor je bilo kajpak treba zamenjati, kar smo storili z enakim modelom. Bil je namreč preizkušen, poleg tega pa so mu prilagojeni stenski nosilec in kabli, potegnjeni skozi steno. A žal se ta nakup ni izkazal za najboljšega. Televizor številka dve je namreč slabše ohranjen in čeravno sem opraskano ohišje zamenjal z onim od številke ena (neverjetno, s koliko vijaki je ta reč privita!), ostajata drugi težavi: naprava pri svetli sliki zoprno brenči, občasno pa tudi nekoliko utripne (kar se vidi pri podnapisih, ki poskočijo). Predstavljal sem si, da bi se ti težavi dali rešiti s prestavitvijo kake elektronske komponente iz televizorja številka ena, zato sem oba odtovoril v servis (z nemalo švicanja, saj sta preklemansko težka). Žal tam niso znali narediti ničesar, tako da sem imel od vsega skupaj le nekaj telovadbe (take vrste, ki ne prija mojemu hrbtu) in izgubljenega časa. Grrr!

S hardverom pa se naše težave niso končale. Sem namreč čudak, ki sem in tja kak film kupi na DVDju ali blu-rayu, namesto da bi ga spiratiziral, in takšno poštenje se človeku rado maščuje. Proizvajalci namreč filmske diske opremljajo z raznovrstnimi zaščitami pred kopiranjem, ki svojega namena ne dosegajo, uspešno pa grenijo življenje poštenim kupcem. Za predvajanje teh diskov smo najprej uporabljali program Laewo, ki je večino diskov uspešno predvedel, je bilo pa prebijanje skozi menije mučno zatikajoče in pri blu-rayih z risanko Full Metal Alchemist nikakor ni hotel prikazovati podnapisov. Zato sem poizkusil srečo še z bržkone nabolj uveljavljenim tovrstnim programom – PowerDVDjem. Ta se je sicer izkazal za manj hroščatega in Laewojevih težav ni imel, žal pa se je bolj držal omejitev zoper kopiranje in zato večine blu-rayev sploh ni hotel predvajati. Tako sem moral poseči po AnyDVDju – programu, ki tovrstne omejitve in zaščite učinkovito odstrani. Da je AnyDVD dobra rešitev, sem že ugotovil, žal pa ni poceni: dosmrtna naročnina me je stala čez 100 EUR. Pri tem, da je to že druga dosmrtna naročnina nanj, ki sem jo moral plačati, saj so izvirno podjetje, ki je program prodajalo, organi pregona zaprli.

A z ustreznim softverom za predvajanje filmskih diskov se naše težave niso končale. Zdaj se je namreč predvajanje začelo gladko, po kaki uri se je pa vendarle zataknilo. Jelka je imela vsega skupaj že toliko poln kufr, da je razglasila, da se blu-rayev ne gre več, jaz sem bil pa bolj trmast in sem posumil, da se morda optični pogon pregreva. Med predvajanjem je namreč postal kar topel, poleg tega pa zatikanja-čez-eno-uro nekoč ni bilo in kar se je od nekoč spremenilo, je bil nov optični pogon (stari namreč nekaterih diskov ni prebavljal in sem ga moral zamenjati – še ena postaja na naši trnovi poti). Tako sem v računalniško ohišje vgradil ventilator, kar je dejansko pomagalo. Čisto miren sicer še vedno nisem, saj so me bridke izkušnje naučile, da so filmski užitki s fizičnih diskov krhka in minljiva zadevščina, ampak zaenkrat stvari delujejo.

Akademski spam

Med akademski spam za potrebe tegale zapisa uvrščam vabila na konference in podobne dogodke. Zdajle mi je v e-poštni nabiralnik priletel en prav prisrčen:

“We are overwhelmed with your research and could not resist writing to you for joining our conference, SICASAE International Conference on SYSTEM AND NAVAL MECHATRONIC ENGINEERING. […]”

Za bralce, ki ne vedo, s čim se ukvarjam – popolnoma nič nima opraviti s pomorsko mehatroniko. Da me vabijo na dogodke, kjer nimam kaj iskati, sicer ni nič neobičajnega – podobno običajni pošiljatelji spama ne razmišljajo o prejemnikovem spolu, ko mu prodajajo penis enlargement. In čeravno me je tole e-pismo zabavalo, je akademski spam precejšnja nadloga, ki postaja vedno hujša. O tem lahko poročam, ker že skoraj od začetka kariere tovrstna e-pisma mečem v eno mapo za primer, da bi si kdaj zaželel take zbirke podatkov za računalniško analizo. Tako sem zdajle vsebino mape lahko poštel po letih in rezultate priobčujem v grafu:

Količina akademskega spama, ki ga prejemam, skoraj monotono narašča in je postala v zadnjih dveh letih prav nadležna (glede na to, da se letošnje leto še ni končalo, sem številko zanj ekstrapoliral). V tem se precej razlikuje od običajnega spama, ki ga filtri uspešno krotijo in katerega količina po vsem videzu od leta 2008 pada. Je pa treba priznati, da je akademski problem res hujši: (skoraj) nihče si ne želi sumljivih pripravkov za penis enlargement, tako da tovrstno e-pošto filtri lahko mirne duše pobrišejo, medtem ko teže ugotovijo, ali je tema neke konference za prejemnika zanimiva in ali je konferenca dobra (znanstveniki namreč načeloma čisto radi prejmemo vabila na dobre konference z našega področja).

Kapitalski davki

Glede na to, da se po kar nekaj letih zopet lotevam naložb, je na mestu, da osvežim znanje o obdavčitvi teh reči. Takole:

  • Davek na obresti je 25 %. Pri obrestih od depozitov se v davčno osnovo štejejo le tiste nad 1.000 EUR (kar je pri trenutnih klavrno nizkih obrestnih merah težko doseči). Davek se plača enkrat letno na podlagi napovedi, ki jo je treba vložiti do 28. 2. Obresti od obveznic (in še kake druge manj običajne) so obdavčene enako, le da davek utegne odtegniti že njihov izplačevalec – če ga ne, je pa ravno tako potrebna napoved.
  • Davek na dividende je tudi 25 %. Plača ga lahko že izplačevalec, sicer je pa do 28. 2. potrebna napoved.
  • Davek na dobiček iz kapitala (delnic in deležev obvezniških/delniških skladov) je 25 % pri prodaji po manj kot 5 letih, 15 % po 5-10 letih, 10 % po 10-15 letih in 5 % po 15-20 letih. Ima pa naša vrla država zlobni načrt, da bo ta davek dvignila na 27,5 %, 20 %, 15 % in 10 %. Davčna osnova je razlika med prodajno in nakupno vrednostjo, ki se zmanjša za 1 % normiranih stroškov ob nakupu in prodaji. Kapitalski dobički in izgube znotraj leta se med seboj odštejejo (če ne kupimo in prodamo istega ali podobnega vrednostnega papirja v manj kot 30 dneh). To je prikladno, kadar so dejanski stroški nižji od 1 % (kar pri velikih nakupih delnic načeloma drži), saj lahko z normiranimi stroški ustvarimo navidezno izgubo, ki se odšteje od dejanskega dobička. Davek se odmeri na podlagi napovedi, ki jo je treba vložiti do 28. 2.
  • Davek na dobiček iz izvedenih finančnih instrumentov je 40 %, če je bil instrument prodan po manj kot enem letu, sicer pa je enak kot na dobiček iz kapitala. Zagonetno vprašanje je, kaj so izvedeni finančni instrumenti. Kolikor razumem, se mednje šteje vse razen obveznic, delnic in obvezniških/delniških skladov (tudi takih z vzvodom, kar pomeni, da se njihova vrednost povečuje ali zmanjšuje za dvakrat, trikrat … toliko, kot npr. delniški indeks, ki mu sledijo) – torej razni certifikati, pogodbe na razliko, terminske pogodbe, opcije, menjalni posli in še kaj. Davčna osnova je enaka kot pri običajnem kapitalu, le da se računa glede na vrednost instrumenta, ki ni nujno enaka ceni (tako je npr. pri pogodbah na razliko, ki imajo pogosto velik vzvod). Dobički in izgube se prav tako odštevajo in glede na to, da obstaja dosti instrumentov, kjer so dejanski stroški nizki, je trik z navidezno izgubo dokaj lahko izvesti (npr. že omenjene pogodbe na razliko so – tudi zaradi vzvoda – za to zelo prikladne). Tudi tu je do 28. 2. potrebna napoved.
  • Življenjska zavarovanje po 10 letih niso obdavčena, sicer so pa vplačane premije obdavčene s 6,5 % davka na zavarovalne posle, medtem ko so razlike med izplačili in vplačili obravnavajo kot obresti.
  • Promptno (spot) trgovanje z valutami (forex) ni obdavčeno.

V Sloveniji imamo zanimivo ustanovo, imenovano krovni skladi. To so skupine vzajemnih skladov različnih vrst (obvezniških, delniških …), med katerimi je mogoče prehajati brez plačila davka. Če želimo vlagati nekoliko bolj aktivno, bomo namreč naložbe pogosto zamenjali po nekaj letih, tudi če jih bomo pretopili v denar šele kasneje (denimo po upokojitvi), kar pomeni, da bomo plačali precej davka.  Krovni pa skladi nam omogočijo, da pri tovrstnem početju plačamo manj davka. Vendar pa trčimo ob težavo, da imajo slovenski vzajemni skladi nemarno visoke provizije. Oglejmo si torej, ali se krovni skladi splačajo.

Vzemimo, da ima tipičen slovenski vzajemni sklad vstopno + izstopno provizijo 3 % in stroške upravljanja 2,2 %, medtem ko ima tipičen sklad, katerega točke se prodajajo na borzi (ETF), provizijo pri nakupu + prodaji 1 % in stroške upravljanja 0,2 %. Pri slovenskem skladu torej pri nakupu plačamo 2 % več kot pri ETFu in imamo za 2 % višje stroške upravljanja. Vzemimo dalje, da ima slovenski sklad letni donos 5 %, ETF pa zaradi nižjih stroškov upravljanja 7 %. Upoštevaje vstopno provizijo ima po 5 letih slovenski sklad donos 27 %, ETF pa 40 %. Če je prvi donos obdavčen s 15 % (sredstva smo ves čas imeli v istem krovnem skladu), drugi pa s 25 % (prehajali smo med ETFi  in torej nismo upravičeni do nižjega davka), se donosa zmanjšata na 23 % in 30 %, kar je še vedno krepko v prid ETFu.  Z daljšanjem obdobja vlaganja ta razlika le še narašča, tako da se kljub prednosti krovnih skladov zaradi davkov v slovenske vzajemne sklade ne splača vlagati.

Imajo pa krovni skladi še eno prednost: pri prehodu med njimi običajno ne nastanejo stroški, kar za ETFe ne velja. Če letni donos ETFa zmanjšamo za eno odstotno točko zaradi ene prodaje + nakupa v letu (in torej postane 6 %), je obdavčen donos ETFa po 5 letih samo še 25 %, pa tudi z daljšanjem obdobja vlaganja slovenski sklad in ETF ostajata primerljiva. Če torej naložbe menjamo pogosteje kot enkrat letno ali pa plačujemo višje provizije (ker imamo dragega borznega posrednika ali trgujemo z majhnimi zneski), krovni skladi postanejo privlačni (ob predpostavki, da so v drugih pogledih konkurenčni ETFom – da recimo njihovi podskladi niso slabo aktivno upravljani, kar se rado dogaja).

Gojimo gobe

Včeraj, ko sem šel po zelišča za juho, sem opazil, da se nam je na tonamenski gredici zasejalo nekaj zabavnega: smrdljivi mavrahovci. Iz omare smo izbrskali knjigo o gobah in ugotovili, da so mladi užitni – se pravi preden so videti gobasti in so še spravljeni v kroglastih ovojnicah. Danes zjutraj sem jih tako pobral in pripravil za zajtrk. Najprej sem moral odstraniti ovojnico in sluz, ki jo – kot beljak – najdemo med ovojnico in gobo. Prvo je bilo enostavno, drugo pa niti ne: kar nekaj časa sem gobe drgnil pod tekočo vodo in jih brisal s papirnatimi brisačami, da sem se sluzi za silo odkrižal. Nato sem jih narezal in pripravil z jajci. Bile so zelo čvrste in niso imele prav veliko okusa – čisto užitne, ne pa nekaj, kar bi si človek želel jesti vsak dan. A glede na to, da so bile domač pridelek, je bilo vsekakor na mestu, da smo jih zmazali (no, da sva jih zmazala z Jelko – Vesna jih je pokusila in se nakremžila, Ajda pa niti tako daleč ni prišla).

Ubicomp, London

Že nekaj časa se skoraj vsako  leto udeležim konference Ubicomp, ki se ukvarja s senzorji, interpretacijo podatkov iz njih, mobilnimi aplikacijami in podobnim. Z nje sem enkrat že poročal, tokrat se pa v podobnem formatu oglašam iz Londona:

  • Najprej naj se pohvalim, da smo – kot lani – zmagali na tekmovanju v prepoznavanju načina gibanja (hoje, kolesarjenja, vožnje z avtom, vlakom …) iz senzorjev v pametnem telefonu. Da nam ne bi bilo dolgčas, so organizatorji letos tekmovanje malo otežili: večina podatkov, ki smo jih imeli na voljo, je bila iz telefonov v žepih in torbi, način gibanja smo morali pa prepoznavati s telefonom v roki. To je bil zanimiv izziv in čeravno nismo našli zelo dobre rešitve, je očitno tudi ostali tekmovalci niso.
  • Ubicomp se mi je do zdaj zdel super – zanimivi in razumljivi prispevki, ki so pogosto uporabni za naše delo. Letos mi je bil pa všeč malo manj, kar sem slišal tudi od drugih udeležencev. Povprečna kakovost prispevkov je bila nižja, pa manjkalo je zares odbitih (kot recimo primera iz zgoraj povezanega zapisa ali pa mobilni telefon, ki ne potrebuje električnega napajanja in je bil predstavljen lani ali predlanskim).  No, pa malo je skvarilo izkušnjo, da se je konferenca dogajala v več nadstropjih – sploh za predstavitev postrov in demonstracije je bilo to nerodno. Upam, da se konferenca ne bo poslabšala trajno – organizatorji očitno precej razmišljajo o tem, kako jo izboljšati, tako da sem zaenkrat optimist.
  • Britanci imajo zanič hrano. S tem opažanjem bržkone nisem nikogar presenetil, ampak si vendarle zasluži omembo. Vseh pet dni konference so nam za kosilo postregli z zmerno užitnimi sendviči (it toastastega kruha in nadevi, ki so zveneli v redu, a v pol primerih niso bili), rahlo nenavadnimi slanimi pirami, mešano prebavljivimi solatami ter v redu in začuda celo dobrimi sladicami (v redu je bil Eaton mess, dobra je bila pa neka bananova reč, ki so ju stregli izmenično). Na koncu smo izvedeli, da je bila slaba hrana posledica pomanjkanja denarja zaradi poznih prijav. Mogoče bi lahko konferenco naslednjič organizirali kje, kjer so kulinarično bolj navdahnjeni, cene so pa nižje.
  • Otvoritev konference je bila tokrat v prirodoslovnem muzeju. Prostor je bil kar kul – nad nami je viselo okostje sinjega kita, okrog je bilo pa še nekaj drugih eksponatov. Je pa škoda, da je bilo to vse, kar so nam od muzeja pokazali – v Seattlu smo denimo imeli otvoritev v Muzeju popularne kulture, ki smo si ga lahko tudi ogledali. Pa – presenečenje! – hrana na otvoritvi je bila klavrna.
  • London ima impresiven vozni park: labourghiniji, ferrariji, aston martini, porscheji, rolls-royce … Tudi električnih in hibridnih avtov je precej – poleg prepoznavnih tesel in priusov sem večkrat opazil, da se je mimo mene peljal kak avto, ki je bil za bencinskega/dizelskega čisto pretih.

Vzajemci, SOP in obveznice

Vzajemci so podjetje, katerega dejavnost je bila svoje čase trženje vzajemnih skladov. Ker sem bil pred finančno krizo 2008 in gradnjo hiše kar navdušen vlagatelj v vzajemne sklade, sem tudi sam s pridom uporabljal njihove storitve. Kakšne točno so bile, sem sicer že malo pozabil, ampak mislim, da se je bilo za vstop v vzajemni sklad treba pri ponudniku zglasiti osebno, medtem ko je bilo pri Vzajemcih to moč urediti kar po pošti (najbrž je bil oseben obisk potreben samo prvič).  Potlej več kot deset let z Vzajemci nisem imel opravka, letos spomladi so me pa poklicali in povabili na svetovanje. Zavoljo norišnice v službi se povabilu nekaj časa nisem odzval, avgusta sem jih pa vendarle obiskal.

Prijazen mlajši možak mi je razložil, da poleg trženja vzajemnih skladov dandanes počno še marsikaj in da so nasploh zelo kul, kar kaže dejstvo, da so se na trgu obdržali več kot 20 let. Da je slednje spodoben dosežek, lahko potrdim, zato sem mu prisluhnil. Najprej je želel vedeti, kaj naložbenega me zanima. Povedal sem mu, da imam nespecifične srednje-dolgoročne cilje, kar mu bržkone ni silno pomagalo. Kasneje sem mu po e-pošti zaupal še, da me zanimajo predvsem naložbe, do kakršnih ne morem prek skladov, katerih točke se prodajajo na borzi (ETFov), saj te zlahka kupim tudi brez njihove pomoči. Obljubil mi je, da mo bo poslal še nekaj informacij o tovrstnih naložbah, ki ji zaenkrat nisem dobil, medtem ko mi je na licu mesta ponudil troje.

Sklad obrtnikov in podjetnikov (SOP) je hecna zadevščina. Kakor razumem, v socialističnih časih obrtniki in podjetniki niso bili prvorazredni državljani in niso bili vključeni v običajno socialno zavarovanje. SOP je bil alternativa zanje. Danes tem ljudem še vedno izplačuje pokojnine, za kar pa ima premalo denarja, tako da se z državo prereka o tem, ali bi država k tem pokojninam morala kaj primakniti, kar je v preteklosti v precejšnji meri odločala o SOPovem delovanju in to menda ne vedno v njegov prid. Vzporedno z izpolnjevanjem zgodovinskih obveznosti SOP nudi tudi prostovoljno pokojninsko zavarovanje. To deluje podobno kot običajno dodatno pokojninsko zavarovanje: zavarovanec vanj redno vplačuje, vplačano se pretopi v različne naložbe, iz teh pa se mu nekoč izplačuje dodatna pokojnina. Posebnost je, da gre formalnopravno za zavarovanje, kar pomeni, da donosi po 10 letih niso obdavčeni (niti toliko kot pri običajnem dodatnem pokojninskem zavarovanju). Možak iz Vzajemcev je tudi zatrdil, da ima SOP dva zelo sposobna upravljalca in da zato dosega odlične donose (kar številke na SOPovi spletni strani potrjujejo – vsaj v primeru PPZ dinamični, kjer so naložbe pogumno aktivno upravljane). Razmislimo torej, ali je v SOP vredno vlagati. Sklad ima 1,2 % letne upravljalske provizije in 3 % vstopnih stroškov, kar je sicer manj kot pri večini slovenskih vzajemnih skladov (ki imajo upravljalske provizije tipično vsaj 2 %) , a bistveno več kot pri ETFih (od katerih imajo redki upravljalsko provizijo nad 0,5 %, vstopni stroški pa navadno nanesejo pod 10 EUR). Po stroških je SOP primerljiv z običajnimi dodatnimi pokojninskimi zavarovanji, izjema je pokojninski sklad za javne uslužbence, ki je precej ugodnejši. Kar se tiče stroškov, torej SOP ni najboljša izbira, sploh za javnega uslužbenca (kar jaz sem). Ni mi tudi jasno, ali je pri SOPu premoženje zavarovancev strogo ločeno od premoženja upravljalca, kot velja pri običajnih dodatnih pokojninskih zavarovanjih – nikjer nisem zasledil, da bi bilo, se pa to pri ustanovi, ki stežka poravnava zgodovinske obveznosti in je v sporu z državo, zdi kar pomembno. Argument v prid SOPu sta torej le tista zelo sposobna upravljalca. A raziskave na to temo, ki jih poznam, kažejo, da sposobnih upravljalcev načeloma ni – so le taki, ki so do zdaj imeli srečo. Kaka izjema gotovo obstaja – morda prav pri SOPu – vendar statistika temu ne govori v prid. Zato sem SOPu rekel ne.

Lastne obveznice so bile naslednja stvar, ki mi je bila ponujena. Vzajemci se namreč lotevajo gradnje dveh manjših stanovanjskih blokov, za kar so izdali dvoletne obveznice z letno donosnostjo 5 %. To je lepa donosnost, ki prekaša obvezniške ETFe razen najbolj pustolovskih. Vprašanje, ki se človeku mora zastaviti, je, ali je ta obveznica pustolovska. Po eni strani primerjava z ETFi kaže na to, primerjava z obrestnimi merami za nepremičninske kredite pri bankah pa tudi, saj je videti, da je trenutno mogoče dobiti kredit z obrestno mero okrog 2 %. A po drugi strani so gradbeno dovoljenje Vzajemci že dobili, za financiranje pravijo, da zaradi velikega zanimanja za obveznice ni problem, 9 stanovanj od 17 je menda že rezerviranih, za dve najbolj imenitni naj bi bilo pa toliko zanimanja, da ju kanijo prodati na dražbi. Tako sem se kljub pomislekom o pustolovskosti odločil kako obveznico kupiti.

FT quant je vzajemni sklad, ki je letos dobil nagrado revije Moje finance. Ali mi ga je možak iz Vzajemcev ponudil zaradi tega, ne vem, navdušil me pa ni. Stroškovno je podoben drugim slovenskim vzajemnim skladom – torej mizeren – da je v zadnjih treh letih (na katera se nanaša nagrada) dosegal nadpovprečne donose, smo pa že ugotovili, da ne pomeni dosti. Sprva mi je sicer zbudilo zanimanje ime – quant se na namreč navadno nanaša na trgovanje/upravljanje na podlagi nečesa kvantitativnega, dostikrat s pomočjo računalnikov. Kot računalničarju mi je to že načeloma všeč, poleg tega je pa znano, da ljudje na borzi radi počnemo neumnosti, kakršnih stroji ne. A ne v prospektu sklada in ne kje drugje nisem zasledil, da bi pri upravljanju res počeli kaj posebej kvantitativnega – v prospektu celo piše “Pri upravljanju premoženja ne bodo uporabljene posebne tehnike ali orodja upravljanja naložb”. Najbolj naraven zaključek je torej, da je ime zavajajoče, tako da v to zadevščino nikakor ne kanim vlagati.

Pod črto lahko rečem, da imajo pri Vzajemcih še vedno zanimivo ponudbo, čeravno je – kot nasploh – treba ločiti zrnje od plev.  Ko se mi nabere še kaj denarja, ki ga bom želel naložiti, jih bom morda pobezal, da vidim, ali imajo še kaj primernega zame.

Dopolnilo:
Tale zapis pravi, da FT quant počne nekaj kvantitativnega, vseeno mi pa ni všeč, da na bolj “uradnih” mestih o tem nič ne piše, pa tudi provizijo ima po slovensko visoko, tako da se mu bom zaenkrat vendarle ognil.