Krofovanje

Z Ajdo v botaničnem vrtu

August 28th, 2010

Pred nekaj dnevi sta na obisk v Rostock prišli Jelka in Ajda. Ajde nisem videl samo en mesec, a ker je to obenem tretjina njenega življenja, so spremembe očitne. Bolj je spretna, navdušeno si v usta tlači roke in vse, kar ji pride podnje, pa tudi kak zvok, ki ni dretje, zna dati od sebe. Nosi se še vedno rada, a nič več leže na hrbtu – zdaj jo zanimajo samo še pokončni položaji, zvečer, ko tečnari pred spanjem (tega še ni opustila), ima pa najraje, da jo naokrog nosimo na boku.

Rostock pozna tri vrste vremena: sončno z zoprnim vetrom, oblačno z grožnjo dežja in deževno. Danes je bilo presenetljivo lepo (sončno z ne preveč vetra), tako da smo šli na izlet v botanični vrt. Najprej smo ga zgrešili in pristali v bližnjem parku, potlej smo pa le ugotovili, da to ni to, in nadaljevali z iskanjem. Po pol ure vozakanja naokoli z avtom smo se odločili parkirati pri bližnji trgovini in pot nadaljevati peš. Pri tem nas niso ovirale enosmerne ulice, tako da smo botanični vrt na koncu le našli. Tam je bilo prav prijetno – česa hudo pretresljivega sicer nismo videli, a za družinski izlet na sončen dan je kraj zelo primeren.

Osla v parku (Na to fotko je Jelka zelo ponosna in mi je naročila, da jo moram objaviti.)

Ajda v svojem novem prenosnem sredstvu pri nekakšni turkmenistanski čebuli

Posted in Nemčija, Rostock, Otročarije | No Comments »

Erazmov viteški turnir 2010

August 16th, 2010

Pred slabim mesecem se je v Predjami že petnajstič zapored zgodil Erazmov viteški turnir, bržkone največja srednjeveška prireditev pri nas. Že nekaj let sem si ga želel obiskati, ampak je bil v tistem času vedno nekdo od naju z Jelko odsoten. Letos sva bila doma oba in kjub temu, da je bil doma še nekdo tretji (namreč Ajda), sva sklenila, da si ga greva ogledat. Ker imava že tako težave zgodaj se spraviti na pot, z otrokom je pa to še težje, sva se odločila, da greva tja prejšnji dan in prespiva na bližnji turistični kmetiji. Na kmetijo sva jo primahala popoldne, se namestila v nič-posebnega sobi in si privoščila spodobno večerjo. Deloma sva jedla v izmenah, ker je Ajda hotela najino pozornost, ampak prehudo ni bilo. Po večerji sva jo nato mahnila k Predjamskemu gradu (pred katerim se je odvijal turnir), saj so se stvari začele že na predvečer glavnega dogodka.

Ko so naju pri vhodu napotili parkirat nekam po strmem, razdrapanem in ne najkrajšem makadamu, naju je malo zakrbelo, kako bova do gradu spravila voziček. A k sreči se je izkazalo, da s parkirišča do gradu pelje krajša pot, tako da sva bila kmalu tam. Priča sva bila nočnemu napadu na grad, od katerega pa nisva imela kaj dosti, saj je bilo dogajanje mizerno osvetljeno. Bolje so se videli požiralci ognja in opletalci z raznimi gorečimi zadevami, med drugim tudi meči, a me nobeni od njih niso ravno navdušili. Malce sva se še sprehodila naokoli in prisluhnila srednjeveškim glasbenikom, nato pa sva krenila nazaj, saj je bila ura pozna in pričakovala sva, da bo nekaj časa potrebnega še za prepričevanje Ajde, naj zaspi (nisva se zmotila, a je treba priznati, da je bila dokaj pridna).

Opletalec z gorečo zadevo

Barvasto osvetljeni grad (barve so se menjale in učinek je bil kar privlačen)

Naslednje jutro so naju na kmetiji lepo nakrmili in napojili s sveže pomolženim mlekom, potlej pa sva krenila nazaj pred grad. Tam se prav dosti nisva razgledovala, saj sva si želela zagotoviti dobro mesto za ogled turnirja. Turnirskemu prostoru se načeloma da priti dokaj blizu, a ne z vozičkom. Vseeno sva si našla kar posrečen kraj, pa še Ajda je bila nadvse kooperativna in je spala (takrat je bila en mesec mlajša – zdaj bržkone ne bi več).

Dogajanje se je začelo z novim napadom na grad. Gospodarja gradu Erazma je v imenu avstrijskega cesarja napadal tržaški glavar Gašper Ravbar (o ozadju dogajanja je moč prebrati tule). Najprej so na grad streljali s topom, nato so srečo poizkusili lokostrelci, nazadnje pa še pehota. Erazem je odgovarjal z bombardami - verjetno nečim takilim. Ker je imel Erazem več uspeha kot oblegovalci, se je Ravbar odločil izstradati ga. A tudi to ni šlo, saj iz Predjamskega gradu vodi v Vipavsko dolino podzemni predor, po katerem so se obleganci lahko oskrbovali s hrano. Bilo pa je med obleganjem obema stranema dolgčas, zato sta se poveljnika dogovorila, da bosta priredila viteški turnir. In ker si je Ravbar mislil, da cesar ne bi bil zadovoljen, če bi izvedel, da se tako kratkočasi s sovragom, sta se tudi zmenila, da bosta o dogodku molčala, zato zgodovina zanj ne ve.

S topom nad grad

Vitezi, ki so jih pokosile Erazmove bombarde

Pred turnirjem je zbrane kratkočasil dvorni norček, ki je bil kar zabaven. Svojo spretnost so pokazali tudi metalci zastav, precej številčna italijanska skupina glasbenikov ter mladeničev, ki so vihteli in metali zastave. Očitno je to početje, ki res ima korenine v srednjem veku in je videti posebej priljubljeno v Italiji. Da bi bili vitezi bolj motivirani, so izbrali tudi najzalejšo grajsko gospodično, za roko ketere se bodo potegovali. Ta izbor je bil dokaj humoren in se je delal norca iz raznih izborov misic (med drugim tudi s promocijskim konjem, ki ga bo jahala zmagovalka), ampak moram priznati, da se mi je kljub nesrednjeveškosti zdel kar posrečen.

Metalci zastav (ki jih trenutno ne mečejo, ampak fotke z metanjem se niso tako dobro posrečile)

Najzalejša gospodična na promocijskem konju

Potlej pa so vitezi pljunili v roke, zgrabili orožje in ščite ter se udarili. Žal je približno istočasno začelo tudi deževati – in to kar močno. Za povrh pa se je še Ajda začela dreti, saj je bila lačna in potrebna previjanja. V nalivu ji žal nisva mogla pomagati, saj sva komaj njo, prtljago in sebe ščitila pred močo (sebe ne preveč uspešno). Mokra in premražena sva jo tako – čim je dež malo popustil – popihala domov. Na prvem odmikališču sva se preoblekla v suha oblačila in za prvo silo nahranila Ajdo, a z Erazmovim viteškim turnirjem sva zaključila. Bil nama je všeč in bi si ga nekoč rada ogledala malce temeljiteje, a bova s tem počakala, da nama podmladek malo zrase.

Prvi par pretepajočih se vitezev

Drugi par pretepajočih se vitezev

In tretji par (v dežju) pretepajočih se vitezev

Posted in Razna klatenja | No Comments »

Hanse Sail

August 10th, 2010

Hanse Sail je velika jadralska prireditev, ki se je letos v Rostocku zgodila že dvajsetič. Na njej se vsako leto zbere čez 200 ladij, med katerimi prevladujejo velike jadrnice, kakršne dandanašnji niso več pogost pojav. Nekatere med njimi so vseeno nove, večina pa jih ima na grbi že kar lepo število let. Tabela udeležencev nam pove, da je bila letos povprečna starost ladij 57 let, najstarejša pa je bila Norden iz leta 1870. Poleg resnično starih ladij je bilo moč videti tudi precej replik: recimo tale, tale in tale so replike severnonemških ladij iz 14. in 15. stoletja, tale pa je replika prve ruske zaresne bojne ladje iz leta 1703 (zgraditi jo je dal car Peter Veliki in ko sem o tej ladji bral, sem se spomnil nadaljevanke o carju, ki sem jo videl kot otrok – v nadaljevanki je bilo med drugim prikazano, kako se je Peter Veliki med potovanji po Evropi osebno poizkusil v ladjedelništvu).

Baltic beauty, ki sicer ni nič zelo posebnega, mi je pa lepo pozirala

Gozd jamborov

Ubena von Bremen, ena najslikovitejših barkač

Neidentificirana replika

Seveda so organizatorji poskrbeli, da obiskovalcem ni bilo dolgčas tudi tačas, ko si niso ogledovali ladij. Na kakem kilometru in pol obale so postavili na stotine stojnic, kak ducat odrov (vsakih 100 m te je pozdravila drugačna glasba) in kopico lunaparkastih reči – raznih vlakcev, vrtiljakov in podobnega. Na stojnicah se je dalo kupiti pričakovano in nepričakovano – v prvo kategorijo sodijo predvsem hrana in pijača ter razne sejemske neuporabosti, v drugo pa recimo zobozdravniški pripomočki (ne lažem, prodajali so priprave skrivnostnega videza, za katere si ne predstavljam, da bi se z njimi nad zobe spravil amater). Kljub temu, da je bil to morda največji sejem, kar sem jih kdaj videl, pa je popoldne gneča postala precejšnja, saj se v času Hense Saila menda v Rostock vsako leto zgrne čez milijon obiskovalcev.

Čisto na koncu sejmišča so svoje veščine razkazovali srednjeveški rokodelci in muzikantje. Bili so kar posrečeni in če bi mi bila nemščina kaj bolj razumljiva, kot mi je, bi se tam verjetno pomudil dlje, saj so imeli v načrtu tudi nekakšno gledališko igro. No, pa če bi se malo bolj držali svojega urnika – v načrtu so imeli denimo tudi prikaz srednjeveških plesov, ampak kako uro po objavljenem času o njem še vedno ni bilo ne duha in ne sluha (tačas sem postopal naokrog, se krepčal z morda srednjeveško hrano in srkal brezov sok, ki je bil kar okusen).

Srednjeveški izdelovalec pasov (se mi zdi - namembnost kristalne krogle na njegovi mizi mi sicer ni čisto jasna)

Srednjeveški muzikantje

Posted in Nemčija, Rostock | No Comments »

Zmerno posrečen obisk Schleswiga

August 4th, 2010

Moj vodnik po Nemčiji je nad Schleswigom hudo navdušen, zato sem se odločil za obisk, čeravno je kraj od Rostocka oddaljen več kot 250 km (približno toliko kot Berlin, kar sem si postavil za mejo pri uganjanju turizma). Tam naj bi bil eden najboljših kulturno-zgodovinsko-arheoloških muzejev v Nemčiji, poleg tega pa premorejo vikinški muzej z rekonstrukcijo vikinške vasice (svoje čase je bil Schleswig vikinško oporišče).

Pri obisku je šlo narobe marsikaj, med drugim to, da sem na poti tja pristal v koloni nemških turistiov, namenjenih na Dansko (kar je že tako ne najkrajšo pot nemarno podaljšalo), da nobeden od muzejev ni odprt tako dolgo, kot piše v vodniku (in sem si zato utegnil ogledati samo prvega), in da je zvečer, ko sem se napotil v mesto, začelo deževati.

Oni najboljši muzej domuje v gradu Gottorf in je velik. Kar prevelik, kajti čeprav se v njem najde precej zanimivosti, je njihova gostota nekoliko premajhna. K ogledovalnim užitkom ne prispeva, da se je v njem težko znajti. Glavna zgradba ima tri nadstropja, katerih prostori so med sabo malce zmedeno povezani, del zbirke pa je razporejen še po sosednjih stavbah. Sicer ti ob vstopu dajo zemljevid in tudi kaka puščica se najde, a je oboje pomanjkljivo. Še ena težava pa so razlage eksponatov. Umetnostno-zgodovinski del premore nekaj angleških napisov in tudi zvočni vodnik je znal o njem marsikaj povedati, v arheološkem delu, ki je mene bolj zanimal, pa angleških napisov ni in zvočni vodnik je pretežno molčal. No, pa da ne bom samo kritiziral – precej zadovoljen sem bil z vikinško zbirko, katere glavni eksponat je lepo ohranjena 23-metrska ladja iz okrog leta 320, izkopana iz močvirja Nydam. Impresivno! Premorejo tudi lepo prazgodovinsko zbirko, iz povikinških časov pa česa prav pretresljivega nisem opazil.

Vikinška ladja

Wendeby I, v močvirju najdeno truplo mladeniča iz železne dobe

Jelenja dvorana v gradu Gottorf

Zanimiv je tudi globus/planetarij v zgradbi na grajskem vrtu. Gre za trimetrsko kroglo, ki je zunaj globus, znotraj pa planetarij. Narejena je bila v 17. stoletju, vrtela se je na vodni pogon in je bila pravo tehnično čudo. Ko je te kraje (z vojsko) obiskal ruski car, mu je bil globus tako všeč, da ga je dal odpeljati v Sankt Peterburg. Prevoz je trejal štiri leta in na delih poti je globus vleklo več sto ljudi. 30 let kasneje je bil globus uničen v požaru. Sicer so ga rekonstruirali in rekonstrukcija je videla še nekaj sveta, na koncu pa se je vrnila v Sankt Peterburg. Globus, ki ga je danes moč videti v Schleswigu, je sodobna rekonstrukcija in sicer kar solidno prikaže, za kaj pri vsej stvari gre, žal pa ne daje občutka starosti (pa 10 EUR ti prasci kapitalistični zaračunajo za ogled).

Gottorfski globus

Maketa globusa, kakršen je bil izvirno

Ko sem z Gottorfom končal, sem si šel ogledat še rekonstrukcijo vikinške vasice, čeprav sem vedel, da je zaprta. Od daleč je videti kar simpatična, prav blizu pa ji žal nisem prišel. Pri ogledu mesta me je – kot rečeno – nekoliko oviral dež, ampak mislim, da česa prav presunljivega tam ni.

Posted in Nemčija, Rostock | No Comments »

EasyJet izpljunil denar

August 3rd, 2010

To se je zgodilo že pred nekaj časa, a da moj blog ni najbolj ažuren, se itak ve, je pa izkušnja poučna, tako da sem se o njej vendarle odločil poročati. Za osvežitev spomina: ko sem konec februarja letel v Madrid, je EasyJet moj polet odpovedal. Ker mi ni ponudil uporabnega nadomestnega, sem si ga moral najti sam. Iz papirjev, ki so mi jih izročili na letališču, je bilo razbrati, da mi zaradi tega dolgujejo odškodnino in/ali povračilo stroškov. Kajpak nisem pričakoval, da mi jo bodo prav navdušeno izročili, in res je bilo tako.

Prvi korak je bil vračilo kupnine za vozovnico za odpovedani polet. S tem ni bilo težav: izpolnil sem spletni obrazec in ne tako dolgo po tistem so mi denar vrnili na kreditno kartico, s katero sem polet plačal.

Naslednji korak pa je bilo ugotavljanje, do česa sem še upravičen. Obstaja namreč uredba EU 261/2004, ki to določa, a kot večina pravnih dokumentov ni ravno zgled jasnosti (povzetek in polno besedilo). Precej prepričan sem bil, da sem upravičen do odškodnine, ki glede na dolžino poleta znaša med 250 in 600 EUR – v mojem primeru 400 EUR. Manj jasno pa mi je bilo, ali mi morajo povrniti tudi razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja med čakanjem na nadomestni polet. O tem sem jih pobaral, a kajpak je bila pot do odgovora dolga.

Na moje vprašanje se je odzval nek “customer experience champion” (kaj ta imenitno zveneči naziv pomeni, ne vem) po imenu Murat Piskin, ki je bistro ugotovil, da je moj problem očitno že rešen. Kako je do tega šampionskega sklepa prišel, ne vem, a kajpak sem mu ugovarjal. Po par izmenjanih sporočilih (in ko je moj primer prevzel nov customer experience champion, tokrat imenovan Rasit Ograk – zdi se, da imajo podporo strankam outsourcano v Turčijo) so mi zatrdili, da do odškodnine nisem upravičen, da pa mi bodo plačali razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja. Slednjemu nisem ugovarjal in sem jim poslal račune. Seveda pa sem ugovarjal prvemu.

Trdili so, da naj do odškodnine ne bi bil upravičen, ker je bil polet odpovedan zaradi višje sile – stavke letaliških delavcev. Da v takem primeru potniki niso upravičeni do odškodnine, je sicer res, a ta stavka je bila v Franciji, ne v Nemčiji ali Španiji, tako da se nisem strinjal, da gre za višjo silo. Jasno je, da z letališča ali na letališče, kjer se dogaja stavka, ni mogoče leteti, a če letalski družbi štrene zmeša stavka v neki tretji državi, to ni nepremostljiva težava. Tudi to, da je ob času mojega poleta stavka trajala že nekaj dni (in tudi zanesljivo je bila napovedana), jaz pa sem bil o odpovedi obveščen dve uri pred poletom, je kazalo, da me EasyJet skuša nategniti. To sem jim pojasnil in jim zagrozil, da se bom pritožil nemškemu organu za nadzor nad pravicami letalskih potnikov (tule je seznam teh organov po državah), ki jih – če me spomin ne vara – lahko oglobi s 5.000 EUR za vsakega nategnjenega potnika. Poleg tega sem omenil še EUClaim, podjetje, ki zastopa pravice potnikov (in ki si – če od letalske družbe kaj iztrži - vzame okrog 30 % izkupička). Vse to je končno zaleglo in obljubili so mi odškodnino.

Seveda je po štirih tednih, ki so si jih postavili kot rok, nisem dobil. Potrebnih je bilo še nekaj tednov teženja in spopadov z zares obupno spletno stranjo za podporo strankam (sumim, da je bila njena nedelujočost namerna), a na koncu sem denar vendarle dobil. Juhej!

Posted in Razna klatenja | 2 Comments »

Kaj počne naša Ajda

June 23rd, 2010

Zaenkrat Ajda pozna štiri glavne dejavnosti.

Največ časa namenja spanju in ko spi, jo imamo vsi radi. Malce sitno je le, da prav dosti ne razlikuje med dnevom in nočjo, če posebej pa se spanju upira zvečer, ko je treba v posteljo.

V povprečju hoče enkrat na tri ure jesti, vendar pri tem ni prehudo redna. Včasih drnjoha in ne kaže potrebe po mleku tudi dlje, drugič bi pa ponovno jedla že čez eno uro. Ali čez 10 minut (kadar počne to, Jelka ni najbolj srečna). Nekateri priporočajo, naj starši otroka na tri ure prebujajo, a ti še niso poizkusili prebuditi naše Ajde.

Prehranjevanju kajpak (logično in časovno) sledi lulanje in kakanje. Menda nekateri dojenčki ne kakajo prav redno, a za Ajdo to ne velja – pokakana je domala pri vsakem previjanju. Prav rado se zgodi, da se polula in/ali pokaka kmalu po tistem, ko ji odmotamo umazano plenico. Za ta zanimivi pojav lahko ponudim več razlag. Prva (ki ni zrasla na mojem zeljniku) pravi, da dojenčki niso radi v umazanih plenicah in zato v plenice spustijo samo toliko, kot je nujno potrebno. Druga razlaga je, da jo k izločanju spodbudi prehranjevanje, saj jo ponavadi previjava po dojenju, ko je budna in ni sitna zaradi lakote. Tretja razlaga pa je, da se pravijanja lotiva, ko zavohava, da se je pokakala. Ker dojančki znajo biti hudički in ker se za hudiča ve, da na kup serje, je logično, da enemu sranju sledi drugo (in včasih tudi tretje in četrto). V izogib temu, da bi ponečedila svežo plenico, jo zato na previjalni mizi spodbujava, naj iz sebe spravi še kaj.

Zadnja Ajdina dejavnost pa je usajanje. Prvi razlog zanj je lakota in kadar se usaja zaradi tega, jo Jelka nahrani in smo vsi srečni. S tem se zanesljivo prepoznavni razlogi končajo. Naslednji – precej verjeten – razlog za usajanje so prebavne težave. Posebno vesela sva jih ponoči – zgodi se, da je od 3 do 4 zjutraj deklino treba nositi po rokah in zibati, da neha jokati in zaspi. Pogosto se usaja tudi med previjanjem in kopanjem in dokler je to naporno zgolj za ušesa, še gre, ko začne opletati z vsemi štirimu udi, pa ti dve operaciji postaneta kar izziv. Nama je pa Jelkina znanka dala zvit nasvet, ki jo v takih primerih pogosto pomiri: vključiti je treba sušilnik za lase. Glavni pomirjevalni učinek ima najbrž njegov zvok, a tudi toplo pihljanje prija.

Z zanimanjem čakamo, da Ajda malce zrase in svojemu repertoarju dejavnosti doda še kako.

Posted in Otročarije | No Comments »

Ajda je tu!

June 13th, 2010

Pred dobrima dvema tednoma se nama je z Jelko rodila deklica po imenu Ajda. V maternici se je lepo redila, tako da je na svet prišla s 4,04 kg in pri tem Jelko pošteno namučila. Nemudoma zatem nama je povsem okupirala življenji. Ta okupacija je sicer pretežno vesele vrste, a vseeno si bo treba del življenja počasi izboriti nazaj. Del teh prizadevanj je tudi tale zapis. Ker sem s prizadevanji še bolj na začetku, ja zapis kratek, a držimo pesti, da mi bo v prihodnje šlo bolje.

Jelka navdušeno pričakuje porod (navdušenje je med postopkom povsem izpuhtelo in se je - v sprva hudo zdelani obliki - vrnilo šele po koncu).

Očetovstvo je umazan posel ...

... materinstvo pa očividno nadvse osrečujoč. No, pa obratno seveda tudi velja.

Posted in Otročarije | 1 Comment »

Porod je kunštna reč

May 16th, 2010

Glede na to, da je porod za naju z Jelko vedno bolj aktualna tema in da je tudi čisto zanimiva, malce prebiram o njem po internetu. Nekdaj so ženske rojevale po navdihu in ob pomoči babic, kar je bil kar nevaren šport. Potlej so prišle porodnišnice in porod je postal precej bolj varen, vendar v primerih, ko se ni nič zalomilo, tudi bolj neprijeten (naj dvigne roko tisti, ki je rad v bolnišnici ter se mu zdi fino, da ga osebje špika, mu šari po spolovilih in počne podobne nečednosti). Ker postajamo vedno bolj civilizirani in smo moški ženske spustili z vajeti, so se začele izobraževati in uporabljati internet (gojišče revolucionarni idej!), tako da bi zdaj babnice hotele oboje – varnost in prvinsko izkušnjo spravljanja novega življenja na svet. Seveda jim pravice do tega ne gre odrekati, le nekoliko sitno jo včasih zna biti uveljaviti.

Ponekod v tujini se dosti rojeva doma (na Nizozemskem menda v okrog 30 % primerov; odstotek je gotovo še višji v Zimbabveju, ampak tu govorim o državah, kjer je to izbira in ne edina možnost). Seveda pri tem bržkone ne gre zgolj za prijetnost, ampak tudi za ceno (po eni oceni porod doma stane kakih 1.000 EUR, v porodnišnici pa 5.000 EUR). Ponekod se rojeva v porodnih hišah, ki menda tudi nudijo bolj prijazno okolje. Pri nas porod doma ni urejen, tako da najbolj zagnane uvažajo babice iz Avstrije. Tudi porodnih hiš nimamo, tako da nekatere spet uporabljajo avstrijske. Ne eno in ne drugo ni zastonj, ampak nekaterim se zdi vredno. Potlej se pa najdejo tudi ženske z jajci, ki gredo z glavo skozi zid in doma rodijo kar same.

Moderno je, da porodnice svoja stališča do raznih posegov med porodom (ki jih bom obdelal spodaj) zapišejo v tako imenovani porodni načrt. Nekatero osebje v porodnišnicah to pozdravlja in upošteva, drugemu gre pa na živce. Prihaja do sporov med okostenilim porodnišničnim osebjem in militantnimi zagovornicami naravnega poroda, olje na ogenj pa prilivajo kljukci, kot je tale ameriški porodničarski zvezdnik, ki je za Delovo prilogo Ona izjavil, da ima polovica žensk, ki hodi po Ljubljani, pohabljene genitalije (pri tem je govoril o rezanju presredka, o katerem več kasneje). Po vsej verjetnosti je večina porodnišničnega osebja čisto v redu in tudi večina porodnic najbrž ne dela zgage po nepotrebnem, a ti ne razgrajajo po spletnih forumih, tako da so bolj neopazni.

Kaj so torej posegi, o katerih se ljudje pričkajo po internetu? Pri nas ob prihodu v porodnišnico ženski ponavadi najprej obrijejo mednožje in jo klistirajo. Britje je koristno, če pride do poškodb, ki jih je tako laže oskrbeti. Klistir pa naj bi pomagal, da porodnici med potiskanjem ne bi uhajalo blato, in naj bi naredil malo več prostora za dojenčkovo pot na svet. Menda raziskave kažejo, da kake konkretne koristi od njega v resnici ni (te raziskave sicer navaja zagovornica naravnega poroda, a zvenijo kar verodostojno), vendar nekaterim porodnicam ustreza. Nobeden od teh dveh posegov fizično ni prav strašen (psihično morda za koga tudi je) in oba se da menda brez hudih težav zavrniti, tako da se meni pretirano problematična ne zdita.

Naslednja zadeva je vstavljanje igle za infuzijo. Menda to radi rutinsko storijo, razlogi so pa dovajanje nekaterih sredstev proti bolečini, dovajanje tekočine in glukoze v primeru dehidracije in izčrpanosti ter transfuzija v primeru krvavitve. Razen transfuzije nobeden od razlogov ne terja takojšnje vstavitve igle, je pa res, da je slednji kar tehten. Če do krvavitve pride, je treba ukrepati hitro, pri čemer je ravno takrat to najbrž težko zaradi zmanjšanja krvnega pritiska, tako da najbrž ni slabo iglo že imeti vstavljeno.

Prediranje plodovnega ovoja je poseg, s katerim skušajo sprožiti ali pospešiti porod. Vendar menda ni dokazano, da bi ta učinek res doseglo, poleg tega pa statistično poveča verjetnost carskega reza. Ko je ovoj predrt, porodnici ponekod ne dovolijo več pokončnega položaja, ki je precej splošno sprejet za koristnega (razlog je očiten – otroku na svet pomaga težnost). Skratka, gre za nekaj, česar se je v splošnem treba otepati (gotovo pa obstajajo tudi okoliščine, ko je potrebno).

Še en način proženja ali pospeševanja poroda so umetni popadki, to je dovajanje hormona oksitocina (ki povzroča tudi naravne popadke). Precej žensk poroča, da so taki popadki bolj boleči in nasploh ne najbolj zaželena stvar. Seveda pa je včasih nosečnica že krepko čez rok, poroda pa kar ni, in tudi kak drug (zdravstveni) razlog se najde, da je porod treba sprožiti. Kadar se porod začne sam od sebe, je še vedno možno, da traja predolgo, kar izčrpava tako mater kot otroka. In težava je lahko tudi pomanjkanje prostora v porodnih sobah, kar sicer ni zdravstveni razlog, je pa vseeno kar tehten. Prav gotovo pa umetni popadki niso upravičeni, če se materi ali porodnišničnemu osebju kratko malo ne ljubi čakati (menda se dogaja oboje).

Še eno sporno vprašanje je hrana in pijača med porodom. Menda ju mnoge porodnišnice ne dovolijo (razen pijače v zelo majhnih količinah). Kakor razumem, je razlog, da med splošno anestezijo (recimo zaradi carskega reza) vsebina želodca lahko pride v dihalne poti in v skrajnem primeru porodnico zaduši. Vendar ta razlog ni najbolj prepričljiv, saj porodnica – ne glede na to, kaj počne med porodom – najbrž nima praznega želodca. O tem vprašanju več piše tule, pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da se porodnici pusti piti in jesti (hrana večini itak ne prija, pijača pa).

In za konec še poseg, ki zbuja največ hude krvi – rezanje presredka. Presredek je del med nožnico in zadnjično odprtino, ki se med porodom rad strga. Da bi preprečili nenadzorovano trganje, ga prerežejo. Tak rez je menda bolj neprijeten od blage raztrganine, a dosti boljši od resnejših poškodb, do katerih tudi lahko pride. Če porodnica prerez presredka odkloni, seveda tvega slednje, če reče, naj ga naredijo, če je nujno, pa lahko računa, da ga bodo naredili z okrog 50-odstotno verjetnostjo (tako o Sloveniji pravi statistika). O problemu nekaj pove primerjava z Dansko, kjer je prerezov najmanj v Evropi (9,7 %). Tam namreč hujše raztrganine dobi 3,5 % porodnic, v Sloveniji pa samo 0,3 %. Bojim se, da na podlagi tega, kar sem izvedel, kakega pametnega sklepa ne morem narediti.

Evo, mislim, da sem tule obdelal glavne posege med porodom, ki porodnice žulijo. Kaj sem pa seveda gotovo izpustil, saj se žulji najdejo laže kot ne. Upam, da nama bo z Jelko tole znanje kaj pomagalo pri boljšem doživljanju poroda (Jelka zadevo najbrž obvlada še bolj, saj je o njej brala tudi neke knjige). Morda bom o najinih izkušnjah kaj poročal, morda pa tudi ne – glede na to, da je tema dokaj intimna, se bova zmenila, ko se bodo zgodile.

Posted in Otročarije | 1 Comment »

Grozote financiranja znanosti

May 13th, 2010

Pred par dnevi sem izvedel, da smo pri nekem projektu, ki se delno financira iz Evrope in delno iz Slovenije, v finančni načrt za evropske ustanove zapisali znesek 221.331 EUR, v finančni načrt za naše ministrstvo pa 221.320 EUR. Zavoljo te razlike 11 EUR smo z ministrstva dobili precej dolgo e-pismo z osmimi priponkami, v katerem nam razlagajo, kako moramo popraviti dokumentacijo, da se bo vse ujemalo. Čas, ki smo ga porabili za dogovarjanje o tem in popravljanje, je zanesljivo vreden vsaj desetkrat toliko, kot znaša ta nesrečna razlika. Da ne omenjam, da je prav mogoče, da vsega denarja itak ne bomo mogli izkoristiti, ker ministrstvu ne bomo uspeli predložiti ustreznih dokazil o njegovi porabi. Če prav razumem, bi namreč od nas radi vse račune za režijske stroške, katerih del odpade na projekt. Recimo račun za popravilo stranišča, ki se porazdeli po vseh projektih na IJS in od katerega 17 centov odpade tudi na naš projekt (malce karikiram, ampak se bojim, da prav daleč od resnice nisem). Kdo je kriv, da so stvari tako hudičevo zapletene, seveda ne vem. Na ministrstvu so nam šli pri temle projektu v nekaterih pogledih zelo na roke, za kar sem jim hvaležen. To sicer ne pomeni, da nam v drugih pogledih življenja ne grenijo prav oni, je pa ravno tako možno, da so za vso godljo krive kake evropske ustanove (v nekaterih primerih mi je že prišlo na ušesa, da so v Evropi bolj zahojeni kot pri nas). Vsekakor je tule nekdo nesposoben, zloben ali oboje – in to kar precej. Ko pride revolucija, bodo šli taki pred zid!

Seveda tale projekt ni edini, pri katerem je žongliranje s financami zapleteno. Pravzaprav ne vem, ali imamo kak projekt, pri katerem ni. Povsod nastopajo predpisani zneski za posamične kategorije stroškov in predpisana števila oddelanih ur za posamične dele projekta, povsod nastopajo delavci z različno dragimi urami, katerih točna cena dostikrat do končnega obračuna ni znana, večinoma Evropa/država projekte financira delno, preostanek je pa treba financirati z drugimi projekti (pri čemer obstajajo različne pravila, kateri projekti se za to smejo uporabiti), na koncu je pa treba vse skupaj zložiti tako, da zadostimo vsem omejitvam glede stroškov in oddelanih ur. En kolega je postopek primerjal z reševanjem sudokuja in primerjava je zelo umestna, le da si pri sudokuju lahko dokaj prepričan, da je rešljiv. In seveda je to le pol problema – potem je treba o porabi denarja in časa še ustrezno poročati, kar je lahko skrajno zahojen postopek, zaradi katerega tajnice preživljajo vikende v službi.

Kajpak se človek vpraša, zakaj so stvari take in ali bi lahko bile drugačne. Načeloma bi bilo dovolj, če bi za projekt dobili primeren znesek, nakar bi tisti, ki nam je denar dal, le preveril, ali smo projekt dejansko izvedli (del denarja bi pa zadržal do konca projekta in nam ga ne bi izročil, če bi bil projekt izveden slabo). Pri prijavi projekta bi morda navedli še grobo porabo denarja po kategorijah (plače, režija, oprema, potovanja) in približno število potrebnih delovnih ur, da bi bilo laže oceniti, kakšen znesek je primeren. Vendar bi bile te številke pretežno informativne in le če bi jih krepko kršili, bi se morali zagovarjati. Poročanje bi bilo le toliko natančno, da bi se videlo, koliko se držimo prijavljene porabe po kategorijah in da z denarjem ne počnemo kaj neznanstvenega (recimo gremo na počitnice). Z vidika naročnika projekta naše morebitne počitnice sicer niso važne, če na koncu dobi, kar je naročil. A ker Evropa in država nista naročnika v tržnem smislu, ki želita prevzeti končni izdelek, ampak predvsem hočeta, da se z davkoplačevalskim denarjem uganja dobra znanost, nekaj preverjanja te vrste ni odveč (vsaj osnovnega, ki se da narediti brez pretiranega truda).

Seveda ni prav enostavno oceniti, kolikšen je primeren znesek za nek projekt, in takisto je težko oceniti, kako dobro je bil projekt izveden (in kakšne finančne posledice naj to ima). Sumim, da ravno zato, ker tisti, ki nam dajejo denar, ne znajo dobro presojati po vsebinskih kriterijih, postavljajo administrativne kriterije. Seveda pa slednji niso nikakršno nadomestilo za prve, saj preverjajo zgolj našo sposobnost žongliranja s številkami. Če recimo prikažemo, da smo oddelali ravno pravo število ur za ravno pravo ceno, to ne pove ničesar o tem, kaj smo v teh urah delali. Zaradi tega so zapleteni administrativni kriteriji nesmiselni in celo škodljivi, saj potratijo ogromno časa. Raziskovalci, ki se mučimo, da bi jim zadostili (in za knjigovodske akrobacije nismo usposobljeni), bi v tem času lahko raziskovali (kar je smisel našega dela, čeprav na to človek ob vseh neumnostih, s katerimi se mora ukvarjati, včasih skoraj pozabi). Uslužbenci raznih evropskih in državnih ustanov bi pa najbrž svoj čas tudi lahko porabili za kaj koristnejšega.

Posted in Delo | No Comments »

Kadeči Indijec

May 10th, 2010

Med sodelavci imam dva Indijca in oni dan je eden – kadivši po kosilu – razlagal, da si v svojem domačem kraju česa takega ne bi mogel privoščiti, saj bi ga bil lahko kdo videl in zatožil njegovemu očetu. Razlog, zakaj bi bil njegov oče s sinovim kajenjem zelo nezadovoljen, je pa njegova bodoča poroka. V Indiji je večina porok dogovorjenih. Prva stvar, ki nevestino družino zanima o morebitnem ženinu, je njegova služba, izobrazba in ekonomski položaj. Naslednja je pa, če kadi ali pije, in ako je odgovor na kaj od tega dvojega pritrdilen, je to resna črna pika.

Posted in Razno | No Comments »